1.1 Osem vrst migracij pri nas

V preteklem, 20. stoletju poznamo na Slovenskem vsaj osem temeljnih vrst migrantov, ki jih bom na kratko opredelil. Izhajal bom iz časovne razporeditve pojava.

1. Soški begunci so bili tisti prebivalci našega ozemlja, ki so v 20. stoletju morali zapustiti svoje prebivališče in večino imetja. Tako je odredila oblast, ko se je začela vojna med Italijo in Avstro-Ogrsko. Šlo je za pričakovane preselitve, ki jih je vlada tudi predvidevala in večinoma načrtovala. To pa ne pomeni, da je bila naselitev beguncev v varnih krajih brez težav.
2. V letih med obema svetovnima vojnama se je Slovenija srečala z manjšim številom beguncev, ki so zbežali od doma zaradi strahu pred novo oblastjo. Šlo je zlasti za ruske državljane, ki so bežali pred sovjetsko revolucijo, in za Primorce z okupiranega dela zahodne Slovenije in Žide, ki so zlasti po priključitvi Avstrije k tretjemu rajhu zapustili domovino in si reševali golo življenje.
3. Zlasti nemška okupacijska oblast in njena raznarodovalna politika je najprej povzročila beg slovenskega prebivalstva na italijansko stran zasedenega ozemlja. Nacistični režim je množično preseljeval in izseljeval Slovence na tuje, na njihove domačije ob Sotli in Savi pa naselil kočevske Nemce. Tudi madžarski in italijanski okupator sta nasilno preseljevala naše prebivalstvo v taborišča.
4. Ob koncu druge svetovne vojne je z ozemlja Slovenije pobegnilo mnogo prebivalcev, zlasti tistih iz Dolenjske, večinoma skupaj z umikajočimi se pripadniki nemške vojske ter njihovih domačih pomagačev. Z delom njih se je srečala naša nova oblast, ko so jih zavezniki vrnili iz Avstrije in so večinoma žalostno končali na raznih moriščih.
5. Kmalu po končani drugi svetovni vojni so prek našega ozemlja bežali na zahod prebivalci vzhodnoevropskih dežel, ki so se zbali novega socialističnega režima. To je veljalo tudi za državljane naše bivše zvezne države.
6. Nekako dve desetletji pozneje so se jim pridružili še prebivalci Azije in Afrike in ta tok še vedno traja. Usahnil ni niti beg iz nekdanjih socialističnih držav. Gre za izrazito iskanje boljšega življenja, zato tem ljudem rečemo ekonomski migranti, ljudje, ki gredo s trebuhom za kruhom, in ne toliko iskalci rešitve pred preganjanjem, torej pravi begunci.
7. Vojne na Balkanu so povzročile, da je k nam pribežalo več deset tisoč oseb, ki so ostale brez vsega. Do sedaj so se večinoma že vrnile na svoje domove.
8. Vojne v Aziji in Afriki so v beg napotile na stotine tisoč ljudi. V Evropo so hoteli čez morje zlasti prek Grčije in Italije. Konec poletja 2015 so se migranti iz Grčije napotili dalje v Makedonijo, Srbijo, Hrvaško in prek Slovenije naprej v Avstrijo, Nemčijo ter druge zahodne države.

1.2 Začetek 21. stoletja: šest skupin tujcev pri nas

Konec leta 2001 je bilo v Sloveniji šest skupin oseb, ki niso bile državljani Slovenije:

1. vojni begunci iz republik nekdanje SFRJ, ki so ostali pri nas in so še uživali status začasnega zatočišča;
2. prosilci za azil, ker naj bi bili v svoji azijski, afriški ali vzhodnoevropski domovini preganjani, ali iz humanitarnih razlogov (»pravi« begunci po ženevskih konvencijah);
3. ekonomski migranti, ki so skrivaj prišli k nam, a so največkrat želeli potovati naprej na zahod s trebuhom za kruhom;⁵⁸³
4. tuja delovna sila, ki je pri nas zakonito poiskala delo;
5. tujci, ki so k nam prišli z veljavnimi potnimi dokumenti ali so pri nas bivali zakonito kot turisti;
6. izbrisani, ki so to oznako še vedno obdržali, drugi pa so jo izgubili in svoj status uredili.

Prve tri skupine so že prikazane v dosedanjem besedilu in ni potrebe po skrajšanem prikazu, povzetku doslej zapisanega. Vsaj kratek prikaz pa zaslužijo zadnje tri skupine tujcev. Že bežen pogled na tuje delavce pri nas in na izbrisane pokaže, da se srečujejo z nemajhnimi težavami.

