Prve raziskave življenja in dela Amadusa Ivanschiza¹ (v dosedanji slovenski literaturi imenovan Amandus Ivančič), ki segajo v dvajseta leta 20. stoletja, so močno zaznamovali slovenski avtorji. Med prvimi je njegovo ime omenil Stanko Premrl, duhovnik, skladatelj in glasbenik, ki je leta 1922 poročal o glasbenih rokopisih najdenih v ljubljanski stolnici, med katerimi je bila tudi Missa Pastoritia brata Amandusa. Premrl je v skladu s tedanjo prakso skladateljevo ime iz »Ivantschitsch« poslovenil v Ivančič, saj je bil prepričan, da gre za slovenskega skladatelja.² Več kot petdeset let poznejše raziskave Danila Pokorna predstavljajo novo poglavje v poznavanju Ivanschiza. Pokorn se je v svoji doktorski disertaciji iz leta 1977 osredotočil predvsem na skladateljeva inštrumentalna dela.³ Sad njegovega dela sta notni izdaji v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae (zvezek 1 leta 1983 – tu ponatisnjen – in zvezek 3 leta 1984) ter izdaja v antologiji The Symphony 1720–1840.⁴ V zadnjih letih so bile opravljene poglobljene nove študije o življenju in delu Amandusa Ivanschiza, ki so pomembno spremenile naše poznavanje tega skladatelja. Zato so ob ponovni izdaji starejših del nujno potrebna nekatera opozorila. Spodnje besedilo podaja dopolnila in popravke k obstoječim besedilom sedaj že pokojnega Danila Pokorna.

Amandus Ivanschiz je bil krščen 24. decembra 1727 v dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) v Avstriji kot Matthias Leopold.⁵ Verjetno se je rodil istega dne ali kak dan prej. Njegov oče (Matthias Joseph), poročen v Wiener Neustadtu, je izhajal iz vasi Baumgarten na avstrijskem Gradiščanskem (danes pokrajina Burgenland, Avstrija), kjer je takrat živela hrvaška manjšina. Mladi Matthias Leopold je verjetno proti koncu leta 1742 vstopil v red Pavlincev in si nadel ime Amandus. Po opravljenem noviciatu v samostanu Ranna je pri 16. letih, 25. decembra 1743, sprejel redovne zaobljube. Medtem ko se je skupaj z ostalimi brati pripravljal na posvetitev, se je posvetil študiju v samostanih Maria Trost in Wiener Neustadt. V zadnjem je bil 30. maja 1744 posvečen v štiri nižje redovne nazive in bil pozneje posvečen v subdiakona (1. marca 1749) in diakona (21. februarja 1750). Triindvajsetletni brat Amandus je moral biti takrat že cenjeni glasbenik, saj mu je bila 5. avgusta 1750 zaupana posvetitev novozgrajenih orgel v stolni cerkvi v Wiener Neustadtu. Ivanschiz je bil v duhovnika posvečen 15. novembra 1750 in deset dni pozneje (25. novembra) je že maševal v pavlinskem samostanu svojega rodnega kraja. Ohranil se je tiskani izvod pridige, ki jo je takrat držal kapucin Fulgentius Neostadiensis.⁶ Leta 1751 je bil Ivanschiz poslan v Rim, kjer je delal kot pomočnik (socius) glavnega prokuratorja pavlinskega reda do leta 1754, ko se je za kratek čas vrnil v Wiener Neustadt. Kmalu nato so ga prestavili v Maria Trost, kjer je njegova prisotnost zabeležena do leta 1755. Njegovo ime dvakrat najdemo tudi v računskih knjigah jezuitske cerkve sv. Egidija v Gradcu (danes graška stolnica): leta 1755 (“Pro curru, quo ex Mariae Consolatricis Monasterio ad probandam musicam vectus est V. P. Compositor Amandus Ivantschiz”) in leta 1758 (“Pro 5 lytaniis et uno Sacro Cantato a V. P. Amando Ivantschiz compositis”).⁷ Na podlagi teh dokumentov lahko sklepamo, da ni bil le skladatelj del, ki so jih naročili jezuiti, temveč je sodeloval tudi pri izvedbah. Eno najpomembnejših odkritij v zadnjih letih pa je datum skladateljeve smrti. Redovni vpis in nekrolog potrjujeta, da je Amandus Ivanschiz umrl leta 1758 star le 31 let. Kaže, da je vse do konca svojih dni ostal v samostanu Maria Trost, saj je zadnja navedena beležka iz jezuitskih knjig prav iz tega leta.

Vse do takrat so nekateri raziskovalci konec skladateljevih aktivnosti postavljali v osemdeseta ali celo devetdeseta leta 18. stoletja,⁸ čeprav so videli Ivanschiza kot znanilca novega glasbenega sloga. Presenetljivo zgodnje leto Ivanschizeve smrti postavlja njegov znani glasbeni opus, ki jasno pripada zgodnjemu klasicizmu, v povsem novo luč ter terja spremenjen pogled na slogovne spremembe glasbenega jezika okoli sredine osemnajstega stoletja.

