Prvo poglavje namenjam kratkemu sprehodu po naši novejši zgodovini, zlasti prvi in drugi polovici 20. stoletja. Tudi v tem obdobju je šlo skoraj praviloma za begunce pred vojnimi spopadi in drugim nasiljem.
Konec 19. stoletja je naše kraje zajelo svojevrstno begunstvo. Iz avstro-ogrske monarhije so se največ izseljevali Slovani, zato so nekateri v tem videli tudi težnje oblasti, da bi še okrepile nemško prebivalstvo.7 Šlo je za izseljevanje na tuje zaradi revščine, saj doma ni bilo dovolj dela in kruha za vse. Kmetijstvo in industrija namreč nista mogla preživljati vsega prebivalstva. Ljudje so upali, da si bodo na tujem denarno opomogli in se nato vrnili domov, a je večina za vedno ostala v tujih deželah.
Izseljevanje moških iz cesarske Avstrije je omejevala le vojaška obveznost. Ta je tedaj trajala tri leta, po izpolnjeni vojaški obveznosti pa je fant dobil potno listino za Ameriko. Pot je tekla po domači deželi do Trsta in od tam s parnikom čez veliko lužo.
Nekateri pa so na tuje hoteli odpotovati, še preden so odslužili vojaški rok, mnogi od njih prav iz strahu pred vojaščino. Našli so se tako imenovani agenti za izseljevanje, ki so za primerno plačilo skrivaj spremljali mladeniče v Trst. Drugi so izdelovali ponarejene dokumente za tako potovanje. Policijski stražniki na ljubljanskih kolodvorih so zato postali pozorni na mladeniče, od njih zahtevali potne listine in jih preskušali, ali so dokumenti pravi.8
V Ljubljani je bilo tedaj več izseljenskih pisarn, največ na Kolodvorski ulici. Tisti, ki so se želeli izseliti, so se zbirali zlasti v gostilni Stari Tišler. Dobro so jo poznali tudi mestni stražniki, saj so tam pogosto prekoračevali dovoljen čas za obratovanje (policijska ura), prihajalo je do nereda, prostitucije in podobnih dejanj.9
V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani so 24. oktobra 2001 odprli razstavo o slovenskem izseljenstvu, prvo take vrste in obsega. Avtorji so zapisali, da se je do leta 1924 samo v ZDA izselilo okoli 300.000 Slovencev, med obema svetovnima vojnama jih je odšlo na tuje še okoli 100.000 in prav toliko še po drugi svetovni vojni, skupaj torej približno pol milijona oseb.10
Prva svetovna vojna je prinesla val beguncev znotraj našega ozemlja, z našega območja na tuje in od drugod k nam. Dunaj je izdal več predpisov o njihovi oskrbi. Te predpise so začeli izvajati tudi na Slovenskem, najprej prav v Posočju. Že nekaj dni pred izbruhom spopadov z Italijo so avstrijske oblasti izselile prebivalce vzdolž tedanje državne meje med Italijo in Avstro-Ogrsko. Po ocenah so avstro-ogrske oblasti izselile skoraj 80.000 Slovencev. Del beguncev z Goriškega, ki so jih preselile avstrijske oblasti, je ostal na slovenskem ozemlju, zlasti na Kranjskem. Druge so oblasti razmeščale po občinah in begunskih taboriščih v Spodnji Avstriji, nekaj pa tudi na Češkem in Moravskem.11
O usodi teh oseb marsikaj izvemo iz begunskega koledarja za leto 1917, ki je istega leta izšel v Ljubljani.12 Knjiga ima bogato vsebino in opisuje tudi življenje v begunskih taboriščih ter organiziranost pomoči za te osebe. Na sedanjem slovenskem ozemlju so delovali krajevni odbori za pomoč beguncem, pa tudi drugod v Avstriji. V Ljubljani je delovala Posredovalnica za goriške begunce, ki je na Kranjskem prevzela skrb za tiste, ki so imeli denar ali so se lahko preživljali z lastnim delom. Šlo je tudi za begunce, nastanjene pri družinah oziroma na kmetijah.
Avgusta 1915 so na Dunaju ustanovili Pomožni odbor za begunce z juga. Odbor je skrbel za popis beguncev in usklajevanje pomoči le-tem. Begunci, ki so živeli v taboriščih, so dobili zastonj posteljnino, obleko in obutev, vsak dan pa še krono denarne pomoči. V koledarju je navedeno, da so se nekateri župani občin upirali, da bi enako kot domačinom tudi beguncem zagotovili moko, krompir in fižol.
V tem koledarju je opisano begunsko taborišče Bruck ob Litvi, kamor so se oktobra 1915 naselili goriški begunci. Mesto sâmo je štelo 6.000 prebivalcev, v taborišču pa je našlo drugi dom okoli 4.000 oseb. Namestili so jih v 22 barakah. Organizirali so otroški vrtec,13 saj je bil skoraj vsak tretji stanovalec otrok, ljudsko šolo in strokovne tečaje za odrasle. Begunci so delali na bližnjem posestvu, za kar so dobili plačilo. Največje taborišče je bilo v kraju Wagna pri Lipnici na Štajerskem, kjer se je okoli 400 vaščanom pridružilo še 18.354 pregnancev, od katerih je bilo 1.642 Slovencev. Sem so prispeli poleti 1916. Obsegalo je 305 barak, vsa površina je zajela 225 hektarjev. Tam so imeli svojo orožniško službo. Tako je poleg vasi nastalo nemajhno begunsko mesto.
Poznavalci tega vprašanja so doslej našteli 43 slovenskih begunskih šol in vzgojnih ustanov (otroški vrtci, ljudske, strokovne, obrtne, gospodinjske in nadaljevalne šole, razni tečaji itd.).14
Avstro-ogrske oblasti so morale poskrbeti za begunce na njenem ozemlju. Državni zbor na Dunaju je zadnji dan leta 1917 sprejel prvi zakon o beguncih.15 Bil je kratek, saj je imel le dvanajst členov. Državna skrb za vojne begunce je pripadala tistim, ki so zapustili svoje stalno bivališče zaradi oblastne odredbe, prostovoljno zaradi neposrednih vojnih nevarnosti ali se niso mogli vrniti domov, iz lastnih dohodkov pa niso mogli plačevati preživljanja za sebe ali za družinske člane. Državna skrb zanje je prenehala 60 dni po tem, ko so se vrnili domov.
Dovoljena jim je bila nastanitev v zbiralnih in razdeljevalnih naselbinah oziroma postajah (begunskih taboriščih). Zbiralne naselbine so morale ustrezati higienskim, bivalnim in drugim pogojem ter omogočiti skupno bivanje po družinah. Begunce so razmestili tako, da so bile skupaj osebe iste narodnosti, vere in iz istega kraja.
Tam zaposleno osebje (na primer učitelji, duhovniki itd.) je moralo poznati jezik in običaje beguncev. Begunci so sodelovali v upravi naselbine po svojih izvoljenih zaupnikih. Lahko so bivali tudi zunaj zbiralnih naselbin. Oblast je morala poskrbeti za verske in kulturne potrebe beguncev v materinščini. Najti je bilo treba priložnostna dela zanje. Posebna skrb je veljala otrokom in hiralcem (starim, onemoglim). Od 21. julija 1917 dalje sta beguncem pripadali po dve kroni pomoči na dan, onemoglim pa po štirikrone. Če so primerno zaslužili, se jim je podpora zmanjšala. Do denarne podpore niso bile upravičene osebe, ki so imele oskrbo v naravi. Imele pa so pravico do brezplačne vožnje in hrane, če so z vlakom potovale v begunsko naselbino ali domov. Občine so bile dolžne pomagati pri izvajanju tega zakona.
Drugače so Italijani ravnali s slovenskim prebivalstvom, ki so ga z območja soške fronte prisilno preselili v notranjost Italije. Šlo je za med 10.000 in 20.000 Slovencev. Večinoma so jih razmestili pri italijanskih družinah, čim bolj ločeno med seboj.16
Vojaški spopadi avstro-ogrske in nemške armade na eni in ruske na drugi strani, ki so potekali na območjih tedanje Galicije in Bukovine (tako imenovana vzhodna fronta), so imeli za posledico, da so tamkajšnji prebivalci bežali v druge predele cesarstva. Pribežali so tudi na Kranjsko, kjer so se naselili zlasti po vaseh. Med begunci z vzhodne fronte so bili tudi številni otroci. Del so jih namestili v grad severno od vasi Leskovec pri Krškem, ki so mu po domače rekli turnski grad. Zanje so organizirali pouk v poljskem jeziku, saj so bili večinoma iz Galicije, in sicer v eni od učilnic osnovne šole v Leskovcu, zgrajene leta 1907.17
Orožniki so budno spremljali, kaj ti ljudje menijo o vojaških spopadih. Vse javno izražene dvome o državi, cesarju in armadi so sproti ovajali pristojnim sodiščem, najprej civilnim, nato pa vojaškim.
V tedanjo civilno družbo je mogoče šteti razvejano društveno življenje pri nas pred prvo svetovno vojno in deloma tudi med njo. Med društvi, ki so se vključila v zagotavljanje pomoči beguncem, je treba omeniti vsaj žensko združenje. Septembra 1901 je bil v Ljubljani ustanovni občni zbor Splošnega slovenskega ženskega društva. Ukvarjalo se je z javnimi vprašanji, dobrodelnostjo, feminizmom, kulturo itd.
Ko se je začela prva svetovna vojna in so v naše kraje prispeli begunci, so članice začele zbirati pomoč za pregnance: obleko, obutev, hrano, knjige in podobno. S temi dejavnostmi je društvo nadaljevalo tudi po končani vojni, ko se je preimenovalo v Splošno žensko društvo.
Po razpadu avstro-ogrske monarhije se je slovenska oblast v Ljubljani takoj soočila z begunskim vprašanjem. To je sprva pomenilo ravnanje po (pravni) dediščini iz vojnih časov, nastala pa je potreba po domačem urejanju tega področja.
Narodni svet za Slovenijo je 31. oktobra 1918 imenoval Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. Ta je na seji 3. novembra 1918 pooblastila zastopnika Odbora južnih Slovanov na Dunaju, da razpolaga z milijon kron posojila pri Jadranski (in Živnostenski) banki, podružnici na Dunaju. Denar naj bi bil namenjen oskrbi jugoslovanskih beguncev na ozemlju Nemške Avstrije,18 kot so večinoma imenovali novo avstrijsko republiko.
Ista vlada je v uradnem listu že konec novembra 1918 objavila, da je pri poverjeništvu za socialno skrbstvo ustanovila Posredovalni urad za begunce.19 Delovno področje tega poverjeništva je bilo že prej objavljeno s posebno naredbo20 in v njegovem okviru je bila služba, ki je skrbela tudi za begunce.
Poverjeništvi za finance in za socialno skrbstvo sta 7. decembra 1918 določili, komu na ozemlju v pristojnosti ljubljanske vlade je odslej pripadala begunska podpora.21 Državno begunsko pomoč so dobivali le tisti, ki so imeli potrdilo občinskega ali župnijskega urada, da so res begunci. Status begunca je ohranil oziroma dobil, kdor je izpolnjeval dva pogoja, in sicer:
Na začetku leta 1919 je ljubljanska vlada izdala naredbo, s katero je spremenila nekaj določb avstrijskega zakona o varstvu vojnih beguncev s konca leta 1917, ki je sicer še veljal. Vojni begunec je dobil dve kroni dnevno, če je bil povsem nesposoben za preživljanje, pa štiri krone. Potrdilo o tem je izdal občinski ali župnijski urad. Vlada je posebej uredila pomoč za učitelje in učiteljice z Goriškega in Gradiškega, ki so bili brez službe. Njim je pripadala podpora le, če niso prejemali draginjske doklade.22
Ko so se prvi goriški begunci začeli vračati domov v Posočje, so v Slovenijo začeli prihajati tisti njihovi rojaki, ki so begunstvo preživljali v drugih predelih Avstrije. Skupno število teh oseb, ki so bivale pri nas, se tako ni bistveno zmanjševalo.
