1.1 Čas zaprtih mej

Prva leta po končani drugi svetovni vojni se Slovenija ni srečevala z vprašanji, povezanimi z večjimi selitvenimi tokovi tujega prebivalstva z vzhoda na zahod. Jugoslavija je namreč strogo zavarovala svoje meje. Te naloge so opravljale sprva enote Knoja, nato mejne enote JLA, na mejnih prehodih pa milica oziroma carinska služba.

Pozornost osebja teh služb je veljala na obe strani meje, tudi domačim prebivalcem ali tujcem, ki bi skušali prek naše države zbežati na zahod. Skriven beg na zahod je bil hud prestopek, ki je zahteval celo smrtne žrtve. Iz gradiva, ki sem ga imel na razpolago, sem sestavil koledarsko nepopolno tabelo 4.

Podatki v tabeli 4 so za obdobje šestnajstih let, vendar ne strnjenih, saj jih nekaj manjka, zato pregled koledarsko ni tekoč. Skupaj je bilo prijetih celo 80.331 oseb. V posameznem letu je bilo na naših mejah v Sloveniji pri poskusu pobega prijetih različno število oseb. Razlogi za to nihanje številk v uradnih poročilih niso omenjeni. Domnevati je mogoče, da je bilo to odvisno od več dejavnikov, na primer od pozornosti, pazljivosti graničarjev ali miličnikov; od njihovega števila pri nadzoru državne meje; od razmer v Jugoslaviji, ki so bile ključen dejavnik bežanja na tuje itd.

Ob poskusih pobega čez državno mejo so varuhi meje uporabljali tudi strelno orožje in pri tem je prihajalo celo do smrtnih žrtev. Tako je bilo leta 1947 na slovenski meji ubitih 47 oseb, naslednje leto 54, leta 1949 celo 201, leta 1950 pa pet. Bržkone je to število povezano z zaostritvijo odnosov med Jugoslavijo in vzhodnoevropskimi socialističnimi državami zaradi resolucije informbiroja.

Za leto 1952 je v arhivu ohranjeno gradivo o osebah, prijetih v Sloveniji, ki niso bile naši državljani, temveč so prihajale iz vzhodnoevropskih držav. Bilo jih je 364, in sicer 104 iz Madžarske, devetnajst iz Bolgarije, osemnajst iz Romunije, dvanajst iz Češkoslovaške, štirje iz Sovjetske zveze, dva iz Albanije itd.

Leta 1955 so na meji prijeli 2.942 oseb in od teh jih je bilo 908 iz Slovenije, drugi pa iz preostalih republik FLRJ oziroma socialističnih držav vzhoda. Leta 1957 je bilo število prijetih oseb največje, in sicer 15.817; graničarji so jih prijeli 8.624, miličniki pa 7.193.

Prvi dve desetletji po drugi svetovni vojni so imeli naši varuhi meje opravka praviloma le z osebami iz naše države in drugih socialističnih dežel, ki so hotele zbežati na zahod. Zatem so se jim pridružili še begunci iz Afrike in Azije. Med 1.299 osebami, ki so leta 1974 skušale zbežati na tuje in so bile pri tem prijete, je bilo 660 državljanov SFRJ in 633 tujcev. Med tujci je bilo 234 Turkov, 185 Madžarov, 47 Romunov, 44 Bolgarov, štirinajst Čehov in Slovakov, osem Poljakov itd.

Varuhi naše meje so beležili tudi podatke, koliko osebam je uspelo pobegniti na tuje. Šlo je praktično le za naše, jugoslovanske državljane. V nekaj letih so zapisali naslednje številke: 1952 1.602, 1953 1.183, 1954 2.062, 1955 1.627, 1956 4.464 in 1957 8.551.²⁷² Upravičeno lahko domnevamo, da so bile resnične številke še višje.

Mogoče je zapisati, da je leto 1956 pomenilo svojevrstno prelomnico glede jugoslovanskega stališča do reševanja vprašanj, povezanih z mednarodnimi migracijami. Jeseni tega leta je na Madžarskem posredovala sovjetska vojska in to je povzročilo, da je k nam pribežalo več deset tisoč madžarskih beguncev. Jugoslavija je morala reševati njihovo usodo in iskala je mednarodno pomoč.

1.2 Sprejem mednarodnih rešitev

Omenili smo že, da je Jugoslavija leta 1950 ratificirala ženevske konvencije, čeprav z nekaj pridržki. Samostojna Slovenija jih je leta 1992 sprejela v svoje pravno nasledstvo.²⁷³ Vlada FLRJ je februarja 1957 v Ženevi sklenila sporazum z Visokim komisariatom OZN za begunce. Ta je predvidel, da bo v Beogradu odprt začasni urad za begunce. Zvezni izvršni svet je ta sporazum potrdil januarja 1958, objavljen pa je bil šele konec pomladi istega leta.²⁷⁴ Tako je v glavnem mestu države začel delovati urad, ki je odigral pomembno vlogo pri reševanju tegob najprej madžarskih in zatem še drugih beguncev, ki so se znašli na ozemlju Jugoslavije.

Naslednji korak te vrste je bil načelen in dolgoročen. Zvezni izvršni svet je konec septembra 1959 ratificiral konvencijo o statusu beguncev, ki je bila sprejeta v Ženevi 28. julija 1951.²⁷⁵ Nastala je potreba po posebni ustanovi, ki bi dajala začasen dom pregnancem in beguncem. Leta 1962 je bil podpisan sporazum, ki je pomenil pravni temelj za takšen dom. Naša oblast pa ga je potrdila čez dve leti.²⁷⁶ Naselje Padinska skela blizu Beograda je dobilo nova poslopja z novimi začasnimi prebivalci, ki so čakali na vrnitev v domovino ali drugačno rešitev svojega položaja.

Sredi 60. let je Jugoslavija sprejela zakon o tujcih, ki je bil skladen z ustreznimi mednarodnimi pogodbami.²⁷⁷ Tujcu, ki je zapustil domovino zaradi političnega preganjanja, so odslej naše oblasti priznale status begunca. Bival je ali v prehodnem domu ali zasebno, zunaj njega. Ta zakon je bil podlaga, da je zvezni izvršni svet pripravil predpis, ki je določal višino denarne pomoči za begunce.²⁷⁸ Nepreskrbljeni osebi je pripadala denarna pomoč 200 dinarjev na mesec, za druge člane njegove družine 80 dinarjev, za nezmožno osebo po 300 dinarjev na mesec in za šolanje otrok v kraju namestitve 350 dinarjev, zunaj tega kraja pa 450 dinarjev mesečno. Za to so skrbeli občinski organi socialnega skrbstva. Pozneje so ta predpis večkrat dopolnjevali, kar se je nanašalo zlasti na višino denarnih pomoči.²⁷⁹ Zdravstveno varstvo je potekalo po določbah zdravstvenega zakona za tujce, denar za te namene pa je pritekal iz sredstev federacije.²⁸⁰

Konec 60. in v 70. letih 20. stoletja so se državljanom socialističnih držav, bežečim prek Slovenije na zahod, pridruževali tudi tisti z drugih celin. Že spomladi 1967 je bil spremenjen zakon, ki je urejal položaj tujcev pri nas. Med drugim je določil, kateri tujci se napotijo v prehodni dom za tuje državljane.²⁸¹ K temu odpiranju naše države je pripomoglo tudi odpravljanje vizumov, ki so bili dotlej potrebni za potovanje k nam. To je za vse tujce v celoti veljalo v letu 1967, ko so bili ukinjeni vizumi, saj je šlo za mednarodno leto turizma. Naslednje leto so bili vizumi spet odpravljeni od 1. januarja do 1. novembra 1968.²⁸² Konec leta 1970 je bilo 31 takih držav z območja Evrope, Azije, Afrike in Latinske Amerike, za katere je Jugoslavija odpravila vizume. Z mnogimi državami pa je Jugoslavija sklenila sporazume o odpravi pristojbin za izdajanje vizumov.

Leta 1975 je bilo v Sloveniji prijetih 411 tujcev in 753 naših državljanov, skrivaj namenjenih v Avstrijo ali Italijo. Med tujci je bilo največ Turkov, in sicer 105, 225 jih je bilo iz držav vzhodnega bloka, drugi pa iz tretjega sveta.²⁸³

Ko so konec januarja 1967 na sedežu svetovne organizacije v New Yorku podpisali protokol o statusu beguncev, ga je naša vlada še isto jesen ratificirala.²⁸⁴ Časovni zaostanek Jugoslavije na tem področju je bil torej vse manjši.

Jugoslavija je tako v 60. letih uredila tovrstne predpise, ki so z nebistvenimi spremembami in dopolnitvami veljali vse do njenega razpada. Po njih so se ravnali pristojni državni organi, ki so se po uradni dolžnosti ukvarjali z mednarodnimi selitvenimi tokovi. Velik del pravnih določb te vrste je prešel v novo pravno ureditev samostojne Slovenije, seveda s prilagoditvijo našim razmeram. Pri tem mislim zlasti na prvi slovenski predpis o tujcih.²⁸⁵

Če so slovenski miličniki prijeli tujce, ki so nezakonito prispeli k nam, so jih praviloma odpeljali v Padinsko skelo. Tam je skrb zanje prevzel Beograd oziroma zvezne oblasti. Za varnost te ustanove je skrbela enota milice zveznega sekretariata za notranje zadeve, imenovana odred milice oziroma brigada milice ZSNZ, kar je veljalo vse do popolnega razpada skupne države, ko se je od Srbije ločila še Črna gora. Ko sem bil od leta 1974 dalje poveljnik te enote, je v Padinski skeli opravljal naloge po en miličnik v izmeni. Vse druge naloge so pripadale civilnim osebam, od zdravnika do kuharjev in snažilk.

Včasih se je zgodilo, da so možje postave dogovorno z zveznim sekretariatom za notranje zadeve ali po slovenski odločitvi ravnali bolj po domače. Pribežnike so enostavno napotili dalje na zahod. Tako so leta 1961 iz sprejemne postaje Gerovo ilegalno napotili v Italijo 76 emigrantov iz vzhodnoevropskih držav.²⁸⁶ Nekateri od teh so bili pri nas deležni malce drugačnega ravnanja, kot je veljalo za begunce z drugih celin. Če so iz socialističnih držav prek Jugoslavije bežali na zahod, razlog za to pa je bilo preganjanje zaradi političnih stremljenj, dalje zaradi nacionalne, rasne ali verske pripadnosti, jih ni bilo treba vračati v domovino. Enako je veljalo za tiste, ki so bežali na zahod zaradi združitve družine ali iz ekonomskih razlogov, če jim je Visoki komisariat za begunce ali tuje diplomatsko predstavništvo omogočilo odhod na Zahod. To je urejalo obvezno navodilo zveznega sekretarja za notranje zadeve.²⁸⁷

2.1 Prehodni dom za tujce

Ko je bil 25. junija 1991 sprejet že omenjeni zakon o tujcih, so začeli na notranjem ministrstvu iskati primerne prostore za tujski dom. Zgledovati se je bilo mogoče zlasti po tujini, saj so bile slovenske povojne izkušnje zelo skromne, največkrat povezane z obiskom sprejemališča za tujce v Padinski skeli ob Donavi. Predvideni direktor tega doma je poizvedoval na različnih krajih, saj je bilo možnih »kandidatov« za tak dom več, na primer prevzgojni dom v Rogozi pri Mariboru, nekdanje vojaško skladišče malo pred Postojno ob stari cesti iz Planine v Postojno, pekarna nekdanje JLA na Kodeljevem in še druga poslopja. Prostore je dobil na Celovški cesti 166 v Ljubljani, kjer je bila poslovna stavba Ljubljanskega potniškega prometa. Tako je 14. decembra 1991 začel delovati prehodni dom za tujce s 150 ležišči.

Zakon o tujcih je določil, da mora prehodni dom poskrbeti za tri vrste oseb, ki niso slovenski državljani:

• prosilce za status begunca po mednarodnih pogodbah;
• tiste, katerih istovetnost (še) ni poznana;
• osebe, ki jih iz različnih vzrokov ni mogoče takoj vrniti v domovino oziroma odstraniti iz naše države.

Sčasoma se je izoblikovala še četrta skupina tujcev, »oskrbovancev« doma, mladoletnikov in otrok, ki so bili pri nas najdeni brez staršev ali skrbnikov, dokumentov in/ali brez denarja.

Novo ustanovo so kmalu začeli obiskovati mednarodni strokovnjaki za vprašanja varstva preganjanih oseb in beguncev. Najprej je prišel José Maria Mendiluce^[os.] iz Visokega komisariata OZN za begunce, kmalu za njim pa Henri E. van Werveke^[os.], predstavnik Mednarodne organizacije za migracije. Oba sta dom ocenila kot primerno ustanovo za tovrstne naloge. Precej zaslug za to je imela Aleksandra Pretnar Hoivik^[os.], namestnica direktorja doma, ki je prej delovala v podobnih ustanovah v zahodni Evropi oziroma Skandinaviji in je pridobljene izkušnje s pridom uporabila pri nas.

Prehodni dom je bil samostojna enota v sestavi notranjega ministrstva in ga je vodil direktor. Najprej, od 9. oktobra 1991 do 30. aprila 1994, je bil na tem mestu Tomaž Tušar^[os.], bivši načelnik Uprave za notranje zadeve v Postojni. Od 12. aprila 1994 do 14. decembra 1998 je to vlogo opravljal Miro Dovžan^[os.], inšpektor milice iz Kranja. Po njegovi upokojitvi je na začetku leta 1999 vršilec dolžnosti direktorja postal Jurij Zaletel^[os.] in je ostal direktor od 1. marca 1999 do 31. decembra 1999, do razdelitve prehodnega doma na dve enoti. Direktor je moral domačim ali tujim časnikarjem posredovati različna obvestila o delu ustanove in včasih se je znašel v zagati: ali naj odgovarja kot policist, ali kot državni uradnik, ali kot predstojnik človekoljubne hiše. Včasih je bilo vse tri zahtevane vloge težko povezovati.