1.3 Zakoniti skupini tujcev: turisti in tuji delavci pri nas

Nekaj besed je potrebno nameniti dvema skupinama tujcev, ki so pri nas povsem zakonito: turistom in delavcem.

1. Število tujih turistov pri nas je nihalo in je praviloma naraščalo skladno z odpiranjem naše meje. Leta 1971 jih je k nam prispelo 880.000, leta 1980 869.000, leta 1990 1.095.000in leta 1991, ko je osamosvojitvena kriza pri nas dosegla vrhunec, 299.000, nato se je število postopoma dvigalo. Leta 2000 je k nam prišlo že 1.090.000 tujih turistov in leta 2009 celo 1.668.098. Turizem zahteva med drugim tudi trdne varnostne razmere in je odraz gospodarskih razmer po svetu. Največ teh gostov je bilo pri nas leta 2008, in sicer 1.710.000, naslednje leto pa je njihovo število nekoliko upadlo.⁵⁸⁴
2. Po letu 2004 se je povečalo tudi število tujih delavcev, ki so k nam prišli zakonito. Za članice Evropske unije velja načelo o prostem prehajanju delovne sile, čeprav so tudi tu omejitve. Slovenija je že leta 2000 sprejela samostojen predpis o teh delavcih in nato še izvedbene predpise za izvajanje zakona.⁵⁸⁵ Občutljivost tega predpisa po svoje izpričuje tudi dejstvo, da je bil zakon doslej že trikrat spremenjen in dopolnjen. Zakaj občutljivost? Zaradi brezposelnosti domače delovne sile pri nas, zato je bilo treba določiti, kje se lahko zaposlijo tujci in v kolikšnem številu. K nam prihajajo zlasti delavci iz nekdanjih socialističnih dežel vzhodne Evrope ter iz držav nekdanje Jugoslavije. Pri tem je treba razlikovati vzhodnoevropske delavce iz tistih držav, ki so članice Evropske unije, ter druge iz tako imenovanih tretjih dežel. Zlasti ti drugi živijo in delajo v zelo težavnih razmerah, na delovnih mestih z najtežavnejšimi zahtevami. Vsa beda nekaterih zaposlenih pri gradbenih delih se je pokazala v javnosti praviloma šele tedaj, ko so se odločili za proteste, na primer za stavko.

Najbolj odmevna je bila desetdnevna gladovna stavka deseterice delavcev iz Bosne in Hercegovine, zaposlenih pri zasebnem podjetniku iz Kočevja; končala se je šele po njihovem protestu na sedežu ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v Ljubljani 10. marca 2010. Raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani je ob tem zapisala, da so ti delavci novodobni sužnji neoimperialnega liberalizma, ki jih po uporabi preprosto zavržejo.⁵⁸⁶

Zabeležene so tudi drugačne zlorabe. Državljan Kosova je v Ljubljani imel svoje podjetje. Njegovi rojaki, ki naj bi se pri njem zaposlili, so potrebovali ustrezna potrdila, da bi zakonito prišli k nam in tu delali. Lastnik tega podjetja jim je izdajal lažne listine, ko pa so prišli v našo prestolnico, jih je delo malo zanimalo, temveč so iskali priložnost, da so pot nadaljevali na zahod. Za taka lažna potrdila je rojakom zaračunaval tudi do 3.000 evrov. Policisti so ga dalj časa spremljali in ga končno prijeli ter ovadili za sum storitve kaznivega dejanja overjanja lažne listine ter prepovedanega prehoda meje oziroma ozemlja Slovenije.⁵⁸⁷

Osem gospodarskih družb iz Kranja, ki so se ukvarjale z gradbeništvom, je na primer pridobilo delovna in bivalna dovoljenja za okoli 400 tujcev, ki pa jih niso zaposlili.⁵⁸⁸

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je objavilo podatek, da je marca 2010 imelo veljavna delovna dovoljenja pri nas 70.794 tujcev. Največ jih je bilo iz Bosne in Hercegovine, in sicer 38.640, iz Hrvaške, Makedonije, Srbije, Črne gore in Kosova pa skupaj 28.829.⁵⁸⁹

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v letih 2010–2018 pri nas 560.804 tujih delavcev: leta 2010 59.991, 2011 56.839, 2012 54.843, 2013 53.206, 2014 55.486, 2015 58.582, 2016 63.460, 2017 72.389 in leta 2018 86.008. Jeseni 2018 je tuja delovna sila pri nas pomenila približno 10 odstotkov delovne sile.⁵⁹⁰

