1.1 Kosovsko izročilo

Zadnja leta pred razpadom SFRJ so se razmere na Kosovu vse bolj zaostrovale. Sovraštvo med večinskim albanskim in manjšinskim srbskim prebivalstvom (ter nekaj drugimi narodnostmi, na primer Turki, Romi) je postajalo vse večje. Srbska policijska in vojaška prisila sta stanje nekoliko umirili, toda kazalo je na možnost, da bo kosovski kotel razneslo. To bi pomenilo množično bežanje Albancev proti zahodu, tudi v Slovenijo. Od nas bi potovali naprej ali pa ostali pri nas, saj so tu imeli precej sorodnikov ali znancev, ki so prejšnja desetletja k nam prišli na delo.

Slovenska oblast je računala z možnostjo množičnega vala beguncev s Kosova v Slovenijo. Dober del priprav je prevzel tedanji Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, ki je imel sedež na Župančičevi ulici 3 v Ljubljani, oziroma Republiški štab za civilno zaščito. S pomočjo občinskih štabov za civilno zaščito je zbral obilico gradiva o možnostih za namestitev in oskrbo Albancev. Vse je teklo skrivaj in pod drugim imenom oziroma vsebino. Za bistvo so vedeli samo nekateri v vodstvu republiškega štaba. To gradivo pa k sreči ni bilo uporabljeno. Zelo prav pa je prišlo malo kasneje, in to ne za kosovsko prebivalstvo, marveč za tisto iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Trud torej ni bil zaman.¹³⁰

Tudi Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije je po neuspešnem mitingu Srbov v Ljubljani, napovedanem za 1. december 1989, v največji tajnosti začel priprave, ki so zadevale varnost slovenske meje vzdolž Sotle, Kolpe in Dragonje. Za to je vedelo le nekaj oseb. Na upravi milice so, povedano enostavno, začeli snovati načrte za vzpostavitev prave ločnice na omenjenih treh rekah. Ta naj bi bila zaprta za prihod morebitnih (poznejših) mitingarjev v Slovenijo, a hkrati (napol) odprta za begunce pred beograjsko politiko. Priprave je spomladi 1990 prekinila zamenjava na vrhu slovenske oblasti, a so se kmalu nadaljevale. Jeseni 1990 so namreč zbrano gradivo inšpektorji milice koristno uporabili pri načrtovanju vzpostavitve slovensko-hrvaške državne meje, kar se je zgodilo 8. oktobra 1991, torej leto dni pozneje.

1.2 Za Hrvate le domovi

Vse v prvem delu knjige opisano begunstvo na Slovenskem je deloma mogoče primerjati s tistim, ki se je začelo leta 1991:

• Šlo je za več deset tisoč oseb, od otrok do starcev.
• Vojni begunci so živeli zunaj Slovenije, a v okviru dotedanje skupne države ali pa tudi zunaj nje.
• Mogoče je bilo, da bi stare izkušnje z reševanjem begunstva prišle prav, a je vprašanje, ali so jih pristojni (dovolj) poznali.

Poleti 1991 so se zaostrovali spopadi na Hrvaškem in se spremenili v pravo vojno med ostanki nekdanje JLA in hrvaškimi obrambnimi silami. V Sloveniji je veljalo trimesečno mirovanje vseh osamosvojitvenih prizadevanj. Naša oblast pa je medtem izvajala intenzivne priprave za čas po izteku moratorija.

Na začetku avgusta 1991 so s Hrvaškega začeli k nam prihajati posamezni begunci ali njihove manjše skupine. Večinoma so poiskali sorodnike, prijatelje ali znance, kjer so našli začasno bivališče. Za druge je bilo treba poskrbeti in organizacije Rdečega križa Slovenije so se spopadle z novo nalogo.

Predsedstvo Republike Slovenije je 2. septembra 1991 izdalo Smernice o ukrepih za pripravljenost v nadaljnjem postopku osamosvajanja Republike Slovenije. V 4. točki so določale, da je treba načrte civilne zaščite prilagoditi novim razmeram, jih ažurirati, kot je pisalo.

Na tej podlagi je Republiški štab za civilno zaščito 4. septembra 1991 izdal posebno odredbo, ki je vsem takim štabom v naši republiki zapovedovala, da pri načrtovanju delovanja v prihodnje upoštevajo »tudi možnost izvajanja ukrepov v zvezi z morebitnimi begunci iz drugih delov Jugoslavije«. Še isti dan so se na gradu Otočec sestali predstavniki Slovenije in Hrvaške in obravnavali begunstvo. Pozneje je bilo še več takih stikov.¹³¹

Štabi za civilno zaščito v občinah so začeli pripravljati vse potrebno za nove naloge. Te so resnično prihajale z vso hitrostjo. Iz Hrvaške je namreč stekel begunski val. Republiški štab za civilno zaščito je prevzel vlogo organizatorja in usklajevalca vseh dejavnosti te vrste. Pri njem je bila 16. septembra 1991 ustanovljena delovna skupina, ki so ji rekli medresorska koordinacija. V njej so bili predstavniki devetih republiških sekretariatov, in sicer za zdravstvo, družino in socialno varstvo, finance, notranje zadeve, zunanje zadeve, šolstvo in šport, promet in zveze, turizem in gostinstvo, delo in trgovino. Vsak sekretariat je imel po enega zastopnika v tej koordinaciji, enega Rdeči križ Slovenije, dva delegata pa sta bila iz Republiškega štaba za civilno zaščito. Skupina je štela dvanajst oseb.

Isti dan, 16. septembra 1991, je Republiški štab za civilno zaščito vsem izvršnim svetom občinskih skupščin razposlal obširno informacijo o namestitvi in oskrbi hrvaških beguncev. Šlo je za delovne usmeritve s tega področja. Tedaj je bilo pri nas 1.649 beguncev iz sosednje republike. Navedli so, da naj v vsaki občini predvidijo prostor za namestitev najmanj sto oseb. Računali so na zidane stavbe ustrezne kakovosti. Svetovali so, naj tudi v občinskih štabih oblikujejo ustrezne delovne (koordinacijske) skupine, sestavljene iz predstavnikov pristojnih služb.

Te naloge je republiški štab prevzel na temelju določb obrambnega zakona.¹³² V celotnem obdobju, ki je predmet opisovanja hrvaških in bosanskih beguncev, ga je vodil Miran Bogataj. V štabu so bili še načelnik in okoli osemnajst članov, odvisno od vsakokratnega veljavnega sklepa slovenske vlade, ki je imenovala ta štab.

Slovenija je ob tem ustvarila nove izraze, povezane z namestitvijo bežečih oseb. Ni bilo več govora o taboriščih za begunce, zbirnih bazah in podobno. Bržkone so take besede preveč spominjale na čas prve in zlasti druge svetovne vojne ter po njej. Nastale so nove besede, kot na primer begunski center, zbirni center, begunsko sprejemališče itd. Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 ni zajela množičnega bega zaradi vojnih spopadov, ko prebivalstvo beži zato, da si reši golo življenje. Oživel je pojem »začasna zaščita« oseb.¹³³

1.3 Kdo je vojni begunec?

V sprejemališča za vojne begunce iz Hrvaške so začeli prihajati povsem zdravi mladeniči, Romi, klošarji, dezerterji iz JLA, ekonomski migranti in celo drugi tujci, ki so želeli izkoristiti ponujeno priložnost. Verjetno so računali tudi na našo neizkušenost. To je bilo treba preprečiti. Zato je Republiški štab za civilno zaščito 26. septembra 1991 določil merila, kdo se šteje za vojnega begunca. Ta merila so bila naslednja:

• otroci do štirinajst let oziroma mladoletniki do šestnajst let, če so brez spremstva staršev, skrbnikov, rejnikov in podobno;
• matere (ali ožji sorodniki, skrbniki, rejniki) otrok do deset let;
• moški nad 65 let;
• ženske nad 60 let;
• telesno ali duševno prizadete osebe vseh vrst, o čemer je podal mnenje zdravnik;
• oseba je morala pribežati s kriznega območja na Hrvaškem.¹³⁴

Sezname ogroženih območij je pripravljala Republika Hrvaška in jih posredovala v Ljubljano. Nekaj časa so na zahtevo hrvaških organov sem spadali tudi otroci oziroma mladostniki do osemnajstega leta starosti, če so bili brez staršev, nakar so to merilo na njihovo zahtevo umaknili. Izjema so bile tudi družine, ki so bile v šoku, in so smele priti k nam za dan ali dva.

Merila so iz Ljubljane takoj posredovali vsem pristojnim organom in ustanovam, tudi na notranje ministrstvo. Od tam so jih poslali na teren in so koristila zlasti pri delovanju mejne milice oziroma poznejše policije. Poznavalci so ocenjevali, da bi k nam prišlo med 100.000 in 200.000 beguncev, če ne bi bilo takih meril.

Proti koncu novembra 1991 je število beguncev doseglo skoraj 22.000. Republiški štab za civilno zaščito je zato sporočil, da je to število za slovenske razmere zadostno. Naša država je bila pripravljena, da druge begunce prepelje čez naše ozemlje v hrvaško Istro, ki tedaj skoraj ni imela takih oseb.¹³⁵

Dnevnik Delo je 29. novembra 1991 objavil obvestilo mestne organizacije Rdečega križa Slovenije v Ljubljani, ki je imelo značilen naslov Ne nasedajte lažnim aktivistom Rdečega križa! ¹³⁶ V naši prestolnici je namreč prišlo do pojava, ki je praviloma spremljevalec večjih nesreč, ko posamezniki zlorabijo stisko drugih za zbiranje pomoči, ki konča v zasebnih žepih »človekoljubov« samih.

Zadnji dan novembra 1991 je isti časnik objavil poziv skupine znanih Slovencev, kjer so se zavzeli, naj »Slovenija postane odprta za vse begunce …« Sporočilo je bilo objavljeno kot nekakšen oglas pod naslovom To se tiče tudi tebe, pridruži se nam! ¹³⁷ Verjetno so računali na širšo podporo javnosti. Do tega pa ni prišlo, še več, posamezniki so umaknili podpis pod ta poziv.

Tako vidimo, da so z različnih strani prihajala precej nasprotna stališča o odnosu Slovenije do begunstva iz Hrvaške. Zmagalo je stališče, ki je bilo nekakšen kompromis in ga je naša vlada objavila šele poleti 1992.

1.4 Okoli 35 tisoč hrvaških beguncev

Na temelju poročil iz občin so se v Ljubljani odločili za oblikovanje 21 begunskih centrov. Hrvaške begunce so nameščali v proste turistične in gostinske stavbe, saj zaradi vojaškega posega JLA pri nas ni bilo turistov. Namestitve so potekale tudi v samskih domovih gradbenih podjetij. Na vojašnice še ni bilo treba resno misliti. Slovenija je oskrbovala tudi prehodni center v slovenskem počitniškem naselju v Banjolah pri Pulju. Tam je 27. avgusta 1992 bivalo 386 beguncev.

Na sestankih s hrvaškimi predstavniki je bilo dogovorjeno, da bodo hrvaške begunce iz Slovenije postopoma premeščali v Istro. Seznam prostih zmogljivosti te vrste naj bi sosedje posredovali v Ljubljano, nakar bi se začela selitev. To pa se ni zgodilo. Hrvaške oblasti so tja namestile svoje begunce, pri čemer niso razlikovale domače od slovenske lastnine. Republiški štab za civilno zaščito je januarja 1992 precej kritično ocenil sodelovanje z ustreznimi telesi v Zagrebu.¹³⁸

Pojavilo se je celo vprašanje, kako imenovati bežeče osebe. Predstavniki Visokega komisariata OZN za begunce (UNHCR) so vztrajali pri pojmu razseljene osebe. Naša stran je za hrvaške pregnance dotlej največkrat uporabljala izraz »vojni begunec z ogroženega območja«, za bosanske pa »začasni begunec«.

Ko so se začele razmere na Hrvaškem umirjati, so se begunci začeli vračati. Te aktivnosti naj bi potekale načrtno in organizirano. Tako so se 15. februarja 1992 v Zagrebu sestale delegacije obeh sosed in Visokega komisariata OZN za begunce. Pogovor je tekel o sodelovanju pri tej nalogi. Iste delegacije so se spet srečale 24. februarja na gradu Mokrice. Oblikovali so sporazum o vračanju beguncev in posebno izjavo in ju nato 9. marca 1992 podpisali v vasi Jesenice na Dolenjskem.

Na začetku aprila 1992 je bilo pri nas še 5.414 beguncev z območja Hrvaške, in sicer 700 v štirih sprejemališčih, drugi pa pri družinah. Strokovnjaki so ocenili, da je k nam v pol leta iz Hrvaške pribežalo skupno okoli 35.000 oseb. Največ beguncev v enem dnevu je bilo 9. decembra 1991, in sicer 23.326.¹³⁹

2.1 Oživele vojašnice

Slovenska vlada je na seji 2. aprila 1992 sprejela sklep, da medresorska koordinacija pri Republiškem štabu za civilno zaščito nadaljuje z delom. Tokrat je morala poskrbeti za bosanske pregnance.

Navedena usklajevalna skupina se je takoj spoprijela z vprašanjem, kam namestiti vojne begunce iz osrčja Balkana. Računati je bilo treba s samskimi domovi podjetij, z dijaškimi domovi, vojašnicami in drugimi trdno grajenimi poslopji. Tako so 9. aprila 1992 sprejeli odredbo o odprtju sprejemnega središča ob Cesti v Gorice 19 na Viču, ki je bil dotlej samski dom SGP SCT iz Ljubljane. Podobne odredbe je republiški štab izdal za druge stavbe, podpisal jih je poveljnik tega štaba. Ta organ je 12. aprila 1992 poslal vsem podrejenim štabom v Sloveniji gradivo z naslovom Navodila za sprejem razseljenih oseb. Navodila so se nanašala na bosanske begunce, za katere je že prevladalo poimenovanje Visokega komisariata OZN za begunce: razseljene osebe. Podrobno so bile opisane vse plati njihove namestitve in oskrbe. Vsaka občina naj bi zagotovila vse potrebno vsaj za 100 ali 200 takih oseb. Zapisati velja, da je bilo pri nas v obdobju od leta 1991 do konca leta 1994 le 62 občin, nato se je njihovo število strmo povečevalo in je doseglo sedanje številko.

Ker so bile nekdanje vojašnice JLA večinoma puste in od umikajoče se vojske izropane, je bilo treba v njih na hitro pripraviti vse potrebno za sprejem beguncev. Postelje vseh vrst so prispevali teritorialna obramba, štabi za civilno zaščito in tujina. Nekaj hrane je bilo mogoče zagotoviti iz rezerv bivše vojske.

Ko je v Ljubljani začel delovati vladni Urad za priseljevanje in begunce, je vloga civilne zaščite na tem področju ugasnila. Zapisnik o predaji in prevzemu zadev med Republiškim štabom za civilno zaščito in Republiško upravo za zaščito in reševanje na eni strani ter Uradom za priseljevanje in begunce na drugi strani je bil podpisan 21. avgusta 1992. Medresorska delovna skupina je prešla v okvir tega urada in je delovala še naprej. Podpisali so tudi dogovor o brezplačni uporabi vojaških poslopij in opreme v njih za potrebe beguncev.

2.2 V 57 sprejemališčih 16.213 oseb

Spomladi 1992 se je pojavilo vprašanje, kaj storiti na naši južni meji: ali dopustiti prosto prihajanje bosanskih beguncev ali jim to preprečevati oziroma omejevati.

Iz kabineta ministra za notranje zadeve je prišlo pisno vprašanje, kaj o tem menijo v vodstvu slovenske milice, ki se je drugi dan februarja 1992 preimenovala v policijo.¹⁴⁰ Pisno so odgovorili naslednji dan, 10. aprila 1992. Navedli so, da bi bilo mogoče uporabiti samo določilo 10. člena zakona o tujcih.¹⁴¹ Ta je določal, da tujcu ni dovoljen prihod v državo, »če pristojni organ ugotovi, da bi njegovo prebivanje lahko finančno obremenjevalo Republiko Slovenijo«, ali »če nima dokumentov, na osnovi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, ali so ti dokumenti neveljavni«. Predlagali so, »naj vlada tak sklep sprejme in mejna policija ga bo izvajala. Mi take odločitve ne moremo sprejeti.« Med begunci je bilo namreč precej takih, ki so izpolnjevali enega ali oba našteta pogoja za prepoved vstopa v našo državo; praktično skoraj vsi, ki so jih nastanili v begunskih sprejemališčih, pa tudi del tistih, ki so našli streho nad glavo pri zasebnikih.

Predlaganega sklepa o tem, naj policija izvaja navedeni 10. člen zakona o tujcih, naša vlada seveda ni sprejela. O tem, zakaj zakona ni sprejela, lahko le domnevamo. Kakor koli, begunski val je pljusknil k nam. Ocenjujejo, da je iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo pribežalo približno 120.000 oseb. Zanje je bilo v Slovenji odprtih 57 sprejemališč. Ta so bila v 44 tedanjih občinah, ki so bile precej večje od današnjih. To je pomenilo, da je bil v 34 občinah po en tak center, v sedmih občinah po dva in v treh občinah celo po trije taki centri. Osemnajst tedanjih občin takih sprejemališč ni vzpostavilo. Podrobnejše stanje na dan 27. avgusta 1992 prikazuje tabela 1.

V teh 57 sprejemališčih je bivalo 16.213 oseb, od teh je bilo 8.194 otrok in mladoletnikov do šestnajst let, 6.275 žensk v starosti nad šestnajst let ter 1.744 moških v starosti nad šestnajst let.