Naša država je konec leta 1995 dvema tujcema priznala status begunca po ženevski konvenciji, kar je bilo prvo tako dejanje v samostojni Sloveniji. Včasih smo takim osebam rekli enostavno azilanti ali prosilci za politično zatočišče.

2.2 Ni šlo brez hišnega reda

Življenje in delo v domu je potekalo po hišnem redu, ki ga je 1. decembra 1991 predpisal tedanji notranji minister Igor Bavčar^[os.]. Posebej je bilo urejeno ravnanje osebja in posebej obnašanje tujcev. Vsak oskrbovanec je moral javiti izhod v najbližjo okolico ustanove. Za izhod v mesto ali drugam po Sloveniji je dobil dovolilnico, ki je olajševala morebiten postopek policistov s tako osebo.

Kot sem že omenil, je imel dom status organa v sestavi notranjega ministrstva, kar je pomenilo, da je užival poseben, samostojen položaj v resorju. Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev²⁸⁹ s konca leta 1994 mu je dal status urada, kar je dodatno potrdilo njegovo svojevrstnost, vendar vse manjšo.

Direktor doma je moral usklajevati delo z drugimi organizacijskimi enotami ministrstva za notranje zadeve, pa tudi z drugimi ministrstvi in domačimi ustanovami, na primer z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, za zunanje zadeve, za obrambo, Uradom za priseljevanje in begunce itd. Zakaj z ministrstvom za obrambo? V domu sta bila skoraj stalno po dva mladeniča, ki sta se odločila odslužiti vojaški rok na drugačen, civilni način, tako da sta pomagala beguncem. To je naša država prvič omogočila leta 1991, ko je začel veljati tak predpis.²⁹⁰ Dom je imel odprta vrata za stike s tujimi veleposlaništvi pri nas, z misijo UNHCR v Ljubljani in drugimi mednarodnimi predstavništvi, kar je potekalo usklajeno z zunanjim ministrstvom.

Minister za notranje zadeve Andrej Šter^[os.] je 25. oktobra 1996 izdal nov pravilnik o hišnem redu tega doma, ki je veljal do leta 1998, ko je minister Mirko Bandelj^[os.] izdal novega, saj je bilo treba vsebino prilagajati razmeram v domu samem, stanju prebežnikov, predlogom naše civilne družbe in tudi mednarodnim zahtevam te vrste. Po razdelitvi doma na dva ločena dela je notranji red v azilnem delu ostal v pristojnosti ministra, notranje življenje v tujskem delu pa v pristojnosti generalnega direktorja policije.

2.3 Tujski del notranjega resorja

Organiziranost notranjega resorja je glede tujcev zadevala tri ravni oziroma tri pristojne organizacijske enote:

• tisti del ministrstva, ki je bil odgovoren za upravne notranje zadeve;
• enota v upravi milice oziroma uniformirane policije, ki je skrbela za delovanje miličnikov oziroma policistov na državni meji;
• osebje in poslopje za nastanitev vseh vrst tujcev, ki so pribežali k nam.

Notranja organizacijska enota ministrstva, pristojna za upravne postopke s temi tujci, je obstajala že vse od druge svetovne vojne. Delovala je praviloma znotraj službe, posebej pristojne za tako imenovane upravnopolitične zadeve. Zadnja leta pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej je bil to sektor za tujce znotraj oddelka za javni red in mir, potne listine in tujce, ki je spadal v širši okvir Uprave za upravnopravne zadeve ministrstva. Obseg dela tega sektorja se je z osamosvojitvijo naše države zelo povečal.

S prvim oktobrom 1993 so zato v upravi osnovali urad za tujce, ki je dobil status oddelka in so mu določili dvanajst delovnih mest. Urad je preučeval in reševal pravna vprašanja tujih državljanov, zlasti tistih, ki bi pri nas radi dobili politično zatočišče, pravilneje rečeno, tistih, ki so iskali status begunca po mednarodnih konvencijah. Zato je urad sodeloval z vodstvom prehodnega doma za tujce, kjer so bile take osebe začasno nastanjene. Bil je pritožbena stopnja, kamor so prispeli ugovori tujcev na odločitve občinskih upravnih organov, pristojnih za notranje zadeve; ti so 1. januarja 1995 postali upravne enote in dobili sedeže na območju nekdanjih občin. Razvil je stike z ljubljansko pisarno Visokega komisariata OZN za begunce in z različnimi evropskimi združenji s področja begunstva, tujcev in iskalcev političnega pribežališča. Uradniki so odločali tudi o stalni naselitvi tujcev v naši državi in o njihovem začasnem bivanju v Sloveniji iz človekoljubnih razlogov.

Z novo organiziranostjo ministrstva za notranje zadeve, povezano tudi z uveljavitvijo zakona o policiji, sta 1. oktobra 2001 naloge tega urada prevzela dva sektorja pri Uradu za upravne notranje zadeve. To sta bila Sektor za azil in Sektor za migracije in naturalizacijo.²⁹¹ Od spomladi 2009 pa je bil to Direktorat za migracije in integracijo, ki se je delil na Sektor za migracije, Sektor za integracijo in Sektor za mednarodno zaščito.²⁹²

Danes sta znotraj Direktorata za notranje zadeve, migracije in naturalizacijo, ki ga vodi Nina Gregori^[os.], dva urada, in sicer Urad za migracije, ki ga vodi Nataša Potočnik^[os.], in Urad za upravne notranje zadeve, ki ga vodi Iris Jeglič^[os.].

Omeniti velja še tretjo raven, upravo uniformirane policije, kajti njeni možje so imeli in imajo največ opravka z begunci vseh vrst. V njenem okviru je današnji sektor mejne policije, ki je begunce obravnaval, kot rečemo, operativno. Zato so potekali med upravnimi uradniki za tujce na Beethovnovi ulici, sektorjem za državno mejo in tujce na Štefanovi ulici 2 in prehodnim domom za tujce na Celovški cesti 166 tako rekoč vsakdanji stiki in sodelovanje.

Vse tri navedene naše ustanove, ki so se ukvarjale z begunstvom, so tesno sodelovale z ljubljanskim uradom Visokega komisariata OZN za begunce. Naša vlada in visoki komisar sta 4. oktobra 1995 sprejela sporazum o sodelovanju. Državni zbor ga je ratificiral čez slabo leto.²⁹³

3.1 Od kje so bili »stanovalci« tega doma

Prve mesece po odprtju doma je bilo v njem približno toliko oseb, kot so prvotno pričakovali. Vsak mesec se jih je zvrstilo med dvajset in 100. Do skoka je prišlo jeseni 1992, ko je mesečno sprejel po 200 ljudi.

Ob koncu leta 1992 so v domu zbrali podatke, od kje so prišli njihovi »stanovalci«. Bili so iz 30 držav Evrope, Azije in Afrike. Največ je bilo državljanov Turčije in računali so, da gre zlasti za Kurde. Bilo je 1.178 beguncev, ki so tam bivali povprečno po deset dni, za politično zatočišče jih je zaprosilo 24.

Leta 1993 je v domu bivalo 2.797 oseb povprečno po sedemnajst dni in med njimi je bilo 59 takih, ki so v njem bivale že prejšnje leto. Za azil je zaprosilo deset ljudi. Bili so iz 64 držav z vseh celin, razen iz Avstralije in Oceanije. Znana je skupina Turkov, ki je z letalom štirikrat pripotovala na otok Krk, od tam pa z avtobusom do Zagreba in nato peš proti slovenski meji in dalje proti Avstriji. Naši policisti so jih zmeraj odkrili in napotili domov. Skupina Filipink se je odpravila na božjo pot v bosansko Medžugorje in jih ni motila niti vojna na tem delu Balkana. Ko so pripotovale na brniško letališče, so se nastanile v ljubljanskem hotelu in iskale prevoz proti Italiji, ne pa proti Bosni. Ko so si priskrbele kombi, so se stlačile vanj in pri motelu Lom nad Logatcem so jih zalotili policisti. Priznale so, da niso prave katoliške romarke.

Leta 1994 je v domu bivalo 3.048 oseb, in to povprečno po 54 dni. Romuni so bili po številu na prvem mestu, saj so jih našteli 1.132. Sredi tega leta so na brniškem letališču izpraznili in nato prenovili prostore, kamor naj bi namestili tiste tujce, ki so pripotovali k nam, a so jim naši policisti zavrnili vstop v državo. Ker niso mogli takoj odpotovati z letalom tja, od koder so prišli, so morali počakati v posebnih prostorih, kjer so uživali oskrbo, razen prostega gibanja. Na ta način se je namreč štelo, da niso vstopili v Slovenijo. Stroške je nosila naša država.

Leta 1995 je v domu bivalo 2.403 oseb, in to povprečno po 23 dni. Bile so iz 50 držav. Iz republik nekdanje SFRJ jih je bilo 1.306, iz Romunije pa 730. V domu so opravljali prakso štirje študenti Visoke šole za socialne delavce v Ljubljani, kar je bila novost. Pri delu z begunci so pomagali tudi štirje mladinci, ki so tako služili vojaški rok.

Leta 1996 je dom sprejel 2.095 oseb, ki so bile iz 42 držav. Bivalna doba je znašala povprečno po petnajst dni. Med temi oskrbovanci je bilo 65 prosilcev za politično zatočišče, 441 takih z neugotovljeno istovetnostjo, 1.564 zaradi težav s takojšnjo odstranitvijo iz naše države in 25 mladoletnikov. Devet mladih je opravljalo civilno služenje vojaškega roka, dva študenta Visoke šole za socialne delavce pa delovno prakso. Na začetku leta so prenovili prehodni dom in za ta čas so begunce premestili v sprejemališče v Vidoncih. Občasno so začeli izdajati svoje glasilo Domek.

Leta 1997 je dom zagotavljal namestitev 4.171 osebam iz 56 držav. Največ je bilo Romunov, in sicer 1.508. Povprečno je namestitev trajala po dvanajst dni. V drugi polovici leta so 36 državljanov Bosne in Hercegovine nastanili v begunskem centru v Hrastniku, kjer so kot začasni begunci bivali že dotlej, a so ta status izgubili. Čakalni prostor na Brniku je sanitarni inšpektor prepovedal uporabljati in septembra so osebe, ki jim policisti niso dovolili vstopa v našo državo, spet začeli začasno nastanjevati v prehodnem domu za tujce.

Naslednje leto, torej leta 1998, se je število oseb v domu podvojilo in je doseglo številko 8.869. Ljudje, ki so bili v njem nameščeni, so prihajali iz 66 držav, največ iz ZR Jugoslavije, in to 4.165. Leta 1998 so uporabljali del zmogljivosti begunskih sprejemališč v Hrastniku in Vidoncih, tujce pa so začeli nameščati tudi v bivšem vojaškem skladišču v naselju Veliki potok pri Postojni. Rekli so jim dislocirani prostori prehodnega doma oziroma dislokacije.

Prehodni dom za tujce je v letu 1999 omogočal bivanje celo 12.559 tujcem. Njihovo povprečno bivanje je trajalo sedemnajst dni. Največ je bilo državljanov ZRJ (6.691), Romunije (1.553), Irana (816) in Bangladeša (653). Zaradi nasprotovanja domačinov so se morali odreči nameri, da bi v Velikem potoku vzpostavili sodoben objekt za vse tujce, ki so k nam prispeli nezakonito, razen za azilante. Kot dislocirano enoto so uporabljali tudi del zmogljivosti zbirnega centra za begunce v Kozini.

Podatki o državah, iz katerih je k nam pribežalo največ tujcev, se skladajo z ugotovitvami različnih strokovnjakov o smereh gibanja prebežnikov proti Sloveniji in naprej v Evropo. V besedi in sliki so bile prikazane v nedeljski izdaji našega dnevnega lista. Prva smer je te begunce vodila iz Azije z letali v Romunijo in Ukrajino, kjer so se jim pridružili še prebežniki iz Rusije, nato pa so se ob pomoči vodnikov odpravili dalje v Češko, Slovaško in Madžarsko, od tam pa v Nemčijo. Druga smer je vodila prek Istanbula, Sarajeva ali Beograda v Slovenijo in dalje v Avstrijo ali Italijo. ²⁹⁴

3.2 Urejenost je privlačila

Življenje v prehodnem domu je bilo sprva na višji ravni kot v begunskih centrih, saj je bil v primerjavi z njimi nekakšen hotelček z urejeno prehrano, zdravstveno oskrbo, socialno službo in podobno. Zato ni čudno, če marsikateri »gost« ni želel oditi v domovino, begunci iz Bosne in Hercegovine pa so iz zbirnih centrov želeli priti v ta dom.

Kljub hišnemu redu pa ni šlo brez pojavov, ki jih je osebje štelo za odklonske. V taki množici različnih značajev, ver, ras in nazorov to ni bilo posebno nenavadno. Zgodilo se je, da je nekdo od tam bivajočih med gledanjem hrvaške televizijske oddaje Slikom na sliku (S sliko na sliko) zagrabil sprejemnik in ga razbil. Upravi doma ni preostalo drugega, kot da je nabavila novega.

Tega bivališča so se najbolj oklepale osebe iz Bosne in Hercegovine. Bile so iz vseh štirih (nekdanjih) predelov: Srbi, Hrvati, Bošnjaki in pripadniki samooklicane državice Fikreta Abdića. Prav za te ljudi je bilo nekako značilno, da so svoje novosprejete rojake takoj poučili, kako naj govorijo pred našimi uradnimi osebami, da bi tako ostali v oskrbi naše države. Nekateri so jim obljubljali celo pomoč pri nadaljevanju poti na Zahod in na ta način so od prišlekov izvabljali prihranke.

