Človeška civilizacija je polna selitev plemen, ljudstev in celih narodov. Te so bile prostovoljne in prisilne.

1. Med prostovoljnimi največkrat omenjajo tiste, ki so izvirale iz potrebe po boljši zemlji za poljedelstvo in živinorejo, po življenju v ugodnejših (podnebnih) razmerah, zaradi prenaseljenosti in z njo povezane revščine in podobnih razlogov. Če pogledamo z današnje perspektive, vidimo, da tudi tovrstne selitve niso bile plod svobodne volje, marveč so bile večinoma pogojene z gospodarskimi težavami.
2. Prisilne selitve poznavalci povezujejo zlasti z vojnimi spopadi, lahko pa tudi s sovraštvom ali nezaupanjem do določenih skupin prebivalcev (posebej celotnih narodov) v večnarodni ali večverski državi in drugimi vzroki. Kot primer poslednjih selitev največkrat omenjajo Stalinovo Sovjetsko zvezo, kjer so nasilno izganjali celotne narode in jih premeščali na druga območja države, navadno manj primerna za življenje.

Že pred prvo svetovno vojno so poskušali urejati oblike vojnih spopadov in jih omejiti. Ob tem niso mogli mimo zaželenega ravnanja s civilnim prebivalstvom. Prve tovrstne dogovore so sprejeli na prvi in drugi haaški mirovni konferenci v letih 1899 in 1907.¹ Slednjo je Slovenija ratificirala konec leta 2003 in je svojevrsten dokument mednarodne skrbi za varnost civilnega prebivalstva med vojnimi spopadi.² Prisilne selitve so značilne zlasti za obe svetovni vojni in tudi to je bila spodbuda, da se je mednarodna skupnost začela ukvarjati z zaščito beguncev. Nastali so novi mednarodni pravni dokumenti, v prvi vrsti ženevske konvencije iz leta 1949, ki še bolj celovito posegajo na to področje.³ Te pogodbe načeloma urejajo to področje, od posamezne države pa je odvisno, kako resno jemlje napotila oziroma priporočila.

Z vzpostavitvijo železne zavese v Evropi kmalu po koncu druge svetovne vojne, ki je tekla od Baltika do Trsta oziroma Jadrana, so poskušali zavreti tudi želje prebivalcev vzhodne Evrope po prebegu na zahodno stran te ločnice. Od te namere jih niso mogli povsem odvrniti. Bila je svojevrstna ovira tudi tistim, ki so prispeli z drugih celin ter prek socialističnih držav poskušali priti v zahodno Evropo. Tako so socialistične države s strogo varovanimi mejami proti zahodu nehote postale nekakšen varuh razvitih dežel pred valom priseljencev iz revnega sveta. Mednarodna skupnost je ljudem iz gospodarsko bolj zaostalih predelov sveta v bolj bogate in razvite hotela zagotoviti vsaj nekaj temeljnih pravic in razmer za življenje v tujem okolju, zato je Organizacija združenih narodov leta 1960 sprejela konvencijo in leta 1967 še protokol o statusu beguncev.⁴

Vse tesnejše sodelovanje zlasti držav Evropske unije poteka v času, ko je pritisk na priseljevanje čedalje večji. Poceni delovna sila priseljencev pomeni resno konkurenco domačim delavcem in ne ponuja upanja milijonom brezposelnih domačinov, da bi se ponovno zaposlili. Zato je povezovanje držav Evropske unije hkrati nekakšno zapiranje pred priseljenci iz manj razvitih predelov sveta. Dne 15. marca 2006 je bil podpisan sporazum iz Schengna, ki pomeni tako rekoč policijsko zaporo za prestop meje v Evropsko unijo,⁵ razen če evropske države iz pragmatičnih razlogov ne sklenejo drugače.

S tem v zvezi je slišati govorice o predpražniku bogatega dela stare celine. To naj bi bile države, ki mejijo na članice Evropske unije oziroma podpisnice schengenskega sporazuma. Med njih je do leta 2004 spadala tudi Slovenija. Te države so prevzele nase vsaj del (če ne celo večji del) begunskega bremena. Izraz sem uporabil tudi na okrogli mizi o poteh v varno Slovenijo, ki je 18. januarja 1994 potekala v Brežicah. Dopisnik Dela iz Posavja je v prispevku Slovenija kot predpražnik Evrope? na kratko povzel vsebino tega pogovora.⁶ Ko sem iskal naslov za to publikacijo, sem pomislil tudi na Predpražnik zahoda?, toda po daljšem razmisleku sem to možnost opustil, saj ni v navadi, da ima naslov knjige vprašaj; poleg tega pa bi ta izraz le stežka veljal tudi za našo državo.

*

Do velikih neprostovoljnih selitev Slovencev je prišlo, kot sem že omenil, zlasti v času obeh svetovnih vojn, kar je povzročilo velike rane na našem narodnem telesu. Po nekaj desetletjih miru in reda smo sami postali tisti, ki smo dali pribežališče ljudem, ubežnikom pred vojno na Balkanu. S slovensko samostojnostjo pa je postalo še bolj težavno vprašanje oseb, ki prek našega ozemlja poskušajo ubežati na zahod, prihajajo pa ne le iz vzhodne Evrope, temveč tudi ali zlasti iz Azije in Afrike.

Tako vidimo, da nas tarejo podobne skrbi in težave kot druge evropske države. Pri njihovem reševanju je sodelovalo več dejavnikov, med katerimi velja omeniti vsaj nekatere. Navajam jih po časovnem zaporedju:

• vsakokratna oblast v Ljubljani, ki je bila v 20. stoletju najprej vezana na Dunaj, nato na Beograd, zadnji desetletji pa vse bolj na Bruselj;
• domače prebivalstvo, ki zlasti do vojnih beguncev največkrat kaže prijazen in sočuten obraz;
• ustanove civilne družbe, to so pri nas večinoma društva, ki imajo svoje izročilo nemalokrat še iz rajnke Avstrije;
• zadnja desetletja se vse bolj uveljavlja mednarodna skupnost s svojimi pravnimi predpisi in ustanovami;
• svojevrsten dejavnik na tem področju je tudi javnost, domača in tuja, ki v vsaki (demokratični) državi praviloma deluje proti strahu pred prišleki in za njihovo oskrbo ter primerno ravnanje z njimi.

Prav vpliv do migrantov naklonjene javnosti je pomemben in edini nov ali novejši dejavnik na tem področju. To se kaže tudi v odporu zoper delovanje posameznikov ali skupin, da bi celo z nasiljem nasprotovali oblastem, ki dajejo zavetje beguncem.