3.1. Urejanje avtorskih pravic s posamezniki

1Področje avtorskega prava je bilo ob osnovanju portala SIstory še malo poznano in raziskano polje, zato nas je na zavezo o upoštevanju zakonodaje v digitalnem svetu kmalu po osnovanju portala SIstory opozoril Dejan Šebenik^[os.], ki je bil takrat zaposlen v Odvetniški pisarni Ocvirk. Predstavil nam je osnove avtorskopravne zakonodaje, več in podrobneje o njej pa nam je razložil dr. Miha Trampuž^[os.], prvi doktor avtorskega prava pri nas, vodja pravne pisarne v Avtorski agenciji za Slovenijo in glavni pisec osnutkov zakonov s področja avtorskega prava v Sloveniji. Razumeli smo, da je treba pravico do uporabe avtorskih del pridobiti s pogodbo, sklenjeno z avtorjem oziroma nosilcem avtorskih pravic, pa tudi z organizacijo kot zastopnikom avtorjev posameznih vrst avtorskih del.

2Ker smo ob osnovanju portala SIstory načelna soglasja za objavo publikacij od založb že imeli, smo začeli urejati avtorske pravice s posameznimi avtoricami in avtorji. Šebenik^[os.] je pripravil vzorec pogodbe o prenosu materialnih avtorskih pravic, ki je na dveh straneh obsegala sedem členov. Predvsem pomembna sta bila dva člena. Drugi člen je navajal, da s podpisom pogodbe avtor glede svojega avtorskega dela neizključno in neodplačno prenaša na imetnika materialne avtorske pravice reproduciranja (vključno z elektronsko obliko, tonskim in vizualnim snemanjem), distribuiranja, javnega predvajanja s fonogrami ali videogrami ter dajanja na voljo javnosti v nespremenljivi obliki. V tretjem členu pa je bilo zapisano, da avtor s podpisom pogodbe soglaša z objavo svojega avtorskega dela na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory. Inštitut se je zavezal, da bo dela, objavljena na portalu, zaščitil pred nadaljnjim reproduciranjem, prav tako pa se je zavezal, da bo na portalu navedel vir in avtorstvo dela (gl. Prilogo 1).

3Pravno osnovo oziroma razmerje med INZ in nosilci avtorskih pravic smo najprej urejali s tistimi, katerih delo je že bilo dostopno javnosti v sklopu publikacij na SIstory. Zakona se nismo držali le zaradi bojazni, da po digitalizaciji soglasja avtorja ne bi dobili in gradiva ne bi mogli objaviti na spletu, temveč tudi zaradi tega, ker zakon določa, da mora avtor privoliti v spremembo nosilca, v našem primeru na pretvorbo analognega gradiva v digitalno, saj je avtorskopravno varovano delo, kot sva mimogrede že omenili, realizirano na fizičnem nosilcu. Kot je razvidno iz Priloge 1, smo dokument, s katerim je ustvarjalec podal soglasje za objavo svojega dela na portalu SIstory, najprej poimenovali Pogodba o prenosu materialnih avtorskih pravic, saj dejansko ni zajemal formulacije o digitalizaciji stvaritve. Ko smo potrebno formulacijo dodali, smo preimenovali tudi dokument, še danes nosi ime Dovoljenje za digitalizacijo in objavo avtorskih del v elektronski obliki na spletnem portalu Zgodovina Slovenije – SIstory. ⁵⁴ Ker na začetku nismo bili prepričani, ali si financerji (predvsem smo se usmerili na Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije) pridržujejo avtorske pravice na tistih delih, ki so objavljena v publikacijah, katerih izdajo finančno podprejo, smo prosili dr. Majo Bogataj Jančič^[os.], s katero smo vzpostavili dolgoročno sodelovanje, da to preveri na osnovi inštitutskih pogodb in nekaterih pogodb partnerskih ustanov.

4Ugotovili smo, da ARRS uporablja tipske pogodbe z nespremenjeno ureditvijo pravic in obveznosti. Nemudoma smo se zavedeli, da moramo tako vsa dovoljenja oziroma pravice za spletno objavo pridobiti od avtoric ter avtorjev člankov, poglavij, prevajalcev in drugih oziroma izdajateljev revij (če so ustvarjalci pravice prenesli nanje). Edini mogoč način smo videli v retrogradnem načelu. To je pomenilo, da smo za vsak prispevek, ki je bil dostopen na portalu, napisali pogodbo in jo poslali avtorici ali avtorju v podpis. Časovno zahtevno je bilo predvsem iskanje kontaktov nekaterih ustvarjalk in ustvarjalcev, sploh tistih iz drugih znanstvenih disciplin. Najprej smo obrazec pošiljali po navadni pošti, saj vsi posamezniki in ustanove konec prejšnjega desetletja še niso razpolagali s skenerji, ki nam danes olajšajo in pocenijo postopek.