Med temi osebami je prihajalo do nezakonitega ravnanja v domu in zunaj njega. Leta 1994 so sodniki za prekrške ali sodniki kaznovali 60 oseb. V domu samem je devet oseb storilo kaznivo dejanje.

Še nekaj besed o delu na črno. Tako imenovani gazde so z avtomobilom zjutraj prispeli pred dom, vkrcali rojake in jih odpeljali na delo na raznih gradbiščih po Ljubljani. V upravi so ocenili, da je bilo dnevno med 20 in 30 takih oseb, ki so delale za svoje gospodarje. Najbolj znan je bil bivši zakonski par iz okolice Ljubljane. Žena je imela bife, nekdanji mož pa je bil »oskrbovanec« prehodnega doma, saj ni uredil svojega državljanstva. Vsak konec tedna je prosil za izhod in potem je bivši ženi pomagal pri gostinskih opravilih.

Svet za varnost državljanov Ljubljane je bil posvetovalno telo mestne občine, ustanovljen že pred uveljavitvijo zakona o policiji, ki je naslednje leto uzakonil tako obliko povezanosti med policijo in lokalno skupnostjo.²⁹⁵ Na svoji prvi, ustanovni seji 16. januarja 1997 je svet predlagal, naj bi ta dom preselili nekam iz mesta, kot da je praksa v tujini. Stanovalci doma da so nagnjeni h kriminalu in bi jih bilo treba strožje nadzorovati. Direktor doma je nato novinarki dejal, da so stanovalci redko storilci kaznivih dejanj, saj se zavedajo, da bi gostoljubje doma kaj lahko utegnili zamenjati z zaporom. Stališče navedenega sveta je ocenil kot nabiranje političnih točk.²⁹⁶

3.3 Njihovi javni protesti

Med osebami, ki so bivale v domu, je prišlo do nekaj pojavov, ki zaslužijo, da jih omenim. Tako bodo kamenček v mozaiku naše poosamosvojitvene dobe.

B. V.^[os.], doma iz črnogorskega mesta Nikšić, je bil eden od tistih v domu, ki niso imeli urejenega državljanstva in statusa. Večkrat je javno opozarjal na svoj neurejen položaj. Konec februarja 1996 so ga iz Ljubljane premestili v izpostavo doma v Prosenjakovcih, zato je začel tam odklanjati hrano. Med prostovoljnim stradanjem so ga prepeljali na pregled v bolnišnico v Murski Soboti, kjer so mu dali tudi infuzijo. Na začetku maja je začel spet uživati vso hrano in ponovno ga je bilo opaziti na ljubljanskih ulicah.

Sledita navedbi protestov »pravih« tujcev. 28. decembra 1992 je v domu začela odklanjati hrano šesterica romunskih državljanov, ki je k nam skrivaj pripotovala iz Madžarske. Po prijetju so jih namestili v domu, kjer so čakali na odločitev o njihovi nadaljnji usodi. Izrazili so željo, da bi se vrnili domov. Romunski konzulat v Zagrebu ni pokazal pravega zanimanja za to željo, zato so se naši policisti povezali neposredno z madžarskimi kolegi, saj so dobro sodelovali. Bili so uspešni in poveljstvo mejne straže v Budimpešti je dovolilo, da so naši policisti Romune predali madžarskim mejnim organom, ti pa so jih odpeljali dalje in izročili romunskim obmejnim policistom. To se je zgodilo na silvestrovo 1992, četrti dan njihove gladovne stavke.

Mnogi stanovalci doma so bili iz Šrilanke, ki je bila pri nas bolj poznana po starem imenu Cejlon. K nam so pripotovali z letali Adrie Airways kot turisti, ki naj bi si skrbno in radovedno ogledovali lepote naše dežele. Kmalu se je pokazalo, da jih naša pokrajina ne privlači in ne zanima kaj dosti. Vleklo jih je dalje na zahod, in če so prišli tja, jih je policija vračala v Slovenijo, ker so z našega ozemlja krenili v Avstrijo ali Italijo. Treba jih je bilo odpeljati nazaj na otok ob vzhodni obali Indijske podceline. To ni bilo niti enostavno niti poceni. Letalska zveza namreč ni delovala vsak dan in begunce je bilo treba namestiti v prehodni dom ter počakati, da se jih je nabralo zadostno število. Potem jih je naš letalski prevoznik odpeljal domov, seveda na njegove stroške.

Ta postopek se je zelo zataknil 22. aprila 1993. Naši policisti so na brniško letališče pripeljali večjo skupino Šrilančanov. Ko bi se morali le-ti pomakniti na ploščad in dalje proti letalu, so odvrgli obleko in polegli po čakalnici. Niso se hoteli vrniti domov in so na ta način protestirali. Bil je hkrati smešen in žalosten prizor. Dotlej ga pri nas nismo bili navajeni, ni pa bil nepoznan policistom v zahodni Evropi. Naši možje postave so po prvi osuplosti in zmedenosti begunce spet napotili nazaj v avtobus in jih odpeljali v ljubljanski dom. Dogodek je prišel v javnost, saj ga ni bilo mogoče prikriti.²⁹⁷ To je bila dobra šola take vrste tudi za naše policiste. Da bi se ne ponovila, so izdelali načrt za prihodnji poskus vrnitve teh beguncev. Izvedli so ga 10. maja 1993 in vse je bilo v redu. Vseh 54 beguncev so vrnili v Azijo.

3.4 Izpostava v Prekmurju

Prekmurski policisti so imeli tako rekoč vsak dan opraviti z osebami, ki so hotele skrivaj pripotovati v Slovenijo ali pa se jim je to že posrečilo. Prišle so bodisi iz Madžarske bodisi iz Hrvaške. Na policijskih enotah so se z njimi pogovarjali, da bi na ta način zbrali obvestila, potrebna za odločitev o njihovi nadaljnji usodi. Pogosto se je to zavleklo pozno v noč ali še dalj časa. Potem so begunce prepeljali v prehodni dom v Ljubljano. Možje postave so se spraševali, ali teh težav ne bi bilo mogoče reševati drugače.

V Prosenjakovcih je bila nekdanja mejna stražnica JLA, ki je ostala brez koristi in je propadala. Odločili so se, da bodo v njej odprli izpostavo prehodnega doma. Prenovili so jo in dobili prostor za 26 ležišč. Obnovljeno poslopje je prve osebe sprejelo na začetku leta 1994, uradno pa je bilo odprto 28. januarja istega leta. Domačin je prevzel oskrbo tujcev za enako ceno, kot je znašala dnevna oskrba v ljubljanskem prehodnem domu, to je 500 tolarjev dnevno na osebo. Ta strošek se je seveda povečeval in konec oktobra 1996 je na primer znašal 1.200 tolarjev na dan.²⁹⁸

Kmalu se je pokazalo, kako upravičen je bil prekmurski prehodni dom. Čeprav je imel 26 postelj, vanj pa so z dodatnimi ležišči strpali do 50 oseb, je bil ob nekaterih dnevih premajhen. Postopoma so prešli na lastno kuhinjo, čiščenje in pranje, zaradi česar je bilo treba zaposliti primerne delavke oziroma delavce iz Prekmurja, kjer je bila velika brezposelnost.

Težave naših policistov z osebami iz nekaterih predelov nekdanje SFRJ ponazarja tudi žalosten dogodek, ki je zgolj posredno povezan z izpostavo v Prosenjakovcih. Ž. P.^[os.], srbski »begunec« iz Bosne in Hercegovine, je hotel zaslužiti s skrivnim vodenjem ljudi iz Madžarske v Slovenijo, kjer naj bi ostali ali pa odšli dalje proti Italiji oziroma Avstriji. Naši policisti so ga odkrili in predali sodišču. To ga je jeseni 1996 obsodilo na štiri mesece zapora, pogojno za dve leti, takojšen izgon iz države in prepoved vstopa v Slovenijo za tri leta. Policija ni imela možnosti, da bi ga vrnila v njegovo domovino, zato so ga odpeljali v Prosenjakovce, kjer naj bi bilo njegovo »prisilno« bivališče, dokler ne bi bilo mogoče izvršiti teh sodnih ukrepov. Mož je kmalu izkoristil razmere v domu, ki nikakor niso bile podobne zaporniškim, in odšel po svoje. Še istega dne, 23. decembra 1996, so ga policisti prijeli v Ljubljani in ga spet pripeljali v omenjeno izpostavo.

Madžarski policisti so 2. januarja 1997 pregledali ob cesti parkiran tovornjak in v njem odkrili truplo umorjenega voznika. To je bil zasebni avtoprevoznik Dorijan Čok iz Izole. V preiskavi je bilo ugotovljeno, da ga je oropal in umoril bosanski Srb Ž. P.^[os.] Do tega prav gotovo ne bi moglo priti, če bi Slovenija poznala pravi izgonski prostor, iz katerega se osebe, za katere so sodišča izrekla ukrep izgona iz naše države, ne bi mogle prosto oddaljevati, temveč bi za zidovi čakale na izvršitev sodbe o izgonu, je menil časnikar, ko je opisoval ta dogodek.²⁹⁹ Izpostavo centra za tujce v Prosenjakovcih so ukinili junija 2006.

3.5 Visoki stroški

Ker je bil prehodni dom za tujce v posebnem pravnem in organizacijskem položaju znotraj notranjega ministrstva, je veljala zanj posebna postavka v vsakokratnem državnem proračunu oziroma proračunu notranjega ministrstva. Iz podatkov o vsakoletnih proračunih v Uradnem listu RS sem izdelal tabelo 5, ki vsebuje proračunske postavke za prehodni dom za tujce v Ljubljani v obdobju 1992–1999.

V posameznih letih je proračunska postavka za dom naraščala in šele zadnje leto se je nekoliko zmanjšala v primerjavi s predhodnim letom. To je pomenilo, da so tovrstni stroški stalno rasli, skladno s številom »oskrbovancev« tega doma.³⁰⁰

Vse večji je postajal delež denarja, ki so ga namenili za nakup vozovnic ilegalcem, ki so jih vračali domov. Praviloma je prevoz oseb v njihovo domovino potekal na račun Slovenije. Neredko se je zgodilo, da jim je bilo treba zagotoviti policijsko spremstvo, in to je še povečalo tovrstne stroške. Leta 1992 je bilo za te namene predvidenih malo manj kot tri milijone tolarjev, leta 1999 pa že 30.300.000 tolarjev, torej desetkrat več.

Potni stroški tujcev so bili včasih povezani tudi z nečednimi posli. To je veljalo zlasti za Romune. Da bi se prek Madžarske čim prej vrnili domov, so jim naši policisti k potnemu listu dodali še med 40 in 60 nemških mark, saj bi jih sicer madžarski obmejni organi sploh ne upoštevali in jim ne bi dovolili vstopa v državo. Denar je bil za nekatere preveč privlačen, zlasti ker je šlo za trdno valuto. Na prvi madžarski avtobusni postaji so izstopili, denar potrošili in se nato javili madžarski policiji, ta pa jih je spet vrnila v Slovenijo. To so nekateri celo ponovili.

Ob tem se mi zdi zanimivo navesti mnenje naše publicistke, ki je zelo izvirno. Navedla je podatke o begu naših državljanov v Italijo in Avstrijo, ki je trajal od leta 1945 dalje. Samo do leta 1959 je z ozemlja Slovenije na tuje prebegnilo 34.256 ljudi, 26.710 pa so jih vojaki in miličniki med begom prijeli. Na tujem so posamezniki, družine in državne oblasti pomagale jugoslovanskim in slovenskim beguncem, zato bi bil sedaj čas, da Slovenija del tega nezastaranega dolga poravna bežečim z območja Azije.³⁰¹

4.1 Sodobni ilegalci

Kmalu po slovenski osamosvojitvi je naše ozemlje (spet) postalo nekakšen prehod revnih prebivalcev nerazvitega sveta v privlačen zahodni svet. Še več, nekateri so se odločali, da bi ostali pri nas in so zato zaprosili za zatočišče. Zaradi slednjega so poznavalci rekli, da postaja Slovenija tudi ciljna država in ne več zgolj prehodna postaja za pot na zahod.

Slovenski policisti so v zadnjih letih prijeli in obravnavali vse večje število tako imenovanih ilegalcev, to je takih, ki so skrivaj prišli v našo državo. Rekli so jim pribežniki, prebežniki, migranti in uporabljali so še kakšno drugačno besedo. Ni šlo za prave begunce, ki bi zadostili vsebini pojma iskalec zatočišča po mednarodnih konvencijah, temveč večinoma za ekonomske migrante. Zanje bom uporabljal vse izraze, ki so jih uporabljali in jih še uporabljajo v naši javnosti. Številke o teh migrantih so same po sebi zgovorne in jih prikazuje tabela 6.

V obdobju zadnjih treh desetletij so naši možje postave prijeli in obravnavali 184.568 tujcev, ki so skrivaj prišli v našo državo, pri čemer niso upoštevani hrvaški, bosansko-hercegovski in kosovski begunci, ki so zapustili domove zaradi vojnih spopadov na območju treh republik nekdanje SFRJ. Največje število prijetih ilegalcev, 35.914, je bilo leta 2000 in vznemirila se je tudi domača javnost.

Zakaj se je število prebežnikov zelo povečalo prav v letu 2000? O tem ni resnejših študij, temveč so predvsem ocene, domneve. Po neuradnih podatkih naj bi Zvezna republika Jugoslavija bogato kupčevala s težnjo Kitajcev, da bi prišli v Evropo. To naj bi storili z jugoslovanskim potnim listom, ki so ga drago plačali v Beogradu, kamor naj bi prišli kot turisti. Tako so poleti 2000 krožile ocene, da je v jugoslovanski prestolnici skoraj 42.000 prebivalcev Ljudske republike Kitajske, ki so čakali na nadaljevanje poti na zahod.