Sprva je bilo v posameznih občinah še več takih namestitvenih prostorov za begunce. Te občine so bile: Celje, Frankolovskih žrtev 44 (samski dom); Murska Sobota, Hodoš; Ptuj (samski dom); Radlje ob Dravi – sprejemališče je bilo sprva raztreseno na štirih krajih, in sicer v Dijaškem domu na Muti, Domu gozdarjev v Podvelki, penzionu Ribnica na Pohorju in bivši osnovni šoli Gortina; Slovenj Gradec, na treh krajih, in to na Kopah, v Grmovškovem domu in v Partizanskem domu. Sčasoma so to število skrčili na eno in so to šteli za eno sprejemališče, kar sem upošteval tudi sam. Če bi poleg 57 upoštevali še naštetih 9 prvotnih sprejemališč, bi jih v Slovenji bilo 66. Poleg teh je bilo še eno v Banjolah pri Pulju, in sicer v hotelu Cintinera. Slovenija je torej oskrbovala 58 oziroma 67 takih namestitvenih zmogljivosti. Vseh 67 je naštetih v seznamu Republiške uprave za zaščito in reševanje, v katerem so navedeni naslovi teh sprejemališč in njihove telefonske številke.¹⁴²

Drugi begunci so bivali pri zasebnikih. Nekateri so iz Slovenije zbežali še dalje na zahod, čeprav je bilo to povezano s težavami. Tja jih je vlekla zlasti bližina sorodnikov, znancev in prijateljev.¹⁴³

Točno število teh oseb ne bo nikoli ugotovljeno. Ocenili so, da je bilo sredi leta 1992 pri nas okoli 63.000 bosanskih beguncev. To je pomenilo več kot tri odstotke našega prebivalstva. Pomenilo je precejšnjo zasičenost te vrste, skoraj zgornjo mejo, do katere je bilo mogoče zagotavljati nemoteča razmerja med domačim in pribeglim prebivalstvom. V posameznih krajih je bilo to razmerje še precej večje: v Postojni so begunci pomenili 7,6 odstotka prebivalcev, v krajevni skupnosti Nova vas - Bloke pa celo dobrih 29 odstotkov.

Te in druge podatke so navajali na delovnem sestanku o pomoči beguncem iz nekdanje Jugoslavije, ki je bil 29. junija 1992 v Ljubljani.¹⁴⁴ Udeležili so se ga domači politiki in predstavniki pristojnih organizacij pa tudi zastopniki tujih držav ter mednarodnih organizacij. Podobni srečanji sta bili prej na Dunaju in nato še v Zagrebu.

Slovenija torej ni bila presenečena, ko je k nam pljusknil val beguncev iz Bosne in Hercegovine. Imela je že izkušnje s pregnanci iz Hrvaške.

Sprva je bilo v Sloveniji predvidenih celo 73 sprejemališč. Pol za šalo in pol zares smo rekli, da imamo srečo, ker je gradbeništvo v krizi in so njihovi domovi prazni, zvezna vojska pa je tudi vzela slovo od nas. Tedaj so bila taka sprejemališča predvidena v 46 občinah.

Ker sem kot poveljnik slovenske milice štel, da gre za pomemben del narodove zgodovine, sem naročil, da so v vodstvu slovenske policije izdelali popoln seznam predvidenih sprejemališč, ki pa vsa niso postala dejanska zatočišča za pregnance. Iz gradiva, ki so ga zbrali na enotah policije po vsej državi, je bilo razvidno, da je 73 možnih, predvidenih sprejemališč v 46 občinah v Sloveniji sestavljalo: štirinajst vojašnic in mejnih stražnic, 30 samskih domov različnih podjetij, zlasti tistih gradbene stroke, enajst gostinskih obratov, sedem dijaških domov, šest osnovnih šol, dva župnijska urada in trije drugi objekti. Tako so na primer v Kamniku za begunce predvideli bivalne prikolice na tamkajšnjem stadionu, v Metliki pa kopališče ob Kolpi.

Zaradi te pobude za popoln seznam sem bil deležen nekaj kritik iz vodstva notranjega ministrstva, češ da ustvarjam nekakšen zasebni arhiv. Minister Ivan Bizjak^[os.] je to storil bržkone zaradi napačnega informiranja s strani posameznikov, ki jim tovrstna dokumentacija ni bila po volji oziroma smotrna, ali pa zato, ker je terjala nekaj dodatnega dela v enotah, zato me je po mojem pojasnilu pustil pri miru.

2.3 Kakšen prapor na begunskih poslopjih

Ob koncu leta 1992 so se pokazala nekatera nepravilna tolmačenja, do kod lahko seže slovensko gostoljubje do bosanskih beguncev. Po vsej verjetnosti je šlo za ostanke nekdanjega jugoslovanskega gesla o bratstvu in enotnosti.

Na vseh begunskih sprejemališčih so izobesili prapor Rdečega križa Slovenije. Ponekod so dodali tudi prapor ali znamenje civilne zaščite. Pozneje, ko je nekaj središč oskrboval tudi Rdeči polmesec, mednarodna humanitarna organizacija muslimanskih držav, so tam izobesili še njihov prapor. Rdeči polmesec je imel svoj sedež na Zaloški cesti 51 v Ljubljani. Predstavniki te muslimanske človekoljubne organizacije, ki ima podobno vlogo kot Rdeči križ, so predlagali uvedbo drugačne prakse. Prav na vseh poslopjih, kjer so bivali begunci, naj bi zaplapolal le njihov prapor. To bi pomenilo, da bi bilo treba domača znamenja sneti. Vodstvo Rdečega križa Slovenije v to seveda ni privolilo. Njihovo stališče je bilo jasno: kjer slovenski aktivisti opravljajo koristno delo, naj bo to obeleženo z našim znamenjem, ne pa s tujim. Tako je tudi ostalo.

Nekateri vojaški obvezniki so se skušali izmakniti službi v oboroženih silah Republike Bosne in Hercegovine tudi na ta način, da so pobegnili na Hrvaško ali v Slovenijo ali kam drugam. Vojaške oblasti so jih želele dobiti v roke in privesti v vojsko sarajevske vlade. Pri tem so ravnali nekoliko po vzoru na kavbojske filme, kot smo rekli v vodstvu slovenske policije. Hoteli so, da bi vojaške begunce lovili kar pri nas, bodisi oni sami bodisi v sodelovanju z našimi oblastmi.

Tako so na mednarodni mejni prehod Sečovlje 12. decembra 1992 pripotovali trije pripadniki vojaške policije iz Teslića, ki je bil pod nadzorom bošnjaških (muslimanskih) sil. Hoteli so k nam, da bi prijeli dezerterje z območja svoje občine. Na seznamu, ki so ga pokazali našim mejnim policistom, je bilo devetnajst oseb, ki naj bi prebivale v naši državi. Naši mejaši so se odločili, da jih ne bodo spustili v Slovenijo. Pri sebi so sicer imeli malce čudno pooblastilo poveljnika štaba oboroženih sil v navedenem mestu, s katerim naj bi dobili pravico skupaj z našo policijo iskane osebe prijeti in jih privesti domov. Eden od trojice vojaških policistov je imel veljavno dovoljenje za delo pri nas, izdala pa ga je občina Litija, kjer je bil prej zaposlen pri gradbenem podjetju SCT.

Naši policisti so odkrili nekaj oseb, ki so prišle iz Bosne in Hercegovine, da bi v Sloveniji od Bošnjakov pobirale tako imenovani vojni davek. Navadno so to bili ljudje, ki so prej bivali pri nas kot stalni ali sezonski delavci, zato so poznali aktualne razmere ter dobro ali manj dobro obvladali slovenski jezik. S seboj so nosili sezname oseb, ki naj bi jih obiskali in od njih pobrali prispevek za vojno v njihovi domovini. Opremljeni so bili tudi s potrdili občin, ki naj bi veljala tudi pri nas in so dovoljevala zbiranje takega davka. Naši policisti so takšne osebe napotili po najbližji poti na državno mejo, če pa so jih odkrili na mejnem prehodu, jih niso spustili v državo. Dogovorjeno je bilo, da tega početja pri nas ne bomo dopuščali. Da ni šlo za osamljene primere, omejene le na našo republiko, pričajo tudi časnikarske vesti, da so tak davek poskušali pobirati tudi med muslimani v drugih državah zahodne Evrope. O vsem tem je javnosti razmeroma malo znanega, nekaj več je povedal Hasan Čengić^[os.] v intervjuju za tednik Mladina.¹⁴⁵

Omeniti je treba, da so k nam bežali tudi Srbi, ki so bili državljani ali Republike Srbije ali drugih republik nekdanje SFRJ. Zatekli so se k sorodnikom, prijateljem ali znancem ter iskali možnost, da nadaljujejo beg dalje na zahod.¹⁴⁶

3.1 Urad za priseljevanje in begunce

Pokazalo se je, da slovenska oblast potrebuje lastno službo, ki se bo posebej ukvarjala z množičnimi prihodi prav določenih oseb ali skupin na ozemlje naše države. Vlada je 4. junija 1992 sprejela odlok o ustanovitvi Urada za priseljevanje in begunce.¹⁴⁷ Delovati je začel prvi dan julija istega leta, in sicer kot samostojna strokovna služba slovenske vlade. Že iz imena se da razbrati njegovo delovno področje, to je skrb za priseljence in begunce, ki pribežijo k nam.

Urad je 21. avgusta 1992 od medresorske koordinacije pri Republiškem štabu za civilno zaščito prevzel skrb za nastanitev in oskrbo beguncev iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Sodelovati je začel z domačimi in tujimi vladnimi ter nevladnimi ustanovami. Njegove naloge so bile zapisane takole:

• spremlja priseljensko in begunsko problematiko;
• predlaga reševanje te problematike;
• organizira zbirne centre za začasne begunce;
• organizira repatriacijo (vrnitev domov);
• organizira informacijsko službo;
• organizira usposabljanje za delo itd.

Sprva je urad dobil prostore na Kopitarjevi ulici 2 v Ljubljani. Kmalu so se tam začeli oglašati begunci, ki so želeli reševati svoje težave. Pred poslopjem in v njem se je zbirala vrsta čakajočih. Pokazalo se je, da prostori niso najbolj primerni, bržčas pa so bile tudi stranke moteče za druge pisarne v isti stavbi. Začeli so iskati nove, bolj ustrezne prostore, po možnosti zunaj ožjega mestnega središča. Izbrali so poslopje na Riharjevi ulici 38 v Trnovem, kamor so se preselili sredi marca 1993. Tam je omenjeni urad deloval do ukinitve spomladi 2004.

Za prvega direktorja urada je bil postavljen Renato Krajnc^[os.]. Ker je pred tem delal na ministrstvu za notranje zadeve kot šef ministrovega kabineta, so ga policisti dobro poznali, zato so ta urad imenovali Krajnčev urad. Svojo dolžnost je navedeni direktor opravljal do konca decembra 1993, ko ga je vlada razrešila in imenovala novega. Direktor je postal Miloš Šuštar^[os.], ki je svoje naloge začel opravljati na začetku februarja 1994. V državnem zboru je bila 27. februarja 1997 izvoljena nova vlada. Mirko Bandelj^[os.] je postal notranji minister in za generalnega sekretarja tega ministrstva je predlagal Miloša Šuštarja^[os.]. Zato je 17. aprila 1997 Jurij Zaletel^[os.] postal v. d. direktorja in nato direktor omenjenega urada ter v njem ostal do začetka leta 1999. Tedaj je urad ostal brez direktorja in te posle je opravljala namestnica Marjeta Ferlan Istinič^[os.]. Tudi svetovalka oziroma pomočnica direktorja Darinka Marolt^[os.] je s tem dobila še več nalog. Mesto direktorja je 8. aprila 1999 spet prevzel Miloš Šuštar^[os.]. Ko je bila 6. junija 2000 izvoljena nova vlada pod vodstvom dr. Andreja Bajuka^[os.], je sredi junija tega leta na direktorsko mesto postavila Marka Kromarja^[os.]. Na njem je ostal do 8. decembra 2000, ko je nova Drnovškova vlada na ta položaj postavila Žarka Bogunoviča^[os.], ta pa je naloge direktorja opravljal do ukinitve urada spomladi 2004.

Urad se je vzdrževal iz proračunskih sredstev, deloma pa tudi iz tuje pomoči. Višina proračunskih sredstev je bila odvisna od števila beguncev in celotne proračunske pogače. Proračunska sredstva za delovanje tega urada prikazuje tabela 2.

Urad je začel delovati na začetku julija 1992 in je bilo treba zagotoviti ustrezna sredstva le za polovico tega leta.¹⁴⁸

Naš parlament je ob koncu pomladi 1992 sprejel predpis, ki je uvedel nekak begunski davek.¹⁴⁹ Sredi junija istega leta so morali vsi državljani začeti plačevati poseben prispevek za begunce. Prispevek je dosegel različno stopnjo, najvišja je bila 2,5 odstotka od kosmate plače. Na ta način je bilo mogoče tisto leto pokrivati nepredvidene stroške z begunci oziroma njihov velik del.

Slovenska vlada je leta 1999 Uradu za priseljevanje in begunce določila še dve novi nalogi. Prva se je nanašala na begunce v nastanitvenih centrih, ki so bili zmožni sami plačevati prispevek k oskrbi in namestitvi, druga pa na človekoljubno pomoč beguncem, ki so živeli pri zasebnikih, pomoč pa jim je dotekala iz sredstev državnega proračuna oziroma tega urada.¹⁵⁰

3.2 Popis beguncev

Naše oblasti so tuji in domači javnosti navajale podatek, da je v Sloveniji skoraj 70.000 pregnancev z območja Bosne in Hercegovine, prej pa da je bilo približno toliko beguncev iz Hrvaške. To je bil eden od kazalcev za pomoč, ki so jo tuje vladne in nevladne organizacije namenjale naši državi. Sčasoma je ta začela usihati.

Visoki komisariat OZN za begunce si je prizadeval zmanjšati obseg pomoči za bosanske pregnance na našem ozemlju. Skliceval se je na to, da ima komisariat na razpolago vse manj sredstev za take namene. Skladno s tem je zastopal stališče, da bi bilo treba begunce čim prej vključiti v naše okolje in jih izenačiti s slovenskimi državljani. Podrobneje niso hoteli razlagati, kaj si predstavljajo pod temi besedami.

Ko je za to izvedela naša javnost, so se pojavila različna stališča, zlasti nasprotovanja. Odzvala se je tudi naša vlada. Ministrstvo za zunanje zadeve je 24. avgusta 1993 poslalo navedenemu komisariatu pismo, v katerem je zavrnilo možnost, da bi se begunci povsem stopili z našo družbo. Še naprej jim bomo zagotavljali pomoč ter si prizadevali, da bi se lahko vrnili na svoje domove, so zapisali.¹⁵¹ Tako se je veter polegel.

Ob izteku poletja 1993 je začela tuja pomoč za begunce počasi pešati. Zdelo se je, kot da se je svet sprijaznil z balkanskim neredom in posledicami sporov na tem območju. Prav tedaj je prišlo do odločitve, da bodo prešteli begunce pri nas. Popis je pripravil Urad za priseljevanje in begunce.¹⁵² Izdelal je vprašalnik, ki je obsegal 35 vprašanj, od rojstnih podatkov osebe do kraja, kjer bi se želela stalno naseliti, če se ne bi mogla vrniti domov. Popisovanje se je začelo 27. septembra 1993¹⁵³ in je trajalo pet dni, in sicer zadnje štiri dni septembra in prvi dan oktobra 1993.

Ko so uredili zbrane podatke, so spoznali, da so popisali točno 31.118 oseb. Odločili so se, da bodo s popisom nadaljevali še ves oktober. Tudi po tem se rezultat ni bistveno spremenil. Pojavilo se je vprašanje, od kod taka razlika med oceno in ugotovitvijo popisa, saj je razlika znašala nekaj deset tisoč ljudi. Naštevali so več možnih razlogov, na primer, da so se begunci izmikali popisu, ker so se bali posledic; da so se mnogi že vrnili domov; da so pobegnili ali se odselili na zahod; da so naše oblasti morda namenoma malce precenjevale begunsko število itd.

Marca 1994 so časniki spet objavili podatke oziroma ocene o številu pregnancev pri nas. Navedli so tudi njihovo narodno pripadnost. Od 31.100 beguncev se jih je za Bošnjake oziroma muslimane izjavilo 77 odstotkov, za Hrvate šestnajst odstotkov, za Srbe dva odstotka in pet odstotkov za pripadnike drugih narodov. Prebivali so v 28 zbirnih središčih, večinoma pa pri družinah.¹⁵⁴ Isti dnevnik, Delo, je konec marca 1997 pisal, da je bilo tedaj pri nas še okoli 8.000 beguncev. Sicer je mogoče zapisati, da so naši dnevniki precej redno spremljali begunsko problematiko in objavljali podatke o številu beguncev pa tudi o predvidenih spremembah njihovega statusa pri nas.¹⁵⁵

3.3 Javna dela kot pomoč pregnancem

Med begunskimi središči je dobil posebno vlogo tisti na Poljanski cesti 40 v Ljubljani, kjer je bila nekdanja vojašnica maršala Tita. Urad za priseljevanje in begunce je tam oblikoval osrednjo službo za svetovanje beguncem. Deloval je trikrat v tednu in nanj so se obračali pregnanci iz vseh krajev Slovenije, če so to le hoteli.

