Začetki avtorskega prava

1Prve zakone o avtorskem pravu so poznali v Angliji, kjer so dojemanje avtorja kot originatorja⁴ literarnega dela vpeljali založniki. Želeli so namreč pridobiti monopol, ki je imel zasnove v kraljevi koncesiji⁵ in njenih zahtevah po registraciji vseh knjig, kar je med drugim omogočalo tudi lažjo cenzuro tiska. Registrirana dela so bila v bistvu kopije, kar je pomenilo, da so imeli založniki pravico do kopiranja – od tu torej angleška beseda za avtorske pravice copyright.⁶

2Obdobje modernega avtorskega prava se je v Angliji začelo v začetku 18. stoletja, ko je bil objavljen tako imenovani Copyright Act. Zakon je bil sprejet v vladnem letu 1709–1710, v veljavo pa je stopil 10. aprila 1710.⁷ Avtorju je podelil izključno pravico razmnoževanja lastnih del za dobo štirinajst let z možnostjo podaljšanja za ponovnih štirinajst let, če je avtor takrat še živel. Na tem zakonu je temeljil tudi sistem avtorskega prava v Ameriki.

3Poleg tako imenovanega anglosaškega poznamo tudi kontinentalni evropski sistem,⁸ ki pa se je razvijal podobno kot anglosaški. V Nemčiji so imeli, tako kot v Angliji, monopol nad deli založniki, ne avtorji, a so sčasoma navdih začeli dojemati kot nekaj, kar izhaja iz avtorja samega, za kar ima zasluge zgolj on. V Franciji sta potekali dve razpravi o avtorstvu.

4»Za prvo je značilno, da ideje izvirajo iz posameznikovih misli in so zato naravna oblika lastnine (podobno kot v Nemčiji in Angliji), za drugo pa, da ideje izvirajo iz narave in so zato odprte za vse, pri čemer je potrebno povedati, da se nobena izmed idej ni uresničila v popolnosti. Prevladalo je pojmovanje lastniškega avtorstva kot v Nemčiji in Angliji, vendar tu avtorska pravica ni pomenila le ekonomske pravice, temveč tudi pravico, ki varuje avtorjev osebni izraz.«⁹

5V anglosaškem sistemu, poimenovanem tudi copyright sistem, so v središču pozornosti predvsem interesi javnosti in industrije kot posrednikov avtorskih del. Ta sistem avtorjem podeljuje avtorske pravice nad lastnimi deli kot spodbudo za nadaljnje ustvarjanje. Poudariti pa želiva, da je bila v Združenih državah Amerike pred letom 1976 pogoj za nastanek avtorskih pravic registracija dela. To načelo je do določene mere v veljavi še danes, in to predvsem zaradi sodnega uveljavljanja kršitev, prav tako pa je še sedaj izražena zahteva, da je delo fiksirano na materialnem nosilcu. Kontinentalni sistem, poimenovan tudi sistem avtorske pravice, sistem Droit D’auteur, pa v nasprotju z anglosaškim sistemom poudarja naravno pravico avtorja, ki mu za stvaritev dela že avtomatično pripadajo določene pravice. Ta sistem eksplicitno ne zahteva registracije dela ali fiksacije na materialnem nosilcu.

6Poleg monetarnega vidika avtorske pravice oziroma materialne ali premoženjske avtorske pravice, značilne za oba avtorskopravna sistema, pa avtorsko pravico sestavlja tudi moralna ali osebna komponenta, ki obravnava avtorjeve duhovne in osebne vezi do ustvarjenega dela. V anglosaškem sistemu se te pravice ne priznavajo, izjema je Velika Britanija, kjer se ob avtorjevi izrecni uveljavitvi priznavajo v omejenem obsegu, avtor pa se jim lahko odpove kadar koli. Nasprotno so v kontinentalnem sistemu moralne avtorske pravice neodtujljiv in neodpovedljiv del avtorske pravice ustvarjalca.¹⁰ Kot je razvidno že na prvi pogled, se sistema v tem pogledu med seboj močno razlikujeta. Posameznega primera, ki izhaja iz anglosaškega sistema, tako ne moremo efektivno obravnavati z instrumenti kontinentalnega sistema. Pomagamo si lahko z načelom teritorialnosti, ki navaja, da se varstvo pravic ravna po pravu države.

7V nadaljevanju se avtorici posvečava sistemu, v katerem deluje avtorskopravno varstvo v Sloveniji, se pravi kontinentalnemu sistemu in njegovemu načinu varovanja avtorske in sorodnih pravic.

