Misel na izdajanje del skladateljev, ki so ustvarjali v daljni preteklosti in potekali s slovenskega prostora, tu bili rojeni in bili slovenskega, a v nekaterih primerih tudi neslovenskega porekla, na Slovenskem naturalizirani ali se kako drugače stikajoči s tem ozemljem, je vznikla že pred časom. Prvič, toda osamljeno, se je konkretizirala v knjižnem programu Slovenske matice, ki je v 60-ih letih izdala izbor skladb J. Gallusa, G. Plavca in J. K. Dolarja (Gallus-Plautzius-Dolar in njihovo delo, 1963) in Gallusove posvetne zbore (Harmoniae morales, 1966; Moralia, 1968).

V 70-ih letih in neposredno zatem se je ta misel nadaljevala. Privedla je do spoznanja, da bo lahko v polnem zaživela le z dobro premišljenim in načrtno vodenim konceptom ter v okviru institucije, ki je za take izdaje najbolj poklicana in je v navadi tudi drugod. To in ono se ravnokar začenja realizirati z zbirko MONUMENTA ARTIS MUSICAE SLOVENIAE kot izdajo Slovenske akademije znanosti in umetnosti oziroma Muzikološkega inštituta njenega Znanstvenoraziskovalnega centra.

Koncept je jasen: v tej zbirki bodo zajeti vsi doslej znani avtorji od 16. do začetka 19. stoletja. Tem se bodo morda sčasoma pridružili še drugi, o katerih še ne vemo dovolj ali jih sploh še ne poznamo. Raziskovalci se trudijo, da bi jih odkrili ali jih bolje spoznali in bi tudi njihovo storitev predstavili javnosti.

Realizacije v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae bodo v skladu s splošnimi vidiki, ki so v mednarodni rabi za izdajanje starejše glasbene produkcije. Upoštevajo zahteve sodobne izvajalne prakse, ki so ji v resnici namenjene. Pri tem pa v vsem ohranjajo izvirno podobo posameznih skladb in z revizijskimi poročili omogočajo njihovo rekonstrukcijo. Potemtakem so dvonamenske, gre jim historična in sodobna funkcija. Služile bodo tako za preteklost zainteresiranemu raziskovalcu kot današnjemu izvajalcu. Ta in oni si bo mogel iz njih ustvariti podobo o stilni orientaciji in umetniški vrednosti nekdanjega, s slovenskimi tlemi tako ali drugače povezanega glasbenega ustvarjanja, in predstavo o tedanji situaciji slovenskega glasbenega prostora v primerjavi z ostalim srednje- in zahodnoevropskim.

Zbirka Monumenta artis musicae Sloveniae, za katero si bomo prizadevali, da bo s svojimi zvezki pričujoca vsako leto, se ne bo vezala na strogo časovno zaporedje. S te strani se bo ravnala po gradivu, ki bo na voljo, v katero pa bo vključeno vse, kar je nastalo od Gallusa ali morda še pred njim pa nadalje.

Monumenta stopajo v življenje s petimi sonatami a tre Amandusa Ivančiča, ki je deloval sredi 18. stoletja. Čeravno zanj narodnostni izvor sicer se ni nedvoumno razviden, je gotovo, da je bil južnoslovanskega rodu. Iz gradiva sodimo, da je bila njegova storitev navzoča tudi na Slovenskem.

Dragotin Cvetko