Kot lahko beremo pri Norbertu Bachleitnerju, je v času vladavine Marije Terezije postalo gledališče regulirano z različnimi sistematičnimi oblikami nadzora. Cenzurna komisija, ustanovljena leta 1751, je pozornost usmerjala predvsem v leposlovje, vendar so bile obscenosti, nesmislenosti in grobosti tudi v gledališču izpostavljene budnemu cenzorjevemu nadzoru. Leta 1770 je zato vladarica cenzuro tiska ločila od cenzure gledališča. Ker je konec 18. stoletja v avstrijskih deželah še prevladovalo improvizacijsko gledališče, so bile prepovedi povezane predvsem z njim. Predložitev dramskega besedila, ki je bilo izhodišče za uprizoritev, je cenzorjem olajšala delo. Med letoma 1770 in1804 je bil glavni cenzor Franz Karl Hägelin, ki je postavil temelje cenzurnim postopkom v celotni monarhiji. V 19. stoletju je bila pozornost usmerjena predvsem v tista mesta v dramatiki, kjer je bilo govora o politiki in državnih ustanovah ter religiji. V svojih napotkih madžarskim cenzorjem je Hägelin leta 1795 podrobno opredelil, kako naj cenzorji usmerijo svoje delo glede na tri temeljna področja, kjer gledališče lahko vzbuja neprimerne odzive. Ta področja so bila napadi na (katoliško) vero, napadi na Avstrijo, njeno vlado in monarhično načelo nasploh ter prikazi nemoralnih in kaznivih dejanj. Četrti motiv za cenzorjeve posege v besedilo oziroma zavrnitev je bilo varovanje časti posameznikov ali skupin ljudi, predvsem aristokracije, pa tudi poklicnih skupin in narodov.
Avtoritarna policijska država je vzpostavila sistem, kjer je bilo gledališče v vsakem kotičku monarhije povsem pod nadzorom, cenzura se je preobrazila iz sredstva za omiko ljudstva v sredstvo za represijo vsega, kar se je zdelo povezano s prevratništvom, nespoštljivostjo do cerkve in razvratom. Ker je država subverzivno moč gledališča v 19. stoletju videla predvsem v risu političnega, je leta 1803 cesar pooblastil dvorno policijo za izvajanje cenzure v gledališču. Podeljevanje dovoljenj za gledališko uprizoritev (torej za programe, besedila in izvajanje dramskih, opernih, plesnih in glasbenih predstav) je sodilo pod pristojnost Deželnega predsedstva, natančneje pod policijski oddelek.
Policija je tako odločala o dovoljenju za uprizoritev, cenzorji so samo izrekali predloge. Vsa besedila so morala biti dostavljena v pregled cenzorju in sicer v dveh izvodih, en je bil nato poslan gledališču, drugega so hranili, da so lahko preverili, ali je gledališče upoštevalo vse pripombe. Običajno so bila besedila, ki so bila dovoljena na Dunaju, v krajih v avstrijskih provincah samo potrjena glede na tamkajšnje mnenje cenzure, to je še posebno veljalo za igre, ki so jih igrali v Burgtheatru. Nasploh pa je veljala cenzura v drugih mestih monarhije za liberalnejšo kot v prestolnici. Le redko je cenzura tekste popolnoma prepovedala, največkrat so bile izražene različne zahteve po spremembah naslova, črtanju besed ali stavkov, včasih je v cenzurni postopek posegel celo sam monarh.
Kot piše A. Klasinc Škofljanec, je leta 1801 prešla v pristojnost policijskega dvornega oblastva tudi cenzura in od takrat je v okviru policijske direkcije deloval samostojni urad za cenzuro knjig (Bücherrevisionsamt) v Ljubljani.
Cenzura je nadzorovala tudi gledališče. Ob policijskem uradniku, ki je opravljal stalno vlogo cenzorja, so delovali tudi njegovi svetovalci, iz cenzurnih aktov lahko razberemo, da sta v tej vlogi v začetku 20. stoletja nastopala Fran Milčinski in Anton Funtek. V obdobju 1887–1913, za katerega imamo ohranjene cenzurne akte, ki se nanašajo na uprizoritve Dramatičnega društva, je bil do začetka leta 1909 cenzor policijski svetnik Oskar Wratschko. Wratschko, kot lahko rekonstruiramo iz zapisov, ki jih najdemo v časopisih, ni bil nenaklonjen slovenski besedi. Leta 1885 najdemo njegovo ime v Ljubljanskem listu med dokaj redkimi naročniki na Jurčičeva zbrana dela. V Slovenskem narodu se je njegovo ime pojavilo ob aretaciji inženirja Matka Prelovška, ki naj bi ga brez pravega povoda aretirali orožniki in se nato sklicevali, da so to naredili, da bi zaščitili Wratschka. Slovenski narod je takrat zapisal: »Svetnika Wratschka pozna vsak otrok, vsakdo ve, da je svetnik Wratschko ne le natančen, nego tudi preudaren uradnik, ki iz hudobije še nikdar ni ničesar storil. Sitna je služba policijskega svetnika ali gosp. Wratschko jo je vedno izvrševal taktno in pametno. Imel je svetnik Wratschko že pri nebroj konfliktih intervenirati, a vselej je to storil taktno in obzirno in vselej z uspehom. Svetnik Wratschko ne potrebuje v Ljubljani nobenega varstva, ker njemu ne bo nihče ni žalega storil«.