Ohranjen je na roko napisan pregled goriških beguncev, na katerem ni datuma. Glede na umestitev tega dokumenta v arhivu je mogoče sklepati, da je nastal spomladi 1919. Tedaj je bilo pri nas 15.011 vojnih beguncev iz Posočja, ki so bili razmeščeni na območju okrajnih glavarstev oziroma krajev na Kranjskem.23
Velik del stroškov za begunce je tudi v kraljevini nosila državna blagajna v Beogradu. Proračun kraljevine za čas od 1. junija 1920 do 31. maja 1921, torej za eno proračunsko leto, je v okviru postavke za vrhovno državno upravo predvidel izdatke za Slovenijo, in sicer 219.000.216 kron. V tej vsoti za Slovenijo je bilo za begunce predvidenih 8.000.000 kron, to je znašalo 3,65 odstotka celotnega državnega proračuna, predvidenega za slovenski del kraljevine. Postavka za begunce se je delila naprej, in sicer na tri dele: za Posredovalni urad za begunce in za enkratne podpore posameznikom je bilo predvidenih 1.000.000 kron; za trajne podpore 2.000.000 kron; za begunsko taborišče v Strnišču 5.000.000 kron.24
Na začetku leta 1919 je po vsej državi stekla široka akcija za ustanavljanje teles, ki bi skrbela za vse otroke in mladino, potrebne pomoči, torej tudi za begunsko mladino. Na državni ravni je bil ustanovljen Državni oddelek za zaščito dece,25 ki je deloval po posebnem pravilniku.26 Zlasti na krajevni oziroma občinski ravni se je oprl na delo prostovoljcev. Da bi to delo še okrepili, so iskali možnosti za pritegnitev mlajših oseb.
Minister za vojsko in mornarico je 13. decembra 1919 odločil nekaj, kar je bilo podobno civilnemu služenju vojaškega roka. Možje in fantje, ki so prostovoljno delali v »državni zaščiti dece in mladine«, so bili oproščeni vojaških vaj. Njihovo socialno delo so morali overiti občinski uradi in nato so dobili pravico do brezplačne vožnje za službeno pot po železnici in z ladjo. Namesto da bi odšel s polkom na Koroško, je mož ali mladenič ostal doma in opravljal socialne in vzgojne naloge.27
Kmalu po vzpostavitvi nove države južnih Slovanov, ki je obsegala tudi večino ozemlja današnje Slovenije, se je na našem narodnem ozemlju zgodil močan rez – najprej na zahodu in nato še na severu, kjer je nova meja posegla v živo tkivo slovenskega naroda. Z ozemelj, ki jih je zasedla Italija, in s tistih, ki so pripadla Avstriji, so se začeli seliti mnogi Slovenci in se zatekli na območje, ki ga je nadzorovala Kraljevina SHS. Tako se je begunska kriza pri nas še stopnjevala. Poleg vojnih beguncev in preseljencev so prišli še primorski in koroški. Sprva je šlo za najbolj zavedne Slovence, ki so hoteli živeti pod domačo oblastjo, sčasoma pa se je nad našim prebivalstvom izvajalo vse več nasilja in preganjanja tako na Primorskem kot tudi na Koroškem, zato je marsikdo pobegnil na slovensko stran.
Meddržavna pogodba, poznana kot rapalska, sklenjena 12. novembra 1920, je določila potek mejne črte med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Meja z Republiko Avstrijo je bila sprva le deloma določena. Na Koroškem so namreč čakali na izid plebiscita, ki se je 10. oktobra 1920 v coni A izšel v škodo Slovencev. Celotna Koroška je pripadla Republiki Nemški Avstriji. Mejo med obema državama so dokončno določili 30. oktobra 1923.
Iz avstrijskih upravnih, univerzitetnih in industrijskih središč se je že po razpadu dvojne monarhije v Slovenijo preselilo mnogo Slovencev. To se je nadaljevalo po plebiscitu. Ocenjujejo, da je k nam prišlo nekaj tisoč koroških Slovencev. Izselitev skoraj vse intelektualne elite je bila najtežji udarec za koroške Slovence. Hkrati so iz Slovenije v Republiko Nemško Avstrijo odšli nemško govoreče uradništvo, vojaštvo in del osebja iz gospodarstva.28
Po priključitvi Avstrije k tretjemu rajhu in izbruhu druge svetovne vojne se je pričel nov, drugi val emigrantov iz slovenskega dela Koroške in drugih delov Republike Avstrije. Na ta način so se izognili tudi služenju vojaškega roka v nacističnih vojaških formacijah.29
Deželna vlada za Slovenijo je 22. decembra 1919 izdala naredbo o ustanovitvi Urada za zaščito beguncev.30 Bil je drugi tak urad v novi državi in je zamenjal dotedanji Posredovalni urad za begunce. Pristojen je bil za celotno ozemlje deželne vlade, in to za vse zadeve, povezane z zaščito beguncev in izseljencev z jugoslovanskega ozemlja, ki so ga zasedli Italijani ali Avstrijci. Naloge je opravljal neposredno ali posredno prek okrajnih glavarstev, občin in posredovalnice za begunce v Ljubljani. Pri uradu je bilo posvetovalno telo, imenovano begunski sosvet. Njegova naloga je bila preučevati vsa begunska vprašanja in uradu predlagati svoja mnenja.
Naloge Urada za zaščito beguncev so bile dvojne. Prve, ki so zadevale begunstvo v ožjem pomenu besede, torej prave vojne begunce, so bile naslednje:
Druga vrsta nalog se je nanašala na osebe, ki so po vojni pribežale iz Primorske in Koroške:
Na človekoljubnem področju so delovale zlasti organizacije v okviru tedanjega ženskega gibanja pri nas. Tako je Klub Primork, ustanovljen leta 1920 v Ljubljani, pomagal dijakom, študentom in izobražencem, ki so k nam pribežali pred italijanskim preganjanjem in nasiljem na Primorskem.31
Urad za zaščito beguncev v likvidaciji je 21. januarja 1921 pisal delegaciji ministrstva financ v Ljubljani, da so posli tega urada s 1. junijem 1921 prešli na poverjeništvo za socialno skrbstvo.32
Vračanje primorskih vojnih beguncev se je uradno začelo kmalu za tem, ko je italijanski guverner v Trstu to dovolil. Dr. Pavel Pestotnik[os.], poverjenik za promet pri ljubljanski vladi, je sredi novembra 1918 uradno objavil, da se vračanje lahko prične.33 V objavi je bilo zapisano, da bo železnica organizirala posebne transporte iz Ljubljane do Trsta in Gorice; prvi vlak naj bi odpeljal z glavnega kolodvora v Ljubljani že 23. novembra 1918 po južni železnici v Trst. Odhodi drugih vlakov naj bi bili javljeni naknadno.
Mnogo ljudi se je res vrnilo na domove, nekateri pa tega niso mogli ali hoteli. Na odločitve slednjih je vplivalo razpoloženje med begunci, ki so brali ali slišali o težavah, ki jih italijanska oblast povzroča na Primorskem. Iskali so druge možnosti. Ena od teh je bila namestitev oziroma podaljšanje bivanja v begunskem taborišču v Strnišču pri Ptuju.
Avstro-ogrska vojska je začela marca 1915 v zaselku Sterntal graditi taborišče za ruske vojne ujetnike in prvih tisoč so jih tam namestili že maja istega leta. Po izbruhu vojne z Italijo so potrebovali pomožne vojaške bolnišnice, zato so prvotni načrt taborišča spremenili in gradnjo končali jeseni 1915. Zemljišče so najeli od lastnikov, in sicer v izmeri 234 hektarov, 10 arov in 28 kvadratnih metrov. Taborišče je po načrtu obsegalo 295 barak, od teh 151 spalnih, 101 drugih ter 43 sanitarnih prostorov. V spalnih barakah je bilo 14.147 ležišč. Taborišče je varovalo orožništvo. Po razpadu dvojne monarhije so domačini vdrli v izpraznjene barake, iz njih odnesli hrano, perilo, posteljnino, orodje, podrli pa so tudi nekaj obrobnih barak. Taborišče je prevzelo poverjeništvo za socialno skrbstvo Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani.
V tem taborišču so ustanovili pletarsko, mizarsko ter kovinarsko zadrugo. Že jeseni 1918 je ljubljanska vlada tam ustanovila ljudsko šolo, ki je delovala do konca šolskega leta 1927/28. Poučevali so primorski učitelji, ki so bili prav tako begunci. Na bližnjem Ptuju je bil 25. septembra 1919 vseslovenski begunski tabor, ki se ga je udeležilo okoli 10.000 beguncev iz Ljubljane, Celja, Maribora, Dolenjske in Koroške, tudi begunci iz Strnišča, ki jih je bilo tam okoli 4.600.
Vzdrževanje taborišča je ljubljansko vlado stalo okoli 140.000 kron na mesec, saj delavnice niso mogle kriti vseh izdatkov. To je bil eden od razlogov, da je Deželna vlada za Slovenijo 31. januarja 1922 prenehala vzdrževati taborišče. Toda tam je zavladala lakota in ljudje so iskali les za kurjavo, kjer so ga lahko našli. Oblast je na hitro zbrala nekaj sredstev, da je taborišče za silo delovalo do 30. avgusta 1922, ko so ga zapustili zadnji uradniki in upravnik.
Ne samo begunci, tudi drugi prebivalci so imeli zaradi vojne gmotno in drugo škodo. Oblast je pričakovala, da bo to urejeno hkrati z rešitvijo vprašanja dediščine razpadle države.
Narodna vlada v Ljubljani je izdala naredbo, ki je urejala odškodnine za vojne dajatve in tudi za vojno škodo.34 Zahtevke za izplačilo odškodnine so začeli vlagati tudi vojni begunci, zlasti goriški. Komisija za terjatve proti bivšemu erarju, kot se je imenovala, je 13. maja 1919 poročala naši delegaciji na mirovni konferenci v Parizu. Navedla je, da je prejela 4.727 zahtevkov te vrste v skupnem znesku 187.235.001 kron in 84 vinarjev.35 Škodo je ocenil vsak begunec sam, saj drugače ni bilo mogoče, ker so Goriško zasedli Italijani.
Upanje beguncev in slovenskih oblasti pa je kmalu splahnelo. Posebej še po tem, ko je v prvi polovici avgusta 1919 z zunanjega ministrstva v Beogradu na deželno vlado prispelo pismo. Mirovna konferenca v Parizu je zavzela stališče, da so do begunske odškodnine upravičeni le tisti, ki tedaj niso bili državljani Avstro-Ogrske, torej zgolj podaniki zavezniških in pridruženih držav, ki so se bojevale proti avstro-ogrski monarhiji. Morebitno reševanje tega vprašanja je potemtakem prepuščeno samim državam, ki so nastale na območju nekdanje dvojne monarhije, so pristavili v Beogradu.36 Upanje na odškodnine za porušene domove in drugo uničeno ali poškodovano lastnino je splavalo po vodi.
Begunska problematika je postopoma prešla neposredno na oddelek za socialno politiko pri Pokrajinski upravi za Slovenijo, ki je nasledila dotedanjo Deželno vlado za Slovenijo. Po razglasitvi vidovdanske ustave, sprejete 28. junija 1921, je Deželna vlada za Slovenijo namreč prenehala delovati. Na njeno mesto je stopila Pokrajinska uprava za Slovenijo, ki jo je vodil pokrajinski namestnik. Dotedanja poverjeništva so v celoti postala oddelki, torej upravno nižji organi.