Belgijska nevladna organizacija Skupne stvari (Causes communes) je prispevala sredstva za to, da so v tem sprejemališču pripravili začasni televizijski studio in Kanal A naše televizije je ob sobotah popoldne imel posebne oddaje za pregnance.¹⁵⁶

V begunskih centrih so našli delo tudi tisti, ki so hoteli opravljati javna dela. Republiški zavod za zaposlovanje jim je izplačeval nadomestilo za brezposelnost, spodbudni del plače pa jim je zagotavljal Urad za priseljevanje in begunce. V tem uradu je bilo konec leta 1994 redno zaposlenih enajst oseb, pomagali pa so tudi pogodbeni delavci in delavke.¹⁵⁷

Domača in tuja pomoč se je nanašala tudi na kulturno življenje pregnancev. Tako je bila 20. maja 1995 v begunskem sprejemališču na Cesti v Gorice 19 v Ljubljani velika kulturna prireditev, namenjena mladim pregnancem. Pripravili so jo otroci pod pokroviteljstvom domačih in tujih organizacij. Igre, delavnice in glasbene točke so potekale pod skupnim naslovom Pridi se igrat z nami in povej še drugim.

3.4 Razna strokovna srečanja

Ne bo odveč, če omenim vsaj nekatera javna srečanja, ki so obravnavala begunstvo pri nas. Na njih so sodelovali različni strokovnjaki in prostovoljci, vabljena pa je bila tudi javnost, da bi se na ta način podrobneje seznanila z aktualno situacijo.

Med posvetovanji take vrste je bilo verjetno najbolj znamenito tisto, ki je od 4. do 6. novembra 1992 potekalo na Bledu. Udeleženci so begunstvo obravnavali res s številnih plati, od pravne prek psihološke do vzgojne. Naslednje leto je Ministrstvo za delo, družino in socialna vprašanja Republike Slovenije izdalo zbornik teh razprav.¹⁵⁸

Petega marca 1994, je bila v prostorih KUD France Prešeren v Ljubljani okrogla miza. Udeležili so se je predstavniki organov in služb, ki so sodelovali pri reševanju te problematike, tudi ljubljanski urad Visokega komisariata OZN za begunce. Tja je prišel tudi predsednik republike Milan Kučan^[os.] s soprogo, seveda zasebno. Sodelovali so tudi zastopniki beguncev in nekateri udeleženci protestnega shoda, ki je potekal istega dne opoldne na Kongresnem trgu, a o tem nekoliko kasneje. Ocenili so, da posveča Slovenija tej skupini oseb večjo skrb, kot jo določajo dokumenti Visokega komisariata OZN za begunce. Seveda pa ni šlo brez težav. Ena od njih je bila pravna praznina, saj noben naš predpis (še) ni urejal področja teh beguncev oziroma začasnih beguncev. Vlada naj si prizadeva za izdelavo programa prostovoljnega vračanja teh oseb v njihovo domovino, so predlagali sodelujoči v razpravi.¹⁵⁹

Druga oblika strokovnih srečanj in izmenjave izkušenj so bili razni seminarji. Tako naj bi naši državljani, ki so se poklicno ali prostovoljno ukvarjali z begunstvom, razširili svoja znanja. V Bovcu je bil sredi septembra 1994 štiridnevni seminar, ki sta ga priredila urad UNHCR v Ljubljani ter Urad za priseljevanje in begunce. Namenjen je bil vodjem begunskih sprejemališč in socialnim delavcem v teh centrih, ki jih je tedaj v naši državi delovalo 27 s približno 9.000 osebami.¹⁶⁰

Urad za priseljevanje in begunce je konec januarja 1995 v Ljubljani organiziral seminar o predlaganem zakonu o začasnem zatočišču. Potekal je pod okriljem Evropskega sveta za begunce in azilante, poznanega pod kratico ECRA. Udeležili so se ga predstavniki nevladnih organizacij, ki so se pri nas ukvarjale s temi vprašanji.

To je le skromen izsek iz tovrstne dejavnosti domačih in tujih organizacij, saj bi naštevanje vseh srečanj in njihove vsebine zahtevalo posebno, samostojno obdelavo.

3.5 Priprava posebnega zakona

Slovenska vlada se je odločila, da za parlamentarno obravnavo pripravi zakon o osebah, ki so zaradi vojne, okupacije ali kršitev človekovih pravic množično bežale iz njihove domovine. Uredil naj bi vprašanja, s katerimi so se srečevali številni naši dejavniki pri reševanju begunskih zagat. Pri tem so sestavljavci predpisa izhajali iz priporočil Izvršnega komiteja Visokega komisariata OZN za begunce, ki so se nanašala na ravnanje držav ob množičnih vstopih tujih državljanov, in iz drugih mednarodnih pravnih aktov. Pri izdelavi osnutka predpisa so sodelovali različni poznavalci z več ministrstev, nosilec pa je bil Urad za priseljevanje in begunce. Gradivo je nato obravnavala vlada, ga potrdila in ga zgodaj jeseni 1994 poslala v Državni zbor Republike Slovenije.

Predlagatelj se je izognil dotlej uporabljanim besedam »vojni begunec z ogroženega območja« ali »začasni begunec« in ju nadomestil z izrazom »iskalec začasnega zatočišča«. Menim, da je bilo to pravilno in pošteno. Določil je, kdo je iskalec takega zatočišča, postopek za dosego takega statusa pri nas, varstvo osebnih podatkov teh oseb, njihove pravice in obveznosti pa tudi postopek njihovega vračanja v domovino. Tako naj bi se Slovenija uvrstila v zelo ozek krog držav, ki imajo to področje posebej pravno urejeno, so v obrazložitvi zapisali predlagatelji zakona.¹⁶¹

Poslanci so med prvo obravnavo zakona živahno razpravljali. Redki so nastopili izrazito strankarsko in s tem pristransko, kar ni moglo preglasiti treznega pristopa večine. Dali so nekaj umestnih pripomb in predlogov, ki so jih na vladi upoštevali pri izdelavi gradiva za drugo obravnavo. Ta je potekala 20. decembra 1995 in povsem jasno so postavili razliko med začasnim zatočiščem in statusom begunca po mednarodnih pogodbah. Kot prve so tretirali tiste, ki bežijo iz domovine zaradi vojne ali množičnih kršitev človekovih pravic, kot druge pa tiste, ki bežijo zaradi političnega ali drugega preganjanja; za slednje se je udomačil naziv azilant. Predlagani zakon naj ureja le prvo skupino oseb, so menili poslanci.

Tako imenovani azilanti so bili namreč zajeti v zakonu o tujcih iz leta 1991.¹⁶² Vlada je 25. julija 1996 sprejela uredbo o azilantih, ki je določala predvsem njihove pravice,¹⁶³ jo aprila leta 2004 razveljavila in uveljavila novo, ki je določala pravice in tudi dolžnosti te vrste oseb pri nas.¹⁶⁴ Tudi ta predpis se je pogosto spreminjal ter dopolnjeval, kar je svojstven izraz žilavosti tega vprašanja.¹⁶⁵

Poslanci so 26. marca 1997 v tretji obravnavi izglasovali predloženi zakon o začasnem zatočišču in poleti 2002 je bil prvič dopolnjen.¹⁶⁶ Po tem je vlada poleti 1997 sprejela še Uredbo o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Republike Bosne in Hercegovine.¹⁶⁷ Tako je Slovenija vsaj začasno zaokrožila predpise s tega področja. Delo vseh državnih organov in organizacij civilne družbe je bilo s tem (pravno) olajšano.

4.1 Skoraj diplomatska vloga

Vodstvo Rdečega križa Slovenije je že v času posega JLA v Sloveniji vzpostavilo stike s tujino. To je bil dober temelj za poznejše sodelovanje na področju vojnega begunstva. 27. junija 1991 so iz RKS obvestili Mednarodni komite Rdečega križa v Ženevi, nacionalna vodstva te organizacije v sosednjih državah in Rdeči križ Jugoslavije, da je Slovenija napadena, ter prosili za moralno in gmotno pomoč. Ženevski odbor se je takoj odzval in že naslednji dan je v Ljubljano pripotovala njihova delegacija. Namestila se je v hotelu Union in začela z delom. Tam je ostala do sredine januarja 1992, ko je Slovenija dosegla mednarodno priznanje. Potem so prišli delegati Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca iz Ženeve in pri nas kmalu odprli svoj urad. Deloval je na Teslovi ulici 30 v Ljubljani, in sicer do zadnjega dne junija 1995, ko so ocenili, da je njihova nadaljnja navzočnost nepotrebna.

Vodstvo RKS je sočasno pozvalo tudi klube naših delavcev v tujini, naj zbirajo pomoč za domovino in vplivajo na tamkajšnje vlade, da bi podprle naša prizadevanja. Slovenija še ni bila mednarodno priznana in Rdeči križ Slovenije je prevzel nekaj svojevrstnih nalog: predstavniki vlad tujih držav so se obračali nanj za obvestila o dogajanju pri nas in o vrstah morebitne pomoči. Tako je na Mirje 19 že 6. julija 1991 skrivaj pripotoval funkcionar vlade velike zahodnoevropske države, odgovoren za človekoljubne akcije. Ta država je bila sicer tradicionalni zaveznik in prijatelj Srbije. Mirko Jelenič^[os.], generalni sekretar RKS, je večkrat potoval v tujino in je zato že 17. julija 1991 dobil nov potni list naše države, do tedaj sosednjim in našim mejnim organom še nepoznan.

Na ta način je slovenski Rdeči križ vzpostavil široko in trdno mrežo mednarodnih povezav, ki so olajšale njegovo dejavnost, povezano z begunci iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.

4.2 Številna opravila

Ko so k nam prišli prvi begunci iz Hrvaške, so se zatekli po pomoč tudi k občinskim odborom RKS. Ti so prve dni opravljali vse tovrstne naloge. Ker je bilo bežečih oseb vse več, se je vključil tudi Republiški štab za civilno zaščito. Med njima je prišlo do delitve dela. Štab je poskrbel za begunska sprejemališča, RKS pa za osebe, nastanjene pri družinah. To je veljalo, dokler ni vloge od štaba prevzel Urad za priseljevanje in begunce.

Na splošno bi lahko rekli, da je Rdeči križ Slovenije opravljal naslednje naloge, povezane z vojnimi begunci z Balkana:

• zagotovil je njihov sprejem,
• jih popisal,
• jim izdal potrdila o statusu začasnega begunca,
• jih namestil pri družinah in jih oskrbel,
• sprejemal in razdeljeval je mednarodno človekoljubno pomoč,
• sprejemal in izdajal tako imenovana družinska sporočila.

Družinska sporočila so bila pogosta, saj so bile številne družine beguncev razbite in je bilo treba zbrati tovrstne podatke ter jih posredovati na različna mesta. Mesečno so izdali tudi do 5.000 takih družinskih sporočil.

Begunci z Balkana, ki so bili nastanjeni pri zasebnikih, so bili v marsičem na slabšem od tistih, ki so bili nastanjeni v sprejemališčih. Slednji so imeli tam celotno oskrbo. Tisti pri zasebnikih so bili v dobri meri na privatnih plečih družin. RKS jim je zagotavljal pomoč v obleki in obutvi, plenicah in drugi opremi za otroke ter prehrambne pakete z osnovnimi živili. To so zagotavljali iz blagovnih rezerv Republike Slovenije, iz pomoči nacionalnih organizacij Rdečega križa ali iz pomoči UNHCR.

Med tujimi nacionalnimi organizacijami Rdečega križa je potrebno omeniti vsaj Avstrijo. Od tam so na primer 24. aprila 1992 poslali k nam 26.000 plenic, 2.700 rjuh, 4.000 kilogramov hrane za dojenčke in 14.500 kilogramov hrane za otroke. Čez štiri dni, torej 28. aprila 1992, so poslali 2.000 odej in 740 zložljivih postelj.¹⁶⁸

Pri tem ni šlo vse gladko. Nekaj težav je prišlo iz Rdečega križa Jugoslavije (RKJ). Beograjski funkcionarji so namreč nasprotovali temu, da bi Slovenija (in Hrvaška) dobivali človekoljubno pomoč neposredno iz tujine, in so zahtevali, da gre ta prek Beograda. V to niso privolili niti v Ljubljani niti v Zagrebu. Nujno sodelovanje z beograjskim središčem RKJ je sicer ostalo, dokler se 8. oktobra 1991 Rdeči križ Slovenije ni povsem osamosvojil. O tej odločitvi so iz Ljubljane obvestili Ženevo in Beograd ter nacionalne organizacije Rdečega križa.

Vodstvo Rdečega križa Slovenije je ocenilo, da je k nam iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine prišlo približno 170.000 beguncev. Tako je bilo 24. avgusta 1992 popisanih 51.370 oseb iz Bosne in 4.545 oseb iz Hrvaške, skupaj torej 55.915 ljudi. To je bilo najvišje zabeleženo dnevno število. Poleg teh naj bi tedaj pri nas bivalo še okoli 10.000 nepopisanih in neprijavljenih oseb, ki so se bale popisovalcev, da jih ne bi poslali domov. V večini je šlo za vojaške obveznike, ki niso vedeli, da tako vračanje ni dopustno in je v nasprotju z ženevskimi konvencijami.

RKS je dal pobudo za ponovno objavo konvencij o zaščiti žrtev vojne. Knjiga z naslovom Ženevske konvencije je pri nas prvič izšla leta 1989. Druga izdaja leta 1993 je bila razširjena in dopolnjena. Prva izdaja je prišla zelo prav med posegom JLA v Sloveniji poleti 1991. Tedaj so miličniki in teritorialci zajeli 3.300 oborožencev raznih vrst: 3.157 vojaških oseb, 139 zveznih miličnikov in štiri civiliste. Z njimi je bilo treba ravnati skladno s temi konvencijami in o tem je RKS takoj po začetku oboroženih spopadov obvestil obe nasprotni strani, slovensko in jugoslovansko.

Ko sem zbiral podatke te vrste na sedežu RKS, sem imel na razpolago obilo gradiva o njegovi vlogi pri osamosvajanju Slovenije in o njenem utrjevanju. O tem bi se dalo napisati samostojno knjigo. Upam, da se bo kdo lotil pisanja.¹⁶⁹

Na domačiji Borisa Raztresena v vasi Jankoviči v Beli krajini je bila 18. oktobra 1996 predstavitev knjižice z naslovom 130 let Rdečega križa na Slovenskem. Napisala sta jo Mirko Jelenič^[os.] in Maks Klanšek^[os.], ki je bil dolga leta prvi mož te osrednje človekoljubne organizacije pri nas. Avtorja sta opisala tudi delo te organizacije z begunci iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Dodala sta seznam vseh begunskih sprejemališč v Sloveniji ter navedla 21 objektov te vrste za hrvaške ter 67 za bosanske begunce. Pri tem je treba povedati, da so nekatera sprejemališča služila obojim, zato seštevek obeh ne pomeni dejanskega števila takih centrov v Sloveniji. Upoštevala sta tudi hotel Cintinera v Banjolah pri Pulju, ki ga je, kot sem že zapisal, oskrbovala Slovenija.

4.3 Novi skladišči

Vsaj nekaj težav, povezanih s pošiljanjem človekoljubne pomoči iz tujine k nam, se je nanašalo tudi na prostorsko stisko, ki je doletela Rdeči križ Slovenije. Akterji so si prizadevali, da bi dobili nove skladiščne prostore. Govorili so o tako imenovanem logističnem centru. Namenjen naj bi bil za shranjevanje živil in drugih predmetov, od tam pa bi jih razvažali po vsej državi, kjer bi nastala potreba, lahko celo na tuje.

Želja se jim je uresničila. Prostore so dobili najprej v bližini Borovnice v bivšem vojaškem skladišču, vendar to ni zadoščalo. 25. januarja 1995 so na Rojah blizu Vižmarij v Ljubljani odprli moderno skladišče, namenjeno za hranjenje in razdeljevanje civilne pomoči ter za rezerve RKS. Njegova površina je znašala 1.500 kvadratnih metrov.¹⁷⁰

17. marca 1995 so v Otovcu pri Črnomlju odprli tretje podobno skladišče. Tam imajo spravljene stalne rezerve za pomoč ob naravnih in drugih hudih nesrečah za območje Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Rabilo je za shranjevanje in razdeljevanje pomoči beguncem in drugim socialno šibkim osebam. V prenovljeni stavbi, ki je bila prej skladišče intendantske opreme JLA, so pridobili celo 6.000 kvadratnih metrov skladiščnih zmogljivosti.¹⁷¹

Lahko bi rekli, da so begunci iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine po svoje »pospešili« nastajanje moderne logistične podlage za delo Rdečega križa Slovenije.

5.1 Slovenska karitas

Med organizacijami civilne družbe, ki so imele pomembno vlogo pri zagotavljanju pomoči hrvaškim in zlasti bosanskim beguncem, je vsekakor treba omeniti Slovensko karitas. Ustanovljena je bila 1. maja 1990 in za eno temeljnih izhodišč delovanja si je postavila, da upošteva gmotne, socialne, duševne in duhovne potrebe tako ljudi, ki pomoč potrebujejo, kot tudi podobne zmožnosti tistih, ki jo dajejo. Tedaj je bila organizirana pri vseh treh slovenskih škofijah ter pri župnijah (farah).