5Mnogi prejemniki pogodbe so bili presenečeni, ko so dobili prvo prošnjo za njen podpis, ažurno smo se odzivali na vsa njihova vprašanja, ki smo jih prejemali po elektronski pošti in telefonu, ter zgodovinopisno javnost seznanjali z osnovami avtorskega prava. Kmalu smo ugotovili, da so razmere več kot zrele za neposredno komunikacijo. Na okroglih mizah, predstavitvah⁵⁵ in v individualnem stiku smo najprej opredelili kategorijo avtorskih del in poudarili, da med individualne intelektualne stvaritve uvrščamo tudi rezultate s področja znanosti. Dejstvo, da je delo, ko ga avtor zaključi, avtomatično varovano – na njem ima ustvarjalec vse pravice, ki na osnovi stvaritve dela trajajo ves čas njegovega življenja in 70 let po njegovi smrti (se torej dedujejo) – so kolegice in kolegi hitro ponotranjili, kar je pomenilo začetek uspešnega sodelovanja (za kar se vsem in vsakemu posamezniku iskreno zahvaljujeva).

3.2. Urejanje avtorskih pravic s pravnimi osebami in uredništvi

1Tudi z založbami in uredništvi kmalu nismo več sklepali le načelnih dogovorov, pravnik nam je namreč pripravil formular, s katerim smo v dogovoru z drugo pravno osebo/ustanovo poudarili osnovna dejstva oziroma smernice sodelovanja. V dokumentu (Priloga 2) je zabeleženo, da Inštitut za novejšo zgodovino upravlja spletni portal Zgodovina Slovenije – SIstory, da na njem daje na voljo javnostim raznolika gradiva, da partner v pogodbi ureja in izdaja publikacijo, ki bo po prenosu ustreznih avtorskih pravic za objavo dostopna na portalu SIstory.

2Ne le da uredništva niso videla ovir v podpisovanju tega akta, kmalu se jih je nekaj odločilo, da nam pomagajo pri zbiranju soglasij za spletno objavo avtorskih del (za kar se vsem iskreno zahvaljujeva). V svoje dokumente so vključili alinejo o tem, da se avtor s podpisom oziroma oddajo avtorskega članka v objavo strinja tudi z njegovo objavo na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory. Kot primer navajava dokument uredništva Zgodovina v šoli:
»…Avtor dovoljuje naročniku, da objavi njegovo delo /…/ po preteku dveh let od objave v sklopu revije Zgodovina v šoli na spletnem portalu Zgodovina Slovenije - SIstory, katerega ureja Inštitut za novejšo zgodovino. Avtorsko delo bo na portalu SIstory objavljeno pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5⁵⁶ (priznanje avtorstva, nekomercialna raba, brez predelav). Avtor strinjanje z objavo svojega prispevka na spletnem portalu SIstory izrazi z lastnoročnim podpisom.«⁵⁷

3Ta dokument sicer navaja standardne pogoje dovoljenja za digitalizacijo in objavo tiskanih dokumentov, ker pa smo že kmalu začeli sodelovati tudi z muzeji, smo poskrbeli za ustrezen vzorec pogodbe (Priloga 5), ki vsebuje poudarke, na katere je treba biti pozoren predvsem ob pripravi in objavi spletne razstave. V prvi vrsti je potrebno, da vsebuje informacije o tem, da fotografije in spremna besedila, ki so predmet pogodbe, hrani muzej in ima za njihovo objavo že urejene vse pravice na avtorskih delih. Kot pri ostalih pogodbah gre tudi tu za neodplačni in neizključni prenos materialne avtorske pravice reproduciranja (vključno s shranitvijo v elektronski obliki), predelave in dajanja na voljo za razstave, medtem ko se pravica predelave podeli le za namen prilagoditve gradiva objavi na spletnem portalu SIstory, ki je brez časovnih omejitev. Inštitut se pri sklenitvi takšnih pogodb vedno znova zaveže, da avtorska dela muzeja zaščiti s tehnološkimi ukrepi, ki uporabnikom onemogočijo vsako poseganje v gradivo in njegovo spreminjanje.

4Za konec vsebinskega sklopa o urejanju avtorskih pravic s pravnimi osebami bi poudarili, da se pri ostalih določilih, ki morda niso eksplicitno navedena v pogodbi, smiselno uporablja ZASP.

3.3. Nosilci avtorske pravice po preminulem avtorju

1Omenili sva že, da avtorska pravica velja 70 let po smrti ustvarjalca, kar pomeni, da soglasja za spletno objavo številnih del urejamo s potomci oziroma nosilci avtorskih pravic po njih (Priloga 3). Pri tem smo precej uspešni, saj nam zaradi relativne majhnosti nacionalnega zgodovinopisnega kroga največkrat uspe priti do iskanih oseb.

2Ker nas je zanimalo, kakšen je postopek, če nam potomcev oziroma nosilcev avtorskih pravic po pokojnem avtorju ne uspe izslediti zgolj s pomočjo mreženja, nas je čez vzorčni, vendar konkretni primer urejanja razmerij med dediči avtorskih pravic in Inštitutom za novejšo zgodovino popeljal Dejan Šebenik^[os.]. Spoznali smo, da je v prvi fazi treba pridobiti podatke o pokojnikovem (zadnjem) prebivališču. Druga faza pomeni oddajo vloge na sodišče, ki je bilo pristojno za izvedbo zapuščinskega postopka, v kateri se zaprosi za podatke o dedičih pokojnega avtorja (Priloga 4). Zadnja faza pomeni detektiranje naslovov nosilcev avtorskih pravic po pokojnem ustvarjalcu in pridobitev njihovih soglasij za digitalizacijo gradiva in njegovo spletno objavo. Projekt smo ocenili kot zelo dolgotrajen in tudi relativno finančno obremenjujoč, kar pa ne pomeni, da postopka po potrebi ne bomo ponovili.