Oddelek za socialno politiko se je delil na osem odsekov. Tisti z zaporedno številko dve je skrbel za javno pomoč, kamor so spadali tudi begunci. Vodja odseka je 4. oktobra 1923 v poročilu o delu zapisal, da je begunsko vprašanje v »pretežni večini likvidirano«. Begunski referat v tem odseku je imel še delo s tistimi, ki se niso mogli vrniti na Goriško, pri nas pa se niso hoteli za stalno naseliti.37
Navedeni odsek za javno pomoč je vodil tudi naselitev goriških beguncev v vasi Benica pri Dolnji Lendavi. Prej so bivali v taborišču v Strnišču, kjer so napisali prošnje za naselitev v Prekmurje. V taborišču Strnišče so porušili petnajst barak in gradivo prepeljali na Benico, kjer so dobili zemljo. Ta je bila prej last madžarske veleposestniške rodbine Esterházy de Galántha[os.]. Za 31 družin so postavili 32 hiš, kajti ena je bila predvidena za šolo. Vsaka hiša je imela kuhinjo, dva stanovanjska prostora in shrambo za poljske pridelke. Okoli vsake hiše je bilo tri četrtine orala zemlje (približno 75 kvadratnih metrov) za pridelovanje povrtnin. Preostalo zemljišče so kolonisti dobili v bližini vasi.
Na koncu letnega poročila o delu oddelka za socialno politiko v letu 1923 so avtorji zapisali tudi naslednje: »Koloniziranci kot priznani narodnjaki iz Primorja tvorijo na Benici stražo proti madžarski jezikovni meji ter so tako iz narodnega kakor tudi iz državnega stališča velike važnosti.«38
Benica ni bila edina nova slovenska naselbina v tem predelu Slovenije, kjer je bilo večinsko prebivalstvo madžarske narodnosti. Tam je novi dom našlo še 126 drugih družin primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Naselili so se na bivših zemljiščih navedenega madžarskega veleposestnika v krajih Petišovci, Pince - Marof, Kamovci - Žitkovci, Dolga vas - Dušanovec.39 Med njimi je bilo precej oseb, ki so v Slovenijo pribežale že zaradi fašističnega nasilja, in torej ni šlo zgolj za goriške, vojne begunce. Pomenili so slovenski otok sredi madžarske večine in bržkone je šlo za načrtno prizadevanje novih oblasti v Ljubljani, da bi ta del Prekmurja naselile s slovenskim prebivalstvom.
Primorski begunci so svojo kalvarijo doživeli ponovno, tokrat zaradi madžarskih oblasti, ki so spomladi 1941 okupirale Prekmurje. Naslednje leto so jih večinoma izselili v taborišče Sárvár blizu Szombathelya, kjer so mnogi umrli, preživeli pa so se po koncu vojne vrnili v Prekmurje.
Poleg prizadevanja slovenskih oblasti, da bi Prekmurje poselile tudi z begunci s Primorskega in iz Istre, se je dogajalo tudi obratno: iz Prekmurja so v Ogrsko zbežali mladi fantje, ki niso hoteli služiti vojaškega roka v novi jugoslovanski državi.
Prekmurje je bilo dolga stoletja pod oblastmi v Budimpešti. Ko je Avstro-Ogrska razpadla, se je porajalo vprašanje, kam naj pridejo prekmurski Slovenci, ali k matični domovini ali pa naj še naprej ostanejo pod madžarsko oblastjo. Mirovna pogodba z Madžarsko je bila podpisana 4. junija 1920 v dvorcu Trianon znotraj Versaillesa. Določila je mejo med sosedama in je potekala po razvodnici med reko Rabo na severu in reko Muro na jugu.
Madžarske oblasti so kljub mirovni pogodbi povzročale številne težave ob novi meddržavni meji v Prekmurju pa tudi v notranjosti pokrajine. Računale so, da ta meja ne bo uresničena in da bo Prekmurje spet njihovo. Podpirale so tudi protislovensko propagando med prekmurskim prebivalstvom.
Bržkone je vse to vplivalo na to, da so tamkajšnji vojaški obvezniki v strahu pred vojaško uniformo v jugoslovanski vojski zbežali na Madžarsko. Bali so se, da bi jih poslali v vojašnice po vsej kraljevini, pa tudi srbohrvaškega jezika niso obvladali. Glede na ocene je bilo takih fantov in mož več sto.
Okrajno glavarstvo v Murski Soboti je 15. februarja 1922 izdalo dvojezični letak, ki je obveščal prebivalstvo, da je razmejitev v Prekmurju določena, in pozval prebegle vojaške obveznike, naj se vrnejo domov. Isto glavarstvo je 17. junija 1922 poslalo dopis vsem občinskim uradom v svojem okolišu, da je kralj Aleksander[os.] ob poroki pomilostil vse vojaške obveznike, ki so pobegnili na tuje. Domov so se morali vrniti do 1. julija 1922 in se javiti pri pristojnih vojaških poveljstvih.40 V arhivu nisem zasledil dokumenta, kakšen odziv sta imela oba navedena poziva na vojaške obveznike iz Prekmurja.
Prestolonaslednik Aleksander[os.] je že konec septembra 1920 podpisal uredbo o naseljevanju južnih novih krajin,41 ki je državljanom Kraljevine SHS omogočala ugodno naselitev v sedanji republiki Severni Makedoniji in republiki Kosovo. Vprašali so tudi vojne begunce, ali bi se bili pripravljeni naseliti na jugu države. Tam so kolonisti dobili zastonj zemljo in ugodnosti za obdelovanje. Do 15. marca 1921 se je za to možnost prijavilo 157 primorskih beguncev.
Ministrstvo za notranje zadeve je 10. decembra 1920 pisalo ministrstvu za socialno politiko, da je mogoče mlade begunce iz Pulja v Istri sprejeti k orožnikom v Makedoniji. Imeli bi plačo 450 dinarjev mesečno, za hrano bi plačali med 100 in 150 dinarjev, drugo oskrbo bi imeli zastonj. To je pomenilo, da bi utegnili mesečno prihraniti po 300 ali 350 dinarjev. S temi prihranki bi lahko ob izstopu iz orožniške službe kupili hišo, država pa bi jim dala brezplačno zemljišče, če bi se za stalno naselili v Makedoniji. Ministrstvo za socialno politiko je dopis poslalo tudi deželni vladi v Ljubljani. Ta je notranje ministrstvo zaprosila za natančnejše pogoje za zaposlitev pri orožnikih v tej »južni srbski krajini«.42
Vojni in povojni begunci, ki so pribežali s Primorskega in Koroškega, so se dobro organizirali in postali dejavnik, ki je vplival tudi na državne oblasti. Ko je naš zgodovinopisec leta 1927 končal svoje pomembno delo, je zapisal, da je tedaj v Kraljevini SHS prebivalo skoraj 70.000 Slovencev, doma z ozemelj, ki so ostala zunaj slovenskih meja v okviru kraljevine južnih Slovanov.43
V Ljubljani je nastalo nekaj organizacij, ki so se ukvarjale s temi vprašanji. Na prvem mestu velja omeniti Pisarno za zasedeno ozemlje, ki je 8. decembra 1918 v svoj program zapisala štiri naloge: zbiranje gradiva o ravnanju italijanskih oblasti na zasedenem ozemlju; vodenje propagande o pomenu zasedene Primorske za Slovenijo in Jugoslavijo; zbiranje gradiva o narodnostnih razmerah na zasedenem ozemlju; vzdrževanje stikov s slovenskim prebivalstvom na tem območju.44 Sredi leta 1919 je pisarno zamenjal odbor s podobnim imenom in nalogami, vendar ni prav zaživel.45
Begunci in izseljenci s Primorskega in Koroškega so se 5. oktobra 1919 zbrali na shodu v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani in na koncu sprejeli posebno izjavo. Obsegala je dve tipkani strani in je imela štiri točke. V prvi so pozdravili ustanovitev Kraljevine SHS, v drugi so okarali politične stranke zaradi postavljanja svojih koristi nad narodne, v tretji so izrekli kritiko zaradi premajhne skrbi oblasti za reševanje begunskega in izseljenskega vprašanja, na koncu pa so se zavzeli za ustanovitev nadstrankarskega Narodnega sveta za neodrešeno domovino. Ta naj bi zastopal koristi Slovencev z ozemelj, ki so jih zasedli Italijani in Avstrijci.46 Toda delo Narodnega sveta za neodrešeno domovino ni zaživelo in konec leta 1920 je spet oživela prej navedena pisarna za zasedeno ozemlje. Vodja te pisarne je 29. decembra 1920 zapisal, da so oblasti to ustanovo štele kot poluradno in jo upoštevale le, če so jo potrebovale. Plače zaposlenih so zaostajale za prejemki drugih uslužbencev.47
Konec februarja 1920 je bila v Beogradu ustanovljena Jugoslovanska matica. Ta naj bi skrbela za manjšine jugoslovanskih narodov v sosednjih državah. V Sloveniji je deloval Pokrajinski odbor Jugoslovanske matice, ki je imel sedež v Ljubljani in več deset podružnic po Sloveniji. Minister za socialno politiko je 10. februarja 1922 odločil, da delo pisarne za zasedeno ozemlje prevzame Pokrajinski odbor Jugoslovanske matice v Ljubljani, enako njen arhiv.
Omeniti velja še Organizacijo jugoslovanskih emigrantov, ki so jo leta 1928 ustanovili primorski izobraženci v Ljubljani. Bila je nestrankarsko in protifašistično naravnana. Skrbela naj bi za gmotni in moralni položaj beguncev in izseljencev, njih kulturo, zbirala gradivo te vrste itd. Ustanovili so tudi krajevne enote.
Po podpisu rapalske pogodbe je tovrstno delovanje v korist Primorcev in Korošcev začelo usihati.48 Na delovanje begunskih organizacij, tudi Pokrajinskega odbora Jugoslovanske matice v Ljubljani, so od italijanskih oblasti prihajale vse pogostejše pritožbe. Podpirale naj bi terorizem, uperjen proti Italiji, zato so naše oblasti razpustile vse te organizacije.49
Še pred opustitvijo begunskega taborišča v Strnišču so oblasti tja začele pošiljati nove brezdomce. Šlo je za ruske državljane, ki so pred boljševiško oblastjo pobegnili v tujino. Razbežali so se po mnogih deželah Evrope, med drugim tudi v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sprva so bivali v Makedoniji, kamor so pripotovali z vlaki prek Grčije in Bolgarije. Njihovo točno število ni znano, ocene se gibljejo tudi do 60.000.50 Res je, da so iz naše države odhajali drugam, nazaj domov v Rusijo, na delo v Francijo, Severno in Južno Ameriko itd. V Sloveniji so ruski civilni begunci oblikovali svoji večji koloniji v Ljubljani in Mariboru.51
V Beogradu so iskali možnosti za njihovo razselitev po državi in tako so se spomnili tudi na Strnišče. Del so jih sprejeli tudi v državne službe, na primer k orožnikom, finančni straži oziroma kontroli, zlasti pa k obmejni četi, kar je bila tedaj velika izjema, saj tujci do takih služb niso imeli dostopa. Slovenci so bili z njimi nezadovoljni in tudi to je prispevalo k temu, da so Ruse umaknili iz obmejne čete na slovenskih mejah.