Kljub zgodnji smrti je Ivanschiz zapustil presenetljivo visoko število glasbenih del: okoli 20 simfonij, 14 godalnih triov, 17 maš, 13 litanij, 7 krajših kantat (vse imenuje Oratorium), 9 uglasbitev marijanskih antifon, 8 arij in duetov na neliturgična besedila, večernice in Te Deum.⁹ Nekatera od teh del so preživela v več, celo po ducat prepisih, ki se danes nahajajo v številnih predvsem srednjeevropskih nahajališčih v Avstriji, na Hrvaškem, v Češki republiki, v Nemčiji, na Madžarskem, Poljskem, Slovaškem, pa tudi v Belgiji, na Švedskem in v Švici. Iz tega sledi, da je bila glasba očeta Amandusa znana zelo širokemu občinstvu in ga umešča med najbolj priljubljene skladatelje-redovnike osemnajstega stoletja.

V svoji doktorski disertaciji Danilo Pokorn Ivanschizeva komorna dela deli v štiri skupine: sonate, trie, divertimente in simfonije.¹⁰ Zadnja dva izraza se pojavljata tudi kot oznaki orkestralnih del. Ta delitev na štiri skupine, ki temelji na izvirnih oznakah na ohranjenih rokopisih, se je ohranila tudi v izdajah, ki sta jih pripravila Pokorn sam¹¹ in Paul M. Douglas.¹² A poglobljena primerjalna analiza vseh virov (številnih Pokorn še ni poznal) je pozneje pripeljala do precej drugačne slike. Ne glede na izvirne oznake na rokopisih prav vse Ivanschizeve komorne skladbe sodijo v zvrst godalnega tria, zvrst, ki je bila v osemnajstem stoletju izjemno priljubljena, čeprav se danes zdi zanemarjena.¹³ Najpogostejše oznake, ki jih najdemo na sprednjih straneh ovojev rokopisov so: »Trio«, »A tre«, »Divertimento« in »Sonata«. Redkeje so skladbe označene kot »Simfonia« (ali »Sinfonia«) in samo v enem primeru »Sonatina«. Kaže, da so izrazi uporabljeni naključno, nepovezano z dejansko obliko in slogom samih kompozicij. Ena in ista skladba ima včasih drugačen naslov v prepisih različnega izvora. Nekatere skladbe so celo drugače naslovljene v rokopisnih prepisih različnega izvora. Trio in C (T.C.1)¹⁴ je, na primer, naslovljen kot »Trio«,¹⁵ »Divertimento«,¹⁶ »Sonata«,¹⁷ »Sonatina«¹⁸ in »A tre«.¹⁹ Na podlagi podrobnejše analize ohranjenih prepisov Ivanschizevih del lahko sklepamo, da je bila uporaba enega ali drugega naslova povezana predvsem z lokalnim okoljem in tradicijo. Da je bila taka terminološka svoboda glede uporabe terminov za nove zvrsti je bila v 18. stoletju povsem običajna, beremo tudi v muzikološki literaturi.²⁰

Vsa Ivanschizeva avtentična komorna dela so si podobna, predvsem glede zasedb in oblike. Vsa (z eno izjemo: Trio in F T.F.1) so tridelna in sledijo modelu: (1) počasni stavek – (2) menuet s triom – (3) hitri stavek. Vedno nastopajo trije glasovi za solo glasbila: najvišji part je namenjen violini, srednji violini ali violi ter spodnji, v virih imenovan »basso« ali »violoncello«, godalu nizkega registra.²¹

Zgoraj povedano velja tudi za skladbe, ki jih je Danilo Pokorn objavil v pričujočem tretjem zvezku zbirke Monumenta artis musicae Sloveniae. Vse tri objavljene skladbe so objavljene z izvirnimi oznakami (»Simfonia«), kot jih najdemo na ovojih rokopisov, ki so ohranjeni v Arhivu Društva prijateljev glasbe na Dunaju (A-Wgm). Vendar pa je treba opozoriti, da tudi te skladbe dejansko sodijo v zgoraj opisano zvrst in so nedvomno godalni trii. V drugih prepisih so namreč te skladbe poimenovane tudi »Trio«,²² »Sonata à 3«²³ in »Divertimento«.²⁴ Vse tri se razlikujejo od drugih Ivanschizevih simfonij tako po obliki, tonalni zasnovi kot tudi po glasbenem jeziku.²⁵

Na tem mestu je treba povedati, da se v arhivu benediktinskega samostana v avstrijskem Melku nahajajo nadaljnji štirje Ivanschizevi trii, ki jih je očitno prepisal isti kopist in jih prav tako naslovil »Simfonia« (ali »Sinfonia«).²⁶ Te skladbe so bile nekoč gotovo v isti zbirki kot tiste, ki se danes nahajajo na Dunaju. Na pripisih v Melku je na ovojih vidna stara prečrtana signatura, kot jo poznamo iz virov v A-Wgm (XIII 1325/gg).²⁷ Žal je izvor teh skladb neznan, kot tudi še ni raziskano, zakaj je nekaj rokopisov iz A-Wgm v nekem trenutno prešlo z Dunaja v glasbeno zbirko samostana v Melku.²⁸

Kot že rečeno je najnižji glas v Ivanschizevih triih namenjen nizkim godalom (tj. čelu ali violonu). Ta glas v nobenem od znanih rokopisov nima številk in skladbe se zato navadno izvajajo brez generalnega basa.²⁹ Pri morebitni izvedbi skladb v Pokornovi redakciji se zato svetuje izpust uredniško predlagane realizacije za »cembalo«.

Maciej Jochymczyk

Poslovenila Metoda Kokole