1Eden prvih nacionalnih sistemov, ki je omogočal dostop do digitaliziranih in izvorno digitalnih vsebin s področja znanosti, umetnosti in kulture, s katerim se je srečala večina zgodovinark in zgodovinarjev, je bila digitalna knjižnica Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Ta je na osnovi izsledkov sodobne knjižnične in informacijske znanosti leta 2003 razvila koncept in nato na njegovih temeljih vzpostavila portal dLib.si, ki je bil javnosti predstavljen novembra 2005. Najpomembnejši projekt nadgradnje Digitalne knjižnice Slovenije – dLib.si/Digital Library of Slovenia se je začel leta 2007, do danes pa je bilo to spletno informacijsko mesto deležno številnih izboljšav in obogateno z dodatnimi uporabniškimi možnostmi.³

2Kljub temu da NUK od nekdaj kot ponudnik »najširšega prostega dostopa do digitalnih vsebin s področja znanosti in kulture /…/ z Digitalno knjižnico Slovenije ohranja in poglablja svojo osrednjo vlogo v družbi znanja in družbi prihodnosti«,⁴ smo sodelavke in sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino (INZ) želeli oblikovati sistem, ki bi bil namenjen e-zgodovinopisju kot celoti. Zainteresirani javnosti smo želeli omogočiti enostaven in celovit dostop do znanstvene in strokovne literature, virov, pripomočkov.⁵ Načrtovali smo, da bo naša ambicija v temeljih spremenila »dosedanjo zasnovo seznanjanja javnosti z rezultati zgodovinopisnih raziskav in preteklih ter aktualnih dosežkov slovenskega zgodovinopisja«. Hkrati pa smo se zavedali, da »na tem področju žal beležimo velik zaostanek«.⁶

3INZ, ki se je do takrat ukvarjal z zagotavljanjem zgodovinopisne infrastrukture v smislu klasične informacijsko-dokumentacijske dejavnost, rezultatov svojega dela v začetku novega tisočletja ni objavljal na svetovnem spletu. Spoznali smo, da je skrajni čas, da z digitalizacijo vsebin dosežemo tudi prisotnost v tej sferi in hkrati s tem mnogo večjo in učinkovitejšo dostopnost do svojih znanstvenih in strokovnih dosežkov. Izhodišče za začetek »infrastrukturnega« dela je bilo torej dejstvo, da je vstop v svetovno medmrežje mogoč le z zelo širokim naborom vsebinsko zaokroženih različnih tematskih področij iz slovenske preteklosti.

4Po premisleku smo se odločili, da nas bo v prostor svetovnega spleta pripeljalo sodelovanje z inštitutsko knjižnico,⁷ pogosto imenovano in obravnavano kot dokumentacijsko-raziskovalni center. Začetek našega dela je tako temeljil na zamislili o tehnološkem preoblikovanju oziroma integriranju bibliotečnega (digitaliziranega) gradiva v kontekst širšega informacijskega središča. To mesto smo poimenovali »knjižnica 2.0«.

5Že v prvotnem konceptu knjižnica ni bila tretirana kot le statična zbirka ohranjenega gradiva, ampak kot stičišče vseh informacij s področja novejše zgodovine ne glede na poreklo ali vir, na katerem se hranijo.⁸ Strinjali smo se, da je treba čim večji del tega gradiva »digitalizirati v skladu s standardi za metapodatke (DUBLIN CORE), ki omogočajo interoperatibilnost in enostavno ter kakovostno rabo digitaliziranega gradiva na spletu«.⁹ Z digitalizacijo in standardizacijo obširnega korpusa historičnih vsebin smo nastavili »specifičen digitalni arhiv, ki temelji na sodobnih globalno sprejetih tehnologijah oziroma standardih, kot sta metapodatkovno načelo Dublin Core in organizacijsko-arhitekturni princip OAIS«.¹⁰

6Na INZ smo se zavedali, da je za dosego najboljših rezultatov treba ohranjene vsebine posredovati zgodovinarjem na način, da jih bodo lahko uporabljali neodvisno od prostora in časa, v katerem delajo, zato smo začeli razmišljati tudi o platformi oziroma oblikovanju spletnega portala. Načrte o podatkovni zbirki historiografske literature in virov, ki je bila predstavljena kot informacijska baza s širokim naborom različnih vsebin, smo začeli pod okriljem sofinancerja – Agencije za raziskovalno dejavnost RS – udejanjati leta 2006 v okviru infrastrukturnega programa, ki smo ga poimenovali Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja.¹¹

7V aktivni fazi izgradnje informacijske točke smo si kot osnovne cilje programa postavili digitalizacijo in spletno objavljanje slovenskih historičnih vsebin, najbolj frekventnih med raziskovalci slovenske zgodovine, hkrati pa popularizacijo zgodovinskega znanstvenega raziskovalnega dela oziroma zgodovinopisja kot stroke v širši javnosti. Verjeli smo, da bo v smislu interakcijske povezave vseh treh pomembnih elementov – raziskovalcev, historičnih vsebin in tehnične infrastrukture – načrtovano omogočil spletni raziskovalni in izobraževalni portal slovenskega zgodovinopisja Zgodovina Slovenije – SIstory, ki je bil javnosti predstavljen leta 2008. Zasnovan je bil v slovenskem in angleškem jeziku, poudarek pa je namenjal dvema sklopoma, bazi digitalizirane slovenske zgodovinopisne literature in tiskanih virov ter slovenskemu zgodovinarskemu indeksu citiranosti.

8V okviru prvega sklopa infrastrukturnega programa smo izhajali iz treh izhodiščnih predpostavk, ki so opredeljevale vsebino in cilje programa. Prvo prepričanje se je glasilo, da je zgodovinopisje sestavni del širše definirane slovenske kulturne dediščine. Drugo izhodišče je bilo, da nas posledično taka definicija utrjuje v prepričanju, da smo jo kot tako dolžni ohranjevati. In s tem smo prišli do tretjega postulata, da lahko znanstveno-kulturno dediščino ohranimo in razvijamo le s prilagoditvijo novim tehnologijam in novim medijem. Verjeli smo torej, da smo dolžni zagotoviti njeno dostopnost in uporabnost v sodobni tehnološki in socialni paradigmi.¹²

9Drugi sklop je predstavljala baza citatov iz slovenskih zgodovinskih monografij, osrednjih znanstvenih časopisov in revij, ki bi z nadgradnjo omogočala bibliometrične izračune glede citiranosti slovenskih zgodovinarjev in publikacij.

10V sodelovanju s predstavniki številnih slovenskih ustanov in uredništev, ki se ukvarjajo z zgodovinopisjem, zgodovino oziroma poukom le-te, je bil oblikovan svet portala, zadolžen za kreiranje vsebinske politike. Že od začetka se namreč zavedamo, da sodelovanje s fakultetami, znanstvenoraziskovalnimi ustanovami, uredništvi znanstveno-strokovnih publikacij, muzeji, arhivi, knjižnicami, društvi in zbiratelji pomeni levji delež naših naporov, saj se navezuje na javno dostopnost in nenehno oplajanje nabora digitaliziranih vsebin ter njihovo uporabo pri znanstvenoraziskovalnem delu tako raziskovalcev različnih disciplin kot tudi drugih zainteresiranih javnosti.