Njena pomoč beguncem je potekala na več načinov, na primer: iskanje možnosti za nastanitev pregnancev pri naših družinah; pomoč domačim družinam, ki so sprejele pregnance pod svojo streho; oskrba beguncev z najnujnejšimi potrebščinami (hrana, obleka, obutev, higienske potrebščine itd.); psihosocialna podpora posameznikom v obliki obiskov na domovih ali pogovorov na sedežih župnijske oziroma škofijske Karitas; priprava počitnic za begunske otroke; priprava božičnih in novoletnih kosil pri naših družinah; obdarovanje otrok za Miklavža; zbiranje hrane po trgovinah itd.

Največ pomoči so zbrale in zagotovile župnijske Karitas, posebno v tistih krajih, kjer so bila begunska sprejemališča. Pregnanci so se tudi sami obračali na župnijske in vse tri škofijske humanitarne organizacije (koprsko, ljubljansko in mariborsko). Del utripa te vrste se vidi iz naslednjih podatkov: škofijska Karitas v Ljubljani je septembra 1991 izdala družinske in otroške pakete 54 družinam, oktobra 92 družinam in novembra istega leta že 257 družinam.¹⁷²

Da ne bi prihajalo do zlorab ali podvajanja pomoči z drugo humanitarno organizacijo, so se z vodstvom Rdečega križa Slovenije dogovorili za uvedbo enotnega evidenčnega kartona. Tako tisti, ki je dobil pomoč pri Karitas, podpore ni mogel iskati hkrati še pri Rdečem križu ali obratno. Poenotili so tudi vsebino družinskih paketov s hrano.

Kje so dobili sredstva za pomoč beguncem? Zbirali so jo v Sloveniji, prek Caritas Internationalis, v drugih državah in od naših zdomcev oziroma izseljencev. Med tujimi državami po tej plati uvrščajo na prvo mesto Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Francijo, Nizozemsko in Veliko Britanijo. Zbiranje sredstev je potekalo posamično ali v organiziranih akcijah. Tako so z akcijo, imenovano Posvojitev bosanskih otrok na daljavo, zbrali okoli 100.000 nemških mark, v akcijah Kilogram moke – novo upanje za Bosno in Hercegovino pa so v letih 1995 in 1996 zbrali 39.982.210,80 tolarja. Samo škofijska Karitas je v Kopru zbrala 200 ton hrane, sicer pa je celotna pomoč v hrani, obleki, obutvi in higienskih potrebščinah samo do konca leta 1996 dosegla celo 59.061.773 tolarjev. Zbrane pomoči niso razdelili le beguncem v Sloveniji, temveč so jo odpeljali tudi na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino. Iz škofijske Karitas v Kopru so do marca 1992 na Hrvaško poslali 80 tovornjakov s hrano in obleko, iz škofijske Karitas v Ljubljani pa 30 kamionov.¹⁷³

5.2 Socialno in svetovalno delo

Študenti tedanje Visoke šole za socialne delavce v Ljubljani so se odzvali zelo zgodaj. Obiskovali so begunska sprejemališča in pod vodstvom mentorjev pomagali vodstvom centrov in beguncem neposredno. Vedeli so, da bo delo z begunci tudi zanje stresno, zato so se podali v prvi slovenski zbirni center na Šmartinski cesti 135 v Ljubljani že septembra 1991. Sodelovali so v številnih raziskovalnih projektih, ki so jih izvajali sami ali v povezavi z drugimi.¹⁷⁴ Ta šola je sodelovala pri nekaj manifestacijah v našem glavnem mestu, ki so bile povezane z begunci oziroma v njihovo podporo, opisal pa sem jih na drugem mestu.¹⁷⁵

Pomoč begunskim otrokom in mladoletnikom je ponudil Svetovalni center za otroke, mladoletnike in starše, ki je imel sedež na Gotski ulici 18 v Ljubljani. Oblikovali so mobilne ekipe strokovnjakov, ki so obiskovale begunske centre in tam zagotavljale potrebno pomoč. Vključili so se tudi v delo osnovne šole za begunske otroke, ki jo je Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije organiziralo od jeseni 1992 dalje. Precejšen del stroškov šolanja je sprva krila mednarodna skupnost.

Del dejavnosti svetovalnega centra so aprila 1994 še razširili v novem Centru za psihosocialno pomoč beguncem.¹⁷⁶ Delovati je začel pod okriljem Slovenske fondacije, ki je nepolitična in nevladna ustanova. Sodelavci so bili strokovnjaki različnih usmeritev, kot so socialni delavci, pedagogi, psihologi, pridružila pa se je celo skupina sarajevskih zdravnikov. Delali so honorarno, saj je bila v centru poklicno zaposlena le ena oseba. Vsebino dela so usmerili tudi v usposabljanje begunk za pomoč v vrtcih in šolah ter v poklicno usmerjanje učencev osmega razreda osnovne šole za begunske otroke. Sedež so dobili na Štefanovi ulici 9. Denarno pomoč je dala tudi tujina, zlasti ustanove v okviru svetovne organizacije.¹⁷⁷ Oba centra sta zagotovila strokovno pomoč okoli 10.000 beguncem.¹⁷⁸

5.3 Društvi posebne vrste

V Ljubljani sta ob prvih prihodih hrvaških beguncev k nam delovali dve društvi z izrazito humanitarno usmeritvijo. Najprej je treba omeniti Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela, ki je bilo 27. junija 1991 vpisano v društveni register. Ustanovila ga je skupina državljanov, ki so sprva želeli pomagati pri preprečevanju zlorabe mamil. Zelo kmalu so sprejeli naloge, povezane z begunci iz Hrvaške in zatem še iz Bosne. Pomagali so tudi Romom. Sedež so sprva imeli na Ciril Metodovem trgu 1, nato pa so se preselili na Poljansko cesto 5. Društvo je beguncem ponudilo več oblik pomoči, na primer poučevanje ročnih del, varstvo in vzgojo otrok, zagotavljanje pravnih nasvetov, psihosocialne dejavnosti. Vzdrževalo se je z denarno pomočjo nekaj ministrstev, s prispevki iz tujine, s prostovoljnimi prispevki članov in nečlanov ipd.¹⁷⁹ Ob koncu leta 1993 so začeli izdajati časopis z naslovom Izbjeglice za izbjeglice, na kratko IZI. Mesečnik je dosegal obseg skoraj 40 strani. Izhajal je v nakladi 4.000 izvodov. Po letu dni je zašel v denarno stisko in izdajatelji so sklenili, da ga bodo brezplačno prejemali le še begunci, drugi pa za plačilo.¹⁸⁰

Oktobra 1991 je bilo ustanovljeno Društvo za prostovoljno delo Most, podružnica Mednarodne civilne službe (Service Civil International, SCI), ki je dobilo prostore na Bregu 12 v Ljubljani. Ta služba je bila osnovana leta 1920 z namenom, da bi s prostovoljnim delom omogočili drugačno služenje vojaškega roka. Danes je ta cilj že dosežen v večini demokratičnih držav, zato so delovanje usmerili v prostovoljno delo manjših skupin oseb različnega porekla. Ljubljanska podružnica je med več dejavnostmi razvila tudi tisto za pomoč beguncem, zlasti otrokom. Pritegnili so Ljubljančane, tujce in nekaj beguncev samih. Ob koncu leta 1994 je prek društva delovalo devet Avstrijcev in Britancev, ki so v begunskih centrih poučevali tuje jezike, pripravljali igrice za otroke in pomagali pri njihovem varstvu. Med tujci so bili štirje avstrijski mladinci, ki so na ta način pri nas opravljali nadomestno služenje vojaškega roka. Društvo jim je zagotovilo brezplačno hrano in nastanitev, oboje zunaj begunskih centrov. Člani društva so pomagali tudi pri varstvu otrok, ki so bili sami ali skupaj s starši začasno nastanjeni v prehodnem domu za tujce v Ljubljani. Denarno pomoč so prejemali tudi iz Urada za mladino pri ministrstvu za šolstvo, znanost in šport.¹⁸¹ Britanska princesa Ana^[os.], predsednica sklada z imenom Rešite otroke, je 7. oktobra 1993 prišla na obisk v Slovenijo. Sestala se je s predstavniki šestih človekoljubnih nevladnih organizacij, tudi z zastopniki Društva za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela, ki je oktobra 1993 začelo sodelovati z navedeno britansko ustanovo, in Centra za psihosocialno pomoč beguncem. Srečala se je tudi z begunskimi otroki.

5.4 KUD France Prešeren

Nikakor ne smemo mimo Kulturno umetniškega društva France Prešeren, ki je imelo sedež na Karunovi ulici 14 v Ljubljani. Javnosti je sicer bolj poznano po drugačni, kulturni dejavnosti, manj pa po delovanju za begunce.

Spomladi 1992 so zastavili poseben projekt z delovnim naslovom Pregnanci. Vseboval je dve temeljni nalogi: begunskim otrokom in mladoletnikom predstaviti slovensko kulturo, hkrati pa z njimi ohranjati njihovo kulturno dediščino ter jo prikazati slovenski ali tuji javnosti. S skromnimi denarnimi prispevki jim je uspelo že do začetka decembra 1994 izvesti 303 prireditve za (mlade) begunce. Med njimi so bili gledališke in lutkovne prestave, koncerti, razstave, okrogle mize, pesniški večeri in drugo. Program so izvajali v begunskih sprejemališčih v Sloveniji, v društvenih prostorih in na tujem. Poleg tega so v istem obdobju opravili še več kot 70 ustvarjalnih delavnic.

Društvo se je odzvalo na televizijski razpis za udeležbo na prvem tekmovanju za nagrado Evrope, posvečeno razvijanju mladinske kampanje proti rasizmu, strahu pred tujci, antisemitizmu in nestrpnosti sploh. Tekmovanje pod geslom Vsi smo drugačni, vsi smo enakopravni je 10. decembra 1994 potekalo v finskem mestu Tampere. S tem so hkrati proslavili še mednarodni dan človekovih pravic. Prispevek zanesenjakov iz Trnovega je dosegel drugo mesto med desetimi državami in ta zavidljiv uspeh jim je prinesel tudi nagrado 11.000 ekujev, tedanje skupne evropske valute. Pomenila je nagrado za doseženo in spodbudo za naprej. Projekt je vodila Karmen Furlan, ki mi je postregla z obilico gradiva o tovrstni dejavnosti KUD France Prešeren. Ta projekt je vodila še naprej, vse do svoje smrti leta 2005.

Društvo se je v javnosti zmeraj oglasilo, ko je bilo treba zagovarjati koristi pregnancev. Tako je storilo tudi aprila 2000, ko je javnost izvedela za verjetnost izpraznitve begunskega centra ob Cesti v Gorice 19 v Ljubljani. Tam je tedaj prebivalo 330 pregnancev, ki naj bi jih preselili v druge še delujoče centre pri nas. Temu so se upirali, posebej zaradi mladih, ki so obiskovali ljubljanske osnovne in srednje šole. Ob tem je javnost izvedela, da v tem centru stroški za vsakega begunca znašajo skoraj 50.000 tolarjev na mesec, precej več kot drugje.¹⁸² Nameravano preselitev beguncev tik pred koncem šolskega leta je obsodila civilna družba, posebej še omenjeno kulturno umetniško društvo in tudi Amnesty International Slovenije.¹⁸³

Ukinjanje takih centrov je povzročalo nove težave pregnancem, ki so bile deloma poznane tudi strokovnim krogom. Tako so na okrogli mizi v KUD France Prešeren 31. marca 1998 med drugim obravnavali predvideno ukinitev centra na Šmartinski cesti 135, da bi se ustrezne službe mogle bolje pripraviti na ta ukrep.¹⁸⁴

Na začetku leta 1998 je mestna občina Ljubljana prenehala denarno podpirati društva s področja socialnega varstva. Sklenila je namreč, da bodo take pomoči odslej deležne le tiste organizacije civilne družbe, ki bodo dobile zaupanje na javnem razpisu oziroma bodo dobile status društva, ki deluje v javnem interesu. To je vznemirilo tovrstna društva v naši prestolnici, med katerimi so bila tudi taka, ki so pomagala pregnancem iz Hrvaške oziroma iz Bosne in Hercegovine. Vse to je bilo povezano zlasti z dvema pravilnikoma, ki ju je izdal minister za delo, družino in socialne zadeve.¹⁸⁵ Za taka sredstva je bilo odslej treba konkurirati na razpisih.

5.5 Mladi prijatelji OZN

V svojevrstne oblike pomoči za žrtve vojne na Balkanu se je vključila tudi Organizacija klubov OZN za Slovenijo, ki je imela sedež na Cankarjevi cesti 1 v Ljubljani. 24. oktober 1991, dan svetovne organizacije, je počastila na poseben način. Na Plečnikovem trgu v Ljubljani so postavili stojnico in vabili meščane, naj kupijo pitno vodo za oblegane prebivalce Dubrovnika. Ta biser Jadrana so obstreljevale enote vojske beograjskega režima. Odziv je bil dober in zbrali so 33.000 litrov vode, ki so jo s kamioni prepeljali na Reko, od tam pa na jug Dalmacije.

Spomladi 1992 so mladi člani teh klubov v naši prestolnici izvedli dvoje zbiranj pomoči za begunce iz Bosne in Hercegovine. Najprej so 9. maja zbirali obleko, šolske potrebščine, igrače in gospodinjske predmete, 10. junija pa higienske potrebščine. Oktobra 1993 so podobno akcijo pripravili po vsej Sloveniji. Nekateri klubi so k delu pritegnili tudi begunske otroke.

Pozneje, ko se je slovenska družba organizirala in vzpostavila stalne oblike organiziranja pomoči beguncem vseh vrst, se je dejavnost mladih aktivistov OZN usmerila v svojo izvirno dejavnost, čeprav niso pozabili tudi na pregnance.¹⁸⁶

5.6 Amnesty International Slovenije

Leta 1988 so v Kranju ustanovili slovensko skupino Amnesty International (AI). To je bilo prvo tako povezovanje ne le v Sloveniji in Jugoslaviji, marveč tudi med vsemi socialističnimi državami. Pobudnica je bila Suzana Dewa^[os.].¹⁸⁷ Ko so nastale nove skupine, so decembra 1994 dobile status samostojne sekcije. Sredi leta 1995 je pri nas delovalo šest krajevnih in petnajst šolskih skupin, ki so štele okoli 600 članic in članov oziroma somišljenikov. O njenem ugledu priča tudi to, da se je 11. avgusta 1995 v Ljubljani začelo 22. zasedanje Mednarodnega sveta Amnesty International, ki ima sedež v Londonu. Trajalo je deset dni in na programu so bile tudi javne prireditve ter organizacije.¹⁸⁸ Prvi večer zasedanja so neznanci na Slovenski cesti v središču Ljubljane napadli skupino udeležencev te prireditve, kar je odklonilno odjeknilo v javnosti.¹⁸⁹

Slovenska sekcija ni neposredno pomagala beguncem, temveč se je, skladno z ugotovitvami o razmerah v njihovi domovini, zavzemala za zagotovitev bistvenih pogojev za njihovo varno vrnitev v Bosno in Hercegovino. Do tega bi lahko prišlo šele, ko bi bilo tam zagotovljeno spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. To stališče je postalo žgoče tedaj, ko so se začele razprave o vračanju bosanskih beguncev domov, zlasti po podpisu daytonskega sporazuma. Stališča slovenske sekcije AI so se razlikovala od tistih, ki so jih zastopale slovenske uradne oblasti.

Naša vlada je 25. aprila 1996 sprejela Stališča v zvezi z vračanjem oseb z začasnim zatočiščem v domovino. Zapisala je, da bo Slovenija v dogovoru s sarajevsko vlado in ob upoštevanju tamkajšnjih razmer po 1. juliju 1996 začela postopno ukinjati začasno zatočišče in vračati te osebe v domovino.¹⁹⁰ Ko je to prišlo v javnost, so nekatere organizacije civilne družbe izrazile dvom o vladnih namerah. Štiri organizacije so 7. junija 1996 pisale dr. Janezu Drnovšku in ga prosile, da jim odgovori na nekaj vprašanj. Te štiri organizacije so bile Amnesty International Slovenije, Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela, Zavod za odprto družbo in KUD France Prešeren.¹⁹¹ Prišlo je do javne polemike med njimi in Uradom za priseljevanje in begunce. Verjetno je tudi to pripomoglo k temu, da je slovenska vlada 20. junija 1996 sklenila, da bo beguncem z območij pod nadzorom federacije Bosne in Hercegovine začasno zatočišče podaljšala do 31. avgusta, preostalim pa do 31. decembra 1996.¹⁹²

Ob tem velja spomniti še na mednarodno konferenco o uresničevanju daytonskega sporazuma, ki je bila 13. in 14. junija 1996 v Firencah.¹⁹³ Vlade sodelujočih držav so sprejele posebno poročilo Amnesty International, ki je obsegalo prek sto strani, v celoti pa je bilo posvečeno stanju človekovih pravic v Bosni in Hercegovini. Ocenili so, da so tam razmere neprimerne za vračanje beguncev.

Ker omenjene štiri organizacije na prvo pismo premierju niso dobile odgovora, so se nanj ponovno obrnile 25. junija 1996. To ni bilo zadnjič, saj skoraj niso imele drugega načina, ko je šlo za različnost stališč med oblastjo in civilno družbo.

Leta 1997 je Amnesty International izvedla kampanjo v podporo beguncem, v kateri so javnost opozarjali na pomanjkljivosti slovenskih predpisov in prakse pri zaščiti beguncev.