Januarja 1909 je bil Wratschko, kot je bilo zapisano v časniku Narodni dnevnik , imenovan na novo delovno mesto v Trst, od tam pa so v Ljubljano poslali uradnika Pertota in Trnovsa. Sklepamo, da sta opravljala tudi naloge cenzorjev, saj je cenzorjev podpis na nekaterih dokumentih od marca 1909 zapisan s črko P. (domnevamo lahko, da je bil to Mihael Pertot), na drugih je podpis, ki ga preberemo kot Ternovec (očitno je bil zapis imena v časniku napačen, saj v Adresarju za Kranjsko (leto 1912) najdemo policijskega komisarja dr. Stanislava Ternovca.
V posebno zahtevnih primerih je provincialni cenzor lahko poslal besedilo tudi na Dunaj, kjer je deloval centralni cenzurni urad. Akt o cenzuriranju drame je vseboval podatke o delu in v primeru, da ni bilo nič spornega, je delo dobilo oznako, da se uprizoritev dovoli. Običajna dikcija za zahtevane spremembe pa se je glasila, da se dovoli uprizoritev, če bodo izpuščena mesta, ki jih je cenzor včasih v celoti navedel, včasih pa je zapisal le strani in dodal, da so črte označene v predloženem besedilu. Obrazci so bili v nemščini, za slovenske predstave so uporabljali obrazec, v katerem je bil del besedila v slovenščini. Navajamo prepis in prevod obrazca (v oglatih oklepajih), kjer je črta, je uradnik vpisal podatke.
Theater-Direktor
[Gledališki direktor]
______________
legt vor das zur Aufführung am landschaftlichen Theater in Laibach bestimmte Bühnenstück:
____________
[predloži za uprizoritev v deželnem gledališču v Ljubljani namenjeno odrsko delo:]
Nach genauer Durchsicht als Erledigung:
[Po natančnem pregledu izreka odločitev:]
Die Aufführung diese ____ auf dem hiesigen landschaftlichen Theater wird dem Direktor Herrn ______ bewilligt.
Predstava ______ v tukajšnjem deželnem gledališču dovoljuje se dramatičnemu društvu v Ljubljani.
Cenzuro v gledališču lahko raziskujemo na podlagi pomembnih zgodovinskih virov – cenzurnih aktov Deželnega predsedstva za Kranjsko, ki jih hrani Arhiv Slovenije in vpisnika dovoljenih in cenzuriranih gledaliških predstav 1896–1913 (AS, 16, konvoluti IV. serije, policijski spisi, prošnje za izvajanje prireditev, predstav in podeljevanje dovoljenj zanj; enote, ki smo jih pregledali, so shranjene v škatlah 165, 166, 167, 168, 168a, 168b, 169).
V digitalni repozitorij so vključeni podatki in gradivo o gledaliških uprizoritvah Dramatičnega društva, torej slovenskih uprizoritev v Deželnem gledališču v Ljubljani. Omenjeni fond sicer hrani tudi spise o podeljevanju dovoljenj za uprizoritve Nemškega gledališkega društva in uprizoritve različnih društev, vendar teh nismo vključili.
V repozitorij smo dodali tudi podatek o tem, ali je ohranjen cenzorski izvod. Knjižnica Slovenskega gledališkega inštituta hrani besedila iz knjižnice Dramatičnega društva in med tem gradivom so tudi izvodi, v katerih najdemo beležko o podelitvi dovoljenja za uprizoritev in cenzorjeve črte. Spisi, ki jih hrani Arhiv Slovenije, imajo namreč v številnih primerih navedene le strani, na katerih je besedilo, ki se ga ne sme izgovoriti na odru, zato je za podrobnejšo raziskavo pomemben vir cenzorski izvod. Vsi cenzorski izvodi se niso ohranili, tako da v določenih primerih ni več mogoče rekonstruirati cenzorjevih črt.
Naslovi cenzuriranih del se v nekaterih primerih razlikujejo od tistih, ki jih najdemo v Repertoarju slovenskih gledališč (1867-1967), očitno so jih lahko gledališčniki nekoliko spremenili. Navajamo zapis naslova na cenzurnem aktu, saj je spremenjen naslov mogoče najti s podatkom o datumu uprizoritve. V nekaterih primerih do uprizoritve ni prišlo kljub dovoljenju, včasih se je zgodila nekaj let kasneje. Uprizoritev po letu 1914 nismo navedli, saj niso v povezavi z navedenimi cenzurnimi akti.
Repozitorij je zgrajen po kronološkem ključu. Iz Vpisnika dovoljenih gledaliških predstav in spisov o podeljevanju dovoljenja smo zbrali podatke, ki vsebujejo:
V repozitoriju so, poleg zgoraj navedenih podatkov, tudi povezave na skenograme spisov, kjer je cenzor zahteval črtanje in vpisnik dovoljenih gledaliških predstav (1896–1913).