Ministrski svet je 24. januarja 1920 ustanovil Državni odbor za sprejem in nastanitev ruskih beguncev. Minister za socialno politiko je ta odbor 25. novembra 1921 ukinil, ker je Državna komisija za ruske begunce prevzela vse te posle in dobila na razpolago potrebne kredite. To obvestilo so z ministrstva za notranje zadeve 15. decembra 1921 poslali tudi Pokrajinski upravi za Slovenijo.52
Ruske begunce so v Ljubljani nastanili na Gradu, v nekdanjih vojaških barakah ob Šmartinski cesti, v Mestnem domu, hotelu Tivoli itd. Za njihove otroke so jeseni 1922 organizirali srednjo šolo v Ponovičah pri Litiji in jo leta 1925 preselili v grad Hrastovec v Slovenskih goricah in tam je delovala do ukinitve leta 1935.53
Iz Rusije sta 8. decembra 1920 prispela v Jugoslavijo donski in krimski kadetski korpus, v Strnišče pa 23. decembra istega leta. S poukom so začeli 1. januarja 1921. To so bili gojenci šole, ki je pripravljala mlade fante na poznejši študij na vojaških akademijah. Gojenci, ki so bili stari od sedem do sedemnajst let, so nosili uniforme. Vodja te šole je bil general Vladimir Rimski-Korsakov[os.], sorodnik poznanega skladatelja. Ob prihodu sta oba korpusa štela 860 oseb, od teh 800 učencev. Decembra 1921 so donski korpus preselili v Bilećo v Hercegovini, 20. oktobra 1922 pa je odšel še krimski korpus in vsi drugi Rusi, ki so jih napotili v Belo Cerkev v Banatu. Ruski kadeti so v Strnišču bivali skupno eno leto, devet mesecev in 27 dni.54
Ko je predstojnik taborišča v Strnišču 31. januarja 1921 pisal poročilo o predvideni ukinitvi tega zatočišča, je med tedanjimi »prebivalci« naštel 819 Rusov, 504 primorske begunce in 218 drugih oseb, med temi 32 železničarjev in 186 domačinov, skupno torej 1.541 oseb. Med tam zaposlenimi so bili trije orožniki in osem redarjev (policijskih stražnikov).55
Nekateri ruski begunci so v taborišču ali zunaj njega prihajali v spore z domačini. Obnašali so se objestno in ponižujoče do tamkajšnjega prebivalstva, ki je bilo kmečkega porekla. O teh dogodkih je ljubljanski vladi večkrat poročalo okrajno glavarstvo na Ptuju.
Iz skladišča ruskega krimskega kadetskega korpusa so 26. aprila 1922 neznanci ukradli za 20.000 kron obleke in perila. Sum je padel na Ruse same.56
Okrajno glavarstvo na Ptuju je 24. junija 1922 poročalo v Ljubljano, da se prebivalci v okolici taborišča pritožujejo zaradi poljskih tatvin, ki da jih zagrešijo Rusi. Le-ti naj bi tudi sicer ogrožali varnost, ženske si same niso upale na polja. V tem korpusu ni prave discipline, je sklenil okrajni glavar.57
Poveljstvo V. orožniške brigade v Ljubljani je 25. julija 1922 poročalo Pokrajinski upravi za Slovenijo, da so Rusi v Strnišču povsem demoralizirani, brez vsake discipline in reda. Menilo je, da bi bilo najbolje, da bi jih od tam odstranili. Znane so tudi pritožbe zaradi posilstev nad domačinkami, ki so imele opravka v tamkajšnjih gozdovih. Posadka mož postave v tem kraju je tedaj štela tri orožnike in devet stražnikov.58
Predsednik ruske begunske kolonije v Strnišču je bil general Nikolaj Duvakin[os.], ki po vsem sodeč ni dovolj poskrbel za red in disciplino obeh kadetskih korpusov. Ruska begunska kuhinja vseruskega zemskega soveta, kot so jo imenovali, je večkrat dolgovala plačilo stroškov za stanarino, vodo, razsvetljavo itd.
Nekateri ruski begunci so našli svoje mesto tudi v ohranjenem arhivu delegacije finančnega ministrstva v Ljubljani oziroma poznejše dravske finančne direkcije v Ljubljani. Razlog za to so bile njihove socialne razmere, povezane z zaposlitvijo, invalidnostjo ali smrtjo.59
Med temi emigranti so bili tudi ugledni znanstveniki oziroma profesorji, ki so bili pri nas dobro sprejeti. Ruska kolonija v Ljubljani je štela 225 oseb, kamor niso šteti študenti, bilo je 45 otrok. Kolonijo je vodil ruski odbor, ki je bil povezan z državno komisijo v Beogradu, delegat, ki je zastopal interese Rusov v naši kraljevini, pa je imel status vladnega pooblaščenca.60
Če je kdo od ruskih vojnih invalidov umrl, so njegovi tovariši zaprosili dravsko finančno direkcijo v Ljubljani za izplačilo pogrebnih stroškov. Tako je Združenje ruskih vojnih invalidov v Kraljevini Jugoslaviji imelo v Ljubljani svoj ljubljanski odsek, ki je imel sedež v hotelu Tivoli, in ta je navadno podal tovrstne prošnje.
Strnišče je imelo ves čas svojo varnostno posadko. Ko je bila vojna bolnišnica ukinjena, je postala privlačna za domačine, vendar iz drugačnih razlogov. Okrajni glavar na Ptuju je 11. decembra 1918 pisal v Ljubljano, da domačini iz barak odnašajo les in pohištvo, zato bi nujno potrebovali stražo, ki bi vzpostavila red. Ker ni imel dovolj moštva na razpolago, je prosil za pomoč iz Ljubljane. Orožniško poveljstvo v Ljubljani je tja poslalo osem mož. Tudi to ni zadostovalo, zato je glavar čez trinajst dni spet prosil za okrepitev in tja so napotili varnostne stražnike, ki so prej službovali na Primorskem.
Prva leta je v Strnišču delovala mešana posadka, orožniki in stražniki, po nekaj letih pa so ostali le orožniki.61 Ves čas obstoja taborišča v Strnišču so imeli precej opravka tudi z njegovimi stanovalci, še zlasti z dvema vrstama: tam zaposlenimi delavci in Rusi.
Okrajni glavar na Ptuju je 21. februarja 1921 poročal poverjeništvu za notranje zadeve, da je v Strnišču 1.060 ruskih beguncev. Sumil je, da so med njimi tudi osebe, ki so bile politično aktivne. Zato je tam spet vzpostavil izpostavo varnostne straže, ki je štela sedem oseb, in sicer okoliškega nadzornika (komandirja enote), tri nadstražnike in tri stražnike.62
Leta 1934 so k nam pribežali begunci iz Avstrije. Zakaj? Avstrijski nacisti so bili organizirani v nekakšne podružnice nemških polvojaških organizacij Sturmabteilung (SA, napadalni oddelek) in Schutzstaffel (SS, zaščitni oddelek). Ti so 25. julija 1934 popoldne začeli izvajati skrivne načrte za prevrat. Hoteli so prevzeti oblast in državo priključiti tretjemu rajhu. Najprej so zasedli poslopje radijske postaje na Dunaju in nato še urad zveznega kanclerja in tam ubili kanclerja Engelberta Dollfußa[os.]. Vojska in policija sta končno le nastopili v obrambo zakonite oblasti ter zatrli oboroženo vstajo. Ob poskusu prevrata je bilo 107 mrtvih na strani vladnih sil in 153 na strani upornikov.63
Prevratniki so bežali večinoma v Jugoslavijo, nekateri tudi v Nemčijo. Njihovo število ni poznano, po ocenah pa je v našo kraljevino pribežalo med 2.000 in 3.000 prevratnikov. Avstrijski vir navaja, da jih je bilo približno 2.000.64 Med ubežniki so bile tudi ženske in otroci, saj so bežale cele družine. Potovali so z motornimi vozili, s kolesi ali peš, tudi prek gorskih prelazov proti Sloveniji. Na meji so jim naši mejni organi odvzeli vso opremo in jih poslali dalje v Maribor ali Ljubljano. Predvsem Maribor je postal središče njihovega zbiranja, pri čemer so se naslonili na vsestransko pomoč nemške manjšine v Sloveniji.
Iz Dravske banovine so večino teh beguncev napotili v taborišča, ki so jih postavili v Varaždinu, Bjelovarju in Slavonski Požegi. Tam so se organizirali po svoje, kar je pomenilo po pravilih nemške SA. Sami so varovali taborišča in skrbeli za (notranjo) varnost. Niso pozabili na vojaško urjenje. Zaradi tega ni bilo neutemeljeno pisanje avstrijskih uradnih oblasti, da je pri nas nastala Avstrijska legija II., nekakšna podružnica organizacije z enakim imenom, ki je delovala v tretjem rajhu.
Pomoč prevratnikom v zbirnih taboriščih na Hrvaškem je prihajala od nemških uradnih virov, nemške manjšine pri nas, njihovih sorodnikov v Avstriji in Nemčiji, Rdečega križa, jugoslovanskih oblasti in drugih. Razdeljevali so jo begunci sami, zato je med njimi prihajalo do sporov.
Te begunce so 28. novembra 1934 z vlaki prepeljali na Sušak, od tam pa z dvema ladjama v Nemčijo, kjer se je velik del beguncev priključil pravi Avstrijski legiji. Ta je bila med prvimi nacističnimi enotami, ko so marca 1938 vkorakale v Avstrijo in je prišlo do nasilne priključitve te države k nemškemu rajhu.65
Avstrijske oblasti so po zatrtju tega upora okrepile varovanje državne meje z Jugoslavijo, posebej na Štajerskem, in v ta namen okrepile število orožništva za skoraj tisoč mož. Zato so vanj vključile tudi vojake, v te naloge pa pritegnile še moštvo Prostovoljnega zaščitnega zbora. Nadzor nad potniki na meji je od carinske straže prešel na orožništvo. Orožniki so prevzeli še naloge varovanja taborišč za po uporu prijete osebe. Prijetih je bilo približno 13.000 oseb, osumljenih povezanosti s poskusom državnega prevrata. Šlo je za tri vrste »sumljivih« oseb: nacionalsocialiste, socialne demokrate in komuniste. Zakaj slednji dve skupini? Februarja 1934 je tam prišlo do upora levih političnih sil oziroma njihovih strankarskih oboroženih formacij in bilo je okoli 500 mrtvih, med njimi dvanajst orožnikov. Večino pridržanih so postopoma izpustili brez sodne obravnave, zadnje pa šele po amnestiji z dne 16. februarja 1938.66
Zaradi vse večjega preganjanja Judov v Nemčiji in pozneje k tretjemu rajhu priključeni Avstriji so ti začeli zapuščati državo. Nekateri so pribežali tudi v Kraljevino Jugoslavijo, večinoma na območju meje z Avstrijo. Tisti, ki so prišli zakonito, so pri nas poiskali svoje sorodnike ali znance, da so jih sprejeli v oskrbo. Mnogi pa so pribežali brez ustreznih listin in na naši meji so jih praviloma zavrnili. Če so prekoračili mejo zunaj mejnih prehodov, so jih orožniki po prijetju izročili avstrijskim mejnim organom.
Judovska skupnost v Ljubljani je bila skromna, zato ni mogla ponuditi večje moralne ali gmotne pomoči judovskim beguncem. To je bil prvi razlog, da je sem pribežalo malo njihovih sovernikov oziroma sonarodnjakov. Drugi, še pomembnejši vzrok je bila državna politika do priseljevanja Judov v Jugoslavijo. Ta je bila omejevalna. Ministrski svet je namreč leta 1935 sklenil, da se vizumi za prihod judovskih beguncev dajejo le za kratko obdobje, od enega do treh mesecev. Tudi navodila o izdajanju obrtnih ali zaposlitvenih dovoljenj so zelo omejevala možnosti za doseljevanje teh beguncev.67
Kraljevska banska uprava Dravske banovine je 5. januarja 1939 poročala ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu. Opisala je delovanje varnostnih organov v tej banovini leta 1938. V poročilu so med drugim zapisali, da so policijski uradi v njej ravnali skladno z dobljenimi navodili in posebno pozornost namenjali omejevanju vstopa Judov v našo državo.68 Podobno poročilo za leto 1940 je omenjalo, da so celo nemški policijski organi pomagali pri ilegalnih prehodih Judov k nam.69 To je bilo prejkone res, saj je bil to eden od (preizkušenih) načinov, da so se nacisti (ali tudi nekatere druge države) tedaj znebili nezaželenih oseb. Ponekod je to praksa tudi danes.