Druga taka ali podobna točka naj bi bilo Sarajevo, kamor so kot turisti prihajali prebivalci azijskih dežel, da bi si ogledali lepote Bosne in Hercegovine. Z letalom se jih je domov vračala le peščica, drugi so izginili neznano kam. Kam? Proti zahodu, seveda večinoma prek Slovenije.³⁰²

Ali to ni bilo nekakšno azijsko gledanje na procese globalizacije, ki je postajala dnevno geslo zlasti v ZDA? Najbogatejša država sveta je ta proces razumela seveda povsem drugače, po svoje, skladno s svojimi koristmi: drugi naj bi posnemali ameriški način življenja. Revni prebivalci sveta pa hočejo boljše življenje doseči čim prej in tako, da bežijo iz svojih držav v bolj razvite predele našega globusa.

Za ilustracijo naj navedem, od kje je bila leta 1991 večina teh beguncev. Iz Romunije jih je bilo 3.191, iz Šrilanke 3.170 in iz Turčije 2.515. Leta 2000 jih je bilo največ iz Irana, in sicer 14.852, iz Turčije 4.892 in 4.304 iz Romunije. Med 1.186 prebežniki v letu 2008 jih je bilo 875 iz Srbije, 424 iz Albanije, po 200 iz Makedonije ter Bosne in Hercegovine in 166 iz Turčije.

Velik del teh ljudi je po prijetju za krajši ali daljši čas bival v prehodnem domu za tujce. V letih 1992–1999 je dom sprejel 37.120 ilegalcev, v istem obdobju pa je policija pri nas prijela 64.455 takih oseb. To pomeni, da jih 27.335 niso nastanili v prehodnem domu. Slednje je praviloma takoj po prijetju in končanem postopku policija vrnila sosednji državi, iz katere so skrivaj prestopili na naše ozemlje. Naša država je namreč sklenila sporazume o vračanju oseb z večino sosednjih dežel, vendar je ponekod to šlo počasi in osebe je bilo treba začasno nastaniti v domu. Sporazum ne velja le za oddaljene dežele na drugih celinah, marveč tudi (ali zlasti) za Zvezno republiko Jugoslavijo, poznejšo državno skupnost Srbije in Črne gore, dokler tudi ta tvorba ni razpadla.

Ob tem je treba omeniti, da sem niso štete osebe, ki so v letih 2015 in 2016 prečkale Slovenijo med potjo na zahod, saj se je štelo, da niso prispele ilegalno.

4.2 Novi ustanovi: center za tujce in azilni dom

Na temelju izkušenj so leta 1998 v zakon o policiji vnesli določbe o prostorih, ki naj bi zagotavljali vračanje tujcev iz naše države. Tujca, ki mu ni bil dovoljen vstop v državo ali mu je bil izrečen izgon oziroma odstranitev iz države, vendar ga ni bilo mogoče takoj odstraniti, so smeli začasno oddati v objekt pod strožjim nadzorom.³⁰³ To je leta 1999 podrobneje uredil novi zakon o tujcih.³⁰⁴

Treba je bilo urediti tudi bivanje oseb, ki so prišle k nam in zaprosile za azil. Z njimi je bilo treba ravnati skladno z določili mednarodnega prava, zlasti ženevskih konvencij, saj naj bi šlo za prave begunce. Takim osebam je bilo treba zagotoviti svobodnejše razmere in jih potemtakem ločiti od tistih, ki jih je čakala vrnitev v domovino. To področje je ravno tako leta 1999 uredil zakon o azilu.³⁰⁵

Članice Evropske unije so leta 1990 na sestanku v Dublinu sklenile sporazum, ki je začel veljati leta 1997. Sporazum je določal, da o azilnem statusu odloča tista država, v katero je prosilec za azil najprej vstopil.³⁰⁶

Na podlagi določb omenjenih treh zakonov, zakona o policiji, zakona o azilu in zakona o tujcih, so v okviru notranjega ministrstva oblikovali dve novi ustanovi, in sicer:

* center za odstranjevanje tujcev, ki je na pritisk javnosti spremenil ime v center za

tujce;

* azilni dom.

Center za tujce je postal notranja organizacijska enota uprave uniformirane policije, azilni dom pa del tedanjega Sektorja za azil v Uradu za upravne notranje zadeve Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. To je določal nov pravilnik o organizaciji in sistemizaciji notranjega ministrstva, ki je začel veljati 1. aprila 2000.³⁰⁷ Obe ustanovi sta najprej delovali v dotedanjih prostorih prehodnega doma za tujce na Celovški cesti 166 v Ljubljani. Urad za upravne notranje zadeve MNZ RS se je pozneje razdelil še na Direktorat za migracije, ki je imel tri sektorje, azilni dom je bil v okviru Sektorja za azil.³⁰⁸ Kmalu je prišlo do ponovne združitve obeh omenjenih direktoratov³⁰⁹ in do ponovne razdelitve obeh direktoratov.³¹⁰

Po ločitvi prehodnega doma na dva dela so bili izdelani interni pravni akti, ki so bili nujno potrebni za delovanje obeh ustanov. Ustanovi sta dobili svoje vodstvo. Direktorica centra za tujce je 1. januarja 2000 postala Darja Peharc^[os.], direktorica azilnega doma pa Aleksandra Pretnar Hoivik^[os.].

Prehodni dom Republike Slovenije za tujce je tako deloval polnih osem let in je v celoti izpolnil zastavljene naloge. Zagotavljal je streho nad glavo 37.120 tujcem iz 78 držav. Te osebe so v vodstvu doma razdelili v pet skupin:

* 23.893 oseb, ki so čakale na vrnitev v domovino;

* 9.614 neznancev, za katere je bilo treba ugotoviti, kdo pravzaprav so;

* 1.259 zavrnjenih na Brniku, ko so nameravali vstopiti v Slovenijo, a za to niso

izpolnjevali vseh pogojev;

* 1.274 prosilcev za status begunca (azil);

* 1.080 mladoletnikov in otrok.³¹¹

Obdobje delovanja tega doma je pomenilo začetno razdobje osamosvojitve naše republike na tem področju. S prizadevanji za naše polnopravno članstvo v Evropski uniji je moral dom svoje mesto odstopiti svojima naslednikoma.

V prostorih centrov za tujce v Ljubljani, Prosenjakovcih in na Velikem Otoku pri Postojni je bilo leta 2000 nastanjenih 14.576 oseb, leta 2001 še 10.034 oseb, leta 2002 pa 3.272 oseb. Od leta 2003 so te osebe nameščali le še v Velikem Otoku in Prosenjakovcih. V zadnjih letih je tu bivalo toliko oseb: 2003 1.908, 2004 1.544, 2005 1.639, 2006 1.117, 2007 781, 2008 512 in 2009 408. Izpostava v Prosenjakovcih je bila junija 2006 ukinjena. Generalni direktor policije je 27. oktobra 2000 izdal hišni red centra za odstranjevanje tujcev, ki je bil prvi tak akt in dokazuje, kako se je ta ustanova prvotno imenovala.

Od leta 2000 dalje so pripravili ločena proračuna tako za oskrbo beguncev kot za potrebe prosilcev za azil. Obe proračunski postavki sta se zadnja leta praviloma povečevali. Tako je bilo za leto 2000 predvideno, da bodo stroški za oskrbo prosilcev za azil znašali 20.928.000 tolarjev, za oskrbo drugih beguncev pa 101.735.000 tolarjev. Za leto 2005 je bilo v proračunu za oskrbo prosilcev za azil predvidenih 205.504.000 tolarjev, za oskrbo drugih beguncev pa 543.400.000 tolarjev. Tu sem upošteval zgolj s prvotnimi proračuni določena sredstva, ne pa tudi morebitnih poznejših sprememb proračunskih postavk, kar je postalo skoraj pravilo.

4.3 Iskanje primernejših prostorov

Prostori obeh domov bi morali biti ločeni, zlasti pa večji ter udobnejši. Zaradi tega so že poleti 1998 začeli iskati ustreznejše in večje prostore zlasti za center za odstranjevanje tujcev, ki naj bi bili nekje zunaj Ljubljane. Policijske uprave in postaje so se zanimale za skoraj 90 možnih prostorov te vrste, a vse je bilo zaman.³¹² Ime tega centra so kmalu spremenili zaradi negodovanja civilne družbe; opustili so besedico »odstranjevanje« in (p)ostal je le center za tujce, kot sem že omenil. Prvotno ime je bilo res nekoliko neposrečeno, saj center ni odstranjeval tujih državljanov, temveč so tam čakali na njihovo nadaljnjo usodo, praviloma vrnitev v domovino, odstranitev pa so izvajali policisti.

V naselju Veliki Otok pri Postojni je bila opuščena pralnica nekdanje postojnske garnizije JLA in ocenili so, da bi bila primerna vsaj kot začasna rešitev. Začeli so s prenovo in pri tem upoštevali podobne izkušnje iz zahodne Evrope, saj mora biti gibanje takim osebam omejeno. Prve prebežnike so tja namestili novembra 1998. Kmalu se je začelo zapletati zaradi nasprotovanja krajanov. Notranji minister je oktobra 1999 odločil, da se teh prostorov ne sme več uporabljati za nameščanje beguncev. Velik denarni vložek je ostal brez učinka.

Ker je število pribežnikov stalno naraščalo, je vlada 7. septembra 2000 sprejela sklep, da se ti prostori spet začnejo uporabljati za potrebe vračanja tujcev. Policija jih je štiri dni za tem sklepom spet začela uporabljati. Domačini so ponovno dvignili svoj glas nasprotovanja, ki je postal še močnejši, ko je 25. septembra 2000 iz tega poslopja pobegnila večja skupina Kitajcev, čeprav je policija zatrjevala, da je poslopje varovano. Tudi občinski svetniki so ocenili, da take osebe ne spadajo v turistični kraj, kakršen je Postojna.³¹³

Ta zagata je bila po vsej verjetnosti eden od razlogov za to, da se je naša vlada 9. novembra 2000 zatekla k sklepu, s katerim je Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Pojem varne tretje države je vseboval 2. člen zakona o azilu. Opredelil jo je takole: to je tista država, v kateri je bil begunec pred prihodom v Slovenijo oziroma od koder je prišel k nam in je bil v njej varen pred preganjanjem ali kršitvami človekovih pravic, imel zagotovljene osnovne življenjske potrebščine in bi se vanjo lahko zakonito vrnil ter zaprosil za azil, ne da bi tvegal prisilno odstranitev ali izgon v državo, kjer je bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo. Vlada se je torej odločila, da bo slovenska policija vse pribežnike, ki bi k nam prišli iz Hrvaške, vrnila nazaj. Na ta sklep naše vlade se je odklonilno odzval urad UNHCR v Ljubljani, saj je ocenjeval, da Hrvaška še ne ustreza pojmu varne tretje države.³¹⁴

Pokazalo se je, da mnogi begunci takoj po skrivnem vstopu v našo državo na najbližji policijski enoti podajo zahtevo za azil. S tem so prešli na ramena našega proračuna, vsaj dokler traja postopek za priznanje ali zavrnitev tega statusa. Zaradi tega je vlada pripravila dopolnitve azilnega zakona, ki jih je nato parlament sprejel po hitrem postopku. Dopolnjeni zakon je določil, da se sme azil zavrniti tudi tedaj, ko obstaja sum, da tujec zavaja ali zlorablja postopek za pridobitev tega statusa. Omejitev gibanja se v takem primeru sme podaljšati vse do pravnomočnosti odločbe, s katero se odloči o prošnji za azil.³¹⁵

Razmere v prostorih obeh ustanov na Celovški cesti 166 so bile res nevzdržne, saj so se tujci dobesedno gnetli na površini, ki je ustrezala 200 osebam, ne pa nekajkrat večjemu številu. Ta velika zgostitev beguncev je imela za posledico tudi njihove medsebojne spore, prepire in celo obračunavanja. To je ostalo v glavnem za stenami poslopja, nekaj resnejših dogodkov take vrste pa je prišlo v javnost. 14. decembra 2000 sta se pred poslopjem stepla begunca iz afriške države Sierra Leone. Eden od njiju je bil hudo telesno poškodovan in so ga odpeljali v bolnišnico, storilca pa so ovadili tožilstvu.³¹⁶

Ministrstvo za notranje zadeve je 10. februarja 2001 v dnevnem in hkrati oziroma pozneje še v krajevnem tisku objavilo razpis za zbiranje ponudb za najem ali nakup prostorov, kamor bi nastanili obe vrsti tujcev. Ponudbi je bilo treba priložiti tudi soglasje lokalne skupnosti, da se strinja s tako nastanitvijo.³¹⁷ Odziv je bil dober in na podlagi ponudb so na notranjem ministrstvu začeli iskati najboljšega ponudnika.

5.1 Policija se spreminja

Naši uniformirani možje postave in njihovi kolegi kriminalisti so obiskovali evropske policije ali pa so predstavniki le-teh prihajali k nam. Plod tega sodelovanja je bil med prvimi zakon o policiji in zatem na njegovi podlagi izdelan pravilnik o organizaciji in sistemizaciji MNZ in policije. V dotedanjem Izobraževalnem centru v Tacnu v Srednjo policijsko šolo (nekdanjo Kadetsko šolo za miličnike) niso več sprejemali novih učencev. Uvedli so namreč nov način sprejemanja kadrov, tako imenovano prekvalifikacijo deklet in fantov, ki so končali popolno srednjo šolo in (fantje) odslužili vojaški rok.

Slovenska policija se je morala prilagajati tudi spremembam, ki jih je prinesel polnopravni položaj naše države v Evropski uniji na področju varovanja državne meje. Naša meja proti Hrvaški je tedaj postala zunanja meja te evropske organizacije in bi morala delovati po načelih, ki jih vsebuje sporazum, sklenjen 14. junija 1985 v luksemburškem mestecu Schengen.³¹⁸ Za te naloge je bilo treba zelo okrepiti našo policijo ob tej meji in jo usposobiti ter opremiti za take naloge. Nastajali so veliki stroški, saj obstoječi mejni objekti nastalim razmeram niso več ustrezali.