Avtorske in sorodne pravice v Sloveniji

1Sodoben in celovit avtorski zakon, ki ureja avtorske in sorodne pravice, je Slovenija sprejela leta 1995. Z njim smo svojo zakonodajo prilagodili evropski tradiciji. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je postavil okvir za varstvo intelektualne lastnine. Strokovnjaki se strinjajo, da je »glede na kulturni, socialni in gospodarski pomen avtorske pravice in sorodnih pravic /…/ raven oziroma učinkovitost tega varstva eno od meril civiliziranosti družbe«.¹¹

2V ZASP je natančno opisano, »kaj so avtorske pravice, na koga se nanašajo, katera dela so varovana s tem zakonom, komu pripadajo sorodne pravice in podobno«.¹² Zakon podčrta, da »avtorska/e pravica/e pripada/jo avtorju/jem na podlagi same stvaritve dela«, kar pomeni, da ni potreben noben postopek ali formalnost, na primer registracija, da bi bila stvaritev avtorskopravno varovana. V trenutku, ko na primer pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano, avtor ima na njem avtorsko pravico. Kot je napisano na strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, je bistvo avtorske pravice, »da predstavlja monopol avtorja nad izkoriščanjem njegovega dela«.¹³ Avtorska pravica avtorju zagotavlja spoštovanje njegovih moralnih interesov in tudi premoženjskih koristi v smislu izkoriščanja njegovega dela. V prvem primeru gre za moralno avtorsko pravico, ki varuje avtorjeve duhovne in osebne vezi do dela: »Iz naslova moralnih pravic uživa avtor izključno pravico do prve objave, priznanja avtorstva, spoštovanja dela in pravico skesanja.«¹⁴ V drugem primeru pa gre za tako imenovano materialno avtorsko pravico, ki varuje premoženjske interese ustvarjalca s tem, da ta izključno dovoljuje ali prepoveduje koriščenje svojega dela.

3Avtorsko delo je mogoče izkoriščati v:

• telesni obliki kot reproduciranje, distribuiranje in dajanje v najem;
• netelesni obliki kot javno izvajanje, prenašanje, predvajanje s fonogrami in videoigrami, prikazovanje, pa tudi kot radiodifuzno oddajanje, radiodifuzno retransmisijo ter sekundarno radiodifuzno oddajanje;
• spremenjeni obliki kot predelavo ali avdiovizualno priredbo.¹⁵

4Te tri (osnovne) oblike izkoriščanja ustrezno pokrivajo posamezne avtorjeve izključne pravice.¹⁶ Poleg absolutnih, izključnih pravic je avtor upravičen tudi do drugih pravic, kot so: sledna pravica, pravica do dostopa in izročitve, pravica javnega posojanja, pravica do nadomestila za tonsko in/ali vizualno snemanje ter fotokopiranje njegovega dela.¹⁷ Ko avtor svoje delo zaključi, je avtomatično varovano, na njem ima avtor vse pravice, ki na osnovi stvaritve dela trajajo ves čas njegovega življenja in 70 let po njegovi smrti (ker se dedujejo, govorimo o nosilcih avtorskih pravic po pokojnem/i).

5Na spletni strani Odgovori na pogosta vprašanja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino je objavljen seznam, ki je v veliko pomoč vsem, ki se ubadajo z mislijo, kaj vse je avtorsko delo, ki ga ustvari fizična oseba, navedena z imenom, psevdonimom ali znakom na izvirniku oziroma pri objavi dela. Določeno delo lahko kvalificiramo kot avtorsko, če izpolnjuje naslednjih pet temeljnih pogojev:

1. »Individualnost je najpomembnejša lastnost avtorskega dela, ki pa ne pomeni absolutne izvirnosti ali novosti kot v primeru patentnega varstva (npr. dva fotografa lahko z istega mesta fotografirata isti motiv z enakim fotoaparatom in filmom).
2. Intelektualnost po eni strani pomeni, da se v delu odraža človeški duh, njegove misli, občutki, čustva ipd., po drugi strani pa pove, da je avtorsko delo nematerialna dobrina.
3. Avtorsko delo kot stvaritev je lahko le rezultat človekovega ravnanja in ne stroja ali živali. Pomembno je tudi, da gre za dejanje, v katero je vložen določen ustvarjalni napor.
4. Področje književnosti, znanosti in umetnosti je potrebno razlagati zelo široko.
5. Izraženost pomeni manifestacijo dela v zunanjem svetu tako, da je zaznavno za človeške čute. Ni pa potrebno, da je delo fiksirano na materialnem nosilcu (npr. govorjena dela, koreografska in pantomimska dela).«¹⁸

6Pri naštevanju zakon med avtorska dela poleg pisanih del (literarna dela, članki, priročniki, učbeniki, študije, računalniški programi) šteje tudi govorjena dela (govori, pridige, predavanja), glasbena dela (z besedilom, brez besedila), gledališka in lutkovna dela, koreografske stvaritve, fotografska dela, avdiovizualna dela, likovna dela (slike, grafike, kipi), arhitekturna dela (skice, načrti idr.), rezultate uporabne umetnosti ter industrijskega oblikovanja, kartografska dela in druge predstavitve znanstvene, tehnične in izobraževalne narave (risbe, skice, načrti, tabele idr.). Kot avtorsko delo pa niso varovane ideje, odkritja, ljudske literarne in umetniške stvaritve, za naše delo pa je pomembno predvsem dejstvo, da kot avtorsko delo niso varovana uradna besedila z zakonodajnega, sodnega in upravnega področja.