5.7 Pomoč Ljubljanskega ženskega kluba

Med člani organizacij civilne družbe, ki so pomagale hrvaškim, bosanskim pa tudi kosovskim beguncem, je bilo precej žensk. Zdi se mi na mestu, da posebej omenim še eno organizacijo, ki ni bila sekcija politične stranke in se je dejavno vključila v tovrstno pomoč. Gre za Ljubljanski ženski klub. Ustanovili so ga spomladi 1990 in je sprva povezoval ženske in moške zlasti na področju kulturnih dejavnosti. Kmalu je svojo dejavnost razširil, saj so nastale povsem nove razmere. Vodila ga je Živa Vidmar^[os.], vnukinja Josipine Vidmar^[os.], ki je bila leta 1901 skupaj z Minko Govekar^[os.] pobudnica za ustanovitev Splošnega slovenskega ženskega društva in ga je tudi gmotno podpirala.¹⁹⁴

Med slovensko osamosvojitvijo je klub sodeloval pri oblikovanju društva staršev vojakov, ki si je prizadevalo, da bi slovenski fantje čim prej in čim bolj varno prišli iz JLA.

Med vojaškim posegom zvezne vojske pri nas je pomagal pri izvedbi mirovne akcije, ki je vrh dosegla 4. julija 1991, ko so matere vojakov iz drugih krajev SFRJ prišle v Slovenijo po svoje sinove.¹⁹⁵

Jeseni 1991 je klub začel pomagati hrvaškim beguncem. Organiziral je kulturno delo v begunskih sprejemališčih v Ljubljani, zbiral obleko, obutev, hrano itd. Ko so k nam leta 1992 začeli prihajati begunci iz Bosne in Hercegovine, so članice in člani tega združenja začeli fotokopirati šolske učbenike za otroke, da niso izgubili šolskega leta. Iz Ljubljanskega ženskega kluba se je razvilo že omenjeno Društvo za razvijanje prostovoljnega in preventivnega dela, ki je postalo samostojno, klub pa je deloval še naprej. Jeseni 1994 je sodeloval v vseslovenski akciji zbiranja šolskih potrebščin za otroke v Bosni in Hercegovini.

Leta 2000 se je preimenoval v Ženski klub in naslednje leto se je usmeril v pomoč ženskam in otrokom, ki so bivali v Centru za odstranjevanje tujcev, kot se je sprva imenoval, na Celovški cesti 166 v Ljubljani. Tam so prirejali srečanja in zanje zbirali obleko in obutev.

Pozneje je bilo v klubu povezanih približno 150 žensk in moških, od katerih jih je bilo manj kot 30 odstotkov včlanjenih v Združeno listo socialnih demokratov, današnjo stranko Socialni demokrati.

5.8 Priznanja našega mesečnika

Dejavnost, ki so jo posamezniki pokazali v zagotavljanju pomoči pregnancem, je spodbudila uredništvo mesečnika Naša žena, da se je odločilo za podeljevanje moralnih priznanj tem aktivistom. Začeli so izbirati najbolj dejavne na tem področju in 9. novembra 1994 so jih povabili v Narodno galerijo v Ljubljani. Zahvalne listine so tako prejeli tudi nekateri, ki so pomagali hrvaškim in bosanskim beguncem, in ne samo taki, ki so se izkazali na splošnem dobrotniškem področju.

Med temi, ki so prejeli zahvalne listine, so bili Sigrid Stoffels^[os.], imenovana Sigrija, belgijska državljanka, ki je delovala predvsem v društvu Most; dr. Anica Mikuš Kos^[os.] iz Centra za psihosocialno pomoč beguncem; Jože Pegan^[os.], upravnik begunskega centra Trnovo v Ilirski Bistrici; Danijel Mislej^[os.], ravnatelj srednje šole v Postojni, ki je odigral pomembno vlogo pri ustanovitvi srednje šole za begunce; sodelavci projekta Pregnanci pri KUD France Prešeren.¹⁹⁶

Navedeni mesečnik je s takimi vrstami moralnih priznanj nadaljeval tudi v naslednjih letih. Tako je 20. novembra 2002 podelil priznanja dobrotnici, darovalki, izjemni osebnosti in dobremu človeku leta 2002. To so bile domače osebnosti.¹⁹⁷

6.1 Urad UNHCR v Ljubljani

Pomemben dogodek na tem področju je bilo odprtje urada Visokega komisariata OZN za begunce, kar se je zgodilo 28. februarja 1992 v Ljubljani. Prostore je dobil na Parmovi ulici 33. To je bilo v času, ko Slovenija še ni bila članica svetovne organizacije, zato so nekateri rekli, da je do odprtja prišlo zgodaj, drugi pa, da se je to zgodilo pozno. Za predstojnico misije, kot se je uradno imenovala, je bila postavljena kanadska izvedenka Michele Voyer^[os.]. Ta urad ni bil pomemben le zaradi jugoslovanskih dogodkov, temveč tudi za urejanje begunskih vprašanj za osebe z drugih območij sveta.

Del svoje dejavnosti so uslužbenci tega urada svetovne organizacije namenili usposabljanju slovenskih oseb, ki so se poklicno ali nepoklicno srečevale z begunskimi težavami. Omenil bom nekaj teh dejavnosti. Prav ta misija je v sodelovanju z zunanjim ministrstvom in upravo slovenske policije organizirala in plačala stroške prvega seminarja naših policistov o begunski problematiki. Potekal je 18. in 19. marca 1992 v hotelu Kokra na Brdu pri Kranju. Udeležili so se ga večinoma starešine policije, ki so bili odgovorni za delo na državni meji in nasploh s tujci. Vodila sta ga Jean Noel Wetterwald^[os.], višji svetovalec za pravne zadeve pri omenjenem visokem komisariatu, in Michele Voyer^[os.], predstojnica ljubljanske misije.

Povedati je treba, da je naša milica 2. februarja 1992 postala policija, kar sem že omenil,¹⁹⁸ in njeno vodstvo v okviru notranjega ministrstva se je preimenovalo v upravo policije. Poleg nje je delovala tudi kriminalistična služba s svojim vodstvom. Šele zakon o policiji je 18. julija 1998 razširil pojem policija tudi na dotedanjo kriminalistično službo, tako da je prvotni pojem policija pri nas označeval dotedanjo milico oziroma policijo, novi pa nekdanjo uniformirano milico in kriminaliste.¹⁹⁹ Spreminjal se je tudi naziv za prvega moža milice oziroma policije. Ko sem 1. junija 1990 nastopil službo v Upravi milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve Republike Slovenije, sem dobil naziv načelnik uprave milice, kot je veljalo dotlej. Nato sem 23. maja 1991 postal poveljnik uprave milice, drugi načelniki uprav v tem sekretariatu pa so dobili naziv direktor.²⁰⁰ Z 2. februarjem 1992 sem postal poveljnik uprave policije. Ustaljena praksa je dovoljevala, da se je predstojnik uprave milice oziroma policije imenoval tudi enostavno načelnik ali poveljnik milice oziroma policije.

To sem opisal zaradi tega, ker so mi novinarji povedali, da sta jim Dragutin Mate^[os.], notranji minister v Janševi vladi, in Jože Romšek^[os.], generalni direktor policije, omenjala, da se lažno predstavljam kot poveljnik policije v pokoju, čeprav to nisem bil. Osebno sem ta očitek doživel 25. oktobra 2007 pred začetkom oddaje Trenja na POP TV. Voditelj oddaje nas je vprašal, kako naj nas predstavi gledalcem v studiu in poslušalcem. Jaz sem rekel: poveljnik milice ali policije v pokoju. Tedaj se je oglasil Dragutin Mate^[os.] in temu oporekal, češ da to nikdar nisem bil. Ob vseh teh očitkih sem se čudil, kako jima nihče v vodstvu tega ministrstva ni razložil razvoja pojma policija in poveljnik, kar bi bilo zelo enostavno; sama tega bržkone nista vedela ali mogla vedeti, zato jima tega nisem štel za slabo.

Podoben seminar je bil sredi decembra 1994 v Dolenjskih Toplicah in ga je v celoti izvedla ta misija. Udeležilo se ga je 59 policijskih starešin, ki so se po uradni dolžnosti srečevali z begunsko problematiko.

Ista misija je 13. in 14. septembra 1995 organizirala seminar za sodnike za prekrške. Visoki komisariat OZN za begunce je namreč priporočal državnim oblastem, naj beguncev, četudi ilegalno pripotujejo v državo, ne obravnavajo kot kršilce predpisov o prehodu čez državno mejo.

Navedeni urad je dobival vse več obiskovalcev, zlasti po začetku spopadov v Bosni in Hercegovini. Ti begunci so se namreč nemalokrat neposredno obračali na misijo, da bi uredili vse potrebno za odhod dalje na zahod. Skromna sobica ni več zadoščala. To je veljalo tudi za sprva le tri zaposlene. Začeli so iskati nove prostore, po možnosti v središču mesta. Prva priložnost se je ponudila v stolpnici na Tivolski cesti 50, kamor so se preselili novembra 1992. Kmalu so spoznali, da rešitev ni najboljša, in so iskali naprej. Poleti 1993 so našli prostore v 12. nadstropju stolpnice na Trgu republike 3. Konec leta 1994 so imeli zaposlenih že enajst oseb. Sredi septembra 1994 je novi, po vrsti drugi vodja misije postal Cengis Aktar^[os.] iz Turčije, za njim pa je leta 1999 na to mesto prišel Pierre von Gunten^[os.] iz Švice.²⁰¹ Nato je vodja tega urada, ki je prestavil sedež na Miklošičevo cesto 18 v Ljubljani, postal Gregory Garras^[os.]. Urad je organizacijsko spadal v okvir Regionalnega urada UNHCR za Madžarsko, Poljsko, Slovaško in Slovenijo. Maja 2006 so ljubljanski urad ukinili.

6.2 Neprimerna moka iz ZDA

Pozno jeseni 1993 je naša javnost izvedela tudi za nekoliko temnejšo plat človekoljubne pomoči, ki je k nam prihajala iz tujine. Slišati je bilo, da bi nas nekateri na tujem radi videli kot nekakšen odpad. Drugi so očitke naslavljali tudi na naše inšpekcijske službe, ki da so preveč zaupale mednarodni pomoči za begunce in pošiljk niso pregledovale glede rokov trajanja, kakovosti in uporabnosti sploh.

Zavod za zdravstveno varstvo v Novi Gorici je namreč 3. decembra 1993 pregledal tamkajšnjo pekarno. Odkrili so, da je moka okužena z mineralnimi olji; tista, ki še ni bila dimljena, je vsebovala tudi škodljivca mokarja. Poizvedbe so jih pripeljale do izvora te neprimerne moke. Šlo je za moko, ki so jo tisto poletje pripeljali iz ZDA kot civilno pomoč za bosanske begunce. Podaril jo je Svetovni prehrambni program, kot se je uradno imenoval, in pod tem imenom je bil poznan tako rekoč po celotnem manj razvitem (in lačnem) svetu. Pošiljki sta skupaj vsebovali 2.380 ton te moke.

Rdeči križ Slovenije je moko razdelil begunskim centrom, ki so imeli s pekarnami sklenjene pogodbe za peko kruha. Ta kruh je prišel tudi v javno prodajo. Kako to? K temu sta vodili dve poti. Prva je bila ta, da so v pekarni podarjeno moko mešali z drugo, domačo, in tako povečali količino peke, ki so jo nato deloma dali tudi naprodaj. Ponekod pa so begunska sprejemališča moko zamenjala za druga nujno potrebna živila, od trgovcev z živili pa je ta moka prišla k pekom in ti so iz nje pekli kruh za kupce.

Inšpekcijske službe so po odkritju neuporabne moke v Novi Gorici takoj ukrepale po vsej državi. Ugotovile so, da je bilo porabljenih že 750 ton sporne moke, vso preostalo pošiljko so prepovedali uporabljati. Slovenski sedež UNHCR se je za spodrsljaj opravičil in vzorec sporne moke poslal na preiskavo v London.²⁰²

Javna vprašanja, ki so sledila temu odkritju, so naposled pripeljala do spoznanja in priznanja, da naše oblasti nad humanitarno pomočjo iz tujine dotlej niso izvajale pravega nadzora. Sanitarni in tržni inšpektorji so sicer opravili nekaj rutinskih pregledov, ki pa niso pokazali posebnosti. Zaupali so pošiljateljem pomoči iz tujine, saj je šlo po starem ljudskem reku: podarjenemu konju se ne gleda na zobe. Odkritje neoporečne moke je zahtevalo, da se pri nas vzpostavi ustrezen nadzor. Ena izkušnja več za mlado državo – k sreči brez resnejših posledic.

6.3 Tudi neustrezna zdravila

Jeseni 1993 je naše časopisje pisalo še o drugem neljubem dogodku, povezanem s tujo pomočjo. Šlo je za zdravila, ki jim je potekel rok uporabnosti. Z njimi si zdravstveni delavci niso mogli ali smeli prav nič pomagati. Še več, postopek uničenja nekaterih zdravil je bil zelo zahteven in drag, vezan celo na tujino. Skratka, namesto koristi so za nas nastali zgolj stroški.

Značilen primer so na začetku decembra 1993 pojasnili v bolnišnici na Ptuju. Tam so ugotovili, da je pet ton iz Nemčije poslanih zdravil neuporabnih. Kot darovalec je nastopil naš rojak Franc Lasič. Taka zdravila so tedaj uničevali le v Franciji in za uničenje ptujske zaloge bi bilo treba plačati celo 35.000 nemških mark, dodati pa bi bilo treba še stroške prevoza. V isti bolnišnici so dobili kot pomoč tudi povoje, ki so bili izdelani davnega leta 1954, in uporabili so jih lahko le še naši živinozdravniki.

O tem je pisal dopisnik Dela iz Podravja²⁰³ in na članek se je odzval pošiljatelj neprimernih zdravil, a ne s pojasnilom, marveč z zasebno tožbo proti časnikarju zaradi domnevne žaljive obdolžitve. Jeseni 1994 je sodišče pisca članka oprostilo, ker je pisal po resnici.²⁰⁴ Zadeva se je vlekla naprej in nihče ni pomislil na to, da so zdravila ostala pri nas. Višje sodišče v Ljubljani je v sredini marca 1995 končno sklenilo zadevo: potrdilo je sodbo prvostopenjskega sodišča.²⁰⁵

7.1 Kje je zgornja meja začasnih beguncev?

Tako rekoč ves čas je viselo v zraku vprašanje o zgornji še dopustni meji števila pregnancev pri nas. O tem je 3. avgusta 1995 spet razpravljala naša vlada, ko je za drugo poslansko obravnavo pripravila zakon o začasnem zatočišču. O tem je na tiskovni konferenci po seji govoril direktor Urada za priseljevanje in begunce.²⁰⁶ Tedaj je bilo pri nas še 21.200 beguncev in približno tretjina jih je bivala v begunskih centrih, preostali pa pri zasebnikih. To število naj bi bilo po oceni vlade že presežena zgornja meja glede na zmožnosti naše države, ki je bila vse bolj prepuščena sama sebi, saj je tuja pomoč usihala.

Malo pred sprejetjem zakona o začasnem zatočišču je Delo skoraj celotno stran namenilo beguncem. Tam je bil naveden podatek, da je konec decembra 1996 pri nas prebivalo še 13.953 beguncev, od teh 4.882 v centrih.²⁰⁷

Konec marca 1998 se je število pregnancev zmanjšalo na 4.322.²⁰⁸ Kmalu nato je k nam prišla na drugi obisk visoka komisarka OZN za begunce Sadako Ogata^[os.]. Zunanji minister ji je med drugim povedal, da je slovenska vlada 2. aprila, torej prejšnji dan, podaljšala dovoljenje za bivanje 3.600 beguncem iz Bosne in Hercegovine do 1. junija naslednje leto, drugi (okoli 400 oseb) pa bi se lahko vrnili domov.²⁰⁹ Konec pomladi tega leta je bila v zraku zamisel, da bi slovenska oblast beguncu, ki bi se odločil za prostovoljno vrnitev domov, izplačala enkratno denarno pomoč.²¹⁰ Ideja, prenesena iz tujine, je torej naletela na ugodna tla tudi pri nas.

7.2 Šolanje mladih beguncev

Med bosanskimi begunci je bilo mnogo otrok in mladostnikov, ki so bili prikrajšani tudi za izobraževanje. Naša vlada je morala to rešiti.

Ministrstvo za šolstvo in šport je oktobra 1992 začelo s strokovnimi pripravami na ustanovitev osnovnih šol za bosanske begunce. Tam je delovala skupina strokovnjakov, ki so pomagali z nasveti in navodili po vsej Sloveniji. Ustanovili so 55 osnovnih šol, ki so delovale po bosansko-hercegovskem učnem programu. Poučevali so učitelji iz Bosne, slovenski učitelji po rodu iz Bosne ter domači, slovenski učitelji. V šolskem letu 1992/93 je te šole obiskovalo 5.459 otrok, v naslednjem šolskem letu 3.897 in v šolskem letu 1994/95 še 2.838 otrok. Šlo je za skrajšan program izobraževanja. Iz teh treh številk se vidi tudi usihanje števila pregnancev pri nas.

Po treh letih delovanja teh ustanov se je pokazalo, da bo treba spremeniti način izobraževanja begunskih otrok. Zaradi vračanja domov se je število učencev zmanjševalo in nastalo je vprašanje, kako oblikovati razrede. Vse več staršev je izražalo željo, da bi se otroci vpisali na slovenske osnovne šole. Kjer je bilo mogoče, so otroke sprejeli v naše osnovne šole. To se je zgodilo tudi z nekaj otroki iz begunskega centra v vojašnici Škofja Loka, ki so jih vozili v osnovno šolo Poljane nad Škofjo Loko.²¹¹ Domačini so mi povedali, da je bilo sprva nekaj odpora proti tej rešitvi, a se je izkazalo, da je bil strah neupravičen.