Naši policisti so imeli vse več opravka s prebežniki in to je vplivalo tudi na njihovo nezadovoljstvo. Policijski sindikat Slovenije je povsem jasno povedal, da so ti nesrečniki dodatno breme in tveganje za može postave. Policisti so bili po mnenju tega sindikata izpostavljeni nevarnostim obolenj raznih vrst, za kar niso bili zavarovani; opravili so številne nadure, ki jim jih niso plačali v celoti; v poslovanju s prebežniki so doživljali stres. Ocenjeval je tudi, da država ne stori dovolj za policiste, hrvaška in madžarska policija pa da namenoma puščata prebežnike k nam, da se jih na ta način poskušata rešiti.³¹⁹

Ponoči s 6. na 7. november 2000 so možje policijske postaje Ljutomer obravnavali skupino 24 prebežnikov iz Irana. Ob 2.05 je na dvorišču odjeknila eksplozija in poškodovala službeni vozili, eden od prebežnikov pa je bil poškodovan. Hkrati je bila eksplozija še na hiši Jožeta Makoterja^[os.], komandirja te enote. To ni bilo neposredno povezano s pribežniki, temveč je šlo za druge obračune, ki so nekoliko spominjali na stil italijanske mafije, kot je razbrala javnost iz sporočil v sredstvih množičnega obveščanja. Sodišče je razsojalo o tako imenovani zadevi Makoter, v kateri je bila Milica Makoter^[os.] osumljena, da je dala umoriti svojega moža Janka^[os.], naročena umora sina Tomija^[os.] ter svaka Jožeta Makoterja^[os.] pa se nista posrečila.³²⁰

5.2 Četrta faza priseljenske politike zahoda

Naša država je morala zahtevam Evropske unije prilagoditi tudi svojo politiko priseljevanja oziroma begunstva. Zahodna Evropa je na začetku osemdesetih let močno priprla dotedanja za priseljevanje odprta vrata in tako stopila v četrto fazo svoje politike priseljevanja. Strokovnjaki te štiri faze določajo takole:

* prva je bila pred prvo svetovno vojno, ko je bilo gibanje prebivalstva tako rekoč

nenadzorovano;

* druga je nastopila po prvi svetovni vojni in močno omejila pretok ljudi;

* tretja se je začela po drugi svetovni vojni in je pomenila ponovno razmeroma liberalno

ravnanje do priseljencev;

* v 80. letih prejšnjega stoletja je zahodna Evropa spet začela zapirati svoje meje.

Slovenija je postala neodvisna v času, ko je zahodna Evropa preživljala četrto fazo svoje priseljenske politike. To je pomenilo ponovno zaostrovanje, omejevanje priseljevanja. Naša država se je potegovala za polnopravno članstvo v Evropski uniji in ga 1. maja 2004 tudi dosegla. Zato se je morala prilagoditi tudi na tem področju, kjer (še) ni imela jasno izdelane politike.³²¹ Povečeval se je politični pritisk na Slovenijo, da bi okrepila svoj nadzor na mejah. Poznavalec je ocenil, da je bila želja Evropske unije, da delujemo kot predstraža nenadzorovanemu pretoku ljudi.³²² Malo drugačne besede je za to uporabil dopisnik Dela iz Nemčije, ko je konec poletja 1998 zapisal nekako takole: kandidatke za Evropsko unijo čaka nekakšna »janičarska« vloga, ki naj bi jo v prehodnem obdobju (do polnopravnega članstva v Evropski uniji) glede oseb, ki poskušajo skrivaj prestopiti mejo, opravljale za zahodno Evropo.³²³

Kakorkoli že, naša policija se je pripravljala na čas, ko bo meja na Kolpi, Sotli in Dragonji povsem postala meja Evropske unije, nadzor na njej in ob njej pa podoben, kot je bil tedaj na zunanjih mejah te unije (schengenski sistem varovanja meje). Skromno podlago je imela domneva, da se bo želja ljudi po skrivnem vstopu v bogat zahodni svet v kratkem zmanjšala. Zato so nas na tej meji čakale obsežne naloge, vse dokler se ne bodo v Evropsko unijo vključile še vsaj nekatere nekdanje republike SFRJ in se bo tako imenovana schengenska meja odmaknila od nas bolj na jug in vzhod.

5.3 Plen organiziranega podzemlja

Naši policisti so med obravnavanjem ilegalcev kmalu spoznali, da gre tudi za organizirano podzemlje, ki se ukvarja s tihotapljenjem ljudi k nam ali prek ozemlja Slovenije na zahod. O tem so policisti v zahodni Evropi imeli že mnogo izkušenj in spoznanj. Zaradi tega ni bilo težav pri sodelovanju naših in tujih mož postave pri zatiranju skrivnih selitev prebivalstva.

Nadzor nad migracijami, ki jih spremljajo številni škodljivi pojavi in procesi, tudi kriminal, je postal eno od osrednjih vprašanj mednarodnega sodelovanja. Preseljevanje spremlja kriminal v treh osnovnih oblikah, so ocenili poznavalci:

* tihotapljenje oseb,

* kazniva dejanja priseljencev v ciljni državi,

* kazniva dejanja domačinov nad priseljenci v ciljnih državah.³²⁴

Na sedežu Mednarodne organizacije za migracije so na začetku 21. stoletja razpolagali s podatkom, da tihotapci ljudi vsako leto organizirajo selitev okoli štirih milijonov oseb in pri tem zaslužijo okoli sedem milijard dolarjev.³²⁵ Za sodobno mafijo je tihotapljenje ljudi glede zaslužka na tretjem mestu, takoj za ilegalno trgovino z orožjem in mamili.

Slovenski policisti in kriminalisti lahko odkrijejo tiste, ki za velik denar tihotapijo migrante k nam in od nas dalje na zahod, ne morejo pa se spopadati s podzemljem, ki to počne v deželi, od koder so doma ilegalci, ali pa je to podzemlje nekje na poti do naše države. Sodelovanje s tujimi policijami in posebej z interpolom jim olajšuje zatiranje trgovine s človeškimi usodami in danes imajo na razpolago že dokaj točno sliko, od kje in kam potekajo poti skrivnega tihotapstva ljudi.

Po navadi so med državami priseljevanja in deželami izseljevanja nekakšna prehodna območja, kamor prihajajo migranti zato, da se od tam odpravijo v dežele, ki so končni cilj njihove selitve. Slovenija je sedaj še večinoma v takem prehodnem pasu. Morda je to eden od razlogov, da naša država še ni obremenjena z migrantskim kriminalom oziroma s kriminalom, povezanim z mednarodnimi migracijami. V letih 1991–1995 je znašal delež tujcev v naši kriminaliteti 7,6 odstotka, med kršitelji javnega reda in miru pa trikrat več, točneje 19,4 odstotka.³²⁶ Med tujce sem avtor te študije štel vse, ki niso imeli slovenskega ali poleg tega še enega drugega (dvojnega) državljanstva, na primer turiste, ilegalne migrante, vojne begunce z Balkana itd.

5.4 Nedovoljeni prehodi naše državne meje

Naši policisti so se tako rekoč stalno srečevali z osebami, ki so storile kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo. Med njimi so bili tudi taki, ki so se s tem gmotno okoriščali, saj so igrali vlogo vodnikov čez mejno črto. V nekdanji SFRJ je bil od leta 1951 dalje prepovedan prehod državne meje kaznivo dejanje,³²⁷ od leta 1995 pa to kaznivo dejanje določa slovenski kazenski zakonik.³²⁸ To kaznivo dejanje je bilo sprva opredeljeno precej široko, saj je zajelo dve obliki: sam nedovoljen prehod mejne črte in spravljanje ljudi čez našo mejo. Potem je prvo obliko tega dejanja storil tisti, ki je mejo prestopil v organizirani skupni, oborožen ali nasilno, druga oblika pa je ostala v bistvu nespremenjena. Ko je Slovenija sprejela svoj kazenski zakonik, je sprva ohranila dotedanjo opredelitev tega kaznivega dejanja. Na podlagi izkušenj je leta 2004 ta člen doživel precej sprememb in tudi samo ime: prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države. Najpomembnejša sprememba je bila, da je bilo kaznivo tudi spravljanje ljudi prek našega ozemlja.³²⁹ Podobno vsebino je dobilo to kaznivo dejanje v našem kazenskem zakoniku, ki je začel veljati 1. novembra 2008.³³⁰

Miličniki, kriminalisti in policisti so zoper osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo ali ozemlja naše države, podajali kazenske ovadbe pristojnemu tožilstvu. Nekaj podatkov te vrste je v tabeli 7.

Tabela 7: Število kaznivih dejanj nedovoljenega prehajanja meje ali ozemlja države v obdobju 1986–2018

V obdobju zadnjih 31 let so naši možje postave podali kazenske ovadbe zaradi suma storitve 9.413 dejanj. Vodje skupin ilegalnih prestopnikov naše meje so danes največkrat domačini, ki dobro poznajo krajevne razmere. Vzroki, zakaj se odločajo za to nezakonito početje, so različni, predvsem pa ekonomski ter socialni, zlasti brezposelnost in pomanjkanje. Med njimi so lastniki kombijev in tovornih avtomobilov, ki so finančno propadli.³³¹ Po podatkih naše kriminalistične policije več kot devet desetin ilegalnih prehodov državne meje organizirajo kriminalne združbe. Sestavljajo jih ponavadi »stari znanci« policije, ki se povezujejo s takimi združbami zunaj Slovenije.³³²

Naša policija je ponoči na 27. november 2000 prijela skupino 25 oseb, ki naj bi sodelovali pri tihotapljenju ljudi v Slovenijo in dalje na zahod. Med njimi je bil tudi J. L.^[os.], slovenski in hrvaški državljan, domnevni šef mafijske organizacije, ki naj bi v zahodno Evropo pretihotapila okoli 10.000 oseb in s tem zaslužila približno 100 milijonov nemških mark. Njegovo aretacijo je zahtevala italijanska policija.

Ta skupina naj bi bila vpletena tudi v trgovino s človeškimi organi, ki so jih morali prodati tisti begunci, ki so prišli ob vse premoženje in niso imeli nobenih sredstev za življenje.³³³ Ta trgovina naj bi po oceni OZN dosegla letno vrednost od sedem do trinajst milijard dolarjev.³³⁴

Sredi novembra 2000 je generalna skupščina OZN sprejela konvencijo proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu. Za kraj slavnostnega podpisovanja tega obvezujočega dokumenta so izbrali sicilsko mesto Palermo, kjer so ga sredi decembra 2000 podpisovali ministri držav članic svetovne organizacije. Konvenciji so naslednje leto dodali še tri protokole, od katerih prvi govori o zatiranju trgovine z otroki in ženskami, drugi o zatiranju trgovine z ilegalnimi begunci in tretji o nedovoljeni izdelavi in prodaji strelnega orožja. Konvencija in protokoli bodo postali sestavni del notranjega prava vseh držav, ki jih bodo ratificirale. Naša država je te akte ratificirala spomladi 2004.³³⁵

Slovenska policija je z letom 1995 začela voditi poseben popis o organizirani kriminaliteti. Nato je vsako leto zapisala tista kazniva dejanja prepovedanega prehoda državne meje oziroma ozemlja Slovenije, ki jih je ocenila za plod organiziranega kriminala. To število je za posamezno leto prikazano v preglednici in skupaj je bilo v teh letih zapisano 2.296 takih dejanj.

Podatke sem zbral iz Statističnih letopisov ONZ 1995 in 1996, Statističnih letopisov MNZ 1997, 1998, 1999, Statističnega letopisa MNZ 2000 in Statističnega letopisa MNZ in Policije 2001, nato pa iz Poročil o delu policije za leto 2002 in naslednja leta vse do leta 2019.

Na podlagi sporazuma o sodelovanju med italijansko in slovensko policijo,³³⁶ sklenjenega 5. julija 1998 v Ljubljani, so sredi januarja 2001 začele na meji med tema državama patruljirati mešane policijske patrulje. To naj bi zajezilo število tujcev, ki iz Slovenije bežijo v Italijo. O taki razlagi s(m)o nekateri podvomili. Zakaj? Vse tujce, ki so skrivaj prestopili našo mejo z Italijo in so jih prijeli varnostni organi sosednje države, so le-ti vrnili k nam, kot je določala meddržavna pogodba. Če so to sedaj počeli skupaj naši in italijanski policisti, se je zgodilo enako, morda le malo bolj enostavno in hitro.

Podobne sporazume je pozneje Slovenija sklenila tudi z Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko³³⁷ in tudi na teh dveh mejah so bile predvidene skupne ali mešane patrulje policistov.

6.1 Začasna izpraznitev obeh domov

Najprej naj omenim dobro novico. 12. januarja 2001 dopoldne je minister za notranje zadeve dr. Rado Bohinc s sodelavci obiskal azilni dom v Ljubljani. Ogledal si je prostore in se nato srečal s predstavniki društev, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem v stiski. Navzoči so bili tudi časnikarji.³³⁸ Javnost je to ocenila kot dobro potezo ministra, saj je bilo tovrstno srečanje s predstavniki civilne družbe menda prvo.