Ker nekateri judovski begunci pri nas niso imeli sorodnikov ali znancev, so slovenske oblasti morale poskrbeti zanje. Najprej so jih namestili v grad Rajhenburg, leta 1940 pa so v gradu severno od vasi Leskovec pri Krškem zanje ustanovili majhno taborišče. Konec istega leta je v njem prebivalo 80 oseb. Taborišče je vzdrževalo judovsko podporno društvo Hicen iz Zagreba. Vseh dvajset beguncev, ki so še bivali na gradu Rajhenburg, se je preživljalo na svoje stroške.70
S tihotapljenjem Judov se je okoriščala razvejena mreža ljudi na obeh straneh meje med Avstrijo oziroma pozneje tretjim rajhom ter Jugoslavijo. S tem se je ubadala tudi naša policija in prijete begunce vračala v Avstrijo oziroma rajh. Skupino šestnajstih judovskih deklet je pred vrnitvijo v rajh na lastno odgovornost rešil Uroš Žun[os.], komisar železniškega in obmejnega komisariata v Mariboru, kamor je bil leta 1940 premeščen iz Kranja; tam je bil slabo leto predstojnik predstojništva mestne policije.71 Žuna[os.] so preganjale okupatorske oblasti, po vojni pa tudi novi slovenski varnostni organi, saj je bil osumljen delovanja v korist britanske obveščevalne službe. Po smrti so ga v Izraelu razglasili za pravičnika, kar je posebno priznanje za ljudi, ki so pomagali Judom pred preganjanjem.72
Tudi okrajni načelnik v Mariboru dr. Leopold Eiletz[os.] je kljub drugačnim napotkom višjih oblasti večkrat pomagal judovskim beguncem, ki so k nam pribežali iz Avstrije. Ni jih vrnil nazaj, temveč jim je omogočil začasno bivanje pri nas ali njihovo nadaljnjo pot, je v pogovoru z novinarko povedal njegov sin Silvin Eiletz[os.].73
Z judovskimi begunci se je Slovenija srečala tudi med drugo svetovno vojno. Večinoma so pribežali iz Hrvaške, saj jih je režim tako imenovane Nezavisne države Hrvatske preganjal. Za časa italijanske okupacije dela Slovenije so jih nekaj deset namestili tudi na gradu Lesno Brdo pri Horjulu. Tam so bivali od poletja 1941 do poletja 1942, nakar so jih odpeljali v Italijo. Med njimi je bilo tudi omenjenih šestnajst otrok oziroma deklet, ki jih je v Mariboru rešil komisar Uroš Žun[os.].74
Zaradi druge svetovne vojne je v Sloveniji spet prišlo do prisilnih selitev domačega prebivalstva.
Zasedba Slovenije med zadnjo svetovno vojno je na naše ozemlje spet prinesla nove razmejitve. Nemci, Italijani in Madžari so želeli označiti, kar so si pri nas prilastili. Nemci so zasedli 10.261,09 kvadratnega kilometra ozemlja s 798.700 prebivalci, Italijani 4.550,66 kvadratnega kilometra s 336.279 prebivalci in Madžari 997,54 kvadratnega kilometra s 102.867 prebivalci.
Vsi trije okupatorji so hoteli čim prej opraviti raznarodovanje zasedenih ozemelj in jih pripraviti za spojitev s svojimi državami. Za to so uporabljali različne poti, od potujčevanja v šolah prek koncentracijskih taborišč do izganjanja Slovencev z domov. Pri tem so bili najbolj dosledni Nemci.
Takoj po nemški zasedbi Spodnje Štajerske in Gorenjske so na italijansko okupirano območje zbežali prvi begunci, da bi se umaknili nemškemu preganjanju. Zatekli so se k sorodnikom, znancem in prijateljem v Ljubljani, mnogi pa so našli svoj začasni dom v različnih ustanovah za dijake in študente. Med slednjimi je treba omeniti Marijanišče, internat za revne nadarjene dijake v Ljubljani, kjer je danes Dijaški dom Ivana Cankarja.75 To nasilje je trajalo ves čas vojne in danes ocenjujejo, da je pred nemškim izgonom v Ljubljansko pokrajino ali drugam zbežalo okoli 17.000 Slovencev.76
Nemci so naše prebivalce ob Sotli sprva enostavno nagnali na Hrvaško. Potem so jih začeli izganjati iz domov, jih začasno namestili na gradu Rajhenburg in nato odpeljali v izgnanstvo. Ocenjujejo, da je bilo skozi to graščino pregnanih okoli 65.000 Slovencev.77 Poleti 1941 so krenili na pot prvi vlaki s pregnanci, ki so vozili iz Slovenije na Hrvaško in v Srbijo, največ pa jih je bilo namenjenih v tretji rajh. Propadel je njihov prvotni načrt, da bi Slovence izgnali tudi v Italijo ter v bolgarski del zasedene Makedonije; nacistično vodstvo je namreč ocenilo, da bi morali Slovence izgnati čim dalj od domovine.78
Nemci so računali, da bodo izselili tudi prebivalce v 20-kilometrskem pasu vzdolž razmejitvene črte med nemško in italijansko okupacijsko cono. Začetek izseljevanja je bržkone vplival tudi na spontano vstajo v Poljanski dolini decembra 1941, ki je spadala v ta pas.79
Madžarski okupator je vzel na piko zlasti slovenske izobražence, duhovnike in Jude. Internirali so jih v posebna taborišča v notranjost države, zlasti v Sárvár, Sopron in Szigetvár.80 Madžarski parlament je 16. decembra 1941 sprejel zakon o priključitvi zasedenih ozemelj Prekmurja k Madžarski. Kmalu so začeli izvajati sklep, da je treba izseliti vse tiste, ki so se v Prekmurje naselili po 31. oktobru 1918, ko je razpadla Avstro-Ogrska. Tako so 22. junija 1942 v taborišče Sárvár prisilno preselili 121 družin slovenskih kolonistov s 568 člani.81 Okupator je v celoti interniral 1.259 oseb, 7.211 jih je odpeljal na prisilno delo, 10.164 jih je prisilno vpoklical v madžarsko vojsko, v zaporih je bilo 461 oseb, v ujetništvu 1.052, konfiniranih pa 62. Svobodo so omejili torej 20.209 Slovencem. Poleg tega so v internacijo odgnali 571 prekmurskih Judov, od katerih se jih je vrnilo le 30.82
Preganjanje Slovencev z rodne grude naj bi izpolnilo dva cilja: odstraniti vse, ki niso bili naklonjeni okupatorjem, hkrati pa napraviti prostor za naseljevanje tujcev oziroma takih, ki so bili okupatorjem vdani.
Nemški okupator je vsem tem zaplenil premoženje. Njihovo lastnino je sprva prevzela Deutsche Ansiedlungs-Geselschaft (DAG), potem pa so jo prevzeli nemški naseljenci ali nemška podjetja.
Nemške oblasti so preselile nemško govoreče prebivalce v Ljubljani in okolici ter jih naselile na Gorenjskem in Koroškem. Tja so naselile tudi nemške prebivalce iz Kanalske doline v Italiji.
Med drugo svetovno vojno sta pri nas nastali oziroma delovali dve vrsti povsem ločene socialne pomoči, ki sta bili namenjeni tudi vsem vrstam vojnih pregnancev. Prva je bila Zimska pomoč, druga pa Ljudska pomoč, poznejša Slovenska ljudska pomoč.
Oblast v nekdanji Dravski banovini je ustanovila Zimsko pomoč in prvič se je izkazala že pozimi 1939/40, ko je za silo preskrbela revne prebivalce, ki so vse bolj čutili posledice vojne, čeprav še ni dosegla naših krajev. Še bolj se je razmahnila naslednjo zimo in dobivala tudi značaj pomoči za nasprotnike ali žrtve osvobodilnega gibanja.
Še posebej po nemški ofenzivi na osvobojeno partizansko ozemlje v Beli krajini, na Dolenjskem in Notranjskem jeseni 1943 je tamkajšnje prebivalstvo doživljalo dvojno usodo. Sumljive civiliste so okupatorske enote zajele in odpeljale v taborišče na gradu v Brestanici, v Ribnici, Kočevju in sprva celo na stadion v Novem mestu. Skoraj 20.000 oseb pa je zbežalo v Ljubljano. Tam je 9. decembra 1943 začel delovati Odbor za dolenjske, notranjske in belokranjske begunce, kot se je imenoval, in je nadomestil dotedanjo Kmečko pisarno. Pisarna oziroma odbor sta skrbela za begunce tako, da sta jim poskušala preskrbeti stanovanje, hrano, kurjavo, obleko in zaposlitev.83
Po porazu nemške vojske se je skupaj z okupatorskimi enotami na Balkanu, ki so štele okoli 340.000 mož, prek Slovenije v Avstrijo in Italijo umaknilo približno 120.000 pripadnikov kvizlinških enot z območja Jugoslavije pa tudi mnogo civilnih oseb. S slovenskimi domobranci se je umaknilo največ civilistov z območja Dolenjske. Glavnino (slovenskih) okupatorskih pomagačev so iz Vetrinja na Koroškem zavezniki vrnili in so večinoma postali žrtev zmagovalcev, zato drugih niso več vračali.
Civilne osebe so namestili v taborišča pod upravo ameriške in britanske vojske. V begunskih taboriščih v Italiji so prevladovali vojaški begunci, medtem ko so v Avstriji bili večinoma civilisti.84
V nekaterih taboriščih so ti begunci organizirali otroške vrtce, osnovne šole, gospodinjske šole, obrtno šolo in gimnazijo.85 Organizirali so tudi razne obrtne delavnice, ambulante, izdajali so časopise. Skrbeli so za notranji red in varnost.
Ponekod so v taboriščih nasprotniki nove oblasti v Slovenji oziroma Jugoslaviji začeli organizirati posameznike in skupine za oboroženo delovanje proti tej oblasti. Središče tega delovanja je bilo vojaško taborišče St. Johann im Pongau. K nam so pošiljali trojke tako imenovane Matjaževe vojske, da bi se tudi z orožjem borile proti novim oblastem v domovini oziroma sodelovale z ilegalnimi oboroženimi skupinami, ki so nastajale pri nas.86
Življenje naših beguncev v Avstriji je šest desetletij pozneje opisal John Corsellis[os.], ki je v službi britanskega štaba skrbel za slovenska begunska taborišča v južni Avstriji.87 Fotografsko gradivo o življenju slovenskih razseljenih oseb v taboriščih v Italiji je prav tako skoraj po šestih desetletjih zagledalo luč sveta.88 Pozneje so ti begunci postopoma odšli v zahodnoevropske ali prekomorske države.
