1Seamus Ross, profesor na univerzi v Torontu, je na začetku pohoda svetovnega spleta napovedal, da bo vse večja odvisnost družbe od digitalnih informacij spremenila tudi strukturo gradiva, ki je na voljo zgodovinarjem pri njihovem delu. Komaj deset let kasneje, leta 2008, je William J. Turkel, profesor na Univerzi Western Ontario, potrdil, da je uporaba digitalnih virov popolnoma spremenila pokrajino informacij, s katero so se do takrat soočali zgodovinarji. Razvoj digitalnega zgodovinopisja, ki temelji na pristopih proučevanja in (re)prezentacije preteklosti z novimi komunikacijskimi digitalnimi tehnologijami, pa je sprožil demokratizacijo ter omogočil rekonceptualizacijo zgodovine in zgodovinopisja.¹

2Nagel razmah informacijske tehnologije je postavil tudi pred nas, slovenske zgodovinarje, nove izzive. Kako (hitro) smo se soočili s spremenjeno paradigmo? Kako (hitro) smo znali preseči zgolj uporabo elektronske pošte in brskanje po bibliografijah, ki so se leta 1997 pojavile v sistemu COBISS?² Kako uspešni smo bili pri iskanju drugih želenih rezultatov v času, ko so se poti iskanja in pridobivanja informacij po medmrežju v sorazmerno kratkem času temeljito spremenile?