Glavni republiški zdravstveni inšpektor je teden dni za tem dogodkom, torej 19. januarja, zaradi domnevnih stenic v prostorih obeh domov odredil takojšnje razkuženje poslopja na Celovški cesti 166. Notranje ministrstvo se je na hitro dogovorilo z vodstvom občine Grad na Goričkem, da bodo stanovalce iz Ljubljane preselili v nekdanji begunski center v Vidoncih. Tam so do jeseni 2000 prebivali bosanski pregnanci. S preselitvijo so začeli 20. in jo končali 21. januarja. Policisti so zavarovali območje centra v Vidoncih, saj 388 azilantom in ilegalnim prebežnikom niso dovolili prostega gibanja po omenjeni prekmurski vasi, ki je štela manj krajanov, kot je bilo iz Ljubljane prepeljanih tujcev. Celotno dogajanje je tisk podrobno opisal.³³⁹

Domačini so bili proti taki rešitvi in so zahtevali, da se tujci čim prej vrnejo v Ljubljano. Eden od poslancev v državnem zboru je predsednika vlade 25. januarja 2001 celo vprašal, ali je res, da so prevoz prebežnikov iz Ljubljane v Vidonce plačali iz nadur za policiste.³⁴⁰ Med začasno preselitvijo tujcev v bivše begunsko sprejemališče Vidonci je med njimi vladala napetost, ki jo je še povečevalo omejeno gibanje. Tako je 27. januarja 2001 prišlo do prepira med Iranci. Eden od njih je bil z nožem zaboden do smrti, dva pa sta bila ranjena in so ju odpeljali v bolnišnico. Prav isti večer, 27. januarja 2001, so se krajani zbrali na že prej sklicanem shodu, kjer so še okrepili svoje zahteve po izselitvi tujcev oziroma izpraznitvi centra. Iz časnikarjevega poročila o tem zboru se je dala razbrati domneva, da so stenice v Ljubljani odkrili načrtno, kot povod za stalno izselitev tujcev iz prestolnice na podeželje.³⁴¹

Predvideno vračanje prebežnikov v Ljubljano se je po oceni nekaterih v Prekmurju preveč odmikalo.³⁴² Ko je bilo poslopje v prestolnici razkuženo in nekoliko preurejeno, so tja spet preselili začasne stanovalce iz Vidoncev. To se je zgodilo ponoči z 31. januarja na 1. februar.³⁴³ Za tak čuden čas prevoza se je policija bržkone odločila tudi ali predvsem zaradi tega, ker so krajani iz okolice poslopja na Celovški cesti 166 vse bolj glasno postavljali zahtevo, da se oba domova ukineta oziroma preselita drugam. Tudi vodstvo naše prestolnice je imelo pomisleke za gostitev prebežnikov v obeh domovih na Celovški cesti 166.³⁴⁴ Ti (nočni) prevozi tujcev so v nekaterih naših časnikih spodbudili novinarje in celo karikaturista, da so si nekoliko sposodili državo oziroma policijo.³⁴⁵ Polemičnega pisanja pa še ni bilo konec in prišlo je celo do očitkov županu občine Grad, zakaj je sploh sprejel prebežnike v vidonski center.³⁴⁶

V tem času, ko so čistili oziroma preurejali navedena domova na Celovški 166 v Ljubljani, so 70 tujcev začasno namestili tudi v begunskem centru v Črnomlju, nekdanji vojašnici Bela krajina, vendar se vodstvo občine s tem ni strinjalo. Uradu za priseljevanje in begunce v Ljubljani je občina postavila rok, da morajo te tujce preseliti nazaj v Ljubljano najpozneje do 3. februarja 2001. Tisk je tudi o tem zapletu podrobno poročal.³⁴⁷ Ta vrnitev se je 3. februarja 2001 tudi zgodila in tujce so razmestili po centrih za bosanske begunce v Hrastniku, Postojni, Kozini in Ilirski Bistrici.³⁴⁸

Ministrstvo za notranje zadeve je hotelo v izpostavi centra za tujce v Prosenjakovcih povečati namestitvene zmogljivosti oziroma doseči izboljšanje bivalnega standarda tujcev. Tam naj bi postavili dvanajst zabojnikov, toda ko so za to namero izvedeli domačini, so 29. januarja 2001 sklicali zbor krajanov in zavrnili to namero države.³⁴⁹

Minister za notranje zadeve je jeseni 2000 izdal pravilnik, ki je bolj natančno določil dolžnosti in pravice tujcev, ki so nastanjeni v centru za odstranjevanje tujcev.³⁵⁰ Šteli so, da sta tam potrebna večja disciplina in nadzorstvo kot v azilnem domu, saj osebe v slednjem čakajo na potrditev bivanja pri nas, osebe v prvem pa na deportacijo iz naše države. Dotlej je za varnost poslopja na Celovški 166 v Ljubljani skrbelo petnajst policistov, ki so delali v izmenah, po tem dogodku pa so njihovo število povečali.

Ko so tujce spet namestili v ljubljanskem poslopju, so jim omejili gibanje oziroma izhode v mesto, kar je še povečalo notranje napetosti med njimi. Težavno vzdušje v obeh domovih je opisal sodelavec osrednjega slovenskega dnevnika. V članku je navedel, da je 2. februarja 2001 med Afričani prišlo do manjšega upora, in policisti so morali posredovati z uporabo solzivca in telesne sile.³⁵¹ Res je tedaj prišlo do skupinske kršitve hišnega reda in nastopila je policija. 4. februarja 2001 je skozi okno omenjenega poslopja skočil državljan Iraka in se hudo poškodoval.

6.2 Kaj je o pribežnikih menila javnost

Slovenska javnost je počasi dobivala vtis, da so azilanti in prebežniki prava varnostna težava. Na televiziji so jih skoraj vedno prikazovali le v spremstvu policistov, kot da drugih strokovnih oseb za te namene pri nas sploh ni bilo. Za to niso bili odgovorni zgolj časnikarji, temveč tudi ali zlasti policija, ki je iz tega področja svojih nalog včasih napravila pravo medijsko zgodbo.

18. januarja 2001 je slovenska vlada obravnavala tudi vprašanje ilegalnih migracij pri nas. Po seji je notranji minister dr. Rado Bohinc na sestanku s časnikarji podal oceno vlade, »da nedovoljeno prehajanje državne meje ogroža stabilnost notranjih razmer; če bi se takšno stanje nadaljevalo, pa bi lahko pomenilo ogrožanje nacionalne varnosti Slovenije«.³⁵² Domnevati je mogoče, da tako stališče vlade ni prispevalo k spremembi podobe o tujcih v naši javnosti. Ko se je 4. februarja 2001 sestal Svet za nacionalno varnost, ni razpravljal o tem vprašanju, kar mu je tisk zameril.³⁵³

Prav v času teh dogodkov sta bili izvedeni dve anketi o stališčih do tujcev. Nedelo je anketiralo 439 telefonskih naročnikov in na vprašanje, ali bi se strinjali z naselitvijo prebežnikov v bližini svojega doma, jih je 59,7 odstotka odgovorilo odklonilno, 22,6 odstotka pritrdilno, ostali se niso opredelili.³⁵⁴ Delo pa je opravilo anketo med 740 telefonskimi naročniki. Na vprašanje, kako Slovenija ravna z ilegalnimi migranti, jih je 48,8 odstotka menilo, da dobro, 29,5 odstotka je to oceno povišalo na zelo dobro, slabo oceno je dalo 9,1 odstotka in zelo slabo 1,1 odstotka anketirancev, ostali so bili neopredeljeni. Na vprašanje, ali bi država morala plačati rento krajanom, kjer so nastanjeni migranti, jih je z ne odgovorilo 39,9 odstotka, z da 39,6 odstotka, 20,5 odstotka vprašanih pa se jih ni opredelilo. Celo 63,6 odstotka vprašanih je menilo, da so domačini v krajih, kjer bivajo migranti, ogroženi, 23,9 odstotka jih je menilo, da niso, preostali pa se niso opredelili .³⁵⁵

Matjaž Hanžek, varuh človekovih pravic, je 19. junija 2001 na novinarski konferenci spregovoril tudi o svojem nenadnem obisku centra za odstranjevanje tujcev v Velikem Otoku pri Postojni. Tamkajšnje razmere je ocenil kot nečloveške in ponižujoče.³⁵⁶

6.3 Glasovi v podporo tujcem

Tiste dni, na začetku februarja 2001, ko je slovenska javnost glasno razpravljala o tujcih te vrste, je nekaj organizacij in skupin izrazilo javni protest zoper odklonilen odnos dela javnosti do prebežnikov. Najprej so se oglasili nekateri znanstveni in raziskovalni delavci in se zavzeli za pravice tujcev in boljše reševanje njihovega vprašanja. Svoje izjave so podali sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, skupina slovenskih antropologov in Društvo mladih raziskovalcev Slovenije. Med drugim so predlagali, da bi za vse, ki so v neposrednem stiku z migranti, v izobraževalne programe vnesli znanja o kulturnih in etničnih plateh tega vprašanja.³⁵⁷ Nato so se oglasili še drugi, na primer Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci itd.

Verjetno je ta javno izražena podpora tujcem in proti sovraštvu do njih spodbudila nekatere dele civilne družbe, da so se odločili za javni shod. Urad za intervencije, kot se je imenoval, je 12. februarja 2001 ob 16. uri začel s svojevrstno podporo prebivalcem obeh domov na Celovški cesti 166 v Ljubljani. Skupina mladih je tam razvila velik transparent, na katerem je pisalo »Proti nestrpnosti!« Na lokaciji so ostali eno uro in nato so s shodi nadaljevali naslednjih devet dni, do 20. februarja, ob istem času.

Ta oblika podpore beguncem je bila hkrati nekakšno povabilo Ljubljančanom, naj pridejo na protestni shod proti sovraštvu do tujcev, ki so ga napovedali za 21. februar 2001 v parku Zvezda.³⁵⁸ Do tega je res prišlo in v omenjenem parku se je zbralo okoli tisoč oseb, med katerimi je bila tudi skupina iz Italije, ki se je v Ljubljano pripeljala z avtobusom in je vzdušju večinoma dajala ton; šlo je za skupino Italijanov, ki so bili pretežno nasprotniki globalizacije. Po shodu so v sprevodu šli po mestu in med drugim obšli vladno palačo in poslopje državnega zbora.³⁵⁹ Verjetno je prav zaradi italijanskih mladincev ljubljanska policija poostrila zavarovanje javnih poslopij, mimo katerih so šli protestniki.

Novinarji, ki so poročali o azilantih in prebežnikih, so se 13. februarja 2001 pomerili v malem nogometu z ekipo tujcev. Tekma je bila v Športnem centru Triglav za Bežigradom. Z njo naj bi prispevali k večji strpnosti do teh oseb iz tujine.³⁶⁰

Leta 2001 sta 20. junija, na mednarodni dan beguncev, UNHCR in Informacijsko-dokumentacijski center Sveta Evrope v Ljubljani pripravila okroglo mizo, v parku Zvezda pa so nevladne organizacije prikazale svoje delo pri pomoči beguncem. V Delu lahko preberemo, da je do tedaj pri nas dobilo status begunca (azilanta) devetnajst tujcev, na status pa jih je čakalo celo 7.745.³⁶¹

6.4 Prebežniki, kdo ste?

Mirovni inštitut, ki ima sedež na Metelkovi ulici 6 v Ljubljani, v nekdanji vojašnici 4. julij, je 29. novembra 2001 javnosti predstavil svojo publikacijo z naslovom Prebežniki, kdo ste? Ta je bila rezultat raziskave, ki so jo sodelavke tega inštituta opravile med bežečimi tujci in so bili precej drugačni, kot je bila njihova podoba v (uradni) javnosti. Tri sodelavke Mirovnega inštituta so se namreč odločile, da bodo same neposredno stopile v stik s prebežniki in jih spraševale o njihovi usodi doma in pri nas. Sestavile so vprašalnik in po začetnih težavah z dovoljenji za obiske v azilnem domu in centru za tujce so aprila in maja 2001 pristopile k raziskovalnemu delu. Podatke so zbirale pri 133 beguncih, ki pa niso bili z območij nekdanje SFRJ. Od teh jih je 80 bivalo v centru za tujce in 53 v azilnem domu.

Raziskovalke so med drugim ugotovile, da je dvanajst odstotkov anketirancev doma končalo visoko ali višjo šolo, osemnajst odstotkov pa se jih je doma šolalo na srednjih šolah in fakultetah. Velik del je bil v domovini zaposlen v proizvodnih in storitvenih poklicih, le slaba desetina jih je bila brez zaposlitve.

Med razlogi, ki so jih napeljali k odhodu iz domovine, jih je 44 odstotkov navedlo politične, 41 odstotkov gospodarske in ostali osebne okoliščine.

V študiji je opisanih tudi nekaj stališč uradnega osebja v obeh ustanovah do tam nastanjenih oseb. Avtorice so zaključile z ugotovitvijo, da osebje ni posebej naklonjeno tujcem.

Avtorice študije so zapisale:

Skrbno branje te knjige nas privede do misli, da je bila uradno posredovana resnica o teh osebah precej popačena dejanskost, torej le deloma resnična.

Stališča policistov do ilegalnih prebežnikov so obravnavali tudi nekateri študenti Visoke policijsko-varnostne šole v Ljubljani, ko so pripravljali svoje diplomske naloge. Pri svojem delu pa so se omejili na območja posameznih policijskih uprav, na primer Kranj in Mursko Soboto. V anketo so zajeli malo uradnih oseb, po mojem mnenju premalo, da bi bili rezultati verodostojni. Kljub temu se mi zdi zanimiva ugotovitev diplomantov te šole, da so stališča policistov toliko bolj odklonilna do teh oseb, kolikor več opravka imajo s prebežniki.³⁶³

6.5 Etnološka študija o migrantih

Slovenski raziskovalci migracij so se usmerili zlasti v preučevanje slovenskega izseljenstva. Šele v zadnjih letih je opaziti večje zanimanje za različne vrste migrantov pri nas, kar je zlasti izraz dejstva, da se naša država vse bolj srečuje s tem področjem. To so leta 2002 zapisali avtorji antropološke študije o prebežnikih pri nas.

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani se je med prvimi lotil raziskovanja prebežnikov v Sloveniji. Svoje preučevanje je objavil v samostojni publikaciji, iz katere povzemam glavno vsebino: prikaz azilne politike v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Madžarski in Hrvaški; raziskava med delavci v azilnem domu v Ljubljani in med prosilci za azil; raziskava v postojnskem centru za tujce; poročanje sredstev javnega obveščanja o prebežništvu; odnos lokalnega prebivalstva do prebežnikov ter raziskava nezakonitega prevozništva pri nas.