Kljub tem, recimo jim posebnim osnovnim šolam pa se je nekaj otrok že takoj odločilo, da bodo obiskovali slovensko šolo. Pokazali so dober učni uspeh, ki je presenetil skoraj vse strokovnjake. Zato so v šolskem letu 1995/96 te otroke začeli sistematično vključevati v naše šole. V 261 osnovnih šol se je vpisalo 2.848 otrok, praktično vsi.

Sredi januarja 1995 je slovenska vlada z uredbo ratificirala dogovor o šolanju bosanskih otrok pri nas.²¹² Pomenil je prvo pravno podlago za tovrstno dejavnost. Šolsko ministrstvo je nato poleti istega leta izdalo lično brošuro, ki je obsegala 40 strani velikega formata. Namenjena je bila (slovenskim) učiteljem, da bi jeseni laže pristopili k izobraževanju begunskih otrok. Več avtorjev je z različnih zornih kotov opisalo dotedanja prizadevanja naše republike, da bi begunska mladina dobila to, kar na področju izobraževanja predvidevajo mednarodne pogodbe in drugi dokumenti te vrste.²¹³

Navedeni sporazum med našo in bosansko vlado je pomenil tudi podlago za izobraževanje srednješolske mladine. Nekateri so se že prej sami vpisali na naše srednje šole, sedaj pa se je to začelo bolj urejeno. V šolskem letu 1995/96 se je na 117 naših srednjih šol in štiri ljudske univerze vpisalo 1.129 dijakov. To srednješolsko izobraževanje je ostalo tudi še naprej.²¹⁴ Pri srednješolcih ni šlo za ločene razrede, temveč za mešane razrede slovenskih in begunskih dijakov.

Slovenski šolski muzej v Ljubljani je 21. novembra 2002 odprl razstavo z naslovom Begunsko šolstvo v 20. stoletju – naše in pri nas. Zajela je tri taka razdobja: prvo svetovno vojno, po končani drugi svetovni vojni po begu Slovencev iz domovine ter obdobje vojnih spopadov na Balkanu v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja.²¹⁵

7.3 Preučevanje begunstva

Begunci z Balkana so pritegnili pozornost naših strokovnjakov različnih usmeritev. Nekateri so rekli, da je pri nas resnično okolje za preučevanje ljudi v težavnih razmerah in ni potrebno umetno ustvarjati takih okoliščin. Iz proučevanja begunstva se mi zdi primerno omeniti vsaj dve študiji.

Med prvimi so bili tisti, ki so se zanimali za psihološko plat begunstva. Peterica je že jeseni 1990 opravila anketo v dveh delih med 258 pregnanci iz Hrvaške. Nastanjeni so bili v begunskih središčih in pri sorodnikih. Vprašalnik je imel 38 vprašanj, od osebnih podatkov do mnenja, kako nanje gleda slovensko prebivalstvo. Zagotovljena je bila anonimnost vprašanih oseb. Zbrane podatke so obdelali, jih prikazali tudi grafično in opisali.²¹⁶ Raziskovalci so ocenili, da imajo begunci dobro mnenje o Slovencih in njihovem odnosu do prišlekov, saj vprašani niso imeli resnejših pripomb take vrste. Ugotovili so, da ima obveščenost o bližnjih v domovini in o njej sami velik vpliv na počutje pregnancev. Avtorji so menili, da daje raziskava napotke za ukrepe oblasti v podobnih primerih. »Ustrezna socialna podpora in obveščanje sta tu med bistvenimi nalogami,« so zapisali ob koncu razčlenitve.

Jeseni 1993 so socialni delavci ugotavljali, v kakšnih razmerah živijo bosanski begunci, tokrat le pri gostujočih družinah. V anketo so pritegnili 2.611 oseb, kar je bila približno desetina tedanjih pregnancev. Vzorec je bil torej zadosten. Anketo so izvedli v devetnajstih občinah in pri 883 družinah. Pri tem so sodelovali tudi z izvedenci Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca; slednja je avgusta 1992 v Ljubljani odprla svoje predstavništvo, kar sem že omenil. Ta federacija je najprej plačala socialni program v begunskem središču Trnovo pri Ilirski Bistrici, na pridobljenih izkušnjah pa so gradili naprej. Iz zbranih podatkov so raziskovalci ugotovili, da je ekonomsko stanje družin, ki so dale zavetje pregnancem, precej slabo. V mestih so se stiskali v majhnih stanovanjih tako redni stanovalci kot begunci. Tisti na podeželju so bili na boljšem, saj so lahko opravljali občasna dela in nekaj zaslužili, otroke so dali v slovenske šole in živeli v boljših stanovanjskih razmerah. Pomoč, ki so jo dobivale te družine, ni zadoščala za kritje vseh stroškov. Tedaj so vsak mesec prejemale paket živil in dodatno pomoč v obleki, obutvi in higienskih potrebščinah. Od julija 1993 dalje je vsak begunec prejel še denar v znesku do deset dolarjev na mesec, seveda v tolarski protivrednosti. Rezultate ankete je obdelala naša delegatka v omenjeni federaciji in jih objavila v strokovni reviji.²¹⁷

Prispevek k preučevanju begunstva pomenijo tudi okrogle mize. Nekatere od teh sem že omenil. Visoka policijsko-varnostna šola v Ljubljani in Center za psihosocialno pomoč beguncem sta spomladi 1998 pripravila posvetovanje o beguncih pri nas, jeseni istega leta pa so izdali zbornik. V njem so uvodoma zapisali štiri razloge, zakaj so tovrstna raziskovalna prizadevanja pomembna za Slovenijo:

• prihod beguncev je bil socialni eksperiment, ki je poučen za nas in za druge, zlasti če upoštevamo, da se podobno lahko zgodi tudi ob velikih nesrečah;
• preučevanje psihosocialnih dogajanj pri beguncih nam pomaga razumevati psihično odpornost, varovalne dejavnike in možnosti preprečevanja dolgotrajnih posledic te vrste travm;
• preučevanje zdravstvenih, psiholoških, kriminoloških in drugih ožjih plati begunstva je bilo nekoliko v ozadju, pripeljalo pa je do pozitivnih ugotovitev, saj ni bilo infekcijskih obolenj, bilo je malo kaznivih dejanj in psihosocialnih motenj;
• gre tudi za zapis zgodovinskega spomina.²¹⁸

Omenjeno posvetovanje je bilo del širšega raziskovalnega projekta z naslovom Begunci v Sloveniji: kulturni, sociološki, socialni, ekonomski in politični vidiki in problemi. Ta projekt pa je bil del ciljnega raziskovalnega področja z naslovom Narodno vprašanje.

V ta sklop sodi tudi preučevanje stališč do beguncev pri policistih, socialnih delavcih in sodelavcih nevladnih organizacij, ki sta ga opravila sodelavca Visoke policijsko-varnostne šole v Ljubljani. Razlike, ki sta jih ugotovila, sta skušala obrazložiti in prikazati v strokovnem članku.²¹⁹ Ocenila sta, da so stališča policistov do beguncev slabša od stališč socialnih delavcev, stališča socialnih delavcev pa spet slabša od stališč sodelavcev nevladnih organizacij.

7.4 Pet faz pomoči balkanskim beguncem

Strokovni delavci, ki so v raznih telesih reševali zagate s hrvaškimi in bosanskimi begunci, so poskušali izkušnje sistemizirati in posplošiti. Tako so prišli do spoznanja, da je mogoče našo pomoč tem osebam razdeliti v nekaj faz.

1. Čas od 1. avgusta do 16. septembra 1991 so uvrstili v prvo fazo zagotavljanja pomoči hrvaškim pregnancem. Strokovno so jo poimenovali volonterska, nepoklicna stopnja pomoči. V tem času je k nam prišlo 1.690 beguncev, ki so jih sprejeli zlasti sorodniki in prijatelji, Rdeči križ Slovenije pa je usklajeval pomoč.
2. Število beguncev je naraščalo in do konca septembra 1991 doseglo številko 9.188. Predsedstvo Republike Slovenije je 2. septembra 1991 obravnavalo ukrepe pri nadaljnjem osamosvajanju naše republike in upravičeno računalo na begunstvo iz drugih predelov nekdanje Jugoslavije. Na tej podlagi je poveljnik Republiškega štaba za civilno zaščito 19. septembra 1991 odredil, da se vključi tudi civilna zaščita, saj je bila za to usposobljena in pri roki. To je bila druga faza pomoči, ki so ji rekli urgentna.
3. Potem so se z begunsko problematiko spoprijeli republiški organi in se tako pridružili dotedanji civilni zaščiti in Rdečemu križu Slovenije. Nastopila je tretja faza, ki so ji rekli institucionalna.²²⁰ Sestavljavci poročila o delovanju slovenske civilne zaščite na področju vojnih beguncev pri nas so januarja 1992 predlagali še prehod na četrto in peto fazo pomoči.
4. Četrta faza naj bi bila nekakšna socialna akcija za pomoč tem osebam, ki bi jo izvajala le ena pravna oseba s svojim poklicnim aparatom.
5. Peta faza naj bi pomenila vračanje vojnih beguncev na njihove domove.²²¹

Po tem je razmeroma kmalu prišlo do vračanja beguncev nazaj na Hrvaško, kar so šteli za zadnjo stopnjo vojnega begunstva s Hrvaškega.

Z bosanskimi begunci je bilo malce drugače, po nekaj plateh lažje in po drugih težje. Združili sta se prva in druga faza. Tretja je nastopila z začetkom delovanja Urada za priseljevanje in begunce poleti 1992.

7.5 Volitve beguncev tudi pri nas

V mestecu Dayton v ameriški zvezni državi Ohio je bil 23. novembra 1995 podpisan sporazum, ki je pomenil mir v Bosni in Hercegovini. Sporazum je med drugim določil, da bodo imeli bosanski begunci v zahodnih državah Evrope prednost pri vračanju domov, torej bodo morali na primer tisti v Sloveniji še počakati.

Naše nevladne organizacije so februarja 1996 pripravile okroglo mizo z naslovom Repatriacija – možnost ali prisila. Tam so povedali, da je bilo 21. januarja 1996 pri nas še 18.666 začasnih beguncev, od teh 6.066 v begunskih centrih. Nasprotovali so prisilnemu in hitremu, nepremišljenemu vračanju pregnancev domov. Na podlagi omenjenega sporazuma je slovenska vlada 25. aprila 1996 sprejela že navedena stališča o vračanju beguncev v domovino.

Od 23. do 25. februarja 1996 je bila v Mariboru mednarodna konferenca o problematiki beguncev na območju nekdanje Jugoslavije. Zavzela se je za vračanje beguncev na domove in za pregon vojnih zločincev.²²²

Šlo pa je za širše in ne zgolj slovensko-bosansko vprašanje. Tako so ministri za notranje zadeve Nemčije, Švice, Avstrije, Slovenije in Hrvaške 29. maja 1996 v Bonnu podpisali dogovor o prehodu beguncev iz Nemčije nazaj v Bosno in Hercegovino. Ta je določal, da bodo v Slovenijo vstopali na mejnih prehodih Karavanke in Šentilj, izstopali pa na Dobovi.²²³ To je pomenilo nekaj nalog tudi za naše policiste, saj je bilo treba vlake ustrezno nadzirati, da ne bi vračajoči se pregnanci zapustili vlaka in ostali pri nas. Zaradi tega je naša policija izvedla ustrezne priprave in načrte za izvrševanje tovrstnih nalog.

Ko je Slovenija 10. junija 1996 postala pridružena članica Evropske unije, je kmalu zatem za bosanske državljane uvedla vstopne in prestopne vizume. Na ta način se je nekoliko približala določilom schengenskega sporazuma. Vizume so morali pridobiti tudi begunci, če so hoteli prek naše države potovati domov.

V Bosni in Hercegovini so na podlagi daytonskega sporazuma začeli priprave na volitve. Skrb zanje je prevzela Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). Volilno pravico so imeli vsi državljani te republike, ki so ob popisu prebivalstva leta 1991 tam stalno prebivali. Volili so tudi begunci v vseh državah, kjer jih je bilo več kot 5.000. Tako so priprave na volitve zajele tudi Slovenijo. Usklajeval ter vodil jih je urad Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki je deloval v Ljubljani, vodila pa ga je Vida Koren Holm^[os.]. Ta urad je potrdil volilno pravico za 12.480 beguncev, ki so se prijavili za volitve pri nas. Opravili so jih 14. septembra 1996. Volilne listke so z volišč pripeljali v Ljubljano, nato pa v Sarajevo, kjer so jih vključili v skupno vsoto vseh oddanih glasov.

Z vračanjem bosanskih beguncev iz Nemčije prek Slovenije domov pa ni šlo tako enostavno in po zamislih zahodne sile. Nemčija in vlada v Sarajevu sta šele 20. novembra 1996 podpisali sporazum o vračanju beguncev, ki je bil precej ohlapen in nedorečen glede rokov. Vračanje naj bi trajalo nekaj let.

Že omenjeni zakon o začasnem zatočišču je bil ena od pravnih podlag za izdajo vladne uredbe o bosanskih beguncih.²²⁴ Ta je postala temeljno merilo za reševanje tovrstnih vprašanj pri nas. Praviloma tega statusa niso mogli pridobiti tisti, ki so prišli z območij, na katerih je večino prebivalcev predstavljal narod, katerega pripadniki so bili. To je pomenilo, da se morajo vrniti Bošnjaki, Hrvati, Srbi in pripadniki drugih narodov na tista območja, kjer so bili večinsko prebivalstvo. Drugi, ki so pomenili manjšino prebivalcev določenega območja, so lahko dobili status začasnega zatočišča. Tisti, ki jim je bil priznan tak status, bi se morali vrniti do 30. aprila oziroma 30. junija 1998. To je večinoma veljalo, vsi pa se niso mogli ali hoteli vrniti, zato je poleti 2000 v begunskih centrih še vedno prebivalo 3.100 oseb iz Bosne in Hercegovine.²²⁵

7.6 Bežali so tudi bosanski Slovenci

Vojni požar v Bosni in Hercegovini je z domov pregnal tudi Slovence, ki so tam živeli iz časov pred prvo svetovno vojno in po njej ter po drugi svetovni vojni. V času Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije so to bili zlasti državni in javni uslužbenci, ki so jih tja premestili po uradni dolžnosti, v Titovi Jugoslaviji pa je bila to večinoma tehnična inteligenca, ki je pomagala pri obnovi in izgradnji te republike. Med njimi niso bili redki, ki so bili tja poslani po službeni dolžnosti ter se niso vrnili v Slovenijo, temveč so si tam ustvarili družino.

Naša vlada je 22. oktobra 1992 sklenila, da bo poskrbela za organiziran umik najbolj ogroženih bosanskih Slovencev, nato pa zagotovila še njihovo nastanitev pri nas. Najprej so prišli na vrsto Slovenci iz Cazinske krajine in so k nam prispeli z avtobusoma že 5. novembra 1992. Naslednja skupina je 19. novembra prišla iz Sarajeva prav tako z avtobusi prek Srbije in Madžarske. Tretja skupina je pripotovala 21. novembra z letalom na Brnik.

Od teh 356 oseb je bilo skoraj sto takih, ki pri nas niso imele sorodnikov ali se ni vedelo, kakšno je njihovo državljanstvo. Te so nastanili v zasebnem penzionu Lucky v Fiesi, poleti 1993 pa so jih preselili v samski dom SCT v Luciji.

V obkoljenem in obstreljevanem Sarajevu je bila stiska največja, zato si je Zveza Slovencev v Bosni in Hercegovini prizadevala, da bi evakuirali vsaj najbolj ogrožene člane. Tako je 30. junija 1994 k nam spet prišla skupina sarajevskih Slovencev oziroma njihovih družinskih članov. Nastanili so jih v begunskem centru na Poljanski cesti 40 v Ljubljani, nekdanji vojašnici maršala Tita.

Za nekatere od bosanskih Slovencev oziroma njihovih družinskih članov se je pri nas začela prava kalvarija. Povezana je bila zlasti z njihovim neurejenim državljanstvom, kar je za nekatere od njih trajalo dolga leta.²²⁶ V samskem domu SCT Novista v Luciji je bivalo 42 Sarajevčanov slovenske narodnosti ali našega porekla in bi se morali 1. julija 2000 izseliti, ker so postali slovenski državljani. Urad za priseljevanje in begunce jim tako ni več plačeval stroškov oskrbe, sami pa jih niso mogli ali hoteli. Do izselitve pa ni prišlo oziroma ne v celoti.²²⁷

Zadnjega dne marca 2009 so iz tega doma na Liminjanski 104 v Luciji prisilno izselili osem družin sarajevskih beguncev slovenske narodnosti. Dom je namreč prešel v last nepremičninske družbe Terasol in ta je zahtevala izpraznitev. Begunci so tam dotlej bivali brezplačno, zadnja leta je stroške bivanja plačevalo slovensko ministrstvo za notranje zadeve, zahtevali pa so, da jim država zagotovi najem neprofitnih stanovanj za nedoločen čas.²²⁸

23. januarja 2010 je bila v Sarajevu ustanovna skupščina zveze slovenskih društev v Bosni in Hercegovini, imenovane Evropa zdaj. Vanjo se je včlanilo devet slovenskih društev, ki imajo okoli 4.000 članov. Med cilji združenja so navedli zastopanje koristi Slovencev v BiH; prizadevanja za njihov boljši položaj v tej državi; ohranjanje in uveljavljanje kulture, izročila in jezika matične domovine itd.²²⁹

8.1 Organiziranost dela

Policija je bila za te naloge organizirana tako, kot je veljalo za njene druge naloge. To pomeni, da se zaradi beguncev njena organiziranost ni spreminjala, če je bilo treba, se je na krajevni ravni prilagodila novim nalogam. V okviru take organiziranosti je opravljala nekaj nalog, povezanih z begunci.