Med drugo svetovno vojno je na milijone prebivalcev Evrope moralo zapustiti svoje domove in po vzpostavitvi miru se je pojavilo vprašanje, kako tiste, ki so morijo preživeli, vračati domov. Da bi si države pomagale pri organiziranem vračanju izgnancev, taboriščnikov, internirancev, vojnih ujetnikov in drugih žrtev vojne, so že 9. novembra 1943 ustanovili osrednje mednarodno telo s kratico UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration, Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo). Vanjo je bila vključena tudi begunska vlada Kraljevine Jugoslavije v Londonu. Vsem tem osebam so zagotavljali začasna zatočišča in zbirna središča, kjer so jim ponudili hrano, nujno medicinsko pomoč in oblačila.89
Slovenski izgnanci so se začeli organizirano vračati domov konec junija 1945. Vračanje teh, ki so prebivali na območjih nekdanje Kraljevine Jugoslavije, je vodil štab za repatriacijo v Beogradu. Bil je izvršilno telo državne komisije za repatriacijo pri ministrstvu za socialno politiko Demokratične federativne Jugoslavije. Podrejen mu je bil odsek za repatriacijo v Sloveniji. Sprva je ta odsek spadal pod slovensko ministrstvo za notranje zadeve, točneje pod oddelek za izvrševanje kazni. Konec avgusta 1946 ga je prevzelo ministrstvo za socialno politiko federalne Slovenije.90 Skrbel je za vračanje vojnih ujetnikov, izgnancev, prisilnih delavcev, internirancev in drugih razseljenih oseb. Organizirali so okoli 40 sprejemališč za take osebe, ki so se vračale domov. Zmogljivost teh sprejemališč je znašala 40.302 oseb. Prek Slovenije se je tedaj vračalo nad 440.000 ljudi.91
Državni zbor Republike Slovenije je sredi oktobra 1995 sprejel zakon o žrtvah vojnega nasilja,92 ki je vključil izgnance, taboriščnike, zapornike, delovne deportirance, internirance, ukradene otroke, begunce pred nasilno izselitvijo in druge begunce. Prav za predzadnjo skupino si je bilo treba precej prizadevati, da so jo uvrstili med žrtve, štela pa je okoli 17.000 oseb.
Zakon je žrtvam priznal več pravic, na primer zdravstveno varstvo, pokojninsko dobo pod ugodnejšimi pogoji, pravico do vojne odškodnine, dosmrtno mesečno rento in prednost pri dodelitvi socialnega stanovanja.
Ta zakon je bil nekakšno moralno opravičilo in priznanje prizadetim. Na denarno odškodnino so morali še počakati, da je to uredil zakon o poplačilu vojne odškodnine, ki je bil v pripravi v državnem zboru. Društvo izgnancev Slovenije je svoja prizadevanja za dosego pravice prikazalo v obsežnem zborniku z naslovom Z javno besedo do pravic, ki so ga 27. julija 2000 predstavili na časnikarski konferenci.
Kako je bilo s poplačilom nemške vojne odškodnine? Marca 2000 je nemški parlament začel z obravnavo zakonskega predloga o ustanovitvi sklada za izplačevanje odškodnine prisilnim delavcem iz obdobja nacizma.93 Sprejet je bil 8. avgusta 2000 in pod imenom zakon o skladu Spomin, odgovornost, prihodnost je 12. avgusta istega leta začel veljati.
Kmalu za tem je tudi Avstrija sprejela zakon o skladu za prostovoljna izplačila odškodnine prisilnim delavcem v času nacističnega režima, ki je začel veljati 27. novembra 2000. Popularno se je imenoval Sklad za spravo, mir in sodelovanje. Zastopanje koristi slovenskih upravičencev do povračila iz tega sklada naj bi prevzela Slovenska odškodninska družba, vendar se to ni zgodilo, saj je celotno akcijo s tiskanjem obrazcev vred vodilo Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945. Rok za vlaganje zahtevkov za odškodnino so podaljšali do 31. decembra 2003.
Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 je do konca rokov po nemškem in avstrijskem zakonu zbralo podatke za 8.448 izgnancev, prisilnih delavcev v Nemčiji, in za 1.900 takih Slovencev, ki so bili na prisilnem delu v Avstriji. Posredovali so jih uradu Mednarodne organizacije za migracije v Ljubljani.94
Odškodnino tistim, ki ju omenjena zakona ne zadevata, a so bili žrtve tretjega rajha, naj bi zagotovila Mednarodna organizacija za migracije, ki ima sedež v Ženevi. Slovenija je postala polnopravna članica te organizacije na zasedanju 28. in 29. novembra 2000 v Ženevi, takoj za tem pa je naša država ratificirala ustavo Mednarodne organizacije za migracije.95
Do konca februarja 2005 je prvi obrok odškodnine za prisilno delo po nemškem zakonu prejelo 9.514 Slovencev, 1.800 pa celotni znesek odškodnine po avstrijskem zakonu.
Madžarska je leta 1992 sprejela zakon in podzakonske predpise, ki so urejali pravico do odškodnine osebam, prizadetim med drugo svetovno vojno. Rok za prijavo odškodnine je bil 2. november 1992.96
Pred dnevom izgnancev je leta 2019 naš časnik objavil podatek Društva izgnancev Slovenije 1941–1945, da od Nemčije še ni bila izterjana vojna odškodnina ter sploh še ni bila poplačana gmotna škoda žrtvam vojnega nasilja pri nas.97
Jeseni 2019 je naš osrednji časnik objavil podatek, da so avgusta 1942 Nemci na dvorišču današnje I. osnovne šole v Celju zbrali okoli 650 naših otrok, jih iztrgali staršem in jih nato odpeljali v nacistična taborišča. Danes jih je živih le še 130 in so povezani v Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok, ki ga vodi Janez Žmavc[os.] in je leta 2002 izdalo knjigo Taboriščniki – ukradeni otroci. Nihče še ni dobil nobene odškodnine, celo za spominska obeležja v krajih trpljenja morajo skrbeti sami.98
Državni zbor Republike Slovenije je 28. februarja 2001 sprejel zakon o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja ter podzakonske predpise.99 Skupni znesek odškodnin, ki jih je lahko prejel upravičenec, ni mogel biti večji kot dva milijona tolarjev. Višina odškodnine je bila odvisna od dveh okoliščin:
Konec oktobra 2001 je bil objavljen podatek, da je zahtevek za uveljavitev pravice po zakonu o žrtvah vojnega nasilja postavilo 19.479 izgnancev, 6.907 internirancev, 6.359 beguncev, 3.210 taboriščnikov in 1.419 zapornikov, skupaj 37.374 oseb.100
Slovenska vlada je aprila 2005 podala parlamentu predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja. Ta je med civilne žrtve štel tudi tiste, ki jih je prizadela partizanska stran.101 Septembra 2009 so bile omenjene spremembe in dopolnitve zakona o vojnih žrtvah končno le sprejete. Tak status so dobili še otroci, ki so jim starše pobili partizani ali zavezniki, ter begunci, ki so morali zaradi nasilja partizanov ali njihovih zaveznikov zapustiti domove.102
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je objavilo podatek, da je bilo 30. marca 2012 pri nas 48.026 oseb, ki so imele status žrtve vojnega nasilja. Med njimi je bilo 13.426 beguncev.103
Po drugi svetovni vojni se trpljenje ljudi, ki so morali zapustiti svoja ognjišča, ni končalo. Med njimi so bili tudi prebivalci našega ozemlja.
Med sklepnimi operacijami za osvoboditev so partizanske sile v Sloveniji zajele okoli 150.000 nemških vojakov in pripadnikov kolaborantskih enot ter skoraj 230.000 civilistov in pripadnikov oboroženih formacij Nezavisne države Hrvatske. Vojne ujetnike so namestili v taborišča in večinoma so morali sodelovati pri obnovi države.104 Zlasti pripadniki slovenskih domačih enot, ki so bile v službi pri okupatorjih, so bili usmrčeni.
Zato so v različnih krajih Slovenije ustanovili delovna taborišča za vojne ujetnike. Ta so bila sprva pod upravo Jugoslovanske armade, postopoma pa je to vlogo prevzemalo slovensko notranje ministrstvo, seveda v tesni povezanosti z zveznim notranjim resorjem. Leta 1947 je bilo v trinajstih taboriščih še okoli 15.000 vojnih ujetnikov. Njihovo vračanje domov se je končalo leta 1949.105
Po partizanski zmagi je nova oblast sklenila, da bo nemški manjšini pri nas odpravila manjšinske pravice, odvzela premoženje, jo izgnala ter na ta način odpravila njen pomen. Njen obstoj je oblast skušala izbrisati iz spomina. Po dosedanjih podatkih je bilo v letu 1945 in 1946 iz Slovenije izseljenih 9.474 nemških prebivalcev. Šele po osamosvojitvi Slovenije se je povečalo zanimanje za nekdanjo nemško manjšino pri nas, zlasti za njeno kulturo in gospodarstvo. Ko je bil Maribor leta 2012 evropska prestolnica kulture, so tam odprli razstavo Nemci in Maribor in bila je dobro obiskana.106
Podobno se dogaja pri nas z nekdanjo judovsko skupnostjo na Slovenskem, ki pa je še slabo raziskana in predstavljena.
Potrebno se mi zdi, da vsaj na kratko omenim izseljevanje prebivalcev iz slovenskega dela Istre in Primorja. Potekalo je v več obdobjih.
Prvo se je začelo že po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Tu so živeli italijanski priseljenci, ki so jih sem naselili iz različnih predelov države in so postali nosilci fašistične oblasti na tako imenovanem rapalskem delu priključenega slovenskega ozemlja. Spoznali so, da se jim ne piše dobro, ter so zapuščali to območje in odhajali v domače kraje.
Po koncu druge svetovne vojne se je začel drugi val izseljevanja iz teh predelov. Najprej je šlo za tako imenovane ezule, izgnance ali pregnance, ki so zbežali pred novo, partizansko oblastjo.
Po uveljavitvi mirovne pogodbe z Italijo 15. septembra 1947 so odhajali zlasti optanti. To so bile osebe, ki so same odločale, katero državljanstvo oziroma državo bodo izbrale. Prebivalcem cone A in cone B Julijske krajine je to omogočala mirovna pogodba. Odločbe o opciji je za prebivalce v coni B izdajalo slovensko notranje ministrstvo. V celoti se je za italijansko državljanstvo odločilo 21.332 prebivalcev slovenskega dela ozemlja, ki je s pariško mirovno pogodbo pripadlo Jugoslaviji oziroma Sloveniji. To so bili ljudje, ki so v času italijanske zasedbe teh krajev prišli iz notranjosti Italije in tu dobili zaposlitev, pa tisti, ki so se želeli preseliti v mesta, se tam zaposliti ali uživati pokojnino, pa tudi osebe, ki so se izselile iz političnih in ideoloških razlogov.107
Hkrati z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe z Italijo je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na cono A pod zavezniško vojaško upravo in cono B pod vojaško upravo JLA. V cono B sta spadala okraja Koper in Buje. V okraju Koper je živelo precej italijanskega prebivalstva, skoraj polovica, zlasti v mestih. Prišlo je do legalnega in ilegalnega izseljevanja ne le Italijanov, temveč tudi Slovencev. Do leta 1958 se je iz koprskega okraja izselilo 25.070 oseb, od teh več kot 19.000 Italijanov.
Razlogi za izseljevanje iz Sloveniji priključenih ozemelj in okraja Koper so bili različni in številni: od strahu pred kaznijo za storjeno nasilje nad slovenskim prebivalstvom v času italijanske zasedbe prek strahu pred novo oblastjo do želje po boljšem zaslužku in življenju v Trstu in Italiji. Begunce so naseljevali bodisi v 109 begunskih taboriščih v Italiji, bodisi ob državni meji z Jugoslavijo, bodisi pri sorodnikih in znancih. To izseljevanje sta spretno izrabljali italijanska politika in država, kar se dogaja še danes.108
Osebe, ki so skrivaj zbežale z nekdanjega ozemlja v coni B Julijske krajine ali zahodno od dotedanje rapalske meje in iz cone B STO oziroma nekdanjega koprskega okraja, so izgubile pravico do odškodnine za premoženje, ki so ga zapustile v dotedanjih prebivališčih. Optanti s tega ozemlja in iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja pa so bili v tem pogledu na boljšem: priznana jim je bila pravica do odškodnine.
