1V učnem gradivu analiziramo govore poslancev na parlamentarnih sejah. V tem poglavju se zato najprej posvetimo nekaterim splošnim značilnostim, ki veljajo za parlamentarne razprave, saj je dobro poznavanje gradiva ključnega pomena tako pri oblikovanju raziskovalnih vprašanj kot pri interpretaciji rezultatov.
1Zaradi svoje institucionalne narave ima parlament jasno določeno strukturo in kompleksna pravila delovanja3, skozi zgodovino pa so se oblikovali tudi številni neformalni dogovori obnašanja (Norton, 2002). Ta pravila se med posameznimi parlamenti razlikujejo, spreminjajo pa se tudi skozi čas (Sieberer idr., 2011), zato jih je za ustrezno zasnovo analize in interpretacijo podatkov nujno treba poznati. Poleg tega se je pri analizi treba zavedati tudi vpliva, ki ga imajo na parlamentarne razprave lokalni in globalni politični kontekst, različne javne in zasebne vloge parlamentarcev in razmerja moči med njimi ter različna občinstva, ki lahko spremljajo isto razpravo (npr. ostali parlamentarci, gosti, javnost) (Ilie, 2010).
2Parlamentarne seje so vedno natančno strukturirane: imajo torej opredeljen dnevni red, seje vodi za to določena oseba, predajanje besede pa poteka po jasnih pravilih (prim. Proksch in Slapin, 2010). Posebna pravila veljajo tudi za specifične točke dnevnega reda oziroma vrste razprav, npr. za poslanska vprašanja in pobude ali za interpelacije. Vse to pomembno oblikuje in omejuje parlamentarni diskurz, tj. dejanje sporazumevanja v specifičnem okolju parlamenta.
3Parlamentarni diskurz je sicer le del širšega pojma političnega diskurza, znotraj katerega predstavlja najbolj institucionalizirani, s pravili zamejeni in uradni podtip (Bayley, 2004). Parlamentarni diskurz je tako ključna značilnost parlamenta, ki je osrednji prostor skupnosti za politično razpravo. Pri tem pa ni pomembna zgolj vsebina razprave, ampak v veliki meri tudi način govora oziroma diskurzivne strategije, ki jih govorci uporabljajo v svojih govorih, ter ostale, nejezikovne okoliščine. Trend raziskav parlamentarnega dogajanja gre zato vse bolj v smeri interdisciplinarnega pristopa h gradivu, ki omogoča široko interpretacijo dogodkov in procesov, vzrokov in posledic (Bayley, 2004; Ilie, 2010).
1Temeljni vir za raziskovanje parlamentarnega diskurza so zapisi parlamentarnih sej, ki so za večino parlamentov že javno dostopni v digitalni obliki. Obstoj zapisov, predvsem pa njihova dostopnost v digitalni obliki je izjemnega pomena tako za javnost, saj lajša nadzor nad delom parlamenta, kot tudi za raziskovalno skupnost, vendar je dejanska uporabnost zapisov odvisna od raziskovalnega problema (prim. Mollin, 2007). Tako kot parlamentarni diskurz imajo namreč tudi zapisi sej svoje posebnosti, ki izhajajo iz tradicije zapisovanja, ki velja v posameznem parlamentu (smernice za zapisovanje se med parlamenti razlikujejo in običajno niso prosto dostopne), in iz dejstva, da so zapisi pisna različica sicer govorjenih nastopov poslancev. Zapisi parlamentarnih sej kot uradni pisni viri so nedvomno verodostojni na ravni vsebine, ne pa nujno tudi na ravni izgovorjenega besedila. Zapisi namreč niso natančne transkripcije govorov in zato običajno ne vsebujejo, vsaj ne v celoti, prvin govorjenega jezika (npr. mašil, popravkov) in številnih informacij o neverbalni komunikaciji v dvorani (npr. prekinitev, gest), ki jih je sicer mogoče zaznati ob spremljanju dejanskega nastopa govorcev (Bayley, 2004). Pogosto pa zapisi vsebujejo tudi različne dodatne informacije oziroma metapodatke, npr. seznam govorcev, rezultate glasovanja, obravnavano gradivo ipd.