1. Policijske enote, kjer so bila begunska sprejemališča, so operativno varovale ta poslopja. To je pomenilo, da policist občasno pride tja, se ustavi in pogovori z odgovorno osebo v sprejemališču o vseh novostih, ki bi utegnile imeti varnostni značaj. Nikakor to ni bila straža ali kaj podobnega.
2. Policisti, zlasti vodje varnostnih in pozneje policijskih okolišev, so vzdrževali stalne stike z upravniki teh centrov in jim svetovali pri (samo)zaščitnih ukrepih za vzdrževanje javnega reda in hišnega reda znotraj poslopij sprejemališč.
3. Več tisoč beguncev ni imelo pri sebi nobenega dokumenta, da bi se z njim izkazali, kdo so. Njihovo istovetnost je bilo treba ugotavljati na druge načine, največkrat tudi z izjavami drugih beguncev, sorodnikov, znancev ali celo s pomočjo iz domovinske republike begunca.
4. Policijske postaje so sprva določile enega od starešin, da je v občinskem štabu civilne zaščite oziroma tamkajšnjem usklajevalnem telesu pomagal pri reševanju vprašanj, povezanih s pregnanci.

Ljubljančani so imeli priložnost videvati policijske konjenike, ki so jezdili v okolici begunskega sprejemališča ob Cesti v Gorice 19 na Viču, kjer je bil prej samski dom za delavce gradbenega podjetja SCT. Druga tri begunska središča v prestolnici so bila preveč v mestnem vrvežu, da bi tam okoli lahko službovali konjeniki. Eno je bilo namreč na Zeleni poti 20 v Trnovem, drugo na Poljanski cesti 40 in tretje na Šmartinski cesti 135.

Vse enote so naloge dobile sredi aprila 1992, in sicer smo jih izdelali na podlagi preučitve tovrstnih izkušenj s hrvaškimi pregnanci. Zatem smo jih dopolnjevali ali spreminjali, če je bilo potrebno.

V vodstvu slovenske policije se je s temi nalogami ukvarjal zlasti prvi oddelek. Njegovo ime se je večkrat spreminjalo, na primer poznejši urad oziroma sektor za operativne naloge, nato sektor za javni red in zatem sektor za splošno policijo. V letih vojnega begunstva pri nas, torej od leta 1991 dalje, so ga vodili ti načelniki oziroma vodje: Drago Kupnik^[os.], Bojan Vidic^[os.] kot vršilec dolžnosti, Bojan Skočir^[os.], Davorin Bratuš^[os.], Mile Nunić^[os.], Janez Ogulin^[os.], Alojz Senčar^[os.] in Tomislav Omejec^[os.], ki je na tem delovnem mestu ostal tudi ob sklenitvi tega pisanja. Naziv te notranje organizacijske enote uprave uniformirane policije se je, kot je razvidno, večkrat spreminjal. Na začetku poletja 2009 je obdržal dotedanji naziv Sektor splošne policije,²³¹ danes je to Sektor za splošne policijske naloge.

Velja poudariti, da begunci iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine glede odklonskega vedenja niso predstavljali pomembnega varnostnega vprašanja. Tudi slovensko prebivalstvo ni kazalo odklonilnega vedenja do pregnancev. Po tej plati je bila Slovenija raj v primerjavi z Nemčijo, kjer so begunci doživljali različne napade posameznikov ali skupin. Tam je prihajalo celo do požigov hiš, kjer so bili nastanjeni begunci. Nemška policija je morala sprejeti vrsto ukrepov, da bi zajezila nasilje mladih, povezano s sovraštvom do tujcev, o čemer sem na kratko pisal na drugem mestu.²³²

Zanimivo bi bilo preučiti razloge, zakaj so Slovenci strpno sprejeli in doživljali pregnance z Balkana.

1. Verjetno je bil pomemben dejavnik tudi vpliv dotedanjega življenja v skupni državi. Domnevati je mogoče, da bi naši državljani drugače gledali na begunce, ki bi k nam v tolikšnem številu pribežali z območij zunaj nekdanje SFRJ.
2. Poleg tega so bili v Sloveniji na (začasnem) delu mnogi prebivalci iz drugih republik Jugoslavije, po rodu Bošnjaki, Hrvati, Albanci in drugi, zato se je naše prebivalstvo na to nekako navadilo, in ko so kot vojni begunci prispeli še njihovi rojaki, je bilo to Slovencem laže sprejeti.

8.2 Nekateri begunski varnostni dogodki

Težko bi našli družbeno skupino, s katero ne bi bili povezani določeni varnostni dogodki, dejanja ali pojavi, kot smo radi rekli v policiji in se pri tem sklicevali na dognanja kriminologije. Prav to je veljalo tudi za hrvaške oziroma bosanske begunce. Dogodki take vrste so bili tako v sprejemališčih kot zunaj njih.

1. V nastanitvenih poslopjih je prihajalo do kršitev hišnega reda; javnega reda in miru, kakršne so prepiri, pretepi, predrzno vedenje, igranje hazardnih iger, spori na narodnostni podlagi itd. Bilo je nekaj dejanj, ki jih strokovnjaki poimenujejo socialna kriminaliteta, in sem bi se dalo uvrstili vlome v skladišča hrane in obleke, tatvine na škodo beguncev in podobno.
2. Nekaj dejanj so policisti odkrili zunaj sprejemališč, ki so jih begunci sprva smeli zapuščati le z dovolilnicami uprave centra. Med prekrški zoper javni red in mir bi kazalo omeniti beračenje, nabiranje prostovoljnih prispevkov brez dovoljenja, vdajanje prostituciji. Med kaznivimi dejanji je policijski popis našteval tatvine v trgovinah, tatvine koles itd. Ni šlo brez prometnih kršitev, na primer uporaba neregistriranega motornega vozila, vožnja neprimernega vozila, vožnja brez vozniškega izpita itd.
3. Storilce prekrškov in kaznivih dejanj so policijske enote praviloma prijavljale pristojnemu organu (sodniku za prekrške ali sodišču) v postopek, če so to ocenile za smotrno.

Kljub vsemu velja ocena, da z begunci ni bilo večjih varnostnih težav. Drugače rečeno, pričakovali smo jih več. Morda je bilo še največ težav z njihovim popisom, če so se izmikali prijavi bivališča pri nas, najsibo pri zasebnikih, pripetilo pa se je tudi, da so posamezniki skušali živeti v centrih tako rekoč skrivaj.

Vodstvo slovenske uniformirane policije je 25. februarja 1993 pripravilo gradivo z naslovom Varnostna problematika beguncev – poročilo. Zajelo je vse dotedanje varnostno pomembnejše pojave take vrste pri nas. Posebej smo prikazali zaplete na naših mejah, zlasti na slovensko-hrvaški, kjer je skušalo skrivoma priti k nam na stotine pregnancev. Poročilo smo poslali tudi Uradu za priseljevanje in begunce.

Slovenskemu kriminologu dr. Gorazdu Mešku je v okviru študije o kriminaliteti tujcev pri nas uspelo zbrati tudi nekatere kazalce o odklonskem vedenju beguncev. Tako je ugotovil, da so slednji v letih 1992–1995 zagrešili 84 kaznivih dejanj, osumljencev pa je bilo 160. Med temi dejanji so bili na prvem mestu vlomi (34) in tatvine (22). Študijo je sklenil, da je bilo zelo malo znane, preiskane, odkrite kriminalitete beguncev,²³³ kamor se šteje kaznivo dejanje, katerega storitev in osumljenec sta policiji znana. Včasih smo za to uporabljali izraz odkrita kriminaliteta, sedaj pa se je uveljavil izraz preiskana kriminaliteta.

8.3 Protesti beguncev

Posebej velja omeniti oblike, s katerimi so pregnanci pri nas izražali svoje stiske, nezadovoljstvo, stališča in podobno. Ker ni šlo za odklonsko ali kaznivo ravnanje, jih velja na kratko opisati v posebni točki.

Begunci so ponekod pripravili proteste, na katerih so zahtevali mir v domovini. Potekali so praviloma znotraj sprejemališč. V Ljubljani so jih pripravili tudi na javnih krajih in skupaj z domačim prebivalstvom. Naša prestolnica je doživela celo manjši protest proti pregnancem. Večino teh dogodkov sem opisal na drugem mestu, zato bom tukaj upošteval le tiste, ki jih tam nisem zajel²³⁴ ali pa so se pripetili pozneje.

V opuščeni tolminski vojašnici, kjer je bivalo okoli 150 pregnancev, so 12. februarja 1993 izvedli gladovno stavko. Vodil jo je stavkovni odbor. S tem so se odzvali na poziv Radia Sarajevo, naj z enodnevno odklonitvijo obrokov opozorijo svet na trpljenje prebivalstva vzhodne Bosne, kamor niso mogli dostavljati civilne pomoči, saj so to preprečevali Srbi. Drugod v Sloveniji ni bilo podobnega odziva pregnancev.²³⁵

V ljubljanskih begunskih centrih je prišlo do svojevrstne stavke. Tam je bilo zaposlenih 62 oseb, ki so v drugi polovici marca 1993 začele izvajati razne oblike pritiskov, da bi dobile plačilo za februar. Po treh dneh jim je uspelo. Kako so to dosegli? Omrtvili so sprejemne pisarne in telefone, odpadle so dejavnosti za begunce v prostem času, vstop in izhod iz centrov nista bila dovoljena, mirovala je človekoljubna pomoč. Deloval je le nujni del zdravstvene in socialne oskrbe.²³⁶

Na začetku maja 1993 se je zapletlo v Postojni. Tamkajšnji motel Proteus so uporabljali za nastanitev beguncev. Hoteli so jih premestiti drugam, da bi stavbo spet namenili za turizem. To je bilo hkrati sestavni del načrta o zmanjšanju števila begunskih središč, kar naj bi omogočilo tudi znižanje stroškov za oskrbo.²³⁷ Večina beguncev je ostala v motelu in začeli so odklanjati hrano. Začasno so bili uspešni, pozneje pa so se uklonili volji Urada za priseljevanje in begunce.

Ob drugi obletnici znanih demonstracij v Sarajevu, ko so meščani skupaj nastopili proti vojnim hujskačem, so državljani Bosne in Hercegovine ter begunci s tega območja v več evropskih mestih organizirali mirovne shode. Mednje se je uvrstila tudi Ljubljana. Na Kongresnem trgu se je 5. marca 1994 zbralo okoli 2.000 oseb. Kulturni program je trajal skoraj dve uri, na njem pa so nastopili bosanski in slovenski kulturni delavci, zato lahko zapišem, da je bil program dvojezičen. Poslušalci so bili večinoma Ljubljančani. Ko je na govorniški oder prišel pisatelj Miroslav Jančić^[os.], mu nekateri niso pustili, da bi dokončal svoje razmišljanje o vzrokih za morijo v njegovi domovini. Iskal jih je namreč pri vseh treh straneh, vpletenih v spopade, in to zaradi pretiranega nacionalizma in izključenosti. Izžvižgali so ga in ga z vzkliki nestrinjanja prisilili, da je zapustil oder, na katerem je bilo ozvočenje. Jančić^[os.] je pri časopisnem založniškem podjetju Enotnost v Ljubljani v presledkih nekaj mesecev izdal knjigi z naslovom Glasnik pekla. Pri slovenskih bralcih sta naleteli na dober sprejem.

Samski domovi SGP Konstruktor v Mariboru na Makedonski cesti so med prvimi sprejeli begunce iz Hrvaške in nato iz Bosne. Jeseni 1993 je tam prišlo do nekaj sporov med begunci in lastnikom stavb, ker so prvi v sobah uporabljali kuhalnike. S hišnim redom to ni bilo dovoljeno že v časih, ko so tam stanovali delavci tega podjetja. Razmere so se spet zaostrile marca 1994 in 11. marca so delavci zazidali električne vtičnice v eni od stavb, da bi s tem onemogočili uporabo kuhalnikov. Begunci so to občutili kot pritisk nanje, in to prav pred njihovim verskim praznikom bajramom. Odločili so se, da bodo v tamkajšnji jedilnici zavračali hrano.²³⁸ V reševanje neljubega stanja se je vključil tudi Urad za priseljevanje in begunce. Našli so za obe strani sprejemljivo rešitev. Izkazalo se je, da so k posegu uprave navedenih domov prispevali tudi osebni razlogi. Časniki, ki so poročali o zadevi, so posebej poudarjali, da ni šlo za spor med upravnikom begunskega sprejemališča in begunci.

To mariborsko sprejemališče je na začetku julija 1996 spet postalo zanimivo za časnikarje. Del prostorov je nameraval lastnik preurediti v socialna stanovanja. Za to bi moral vsaj del beguncev preseliti v druge centre v Sloveniji, kjer je bilo dovolj prostora, predvidoma v Vidonce in Veržej. Prizadeti pa se niso hoteli preseliti in so se pri tem sklicevali na svoje otroke, ki so se šolali v mariborskih šolah. Če jih bodo začeli seliti s silo, bodo protestirali, morda celo z zaporo ceste iz Maribora v Pesnico, so grozili.²³⁹

Ob 20. juniju, mednarodnem dnevu beguncev, je Društvo za prostovoljno delo Most skupaj z Amnesty International ter Slovensko filantropijo 16. junija 1998 na Prešernovem trgu pripravilo prireditev z naslovom Kam? Opozorili so na negotovo usodo 4.200 bosanskih beguncev pri nas.²⁴⁰

Urad za priseljevanje in begunce je napovedal, da bo konec junija 2000 zaprl zbirni center na Viču, Cesta v Gorice 19, nekaj nad 300 stanovalcev pa preselil v druge kraje Slovenije. Razlog za zaprtje naj bi bila dotrajanost barak, ki jih lastnik, podjetje SCT, ni želel obnavljati, saj so stale na zasebnem zemljišču. Proti selitvi so nastopili tako prizadeti begunci kot tudi del slovenske civilne družbe. Priredili so sedeče proteste na dvorišču centra, 6. junija 2000 pa jih je nekaj deset prišlo na Prešernov trg, kjer so posedli okoli spomenika. Slovenski aktivisti so ta čas zbirali podpise peticije za ohranitev tega centra.²⁴¹

29. julija 2000 je bil v Ljubljani mednarodni sestanek mladinskih koordinatorjev Amnesty International. Udeležili so se ga predstavniki iz 40 držav. Dopoldne so se zbrali na Prešernovem trgu, oblečeni v nacionalne majice AI, opremljeni s transparenti in bobni. S tem so izrazili podporo bosanskim beguncem.²⁴²

8.4 Begunčkova smrt je pretresla Velenje

Med begunci, ki so leta 1993 prišli v Slovenijo, sta bila tudi I. F^[os.]. in njen triletni sin A. Otrokov oče je padel v bojih med Srbi in Bošnjaki. Dobila sta status begunca in pot ju je vodila v Velenje. Tam se je otrokova mati spoznala s slovenskim državljanom, Srbom iz Bosne, M. O.^[os.] Njuno ljubezensko razmerje naj bi šlo v otrokovo škodo, saj naj bi otrok postajal žrtev njunega grdega ravnanja. Ko se je to razvedelo, so policisti zbrali podatke in leta 1994 napisali kazensko ovadbo zoper M. O.^[os.] zaradi suma grdega ravnanja z otrokom. Pristojni so ovadbo zavrgli zaradi pomanjkanja dokazov. Dečkovo trpljenje se je nadaljevalo in stopnjevalo. Sredi februarja 1995 sta ga mati in njen ljubimec v stanovanju na Kersnikovi ulici 2 v Velenju tako pretepla, da je več dni ležal in hiral. Ker se mu stanje ni izboljšalo, sta ga odnesla k zdravniku, ta pa ga je takoj z reševalnim vozilom poslal v celjsko bolnišnico. Tam je še isto dopoldne umrl.

Kriminalisti so mater in ljubimca še isti dan prijeli in privedli k preiskovalnemu sodniku okrožnega sodišča v Celju, toda le-ta in državni tožilec ju nista niti zaslišala niti priprla. Sklicevala sta se namreč na novi zakon o kazenskem postopku, ki je začel veljati prvega dne leta 1995; 201. člen med pripornimi razlogi ni več naštel vznemirjanja javnosti.²⁴³

Dogodek je izzval številne govorice. Mnogi so se spraševali, kako to, da so odpovedale številne službe s tega področja, od socialne službe do sodišča.²⁴⁴ O žalostni usodi otroka so pisali vsi naši časniki.