Za odškodnino beguncem je Slovenija vplačala 110 milijonov dolarjev na računu Dresdner Bank v Luksemburgu, skladno z meddržavnim sporazumom med Italijo in Jugoslavijo z dne 13. februarja 1983.109
Poti beguncev so šle tudi v nasprotni smeri, iz Italije v Slovenijo. To je bilo zlasti povezano z določanjem nove meje med Italijo in Jugoslavijo. Tako je leta 1948 iz Italije k nam pribežalo približno 1.500 oseb. Oblasti so jih namestile v zbirno taborišče v vasi Vrhpolje pri Vipavi, od tam pa so jih postopoma razselile po vsej državi.110
Omeniti je treba še prisilno izseljevanje prebivalcev, ki so živeli vzdolž meje z Avstrijo in Italijo. To se je dogajalo prva leta po končani drugi svetovni vojni, ko je bila državna meja varnostno zelo zanimiva. Nekateri naši državljani so hoteli zbežati na tuje, postopoma pa so to poskušali tudi državljani iz drugih socialističnih držav vzhodne Evrope, ki jim je uspelo pribežati do Slovenije. Nekaterim se je beg prek meje posrečil, del pa so jih stražarji naše meje prijeli, v letu 1947 na primer 1.385 oseb, leta 1948 je bilo to število 3.226 in leta 1949 je naraslo na 4.766 oseb.111
Po drugi strani pa so se k nam hoteli vrniti nekateri, ki so iz Slovenije takoj ob koncu vojne zbežali pred partizansko vojsko; hoteli so delovati proti oblasti, tudi z orožjem in razstrelivom. Hkrati so v Sloveniji nastajale skupine, ki so delovale zoper oblast in se včasih hotele umakniti čez mejo.112
Oblasti so poostrile straženje naše meje in med drugimi ukrepi so se zatekle tudi k prisilnemu izseljevanju tamkajšnjega prebivalstva. Nasilno preseljene osebe so namestili zlasti na Kočevsko po opustelih vaseh. Usode nekaj teh oseb so opisane v zborniku, ki obravnava dogajanje na meji med Slovenijo in avstrijsko Koroško v letih od 1945 do 1991.113 Delati so morali na državnih posestvih, vrniti pa so se smeli šele po nekaj letih.114 Te ukrepe je omogočal zlasti tedanji zakon o režimu na meji, ki je bil sploh prvi tovrsten predpis na našem ozemlju v dotedanji zgodovini. Predvideval je kaznovanje kršiteljev tega in drugih predpisov, ki jih je pozneje izdal notranji minister, in sicer z zaporom do treh mesecev ali s poboljševalnim delom ali v denarju do 3.000 dinarjev; po prestani kazni so jih lahko izgnali iz kraja prebivališča. Kazni je izrekal odsek za notranje zadeve izvršilnega odbora okrajnega, mestnega ali rajonskega ljudskega odbora.115
Na tem mestu se mi zdi umestno omeniti tudi madžarske begunce, ki so k nam pribežali jeseni 1956. Vodstvo te sosednje države je hotelo uvesti demokratičen režim in razglasiti nevtralnost države oziroma njen izstop iz varšavskega pakta. Prišlo je do vstaje, ki se je začela 23. oktobra 1956.
Sovjetske vojaške enote so 4. novembra 1956 posredovale s silo in zatrle demokratične težnje budimpeštanskega vodstva. Sprožil se je val beguncev in njihovo število so ocenjevali na skoraj 200.000. Pomenili so prvo veliko begunsko krizo v Evropi po končani drugi svetovni vojni in s tem je bilo povezano tudi preoblikovanje Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) v stalno ustanovo svetovne organizacije.116
V Jugoslavijo je pribežalo 19.600 madžarskih beguncev in naša država je zaprosila Organizacijo združenih narodov za pomoč. Ta je ustanovila odbor za begunce v Jugoslaviji.117 V Slovenijo jih je pribežalo 2.361, in sicer v Prekmurje, kjer so jim začasno nastanitev ponudili sorodniki, prijatelji in znanci ali so jih nastanili v gradovih in drugod.118 V letu 1957 je iz Madžarske v Slovenijo pribežalo še 1.223 oseb in so jih začasno namestili v »zbirne baze za madžarske begunce«. 119 Med gradovi, ki so bili zavetišče tem osebam, je treba omeniti Borl in še zlasti Rajhenburg.120 Od teh beguncev se jih je nekaj prostovoljno vrnilo domov, nekaj prisilno, večinoma so odšli najprej v druge predele Jugoslavije, nato pa dalje na zahod, nekaj jih je zaprosilo za politično zatočišče pri nas itd. Pri nas jih je ostalo le 27, devet so jih prisilno vrnili, dva sta umrla, vsi drugi so odšli dalje na zahod.121
Leta 1968, dvanajst let za madžarskimi dogodki, so v Jugoslavijo pribežali begunci iz Češkoslovaške ali pa se niso upali vrniti domov tisti njihovi državljani, ki so bili takrat pri nas na počitnicah. Vojska članic varšavske zveze, razen Romunije, je namreč 21. avgusta 1968 posredovala s silo in zatrla tako imenovano praško pomlad. Reforme so ustavili, meje te države so zastražili vojaki varšavskega pakta, uveljavljena je bila sovjetska doktrina o omejeni suverenosti članic tega pakta.122
Češkoslovaškim turistom in beguncem je Jugoslavija ponudila človekoljubno pomoč, kar je veljalo tudi za tiste, ki so bili kot turisti pri nas v Sloveniji.
Ne vojna ne revščina, temveč naravna nesreča je k nam pripeljala Makedonce, zlasti otroke. Skopje je namreč 26. julija 1963 prizadel močan potres. Bile so številne smrtne žrtve ter poškodovani in nastala je velikanska gmotna škoda.123 Ogroženih je bilo okoli 120.000 ljudi vseh starosti. Zlasti ogrožene otroke so razmestili po vsej državi. V Sloveniji so do vrnitve domov bivali predvsem v dijaških in podobnih domovih. Osrednji slovenski dnevnik je 18. in 19. avgusta 1963 priobčil seznam evakuirancev iz Skopja. Seznam je obsegal 2.101 osebo. Naštetih je bilo 21 domov oziroma poslopij, kjer so nastanili otroke. Poleg tega je Slovenija sprejela tudi odrasle osebe, nekatere od teh pa so spremljale otroke in mladostnike. Del jih je našlo zatočišče pri sorodnikih iz Makedonije, ki so bivali pri nas. Delo je 9. avgusta 1963 poročalo, da je v Slovenijo iz Skopja prišlo 2.446 oseb.124
Ta nesreča je imela posledice tudi za tedanjo Srednjo strokovno šolo za notranje zadeve v Tacnu. Tam so gradili nov dom za učence, in ker so naša gradbena podjetja svoje delavce poslala v Skopje, da so pomagali pri obnovi, so dela pod Šmarno goro potekala počasneje. V šolo so na začasno bivanje sprejeli 114 otrok in žena skopskih miličnikov in pri nas so ostali do začetka septembra. Šolsko leto se je zato v tej šoli začelo sredi septembra 1963, dva tedna pozneje kot sicer.125
Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 je bilo pobudnik za sklic evropskega strokovnega srečanja pregnanih v drugi svetovni vojni. Postalo je organizator takega srečanja, pokroviteljstvo pa je prevzel predsednik republike dr. Danilo Türk[os.]. Tako je bil dan pred dnevom izgnancev, 6. junija 2009, v dvorani Tivoli v Ljubljani prvi evropski kongres izgnancev in beguncev, žrtev fašizma in nacizma v letih 1920–1945. Zbralo se je približno 4.000 izgnancev, prisilnih delavcev, beguncev in njihovih svojcev iz dvanajstih držav Evrope ter predstavniki treh mednarodnih organizacij. Med drugim so sprejeli sklep, da naj bi slovenski muzej izgnancev v Brestanici postal evropski.126
7. Slovenska kronika XX. stoletja, 1900–1941, str. 58.
8. Zajc[os.], "Namesto v vojsko za tri leta – za zmerom v Ameriko," Nedelo, 31. januarja 2010, str. 22.
9. Slovenska kronika XX. stoletja, 1900–1941, str. 64, g. Zakaj so Slovenci odhajali v svet.
10. Marijan Zlobec[os.], "Odhajali so s parniki in lokomotivami," Delo, 25. oktobra 2001, str. 8. Mojca Lorenčič[os.], "Korenine imam tukaj, krošnjo pa v Braziliji," Dnevnik, 3. novembra 2001, str. 24.
11. Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, str. 212, g. Begunci 1915–18.
12. Slovenski begunski koledar za leto 1917.
13. Otroške vrtce so v Avstro-Ogrski začeli organizirati po letu 1872, ko je izšel Ukaz ministra za bogočastje in uk z dne 22. junija 1872, s katerim se razpisujejo določila o otročjih vrtih in o takih zavodih, ki so si z njimi podobni, DZ, št. 41/72, z dne 23. julija 1872.
14. Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, str. 213, g. Begunsko šolstvo.
15. Zakon z dne 31. decembra 1917 o varstvu vojnih beguncev, DZ, št. 8/18, z dne 11. januarja 1918.
16. Petra Svoljšak[os.], "Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno," Zgodovinski časopis, št. 3 in 4, 1991, str. 429–414 in 607–637.
17. Krajevni leksikon Slovenije, 3. knjiga, str. 149, g. Leskovec pri Krškem.
18. SI AS, 60, Predsedstvo NVSHS, DVS in PUS, a. š. 9, ovoj Spisi sej.
19. Naredba celokupne narodne vlade SHS v Ljubljani, Ur. list NV SHS v Ljubljani, št. 14/18, z dne 28. novembra 1918.
20. Naredba poverjeništva za socialno skrbstvo, Ur. list NV SHS v Ljubljani, št. 4/18, z dne 9. novembra 1918.
21. Naredba poverjeništev za finance in za socialno skrbstvo, Ur. list NV SHS v Ljubljani, št. 18/18, z dne 7. decembra 1918.
22. Naredba celokupne narodne vlade SHS v Ljubljani, Ur. list NV SHS v Ljubljani, št. 32/19, z dne 7. januarja 1919.
23. SI AS, 59, Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani, fasc. 1, ovoj Begunci in opcije.
24. Buđet državnih rashoda i prihoda Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca za 1920/21 godinu, str. 18.
25. Uredba o ustanovitvi državnega oddelka za zaščito dece, Ur. list DVS, št. 74/19, z dne 11. aprila 1919.
26. Pravilnik o ureditvi državnega oddelka za zaščito dece, Ur. list DVS, št. 75/19, z dne 14. aprila 1919.
27. Prostovoljni sodelavci pri državni zaščiti dece in mladine bodo oproščeni vojaške službe, Ur. list DVS, št. 2/20, z dne 7. januarja 1920.
28. Vroče sledi hladne vojne, str. 131.
29. Prav tam.
30. Naredba deželne vlade za Slovenijo, s katero se ustanavlja urad za zaščito beguncev v Ljubljani, Ur. list DVS, št. 185/19, z dne 30. decembra 1919.
31. Dr. Maca Jogan[os.], "Žensko gibanje na Slovenskem," Slovenska panorama, 10. oktobra 2001, str. 20–21.
32. SI AS, 109, Dravska finančna direkcija v Ljubljani, fasc. 1921, 2001–3000, spis št. 2233.
33. Objava, Ur. list NV SHS v Ljubljani, št. 8/18, z dne 16. novembra 1918.
34. Naredba celokupne narodne vlade SHS v Ljubljani, Ur. list NV SHS v Ljubljani, št. 34/19, z dne 10. januarja 1919.
35. SI AS, 94, Odsek za narodno obrambo, a. š. 8, ovoj Prijave goriških beguncev za odškodnine vsled vojnih škod. Med njimi je bil tudi Leopold Rijavec, doma iz vasi Rijavci na Goriškem, krojaški mojster iz Gorice, Gosposka ulica 3, ki se je kot begunec naselil v Ljubljani in nadaljeval s krojaško obrtjo v delavnici ob Miklošičevi cesti. Njegov zahtevek je znašal 8.258,30 kron, ki ga nikoli ni prejel. Sin Leopold je po končani mornariški akademiji postal policijski stražnik v Mariboru in nato v Ljubljani, kjer je dosegel položaj namestnika poveljnika državne policijske straže pri upravi policije v Ljubljani. Ker ob okupaciji ni hotel priseči Mussoliniju, so ga zaprli in kot deportiranec je iz Italije pobegnil v Švico ter se pridružil odporu proti nacizmu in fašizmu. Po vrnitvi domov je krajši čas delal pri milici v Ljubljani, nato pa do upokojitve v Univerzitetnem kliničnem centru.