7In še nekaj besed o zakonskih izjemah. Ena od teh je prosta uporaba avtorskih del pri obveščanju javnosti, pouku ipd., kar pomeni, da avtorjevo soglasje za takšne namene ni potrebno, hkrati pa stvaritelj ni (vedno) upravičen do finančnega nadomestila (honorarja).¹⁹ Pod določenimi pogoji je lahko prosto tudi reproduciranje avtorskih del.

8V kontekst avtorskih pravic spadajo tudi druge pravice avtorja, premoženjska upravičenja, ki avtorju praviloma zagotavljajo le denarno nadomestilo ali drug premoženjski interes.

Vpliv IKT na razvoj avtorskega prava

1Z razvojem interneta lahko vsak svoje mnenje prosto izraža na digitalnem nosilcu, svoje delo, ki je bilo predhodno izraženo na fizičnem nosilcu avtorskega dela (na primer v knjigi), pa digitalizira in objavi v digitalnem okolju. Poleg vprašanja legalne digitalizacije in objavljanja avtorskopravno varovanih del v digitalnem okolju pa se poraja tudi vprašanje, kaj sploh lahko obravnavamo kot predmet avtorskopravnega varovanja. Ali so digitalne podatkovne baze, ki jih je nekdo ustvaril, ravno tako avtorsko zaščitene in kako je s podatki, ki so del podatkovne baze? Kaj pa programska oprema? Ta in še mnoga druga vprašanja so vodila do prestrukturiranja do takrat veljavne avtorskopravne zakonodaje – že prvi koraki v razvoju digitalne tehnologije so namreč pokazali, da je čedalje težje razlikovati, kaj je »delo«, kaj kopija in v kakšnih situacijah in pod kakšnimi pogoji je mogoče delo posredovati v okviru avtorskega prava.²⁰

2Ta težava se je z razvojem različnih tehnologij le še stopnjevala, čeprav se zakonsko pojmovanje zaščite avtorskih del pred nedovoljenim kopiranjem skorajda ni spremenilo. Zapoved Nikoli ne kopiraj! se je sčasoma spremenila v Kopiraj zgolj v določenih okoliščinah in pod določenimi pogoji! ²¹

3Nikoli pa to ni bilo tako jasno kot prav v razmahu svetovnega spleta, ki je poskrbel za nove razsežnosti na področju varovanja avtorskopravnega statusa ter tradicionalno pojmovanje avtorskopravno varovanega dela postavil pred nove izzive. V osnovi velik problem predstavljajo decentraliziranost in multijurisdikcijske razsežnosti interneta, kar preprosto povedano pomeni, da deli informacij (v kakršni koli obliki) potujejo skozi različne pravne sisteme, saj internet »nima meja, geografskega ali fizičnega območja«. S tem se pojavijo tudi vprašanja o tem, kdo je zadolžen za uveljavljanje avtorskega prava, predvsem za pravice intelektualne lastnine, ki so vezane na posamezne države in ki so izrazito teritorialne narave. Drugi izziv je samoregulacija interneta, saj tega namreč ne regulira neka centralna avtoriteta, čeprav v danes predvsem zaradi vse večjega pojava internetnega terorizma prihaja do sprememb tudi v tem miljeju.

4Pred koncem uvodnega poglavja želiva le še poudariti, da Bogataj Jančič^[os.] pri obravnavi te aktualne teme poudari še dva velika izziva avtorskemu pravu in varovanju avtorskih pravic v digitalnem okolju: (možnost) anonimnosti uporabnikov in predvsem nenehno spreminjajočo se naravo podatkov oziroma vsebin v digitalnem okolju.²² Te in druge značilnosti interneta so pomembno zaznamovale in prestrukturirale ne le področje avtorskega prava, temveč tudi druga področja, povezana z njim.

***

5Seamus Ross^[os.], profesor na Univerzi v Torontu, je na začetku pohoda svetovnega spleta napovedal, da bo vse večja odvisnost družbe od digitalnih informacij med drugim spremenila tudi strukturo gradiva, ki je na voljo zgodovinarjem pri njihovem delu. In še kako prav je imel. Komaj deset let kasneje, leta 2008, je William J. Turkel^[os.], profesor na Univerzi Western Ontario, izjavil, da je uporaba digitalnih virov povsem spremenila pokrajino informacij, s katero so se do takrat soočali zgodovinarji pri svojem delu. Razvoj digitalnega zgodovinopisja, ki temelji na pristopu proučevanja in (re)prezentacije preteklosti z novimi komunikacijskimi digitalnimi tehnologijami, je privedel do rekonceptualizacije zgodovine in zgodovinopisja. Kako smo se s spremenjeno paradigmo soočili slovenski zgodovinarji? Smo znali preseči zgolj uporabo elektronske pošte, brskanje po bibliografijah, ki so se leta 1997 pojavile v sistemu COBISS, in iskanje drugih želenih rezultatov po medmrežju? Še preden smo si znali postaviti vprašanje, ali smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da se z razvojem digitalne humanistike v temeljih spreminjata tudi razumevanje in prakticiranje tradicionalne zgodovine, smo naleteli predvsem na praktična vprašanja, še posebej obsežno je bilo področje avtorskega prava in interneta, ki ga avtorici v pričujoči publikaciji obravnavava s strokovno-vsebinskega vidika. ²³