Izpostavil bi vsaj tihotapljenje tujcev k nam ali prek Slovenije dalje na zahod; avtorice so ga obdelale v zadnjem poglavju knjige, ki govori o ilegalnem prevozništvu beguncev. Na razmah tihotapstva ljudi po oceni raziskovalk vplivata zlasti dva dejavnika:

• zaostrovanje migracijske politike v zahodnih državah, zlasti deželah Evropske unije;
• poostreno nadzorovanje meja teh zahodnih držav.

Strnile so, da vse manjše možnosti legalnega vstopa v te države vplivajo na razmah tihotapljenja oseb in na neposredno vse večje zaslužke teh, ki se s tem ukvarjajo. Organiziranost tihotapljenja oseb pri nas so razdelile v tri stopnje:

• pomoč posameznika (sorodnika, znanca, taksista itd.);
• pomoč spontane skupine;
• pomoč organizirane združbe.

Januarja 2001 je urad vlade za informiranje na spletnih straneh objavil besedilo z naslovom Ilegalna migracija – grožnja nacionalni varnosti Slovenije, a zgolj v angleščini. Po ocenah etnologov je to spominjalo »na diskurz evropskih ultradesničarskih politikov«. Pri odnosu javnosti do prebežnikov so izpostavili neformalno Šišensko civilno iniciativo, ki se je oblikovala leta 2000 in jo je vodil Bojan Oblak^[os.], nasprotovala pa je tujcem, ki so bivali v tedanjih prostorih na Celovški cesti 166.

Bogate države skušajo prevaliti odgovornost za zaščito prebežnikov na tretje države. Sem spada določilo o varni tretji državi, ki omogoča, da osebam zavrnejo dostop do azilnega postopka na podlagi dejstva, da je prosilec za azil že dobil zaščito v kakšni drugi državi oziroma jo tam lahko pričakuje, so še zapisali v tej raziskavi.³⁶⁴

7.1 Svetovalci za begunce

Sredi aprila 2001 je ostal azilni dom brez dotedanje direktorice Aleksandre Pretnar Hoivik^[os.], saj je zapustila notranji resor. Marjan Jakše^[os.] je postal vršilec dolžnosti, zatem pa direktor tega doma. Za njim so se na tem delovnem mestu zvrstili Katarina Štrukelj^[os.], Nataša Tomc^[os.] in spet Katarina Štrukelj^[os.] ter za njo Mojca Špec Potočar^[os.].

Decembra 1999 je izšel pravilnik o nagrajevanju svetovalcev za begunce. Bil je večkrat spremenjen in dopolnjen. Svetovalcem je bila dodeljena naloga, da pomagajo tujcem pri njihovem prizadevanju za pridobitev azila pri nas. Pravilnik je bil kmalu dopolnjen, jeseni 2004 je nehal veljati in ga je nadomestil novi, pa tudi ta se je menjaval. Svetovalcem je sprva pripadalo plačilo v znesku odvetniške tarife, z letom 2008 pa v višini polovične odvetniške tarife.³⁶⁵

Na temelju 16. člena zakona o azilu je minister za pravosodje leta 2000 imenoval prvih 25 svetovalcev za begunce, večinoma odvetnikov, z različnih koncev Slovenije.³⁶⁶

Poleti 2001 je spet prišlo do sprememb in dopolnitev zakona o azilu, ki so jim sledile nove.³⁶⁷ Uvedel je tako imenovano posebno obliko zaščite. Veljala je za osebe, ki jim ni bila priznana pravica do azila, njihovo vračanje v domovino pa bi jih izpostavilo nevarnostim ali nečloveškemu ravnanju oblasti. Take osebe je bilo treba nastaniti v azilnem domu. Zaščita je trajala šest mesecev in se je lahko podaljšala. Oseba, ki je bila pod zaščito, je dobila posebno izkaznico. Prosilca za azil se je lahko prisilno odstranilo iz države, če je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena in sam ni zapustil Slovenije. Do izvršitve tega ukrepa je ostal v centru za tujce. Prosilci za azil so bili nastanjeni v azilnem domu ali v izpostavi tega doma. V 45. a členu tega zakona je bilo zapisano, da so se izpostave lahko ustanovile »zaradi enakomerne porazdelitve prosilcev za azil«. Naša država jim je zagotavljala oskrbo (obleko, obutev, prehrano in žepnino).

Azilni dom in center za tujce na Celovški cesti 166 sta 20. junija 2002, ob mednarodnem dnevu beguncev, odprla vrata obiskovalcem, da so si lahko pod strokovnim vodstvom ogledali prostore. Pred vhodom v to poslopje je skupina mladih z bobni in napisi izrazila nestrinjanje s to potezo, ki da spominja na ogled živali v živalskih vrtovih.³⁶⁸

Dan odprtih vrat so pripravili tudi v izpostavi centra za tujce v Velikem Otoku. To je bilo 21. septembra 2002. S tem so izpostavo tudi uradno odprli. Njena zmogljivost je bila 120 ležišč, v izpostavah Prosenjakovci in Vidonci pa 180 ležišč, skupaj torej 300 ležišč.³⁶⁹ Kmalu zatem je Veliki Otok dobil osrednjo vlogo centra za tujce, na Celovški cesti 166 je ostal le še azilni dom.

7.2 Nov azilni dom

O tej vroči temi, kako ustaviti oziroma zmanjševati ilegalne migracije, je prišlo do zanimive razlike znotraj samega notranjega resorja. Vodja sektorja za državno mejo in tujce v upravi uniformirane policije je med dejavnike, ki bi utegnili ublažiti ta prebežniški val, uvrstil tudi azilno politiko naše države.³⁷⁰ S tem je s prstom pokazal na vlogo upravnih notranjih zadev. Odgovoril mu je uslužbenec Sektorja za azil pri upravi za upravne notranje zadeve in zapisal, da ta sektor ne more biti institucija, ki bi sprejemala ukrepe za preprečevanje ilegalnih migracij. To ji onemogoča in ne dopušča samo bistvo azila, saj se mora Slovenija ravnati tudi po mednarodnem pravu.³⁷¹

Slovenska vlada je sklenila, da bo na prostoru begunskega centra na Viču zgradila nov azilni dom. S pripravami na gradnjo so začeli 25. oktobra 2002. Predstavnik gradbenega podjetja SCT, ki je zgradilo novo poslopje, je 30. julija 2004 notranjemu ministru predal ključe novega azilnega doma. Uradno odprtje doma je bilo 27. septembra 2004. V njem je bilo prostora za 203 prosilce za azil, v stiski pa za največ 400 oseb. Stroški so znašali nad 1,3 milijarde tolarjev, od teh je Evropska unija prispevala 31,6 odstotka.³⁷²

Naša vlada se je spomladi 2002 odločila, da bo po desetih letih dopolnila naloge Urada za priseljevanje in begunce, in sprejela je dopolnitev ustanovitvene uredbe te vrste.³⁷³ Med novimi nalogami urada je bila tudi ta, da izvaja ukrepe za integracijo priseljenih oseb. Sredi januarja 2004 je izšel zakon, ki je določil, da nekaj vladnih služb preide na ministrstva. Tako je določil, da s 1. aprilom 2004 posli Urada za priseljevanje in begunce preidejo na ministrstvo za notranje zadeve.³⁷⁴ Akt o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v notranjem ministrstvu, ki je začel veljati 1. aprila 2004, je ustanovil Direktorat za migracije, ki je postal osrednji organ za migracije v širšem pomenu besede. V njegovem okviru so bili trije sektorji, in sicer Sektor za migracije in naturalizacijo, Sektor za azil ter Sektor za priseljevanje in begunce. Azilni dom je postal notranja organizacijska enota Sektorja za azil.³⁷⁵ Tako je Urad za priseljevanje in begunce prenehal delovati.³⁷⁶

Sredi maja 2005 sta prišla na obisk v Slovenijo predstavnika komisarja Sveta Evrope za človekove pravice. Srečala sta se tudi s predstavniki nevladnih organizacij. Ti so jima opisali težave pri uresničevanju človekovih pravic pri nas in med drugim so našteli omejevanje prostega gibanja prosilcev za azil v Azilnem domu in neizplačevanje honorarja svetovalcem za begunce.³⁷⁷ Ta očitka jima je zatem pojasnil Žarko Bogunovič^[os.], namestnik generalnega direktorja Direktorata za migracije: tujca, ki nezakonito stopi v našo državo, namestijo v azilnem domu, in dokler ne zaprosi za azil, doma ne sme zapustiti; do zamujanja z izplačilom honorarja odvetnikom, ki so v vlogi svetovalcev za begunce, je prišlo, ker je prej to spadalo pod ministrstvo za pravosodje, od septembra 2004 pa pod ministrstvo za notranje zadeve.³⁷⁸

Javno podjetje Ljubljanski potniški promet je 19. junija 2006 na dražbi za 1,12 milijarde tolarjev prodalo stavbo nekdanjega samskega doma LPP oziroma centra za tujce na Celovški cesti 166. Kupec je bil Hypo Leasing.³⁷⁹

Dr. Janez Drnovšek^[os.], predsednik republike, je 27. decembra 2006 obiskal azilni dom, si ogledal poslopje in se nato pogovarjal z vodstvom tega doma.³⁸⁰

Azilni dom je doživljal nekaj javnih kritik, ki so jih izrekali predstavniki nevladnih organizacij, torej civilna družba. To je bilo povezano tudi s sprejemanjem predpisov o azilu. Tako je nekdo na zidu podvoza čez Mali graben z zelenim sprejem napisal Azilni dom je zapori. Help!!! Vsebina je na svoj način povedala tudi o znanju slovenščine pisca. Nekaj od teh stališč je objavljal tudi naš tisk.³⁸¹ Tisk je objavil tudi vest o usodi dveh ruskih državljanov, ki so ju 9. februarja 2008 namestili v tem domu, in sicer v tistem delu, ki je namenjen osebam z neznano istovetnostjo, kjer je gibanje omejeno, dokler se ne ugotovi, za kakšno osebo gre. Čez dva dni sta si porezala roki in kri razmazala po telesu, tretji dan bivanja pa sta pričela z gladovno stavko. O dogodku je predstavnik notranjega ministrstva 20. februarja 2008 spregovoril na tiskovni konferenci.³⁸²

Konec zime 2009 je prišel azilni dom v pristojnost sektorja za mednarodno zaščito. Ta je bil eden od treh sektorjev v okviru direktorata za migracije in integracijo.³⁸³

Leta 2012 se je urad za migracije delil na štiri sektorje: Sektor za nastanitev, oskrbo in integracijo; Sektor za migracijsko politiko in zakonodajo; Sektor za postopke mednarodne zaščite in Sektor za postopke zakonitih migracij. Leta 2017 je prvonavedeni sektor prešel pod vladni urad za oskrbo in integracijo migrantov, ki ga je vodila Katarina Štrukelj^[os.]. Takrat sta v okvir Direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo spadala Urad za migracije ter Urad za upravne notranje zadeve in naturalizacijo. Urad za migracije se je delil na tri sektorje, in sicer sektor za migracijsko politiko in zakonodajo, sektor za postopke mednarodne zaščite in sektor za postopke zakonitih migracij; pod ta urad so torej spadali 2., 3. in 4. sektor, našteti iz leta 2012, 1. sektor pa je prešel pod vladni urad za oskrbo in integracijo migrantov, kot sem že omenil.

V zadnjih letih je bilo v azilnem domu novonastanjenih: 2006 579, 2007 434, 2008 260 in 2009 2.002 oseb. V domu so nekateri bivali tudi po več kot eno leto, zato je bilo skupno število v tem domu nastanjenih tujcev za prejšnja leta večje. Tako je v letu 2000 tam bivalo 12.943 oseb, ki so pribežale iz 45 držav. Največ jih je bilo iz Irana (7.844), Turčije (1.673) in Iraka (684). Leta 2001 se je to število zelo zmanjšalo, in sicer na 1.882 oseb. Leta 2002 jih je bilo še manj, 640. Leta 2003 je njihovo število naraslo na 1.849, leta 2004 jih je bilo 1.205 in leta 2005 spet nekaj več, 1.674 oseb. Število v domu nastanjenih oseb je torej precej nihalo. Številke pa niso povsem primerljive, saj zadnja leta upoštevajo le novonastanjene tujce, prejšnja leta pa so upoštevali vse, tako novonastanjene kot tiste, ki so tu bivali že več kot eno leto.

7.3 Začetek leta 2006: v Sloveniji 122 azilantov

Ko je Slovenija postala samostojna in mednarodno priznana država, je nase prevzela tudi odločanje o tem, komu in zakaj bo podelila status begunca. Tak status je prvima dvema prosilcema priznala leta 1995, kot sem že omenil. Prosilcev je bilo vsako leto precej več.³⁸⁴ Podatki te vrste za čas od leta 1991 do 2019 so v tabeli 9.

Leta 2017 je dobilo azil 139 beguncev, trinajst jih je dobilo subsidiarno pomoč.

V številu prošenj za azil niso upoštevani tisti tujci, ki so po večkrat podali tako zahtevo. Če s prvo odločitvijo niso bili zadovoljni, so se nekateri pritožili na Upravno sodišče Republike Slovenije ali na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če so bili s pritožbo uspešni, so jo na notranjem ministrstvu morali spet obravnavati. Evidenco te vrste vodijo od leta 2003 dalje. Naj navedem, koliko oseb je v posameznem letu ponovno vložilo prošnjo za status azilanta: leta 2003 35, leta 2004 35, leta 2005 77, leta 2006 61, leta 2007 39, leta 2008 osemnajst in leta 2009 22 oseb.