36. SI AS, 94, Odsek za narodno obrambo, a. š. 1, spis št. 680.
37. SI AS, 64, Poverjeništvo/Oddelek za socialno skrbstvo/politiko NVSHS, DVS in PUS, fasc. 1, ovoj Poročila o delovanju oddelka za socialno politiko za leto 1923.
38. SI AS, 64, Poverjeništvo/Oddelek za socialno skrbstvo/politiko NVSHS, DVS in PUS, fasc. 1, ovoj Poročila o delovanju oddelka za socialno politiko za leto 1923.
39. Jutka M. Kiraly[os.], "Prekmurski Primorci niso prišleki," Nedelo, 12. septembra 1999, str. 4. O teh kolonistih je na kratko zapisano tudi v Krajevnem leksikonu Slovenije, 4. knjiga, str. 101 (g. Benica), str. 104 (g. Gaberje) in str. 111 (g. Pince-Marof).
41. Ur. list DVS, št. 2/21, z dne 8. januarja 1921. Uredbo je nadomestil zakon z enakim imenom, Ur. list PUS, št. 5/23, z dne 13. januarja 1923.
42. SI AS, 68, Upravni oddelek kraljevske banske uprave Dravske banovine, 14-1, 1919–1921, spis št. 19184/21.
44. SI AS, 59, Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani, fasc. 1, ovoj Organizacija urada.
45. SI AS, 61, Poverjeništvo/Oddelek za notranje zadeve NVSHS, DVS in PUS, l. 1919, fasc. 9601-10200, spis št. 10123.
46. SI AS, 59, Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani, fasc. 1, ovoj Dopisi 1919–1922.
47. SI AS, 59, Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani, fasc. 1, ovoj Dopisi 1919–1922.
48. Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, str. 355–356, g. Pisarna za zasedeno ozemlje.
49. Enciklopedija Slovenije, 4. zvezek, str. 338, g. Jugoslovanska matica.
50. Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek, str. 178, g. Sovjetsko-slovenski odnosi.
52. SI AS, 109, Dravska finančna direkcija v Ljubljani, fasc. 1922, 1–150, spis št. 25.
53. Tanja Tomažič[os.], "Begunci niso šele od včeraj," Večer, 4. aprila 2003, str. 26, in Večer, 5. aprila 2003, str. 25.
54. Vida Rojic[os.], "Iz zgodovine Strnišča in Kidričevega," Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1, 1984, str. 57–117.
55. SI AS, 87, Oddelek za notranje zadeve velikega županstva mariborske oblasti, fasc. 21.
56. SI AS, 68, Upravni oddelek kraljevske banske uprave Dravske banovine, 13-5, 1922, spis št. 18094/22.
57. SI AS, 68, Upravni oddelek kraljevske banske uprave Dravske banovine, 13-5, 1922, spis št. 23967/22.
58. SI AS, 68, Upravni oddelek kraljevske banske uprave Dravske banovine, 14-3, 1923, spis št. 29369.
60. Jutro, 6. januarja 1926, str. 9 in članek Ruska kolonija v Ljubljani, str. 10.
61. O tej enoti je več v SI AS, 68, Upravni oddelek kraljevske banske uprave Dravske banovine, 14-2, l. 1922–1923, spis št. 6255.
62. SI AS, 61, Poverjeništvo/Oddelek za notranje zadeve NVSHS, DVS in PUS, a. š. 81, spis št. 7214.
65. Nečak[os.]," Avstrijska legija II. Paravojaško organizacijo SA (Sturmabteilungen) je ustanovil Adolf Hitler[os.], in sicer že leta 1921 v Münchnu. Do leta 1933, ko je Hitler[os.] prevzel oblast, je število njenih članov naraslo na približno 2 milijona. To ni bilo všeč redni vojski in industrialcem, zato je 30. junija 1934 prišlo do tako imenovane noči dolgih nožev: obglavili so vodstvo SA in umorili tudi voditelja Ernsta Röhma[os.]. Njen vpliv se je zelo zmanjšal. Delo – Koledar, 30. junija 2004, str. 16.
68. SI AS, 68, Upravni oddelek KBUDB, 13-4, 1941, Poročilo o delu banske uprave in o delu ter številčnem stanju policijskih izvršilnih organov v letu 1938, str. 5.
69. SI AS, 68, Upravni oddelek KBUDB, 13-4, 1941, Poročilo o delu in številčnem stanju policijskih izvršilnih organov v letu 1940, str. 5.
70. SI AS, 68, Upravni oddelek KBUDB, 13-4, 1941, Poročilo o delu banske uprave in o delu ter številčnem stanju policijskih izvršilnih organov v letu 1940, str. 4.
71. "Razne objave iz Službenih novin," Sl. list KBUDB, št. 5/40, z dne 20. januarja 1940 in št. 75/40, z dne 18. septembra 1940.
72. Edvard Žitnik[os.], "Pravičnik," 1–7, Delo, od 15. do 22. aprila 2002, str. 5, 6, 6, 8, 8, 4 in 5.
74. Edvard Žitnik[os.], "Pravičnik," 1–7, Delo, od 15. do 22. aprila 2002, str. 5, 6, 6, 8, 8, 4 in 5.
75. Enciklopedija Slovenije, 16. zvezek, str. 126, g. Marijanišče.
77. Brestanica 41–45, str. 24.
78. Alojz Slavko Kunej[os.], "Narod, ki so mu namenili smrt," Slovenska panorama, 13. decembra 2001, str. 21, in 20. decembra 2001, str. 25. Alojz Slavko Kunej[os.], "Slovenski izgnanci," Delo, 7. februarja 2006, str. 5.
79. Marjana Hanc[os.], "O grozodejstvih druge svetovne vojne," Delo, 19. maja 2005, str. 7. Aleksander Lucu[os.], "Šepet sedmega dne," Nedelo, 8. januarja 2006, str. 16–17.
80. Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, str. 177–179, g. Taborišča.
81. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, str. 73.
84. Čoh[os.], Organizacija in delovanje ilegalnih skupin v Sloveniji ter njihov pregon v letih 1945–1952, str. 37.
89. Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek, str. 67, g. Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo.
90. SI AS, 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, a. š. 1442, spisa št. 30 in 34.
92. Zakon o žrtvah vojnega nasilja, Ur. list RS, št. 63/95, z dne 6. novembra 1995.
94. Spomini in pričevanja, str. 33.
95. Zakon o ratifikaciji ustave Mednarodne organizacije za migracije, Ur. list RS-MP, št. 28/99, z dne 3. decembra 1999.
97. "Slovenija še ni izterjala vojne škode za izgnance," Dnevnik, 4. junija 2019, str. 3.
98. Špela Kuralt[os.], "Po hudem trpljenju se sami borijo za obeležja," Delo, 2. oktobra 2019, str. 6.
99. Ur. list RS, št. 18/01, z dne 14. marca 2001. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, Ur. list RS, št. 111/01, z dne 29. decembra 2001; zakon se je odtlej preimenoval v Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Zakon o spremembi zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, Ur. list RS, št. 67/02, z dne 26. julija 2002. Soglasje k aktu o ustanovitvi Mednarodne odškodninske fondacije–ustanove za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega nasilja, Ur. list RS, št. 100/2000, z dne 27. oktobra 2000. Soglasje k aktu o ustanovitvi Slovenske odškodninske fondacije-ustanove za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega nasilja, Ur. list RS, št. 102/2000, z dne 10. novembra 2000. Uredba o izdaji obveznic za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja ter izvrševanju odločb o določitvi odškodnine, Ur. list RS, št. 60/01, z dne 20. julija 2001. Navodilo o načinu,obliki in rokih posredovanja podatkov o upravičencih do odškodnine na podlagi zakona o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, Ur. list RS, št. 70/01, z dne 31. avgusta 2001. Med kritikami počasnega izplačevanja odškodnine je treba omeniti vsaj pismo Marjana Krajnca[os.] »Izgnanci čakajo na odškodnino«, objavljeno v Delu, 30. aprila 2002, str. 5.
101. Poročevalec DZ RS, št. 26/05, z dne 20. aprila 2005, str. 3–8.
102. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja, Ur. list RS, št. 72 /09, z dne 18. septembra 2009.
104. Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek, str. 328–330, g. Vojni ujetniki.
105. Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, str. 177–179, g. Taborišče.
106. Vroče sledi hladne vojne, str. 51 in 56.
107. Slovenska kronika XX. stoletja, 1941–1995, str. 162, g. Optanti.
108. Ekaterina Kostov[os.], Izseljevanje prebivalcev iz nekdanjega okraja Koper–cone B STO, Borec, št. 621- 625, 2005, str. 46–88.
109. Sporazum med SFRJ in republiko Italijo o dokončni ureditvi vseh vzajemnih obveznosti, ki izhajajo iz 4. člena pogodbe, podpisane v Osimu 10. novembra 1975, Ur. list SFRJ-MP, št. 7/85, z dne 20. junija 1985. Ob koncu leta 2005 je bila objavljena ocena, da je po svetu nad pol milijona Slovencev: okoli 170.000 v zamejstvu, zunaj meja slovenskega etničnega ozemlja pa okoli 350.000 izseljencev in njihovih potomcev. "Koliko je Slovencev po svetu," Delo, 29. decembra 2005, str. 2.
110. "Uprava za delovno silo," Mag, št. 16, 2. avgusta 1995, str. 64–67.
113. Vroče sledi hladne vojne, lasti str. 17–24 in 47–50.
114. Milko Mikola[os.], Delo kot kazen, str. 85–86. Matjaž Albreht[os.], "Na prisilno delo obsodili več kot 20.000 ljudi," Delo, 26. oktobra 2006, str. 2.
115. Zakon o gibanju na meji, Ur. list FLRJ, št. 101/47, z dne 26. novembra 1947, čl. 9.
116. Saša Vidmajer[os.], "Vloga ZN v madžarski revoluciji," Delo, 8. novembra 2006, str. 8. Saša Vidmajer[os.], "Spomin na krušenje sovjetskega bloka," Delo, 20. septembra 2006, str. 8.
117. Saša Vidmajer[os.], "Kako je Slovenija pomagala beguncem iz Madžarske '56," Delo, 13. oktobra 2006, str. 8.
118. SI AS, 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, Letno poročilo DV RSNZ za leto 1956, Oddelek za inozemce, A-10-12/1, str. 17.
119. SI AS, 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, Letno poročilo DV RSNZ za leto 1957, Odsek za mejo, A-1013.
123. "Katastrofalen potres v Skopju," Delo, izredna številka, 26. julija 1963, str. 1 in 2. "Katastrofalen potres v Skopju," Delo, 27. julija 1963, str. 1–3.
125. Cerkvenik[os.], Križnar[os.], Zadnik[os.], Izobraževanje članov varnostne službe v Sloveniji, str. 144.
126. "Prvi evropski kongres izgnancev," Delo, 3. junija 2009, str. 2. STA, "Izgnanci na kongresu," Nedelo, 7. junija 2009 str. 2.