Amandus Ivančič (Ivanschiz, Ivanschitz, Ivancsics, Ivanschiitz) in njegovo skladateljsko delo sta bila s kratkim orisom predstavljena v uvodu I. zvezka te zbirke, v katerem je bil objavljen izbor njegovih triosonat.³⁰ Tam navedenim podatkom ni dodati nič bistveno novega. Po biografski strani ostaja ta skladatelj iz 18. stoletja skrivnostna osebnost, o kateri ne vemo drugega kot to, daje bil menih, član pavlinskega reda, in daje vsaj med letoma 1755 in 1758 živel v samostanu Maria Trost pri Gradcu. Pač pa je v Avstriji, Nemčiji, ožji Češki, na Slovaškem in na Madžarskem prišlo medtem na dan več novih rokopisov njegovih del, po večini nove kopije že znanih skladb, a tudi nekaj novih in prej neznanih, med njimi Te Deum, še ena maša (vseh je tako v razvidu že enaindvajset), ofertorij »Ardens est cor« in dvoje arij. Na naslovni strani Maše v C, ki se je našla v samostanu Mattsee pri Salzburgu in je že osma doslej znana kopija te skladbe, avtor ni naveden s svojim redovnim imenom Amandus, ampak kot Ivan (»A/dmodum/Reverendo D/omino P/adre/ Johann Ivantschiz«), To bi utegnilo biti njegovo krstno ime, če seveda ne gre za napako, kar je mogoče in celo verjetno. Skoraj gotovo se bodo v prihodnosti še našli novi rokopisi del tega skladatelja, kajti glasbeni arhivi so marsikje še neraziskani. Vendar že to, kar je znano, prepričljivo govori o tem, da je bil Amandus Ivančič plodovit in v svojem času priljubljen skladatelj, saj je v razvidu nič manj kot sto njegovih — izključno rokopisno ohranjenih — duhovnih in posvetnih kompozicij in od posameznih se je že dozdaj našlo po več, sedem, osem, tudi štirinajst primerkov.

Tri Ivančičeve simfonije za dve violini in bas, ki jih prinaša pričujoča izdaja, navajajo s svojim naslovom »Simfonia« na misel, da gre pri njih za triosimfonije, kakršne so bile v petdesetih in šestdesetih letih 18. stoletja pogoste v dunajskem skladateljskem krogu in jih je deloma mogoče pojasniti s pomanjkanjem violistov v takratnih glasbenih kapelah,³¹ ali pa za skladbe, ki jih je — nemara po zgledu malo pred tem objavljenih »Six sonates a trois parties concertantes qui sont faites pour executer ou a trois ou avec toute l'orchestre« (1755) Jana Vaclava Stamica — bilo mogoče igrati tako v solistični kot v korični izvajalski zasedbi. Po ciklični konstrukciji so ta dela popolnoma enaka skladateljevim sonatam a tre. Imajo po tri stavke, od katerih je prvi Andantino ali Andante, drugi menuet s triom, zadnji Allegro. Vsi stoje v isti tonaliteti. Od skladateljevih tristavčnih simfonij se te skladbe razlikujejo predvsem v tem, da nimajo počasnega srednjega stavka, ki ga Ivančič praviloma vedno postavlja v drugo, največkrat v subdominantno tonaliteto.

Skladatelj sodi med predstavnike glasbenega sloga sredi 18. stoletja, ki je bil most med barokom in klasicizmom. Stilne karakteristike, značilne za njegova dela, zlasti še za posvetna, se kažejo tudi v teh simfonijah. Jasno razvidne so v njih poteze galantnega in prvine občutljivega sloga, a slednjih je manj in so manj izrazite. Glasbeno gradivo je pretežno drobna, maniristično oblikovana motivika. Zunanji stavki nizov so v embrionalni zgodnjeklasicistični sonatni obliki in sicer tridelni s popolno reprizo, kot je značilna za Ivančičeve simfonije, edino uvodni Andantino Simfonije v A duru ima obliko dvodelne sonate z nepopolno reprizo, na kakršno večkrat naletimo predvsem v njegovih triosonatah. Izpeljave so rudimentarne, tematika dovolj kontrastna, dasi ne vedno v smislu jasnega tematskega dualizma, ampak včasih v obliki več kontrastnih motivičnih členov. Posamezni stavki zapuščajo zato vtis politematičnosti. Izvajalski sestav »a tre« za dve violini in bas sodi med redkejše v skladateljevih triosonatah, kajti namesto violine uporablja v njih kot drugi instrument raje violo. Bas ni oštevilčen in tak, kakršen je, kaže, da so skladbe nastale v dobi, ko je continuo že odmiral. Ni pa še povsem odmrl, čas je bil v tem pogledu izrazito prehodna doba, sam prehod pa počasen.³² Verjeno so te simfonije še vedno igrali s sodelovanjem instrumenta s tipkami.

Čas njihovega nastanka lahko določimo približno. Ena od treh doslej znanih kopij Simfonije v B duru ima letnico 1765, izvirnik je nastal vsekakor nekaj let prej. Omeniti pa velja to kopijo tudi zato, ker je na naslovni strani kot kraj njenega nastanka naveden Rim. Ta podatek govori v prid domnevi, da se je Ivančič morda šolal na sedežu pavlinskega reda v Rimu,³³ vsekakor pa priča, da njegova dela niso bila znana samo v srednjeevropskih deželah, ampak tudi v Italiji.