2Parlamentarni zapisi v digitalni obliki so priročen vir za izdelavo parlamentarnih korpusov, torej strukturiranih zbirk besedil, ki so obogatena z različnimi informacijami. Glede na dostopno gradivo so lahko parlamentarni korpusi tudi večmodalni, če poleg besedila vsebujejo tudi zvočne in/ali video posnetke, npr. korpus razprav iz češkega parlamenta. Parlamentarni korpusi običajno vsebujejo bogate metapodatke, ki vključujejo raznovrstne podatke o sejah (npr. datum, vrsta seje, dnevni red), govorih in govorcih (npr. ime, datum rojstva, strankarska pripadnost), običajno pa so tudi bogato jezikoslovno označeni (npr. besedne vrste, osnovna oblika besede, imenske entitete). Vse te oznake raziskovalcem omogočajo, da pri oblikovanju raziskovalnih vprašanj upoštevajo tudi različne kombinacije spremenljivk (glejte Pančur in Šorn, 2016).
3Ravno zaradi bogatih informacij in kontinuiranosti so parlamentarni korpusi vir informacij za vrsto področij, ki se pri raziskovanju vse bolj prepletajo, mdr. za jezikoslovje (Bayley, 2004), zgodovino (Piersma idr., 2014), politične vede (Rheault in Cochrane, 2020), demografijo (Kilroy, 2021) ipd. Raziskovalcem so parlamentarni korpusi dostopni prek konkordančnikov (tj. spletnih orodij za raziskovanje in analizo besedil v korpusih) ali pa v repozitorijih jezikovnih virov, kjer je mogoče dostopati do celotnega korpusa v različnih formatih in ga nato obdelati z različnimi orodji. To zadnjo možnost bomo izkoristili tudi v tem učnem gradivu (glejte poglavje 5.2).
1V tem učnem gradivu bomo uporabili podatke iz družine korpusov ParlaMint (Erjavec idr., 2021), ki vsebuje zapise parlamentarnih sej 17 držav: Belgije, Bolgarije, Češke, Danske, Francije, Hrvaške, Islandije, Italije, Latvije, Litve, Madžarske, Nizozemske, Poljske, Romunije, Slovenije, Turčije in Velike Britanije. Večina korpusov ParlaMint pokriva obdobje od 2015 do sredine 2020. Družina korpusov je nastala pod okriljem raziskovalne infrastrukture za jezikovne vire in tehnologije CLARIN ERIC in vsebuje pol milijarde besed oziroma pet milijonov govorov, ki jih je izreklo približno 11 tisoč govorcev. Korpusi ParlaMint so razdeljeni na dva podkorpusa, in sicer Reference (referenčno obdobje) in COVID, ki zajemata čas pred epidemijo covida-19 in med njo (tj. pred novembrom 2019 oziroma od novembra 2019 naprej).
2Vsak od korpusov za posamezno državo je označen po enotni shemi, ki temelji na smernicah za označevanje Parla-CLARIN (Erjavec in Pančur, 2019). To zagotavlja maksimalno primerljivost nacionalnih delov ParlaMinta. Ravno zaradi te značilnosti je ParlaMint dragocen vir za politične, sociološke, zgodovinske, jezikoslovne in druge raziskave, saj omogoča primerjalne analize, ki so bile do zdaj zaradi različne strukture parlamentarnih korpusov težko izvedljive. Poleg tega ParlaMint pokriva širok nabor evropskih držav, kar širi območje vedenja o parlamentarizmu, ki je še vedno zgoščeno predvsem okoli zahodnih držav. Primerjalne raziskave so tako ključnega pomena za napredek pri razumevanju pozitivnih in negativnih parlamentarnih praks in posledično za razvoj parlamentarnih sistemov (Norton, 2002).
3V učnem gradivu bomo uporabili slovenski del korpusa ParlaMint. ParlaMint-SI vključuje razprave iz Državnega zbora, ki je osrednja in najvišja predstavniška in zakonodajna institucija v državi. Državni zbor sestavlja 90 poslancev (88 predstavnikov ljudstva in dva predstavnika narodnih manjšin), ki so izvoljeni na podlagi splošne volilne pravice (Brezovšek idr., 2012). ParlaMint-SI pokriva dva parlamentarna mandata v šestletnem obdobju (avgust 2014–julij 2020) in obsega približno 20 milijonov besed (Erjavec idr., 2022). Uporabili bomo jezikoslovno označeno različico korpusa 2.1 (Erjavec idr., 2021), ki je tudi stavčno segmentirana (s tem so določene meje povedi) in tokenizirana (s tem je pojavnica – beseda, številka, ločilo – določena kot osnovna enota za analizo).
3. Ključna in zavezujoča pravila delovanja, ki urejajo organizacijo in delo parlamenta ter pravice in dolžnosti parlamentarcev, so zapisana v poslovnikih posameznega parlamenta, npr. v poslovniku slovenskega državnega zbora, poslovniku britanskega parlamenta, poslovniku nemškega zveznega parlamenta itd.