Okrožno sodišče v Celju je 14. januarja 1998 I. F.^[os.] obsodilo na tri leta in šest mesecev zapora, tedaj že soproga M. O.^[os.] pa na šest let zapora. Višje sodišče jima je junija 1998 kazen zvišalo, in sicer na štiri oziroma sedem let zapora; ta sodba je postala pravnomočna.²⁴⁵

Odmeven dogodek se je zgodil tudi v Ljubljani, vendar na srečo brez najhujših posledic. Ponoči 6. oktobra 1996 je 18-letni begunec iz Bosne na Čanžkovi ulici hudo pretepel in poškodoval rojaka, ki je bil prijavljen za začasno bivanje v slovenski prestolnici. Poškodovanemu so v bolnišnici takoj ponudili pomoč, saj ni bil pri zavesti, osumljenca pa so s kazensko ovadbo izročili preiskovalnemu sodniku.²⁴⁶

Med tistimi, ki jim je potekel status begunca, je bil tudi R. B.^[os.]., državljan Bosne in Hercegovine. Na upravni enoti v Ravnah na Koroškem je zaprosil za dovoljenje, da bi smel pri nas začasno prebivati. Konec februarja 1998 ga je njegova zunajzakonska partnerica A. H. ovadila za več kaznivih dejanj. Policisti so zoper osumljenca podali kazensko ovadbo in predlog za uvedbo postopka o prekršku. Izrečen mu je bil varstveni ukrep odstranitve tujca iz države za dobo enega leta in 4. marca 1998 so ga odslovili iz Slovenije.²⁴⁷

8.5 Tudi nepravilnosti?

V javnost so prišli tudi nekateri namigi in pomisleki, ki so se nanašali na poslovanje naših državljanov, povezano s pomočjo beguncem.

V nemškem tisku je konec januarja 1995 izšlo nekaj člankov, ki so precej kritično opisovali stanje v obeh tedanjih mariborskih begunskih centrih. Tam je bivalo nekaj več kot tisoč oseb. Šlo naj bi za zlorabo pomoči, ki naj bi prišla v roke »tamkajšnje mafije«, ne pa naslovnikom. O tem je Ivo Verzolak^[os.], poslanec državnega zbora, postavil poslansko vprašanje. Vlada mu je odgovorila pisno in ugotovila, da pisanje nemškega časnika nima podlage. »Res pa je, da je bilo v mariborskih in murskosoboškem zbirnem centru kar nekaj drugih hudih zlorab človekoljubne pomoči,« je še dodala.²⁴⁸

Skoraj hkrati so nekateri naši časnikarji pisali o neurejenem denarnem poslovanju Urada za priseljevanje in begunce. Zadevalo naj bi čas, ko mu je načeloval prvi direktor. Na poslansko vprašanje Saša Lapa^[os.] je vlada pisno odgovorila in ocenila, da so se tam dogajale nepravilnosti, ni pa bilo osebnega okoriščanja.²⁴⁹ Novinar dnevnika Delo je v svojem komentarju zapisal, da je civilna pomoč »v zadnjih letih postala zelo dobičkonosen posel«.²⁵⁰

Dopisnik Dela iz Pomurja je nekaj tednov pozneje povzel vsebino kazenske ovadbe, ki so jo podali kriminalisti v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v begunskem središču Vidonci. Te naj bi bile treh vrst: dvakrat plačana dela pri gradnji novih stavb za begunce, plačilo za neopravljeno oskrbo beguncev in prikazovanje prevelikega števila oseb v tem sprejemališču.²⁵¹ O domnevnih nepravilnostih tedanjega vodje begunskega centra v Vidoncih je čez tri leta spet pisal drugi Delov dopisnik.²⁵²

Kaže, da naše oblasti tem vestem niso hotele dajati prevelikega pomena. To bi utegnilo škodljivo vplivati na ugled naše države v tujini in na še večjo ozkosrčnost tujine pri pomoči vladnih ter nevladnih organizacij Sloveniji.

V drugi polovici februarja 2002 so naša množična občila objavljala vesti o domnevnih nepravilnostih pri poslovanju vodstva Rdečega križa Slovenije. Pod težo teh obtožb je 27. februarja 2002 odstopil generalni sekretar Mirko Jelenič^[os.]. Na izredni glavni skupščini Rdečega križa Slovenije so 18. aprila 2002 izvolili novega predsednika in generalnega sekretarja. Mesec zatem je policijska uprava Ljubljana sporočila, da so bivšega generalnega sekretarja ovadili zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja.²⁵³ Morda bi se o globini krize na RKS dalo sklepati tudi po tem, da je 3. aprila 2003 generalna skupščina RKS izvolila novega predsednika ter generalnega sekretarja te organizacije in nov glavni ter nadzorni odbor.²⁵⁴

Ker je ta organizacija igrala pomembno vlogo tudi pri reševanju begunskih vprašanj v Sloveniji, se mi zdi upravičeno, da omenim, kdo so bili predsedniki in generalni sekretarji RKS. Te podatke je zbral Matej Kejžar^[os.], samostojni strokovni sodelavec RKS. Na dolžnosti generalnega sekretarja RKS so bili: Mirko Jelenič^[os.] (1993–2002), Tatja Kostnapfel Rihtar^[os.] 2002–2003), Srečko Zajc^[os.] (2003–2005), Janez Pezelj^[os.] (2006–2011), dr. Danijel Starman^[os.] (2011–2014), Renata Brunskole^[os.] (2014–2018) in za njo Cvetka Tomin^[os.]. Predsedniki RKS v tem obdobju so bili: Jurij Gartner^[os.] (1989–1994), Vladimir Topler^[os.] in Alojz Brus^[os.] (1994), Jurij Gartner^[os.] (1994–1998), Vladimir Topler^[os.] (1998–2002), Janko Predan^[os.] (2002–2003), Janez Remškar^[os.] (2003–2007), Borut Miklavčič^[os.] (2007–2009), Franc Košir^[os.] (2009–2014), Irena Nečemer^[os.] (2014–2015), Nataša Pirc Musar^[os.] (2015–2016), Irena Nečemer^[os.] (2016), Dušan Keber^[os.] (2016–2018), Alojz Kovačič^[os.] (2018–2019) in za njim Vesna Mikuž^[os.].

9.1 Slovenija jim je odprla vrata

Nekateri so pribežali tudi v Slovenijo in naše oblasti so jih namestile v centre, kjer so prej bivali bosanski pregnanci. Namestili so jih tudi v center v Vidoncih. Občina Grad je s tem centrom imela denarne težave, saj je dobila za oskrbo posamezne osebe 650 tolarjev dnevno, vse druge stroške, na primer vzdrževanje poslopij in plače za pet zaposlenih delavcev, pa je morala lokalna skupnost kriti sama.²⁵⁵

Vodstvo severnoatlantske zveze Nato je sklenilo, da bo proti Srbiji oziroma Zvezni republiki Jugoslaviji posredovalo tudi s silo. Letala tega zavezništva so 24. marca 1999 začela bombardirati cilje v Srbiji in Črni gori. To so izrabile srbske varnostne sile v pokrajini in začele še bolj nasilno in silovito etnično čiščenje. Na tisoče ljudi je zbežalo z domov, da bi ohranili vsaj golo življenje. (Zahodna) Evropa se je spet odprla za te pregnance.

Naša vlada se je odločila, da bo po svojih močeh pomagala albanskim beguncem. Tako je 8. aprila 1999 sklenila predlagati parlamentu, da na temelju 2. člena zakona o začasnem zatočišču določi število takih oseb. Predlagala je začasen dom za 1.600 kosovskih pregnancev.

Državni zbor se je 14. aprila 1999 sestal na izredni seji, na kateri so razpravljali tudi o tem predlogu vlade. Seznanili so se s podatkom, da je bilo tedaj pri nas še 3.450 državljanov Bosne in Hercegovine, ki so imeli status začasnega zatočišča, in 2.477 oseb z območja Kosova. Poslanci so sprejeli predlog vlade in s tem dovolili še 1.600 Albancem, da pridejo k nam, zlasti takim, ki so že imeli svojce pri nas. Naše oblasti so torej dodelile status začasnega zatočišča skupaj 7.527 osebam, od teh 4.077 Albancem. Poslanci so še sklenili, da se ta številka lahko preseže, če bi šlo za združevanje družin.²⁵⁶

To odločitev poslancev²⁵⁷ so začele naše oblasti izvajati takoj. Že 2. maja 1999 je v Slovenijo z letalom pripotovala prva skupina albanskih beguncev, ki so se prej zatekli v Makedonijo. Večino so nastanili v sprejemnih centrih v Postojni in na Kozini, 36 pa so jih sprejeli njihovi sorodniki.

V nekdanjo vojašnico Bela krajina v Črnomlju so 29. aprila 1999 pripeljali skupino kosovskih beguncev, ki so dotlej prebivali v ljubljanskem prehodnem domu za tujce. V tem belokranjskem centru je bilo še prostora, saj je v njem bivalo le 129 bosanskih beguncev. Toda kosovski pregnanci so ocenili, da so v Črnomlju slabše razmere za življenje, kot so jih imeli v Ljubljani, zato so iz protesta prvo noč preživeli na prostem. Naslednji dan se jih je več vrnilo v slovensko prestolnico, da bi živeli pri sorodnikih.

Pri tem je slovenskim oblastem pomagala Mednarodna organizacija za migracije, ki je financirala prevoz kosovskih beguncev k nam in nato njihovo vrnitev v domovino.

Zračni napadi na Jugoslavijo, imenovani Odločna sila, so prenehali 10. junija 1999. Na Kosovo so vkorakale mednarodne sile. Tam je bil vzpostavljen nekakšen protektorat OZN oziroma Evropske unije. Razmere so se počasi uredile in albanski begunci so se začeli množično vračati domov.

Slovenska vlada je 30. aprila 2000 kosovskim pregnancem ukinila status začasnega zatočišča, dovolila pa jim je, da pri nas ostanejo do konca junija, da bi otroci lahko dokončali šolanje. Pustili so jih bivati v zbirnih centrih v Postojni in na Kozini, ukinili pa so jim prehrano in zdravstveno oskrbo. Tedaj je bila pri nas še približno četrtina kosovskih pregnancev.²⁵⁸

Ob tem se je spet dvignil del civilne družbe in se zavzel za celovitejše reševanje begunske politike naše države. K temu bi po njihovem mnenju prispevala zlasti možnost stalnejše zaposlitve beguncev in njihovo vključevanje v družbo. Paziti bi bilo treba tudi na to, da bi begunce čim manj preseljevali iz enega v drug center.²⁵⁹

9.2 Na začetku leta 2006 še 1967 bosanskih beguncev

Na začetku maja 2001 je bilo v Sloveniji še devet centrov, v katerih je bivalo 1.505 oseb iz Bosne in Hercegovine: Vič 293, Hrastnik 29, Postojna 259, Ilirska Bistrica 127, Kozina 51, Črnomelj 207, Maribor 149, Novo mesto 160 in Celje 230. Pri zasebnikih je bilo tedaj nastanjenih 1.164 bosanskih beguncev. Skupno je bilo pri nas torej še 2.669 oseb.

Vlada je dotlej vsakemu zagotavljala 60.000 tolarjev enkratne denarne pomoči za vrnitev domov. Za čas od 1. maja do 31. avgusta 2001 jo je povečala na 200.000 tolarjev, za preostali del tega leta jo je skrčila na 150.000 tolarjev in po 1. januarju 2002 na 100.000 tolarjev.²⁶⁰

Spomladi 2002 je bilo pri nas še približno 2.300 bosanskih beguncev, ki so bivali v devetih namestitvenih centrih. Tistim, ki naj bi se do 30. septembra 2002 vrnili domov, je bila obljubljena državna pomoč v znesku 250.000 tolarjev na osebo. Kdor bi se vrnil po tem datumu, bi se mu taka pomoč znižala na 150.000 tolarjev.²⁶¹

Sredi septembra 2004 so iz urada UNHCR v Ljubljani sporočili, da je k nam iz Bosne in Hercegovine pribežalo nekaj več kot 24.000 oseb. Od teh se jih je približno 10.000 vrnilo domov, 5.250 jih je odšlo v druge države, 638 jih je pri nas umrlo, 376 jih je dobilo slovensko državljanstvo, 4.436 jih je dobilo status tujca in 1.991 jih je dobilo dovoljenje za stalno bivanje pri nas.²⁶²

Na začetku poletja 2005 je bil sprejet nov zakon o razseljenih osebah,²⁶³ ki je med drugim razveljavil dotedanjo uredbo o denarnem prispevku oseb z začasnim zatočiščem iz leta 1999.²⁶⁴ Ta je bil podlaga za to, da je vlada posegla v zneske nadomestil za osebe s statusom začasnega zatočišča. Tistim, ki so imeli pravico do bivanja v nastanitvenem centru notranjega ministrstva, ki so ga zapirali, ali pa so se odločili za zasebno nastanitev, je v letih 2005 in 2006 pripadalo denarno nadomestilo v naslednjih mesečnih zneskih: za eno osebo 21.300 tolarjev, za dve osebi 30.800 tolarjev, za tri osebe 39.000 tolarjev, za štiri osebe 47.300 tolarjev, za pet oseb 54.500 tolarjev, za šest oseb 61.600 tolarjev in za sedem oseb ali več družinskih članov 68.600 tolarjev. Sredstva so šla iz postavke notranjega ministrstva, predvidene za oskrbo beguncev.²⁶⁵

Pri nas so 11. januarja 2006 delovala le še štiri sprejemališča: v Celju je bilo 55 oseb, v Mariboru 24, Novem mestu 21 in v Postojni 49. V njih je prebivalo 149 oseb. Med njimi je bilo osem otrok v starosti do štirinajst let, šestnajst mladoletnikov v starosti od petnajst do osemnajst let, 91 oseb v starosti med osemnajst in 60 let ter 34 oseb, ki so bile stare nad 60 let. 138 oseb je imelo status tujcev z dovoljenjem za stalno prebivanje v Sloveniji. Tak status jim je omogočila novela zakona o začasnem zatočišču iz leta 2002.²⁶⁶ Preostalih enajst oseb je imelo status državljanov Republike Slovenije, azilanta ali osebe, ki ni izpolnjevala pogojev za bivanje v sprejemališču, a so tam imele sorodnike.²⁶⁷

Ti begunci, nastanjeni v sprejemališčih, so še vedno pritegovali zanimanje javnosti. Tako je tisk sredi decembra 2005 poročal, da je v nastanitvenem centru v Postojni (spet) odpovedalo električno ogrevanje. Poslopje je bilo zgrajeno po prvi svetovni vojni kot italijanska vojašnica in do leta 1991 je tam bivala enota JLA. To pove, da je šlo za staro, dotrajano poslopje. Med stanovalci so se razširile govorice, da je vodstvo centra nalašč pokvarilo ogrevanje, da bi tako prisililo stanovalce v čimprejšnjo izselitev. Poslopje so nameravali res izprazniti, begunce pa preseliti v druge še delujoče centre ali pa bi si ti poiskali zasebno stanovanje.²⁶⁸ Na take govorice se je odzvalo notranje ministrstvo in zanikalo namigovanja.²⁶⁹

9.3 Pri zasebnikih jih je bivalo 1818

Pri zasebnikih je 11. januarja 2006 prebivalo še 1.818 oseb.²⁷⁰ Njihovo število po nekdanjih slovenskih občinah prikazuje tabela 3.

Med temi osebami je bilo 156 otrok, 134 mladoletnikov, 1202 osebi v starosti od osemnajst do 60 let ter 326 oseb v starosti nad 60 let. V nekdanjih petih občinah ni bil pri zasebnikih nastanjen noben begunec. To so bile občine Dravograd, Gornja Radgona, Radlje ob Dravi, Šentjur pri Celju in Trebnje.

9.4 Poskus napovedi o balkanskih vojnih beguncih

Za sklep tega dela pisanja o vojnih beguncih z Balkana ne bo odveč, če poskušam na kratko napovedati, kako bo s popolno vrnitvijo pregnancev z Balkana na njihove domove. Tako početje je seveda tvegano, nekaj izhodišč pa lahko pomenijo izkušnje iz tujine in tudi iz naše preteklosti.

Vračanje pregnancev, ki so se razbežali tako rekoč po vsej Evropi, poteka počasi, počasneje, kot so pričakovali po sklenitvi daytonskih sporazumov. Vsiljen mir v Bosni in Hercegovini še ni ustvaril vseh razmer za varno vrnitev na domove. Uštela se je tudi naša vlada, ki je pričakovala, da bo vračanje bosanskih beguncev končano poleti 1997, zato jim je podaljšala bivanje do konca julija tistega leta. Še več, prišlo je do nove vojne na jugu Balkana, na Kosovu, kar je še povečalo število pregnancev pri nas.

Ni verjetno, da se bodo prav vsi, ki so pribežali pred vojnami na Balkanu k nam, tudi vrnili na domove. Tu ne mislim na tiste, ki so med begunstvom v Sloveniji umrli. Svojci so približno polovico pokojnikov prepeljali domov. Zmeraj pa tega niso mogli storiti, ker za to niso imeli denarja. O tej, najbolj žalostni plati begunstva naša javnost ni bila in (še) ni (zadosti) obveščena.

Predvidevati je mogoče, da bodo pri nas ostali nekateri med tistimi, ki prebivajo v begunskih centrih. Še bolj verjetno pa so taki med tistimi, ki so se zatekli k sorodnikom in znancem. Ne gre le za stare in slabotne, ki bi težko prenesli pot domov in negotovo usodo v domovini, temveč tudi za mlade. Ti so se pri nas šolali in po koncu dijaških, vajenskih ali študentskih let se je marsikdo poročil in si tukaj ustvaril družino. Če tega doslej še ni storil, bo to storil v prihodnje.

Računati bi se dalo nekako z nekaj sto takih oseb, ki se bodo postopoma stopile v slovensko družbo in se bo za njimi izgubila (begunska) sled, razen za moškimi nosilci priimkov, ki bodo spominjali na njihovo rojstno okolje. Takšen podatek bo mogoče dobiti šele čez nekaj let, ko bo skoraj popolna vrnitev beguncev na domove dejansko končana.