Kako je bilo s tem vprašanjem leta 2006? To leto je 288 tujcev zapustilo državo že v času reševanja njihovih prošenj, torej pred odločitvijo o njihovi prošnji za azil. V azilnem domu je to leto bivalo 105 prosilcev za azil in dvajset oseb s statusom tujca, 50 prosilcev za azil je stanovalo privatno.³⁸⁵

Status begunca po ženevski konvenciji ali iz humanitarnih razlogov je pri nas do začetka leta 2006 dobilo 144 tujcev ali 0,90 odstotka vseh prosilcev. Tedaj jih je bilo pri nas dejansko le 122, torej 22 manj. Kam so »izpuhteli«? Naše državljanstvo jih je pridobilo osemnajst, dva sta umrla in dva sta se temu statusu odpovedala. Torej je bilo sredi januarja 2006 pri nas le 122 oseb s pravim, izvirnim statusom begunca. Od teh 122 oseb jih je pet bivalo v nastanitvenih centrih in 117 pri zasebnikih. Večina, 67, jih je bilo nezaposlenih, pet zaposlenih, devetnajst upokojencev oziroma nesposobnih za zaposlitev, drugi pa so bili predšolski otroci (osem), učenci osnovnih šol (enajst), dijaki srednjih šol (osem) in študenti (štirje).

Od kje so bili ti, ki so pri nas na začetku leta 2006 uživali azil? Največ jih je bilo iz Srbije in Črne gore, in sicer 61, dvanajst iz Irana, po devet iz Bosne in Hercegovine ter Sierre Leone, šest iz Ruske federacije, po štirje iz Gruzije in Iraka, trije iz Makedonije, dva iz Kameruna, po eden iz Afganistana, Burundija, Etiopije, Konga, Liberije, Nigerije, Somalije, Sudana, Zaira in Zimbabveja, dva pa sta bila brez državljanstva.³⁸⁶

Prosilci za azil so bivali v azilnem domu in nekateri so na rešitev svoje prošnje čakali dalj časa, zaradi tega je število v tem domu nastanjenih oseb za posamezno leto nekoliko večje od števila novonastanjenih. Tako je v azilnem domu leta 2000 bivalo 12.943 oseb, novih tam nastanjenih prosilcev pa je bilo 9.244. Največ jih je bilo iz Irana (7.844), Turčije (1.673) in Iraka (684). Bili so iz 45 držav. Leta 2001 se je število zelo zmanjšalo, in sicer na 1.882 oseb, novih nastanjenih prosilcev pa je bilo 1.511.

7.4 Tudi zlorabe postopka za pridobitev azilnega statusa

Mnogi prosilci za azil zapustijo našo državo že med postopkom odločanja o podelitvi tega statusa. Največkrat to storijo skrivoma. Naši policisti so leta 2005 obravnavali 2.634 tujcev, ki so v postopku izjavili, da bodo pri nas zaprosili za zatočišče. Od teh jih je 1.037 kmalu po nastanitvi zbežalo dalje na zahod, 1.597 pa jih je res predalo prošnje za azil. Med reševanjem teh prošenj jih je spet neznano kam izginilo nadaljnjih 1.120, tako da je sektor za azil obravnaval le 477 prošenj. Vseh drugih 2.157 prosilcev je zbežalo v druge evropske države. Če jih v državah, ki so članice Evropske unije, policija prime, jih vrne v Slovenijo in ta jih mora sprejeti. To velja od 1. maja 2004, ko smo postali polnopravni člani te unije in smo bili dolžni spoštovati njeno ustrezno pogodbo.³⁸⁷ Na podlagi te konvencije je Evropski svet sprejel uredbi, ki podrobneje urejata to področje in sta bili objavljeni tudi v slovenski izdaji evropskega uradnega lista.³⁸⁸ Komisija je zatem izdala še eno tovrstno uredbo.³⁸⁹

V noči z 9. na 10. november 2005 je deset tujcev pobegnilo iz poslopja centra za tujce v Velikem Otoku pri Postojni. Eden od njih je onesposobil policista, nato so razbili okno in zbežali. Tedaj je bilo v tem centru nastanjenih 92 tujcev, od katerih jih je 50 čakalo na vrnitev v domovino, 42 pa na rešitev prošnje za azil.³⁹⁰

Nekaj po polnoči 30. januarja 2006 je policijska patrulja v Ilirski Bistrici ustavila vozilo s petimi potniki. Štirje so bili ilegalni pribežniki iz državne skupnosti Srbije in Črne gore. Zbežali so, in ko je policist enega dohitel, ga je begunec zbil na tla in ga s policistovo kovinsko svetilko skoraj pokončal. Na pomoč so priskočili trije domačini in nasilneža ukrotili in ga zadržali do prihoda drugih policistov.³⁹¹

Znani so primeri, ko so posamezniki zlorabili celo svoj status prosilca za azil. Policijska uprava Ljubljana je 9. februarja 2006 seznanila javnost z ovadbo, ki jo je podala zoper tihotapsko združbo. Štela je devet oseb, od teh sta bila dva prosilca za azil, državljana Srbije in Črne gore, ki sta stanovala v azilnem domu v Ljubljani. Jeseni in pozimi 2005 naj bi ta skupina v Italijo pretihotapila okoli 545 prebežnikov. Zaslužek je znašal okoli pol milijona evrov.³⁹²

Naša vlada je konec novembra 2005 v državni zbor poslala predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o azilu, da bi ga poslanci obravnavali in sprejeli.³⁹³ Ministrstvo za notranje zadeve je predlog pripravilo zato, ker je bilo treba direktive Evropske unije vnesti v naše pravo, da bi preprečili zlorabe azilnih postopkov in da bi dosegli večjo učinkovitost teh postopkov. Nanj so nevladne organizacije podale več pripomb. Oglasilo se je tudi Regionalno predstavništvo UNHCR za Madžarsko, Poljsko, Slovaško in Slovenjo, ki je imelo sedež v Budimpešti, vodja je bil Lloyd Dakin^[os.]. Njegove pripombe so bile usmerjene zlasti na zamisel o varni izvorni državi, omejitev brezplačne pravne pomoči prosilcem, pristojnosti policije za odločanje o upravičenosti prošnje za azil, ukinitev žepnine prosilcem in podobno. Prišlo je do javne polemike o predlaganih spremembah zakona o azilu.³⁹⁴

Črnogorski pisatelj Jevrem Brković^[os.] je bil prvi tujec, ki je v samostojni Sloveniji užival status azilanta, čeprav za to še ni bilo pravne odločitve. Leta 1991 je zbežal iz Črne gore v Albanijo, nato v Slovenijo in nazadnje v Hrvaško. Svojo domovino je zapustil, ker je ostro kritiziral tesno povezanost Črne gore z Miloševićem^[os.] ter sodelovanje črnogorskih rezervistov na dubrovniškem bojišču.³⁹⁵

Redki so bili tisti, ki so bili nastanjeni v azilnem domu in čakali na rešitev svoje prošnje za azil, med tem pa bi zašli na kriva pota. To jim je bilo sicer lažje storiti kot osebam v centru za tujce, saj je bilo slednjim gibanje omejeno ali prepovedano. Nekaj prekrškov azilantov je prišlo tudi v dnevni tisk. Tako je državljan Liberije 25. januarja 2010 zvečer in pozno zvečer v središču mesta oropal najprej Ljubljančanko in za tem še makedonsko državljansko: iztrgal jima je ročni torbici z denarjem in dokumenti. Policisti so ga hitro prijeli, obe torbici pa nato vrnili oškodovankama, saj storilcu ni uspelo potrošiti naropanega denarja. Ovadili so ga na pristojno tožilstvo.³⁹⁶

7.5 Velik prispevek prostovoljcev

Pri obravnavi problematike, povezane z vojnimi begunci z Balkana, ekonomskimi migranti in drugimi tujci, ki so pribežali k nam, ne moremo in ne smemo mimo mesta in vloge prostovoljcev. Če tega ne bi vsaj omenili, bi storili veliko moralno krivico mladim in starejšim, ki so nesebično pomagali tem beguncem.

Šlo je večinoma za društva in podobna združenja, ki jim pravimo nevladne organizacije. Nekatere od teh imajo svoje poklicno, torej plačano jedro, in od tega jedra je marsikdaj odvisno, koliko resničnih prostovoljcev uspejo pritegniti v te vrste človekoljubne dejavnosti.

Slovenija je začela prirejati tudi svoje kongrese prostovoljstva, na katerih so obravnavali prehojeno pot in si začrtali naloge v prihodnje. Doslej je bilo pet takih kongresov. Prvi je bil 20. in 21. septembra 1996 v Ljubljani, drugi pa 25. in 26. septembra 1998 v Mariboru. Na tretjem, ki je bil 2. in 3. februarja 2001 v prestolnici, so Ljubljano 3. februarja 2001 razglasili za mesto prostovoljcev.³⁹⁷ Četrti je bil 5. in 6. decembra 2003 v Novem mestu in peti 13. in 14. januarja 2006 v Sežani. Na tem zadnjem srečanju so povedali, da je leta 2004 v nevladnih organizacijah delovalo skoraj 800 prostovoljcev. Opravili so 1,3 milijona ur dela. To je bilo približno enako obsegu dela 7.125 polno zaposlenih oseb. Če bi kot izhodišče vzeli urno postavko študentskega dela, torej 800 tolarjev, bi bila vrednost prostovoljnega dela 11,9 milijarde tolarjev.³⁹⁸

7.6 Protesta v Strasbourgu in Postojni

Zadnja leta se je Slovenija srečevala s čudnimi težnjami vodstva optantov v Italiji. Nekateri pri nas so rekli približno takole: nismo še rešili številnih zagat s tujci, ki so pribežali k nam, pa se (spet) oglašajo tisti, za katere smo menili, da so njihova vprašanja že zdavnaj odpravljena.

Optanti niso bili zadovoljni s svojim položajem in so izražali zahteve, ki so pomenile korak nazaj od mednarodnih pogodb. Vztrajno so zahtevali, da jim Slovenija vrne njihove nepremičnine, ki so jih pustili v Istri, ko so se odločili za pot v Italijo.

18. januarja 2006 se jih je približno 150 zbralo pred sedežem evropskega parlamenta v Strasbourgu. Zahtevali so, naj jim Slovenija in Hrvaška vrneta nepremičnine, ki so bile pred odhodom iz Istre in Dalmacije njihova last. Zavzeli so se za razveljavitev vseh italijansko-jugoslovanskih pogodb te vrste. Če ne bi uspeli tako, bi se odločili za arbitražo, so grozili.³⁹⁹

Center za tujce v Velikem Otoku pri Postojni je bil kraj protesta, ki so se ga udeležili tudi tuji aktivisti. V Evropi je bilo tedaj okoli 180 takih ustanov, kjer so tujci čakali na prisilno vrnitev v domovino.⁴⁰⁰

V tem centru je bila tudi skupina Gambijcev, ki je jeseni 2005 pripotovala v Slovenijo, prošnja za azil jim je bila zavrnjena, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije in zatem še Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Zaradi tega bi se morali vrniti domov. Da bi jim omogočili vsaj začasni izhod, so slovenski nogometaši in novinarji tednika Mladina napovedali prijateljsko nogometno tekmo z Gambijci. Potekala je 2. julija 2006 na igrišču Železničarskega atletskega kluba (ŽAK) v Ljubljani, prav med 18. svetovnim prvenstvom v nogometu, ki je od 9. junija do 9. julija 2006 potekalo v Nemčiji. Tekmo je organizirala nova Mreža za stalne obiske, ki se je na ta način prvič predstavila v javnosti.⁴⁰¹

Ta mreža je kritično ocenjevala razmere v centru, kjer da so bili grožnje, trpinčenje, slaba prehrana (zlasti za otroke), omejitve gibanja itd. Vodstvo centra je to zavrnilo.⁴⁰² Dr. Janez Drnovšek^[os.], predsednik republike, je 20. julija 2006 obiskal center, kjer se je sestal z njegovim vodstvom ter dr. Jano Rošker^[os.], predstavnico Mreže za stalne obiske.⁴⁰³ Ta center je tedaj vodil Jože Konec^[os.], in sicer od 2. julija 2006, ko se je upokojila Darja Peharc^[os.]. Na tem delovnem mestu je še danes.

22. julija 2006 se je pred centrom za tujce zbralo približno sto oseb. Bile so iz Slovenije, Italije, Španije, Avstrije in Velike Britanije ter so se prej udeležile mednarodne prireditve z naslovom No Border Camp v Gorici. V Postojno so prišli, da bi izrazili zahtevo za zaprtje tega centra in vseh podobnih ustanov po Evropi. Z gesli in napisi so sporočali, da je treba zapreti taborišča, ne ljudi.

Med protestom so poškodovali del ograje okoli centra, domofon, obvestilno tablo in s sprejem popisali betonsko ograjo ter fasado sosednjih stavb. Na policiste so metali plastenke z vodo. Posredovala je Posebna policijska enota Policijske uprave Postojna, ki je prijela sedem tujcev, jih pridržala, nato pa so zoper nekatere podali kazenske ovadbe zaradi poškodovanja tuje stvari ter kršenja javnega reda in miru. Protestniki so se nato odpravili pred policijsko postajo v Postojni ter čakali na usodo prijetih. Še isti večer so jih izpustili.⁴⁰⁴

Udeleženci protesta so ocenili, da je policija ravnala preveč grobo, zaradi česar so podali pritožbo in pritožbeni senat je odločil, da je bilo ravnanje policije nesorazmerno, še posebej do novinarke.⁴⁰⁵

Odzval se je tudi dr. Janez Drnovšek^[os.], in sicer kot vodja Gibanja za pravičnost in razvoj. Ocenil je, da so policisti ravnali po zakonih, zato se nima smisla znašati nad njimi.⁴⁰⁶ On je 27. decembra 2006 obiskal azilni dom v Ljubljani, si ogledal prostore in se pogovarjal z vodstvom doma, ki ga je vodila Katarina Štrukelj^[os.], in vodjem sektorja za azil Tončkom Kopšetom^[os.].⁴⁰⁷