Novembra 2019 je tisk objavil podatke, da je od leta 1991 do novembra 2019 dobilo naše državljanstvo 266.112 tujcev, od teh 171.140 že v letih 1991 in 1992. To je omogočil 40. člen zakona o našem državljanstvu, ko je šlo za državljane drugih republik bivše SFRJ, če so imeli pri nas stalno bivališče. Največ novih državljanov Slovenije je izviralo iz Bosne in Hercegovine (104.406), Hrvaške (67.026) ter Srbije in Črne gore, dokler je bila to skupna država (34.619), po razpadu pa 2.563 iz Srbije ter 267 iz Črne gore, precej manj novih državljanov je prihajalo iz Makedonije (8.702).⁵⁹¹

Med tujci sta bila jeseni 2017 tudi dva duhovnika iz Poljske, ki sta nadomestila manjkajoča slovenska dušna pastirja. Eden od njiju je bil župnik v župniji Kašelj - Zalog, drugi pa duhovni pomočnik v župniji Dolnji Logatec. Število duhovnikov v Sloveniji se namreč zmanjšuje – leta 2006 jih je bilo 1131, leta 2016 pa 1045, to je osem odstotkov manj.⁵⁹² Zato so dobrodošli njihovi kolegi iz tujine, če vsaj nekoliko razumejo naš jezik.

Ko je naše gradbeništvo doživljalo veliko krizo, so postali brezposelni tudi številni delavci iz drugih držav, zlasti iz republik nekdanje SFRJ. Mnogi so iskali možnost za legalno zaposlitev na zahodu in pri tem je prišlo tudi do trgovanja z ljudmi. Poleti 2012 so bili objavljeni podatki, da je devet slovenskih zasebnih gradbenih podjetij napotilo delavce na delo v Nemčijo, kjer so ta podjetja izvajala podizvajalska dela pri nemških podjetjih. Delavci so bili deležni grobega kršenja njihovih pravic: plačilo pod najnižjimi standardi, prav tako neustrezna nastanitev in socialno zavarovanje.⁵⁹³

Pri tem je naš gospodarski zgodovinar dr. Stane Granda v intervjuju za tednik Demokracija ocenil, da se je nekaj podobnega pri nas dogajalo v drugi polovici 20. stoletja, ko so nekatere naše firme dobesedno prodajale delavce, pozneje imenovane zdomce,⁵⁹⁴ na tuje, predvsem v dežele zahodne Evrope.

Dnevnik je objavil podatke Statističnega urada Republike Slovenije, da je na začetku leta 2018 v Sloveniji prebivalo 250.000 priseljencev. To je pomenilo 12,1 odstotka vsega prebivalstva naše republike. Med članicami Evropske unije se je glede tega uvrstila na 16. mesto. Na zadnjem mestu je bila Poljska z 1,8 odstotka priseljencev, na prvem mestu pa Luksemburg s 46,5 odstotka priseljencev. Med priseljenimi osebami je bilo 55 odstotkov takih, ki so imeli slovensko državljanstvo. Te podatke so objavili v zvezi z 18. decembrom, mednarodnim dnevom migrantov, ki so ga razglasili na ta dan leta 2000, povezan pa je s sprejemom konvencije o zaščiti pravic delovnih migrantov in članov njihovih družin z dne 18. decembra 1990.⁵⁹⁵

2.1 Pogled domov in na tuje

Del teh nalog ali celo večji del bo odpadel na našo policijo. Do našega polnopravnega članstva v Evropski uniji je morala slovenska policija dokazovati, da nadzira meje, zlasti tisto s Hrvaško in z Madžarsko, po 1. maju 2004 pa le mejo s Hrvaško. To se bo spremenilo, ko bo Hrvaška postala članica schengenskega pravnega reda.

Policijsko delovanje na in ob državni meji je usklajeval oddelek za državno mejo in tujce, ki je večkrat menjal svoje ime in je danes sektor mejne policije, ni pa menjal položaja znotraj vodstva slovenske uniformirane policije. V zadnjih desetletjih so mu načelovali Anton Poglajen^[os.], Branko Celar^[os.], Marko Gašperlin^[os.], Rajko Komat^[os.], Anton Travner^[os.], Danijel Lorbek^[os.] in od 1. maja 2009 dalje Melita Močnik^[os.], prva ženska na tem delovnem mestu.

Ko so članice Evropske unije ocenile, da je Slovenija primerna za popolno vključitev v unijo, je morala naša država na vzhodni oziroma južni meji postopoma zagotavljati vse standarde kontrole, kot jih je zahteval Bruselj oziroma sporazum iz Schengna.

V Slovenijo bodo smeli vstopiti tisti ekonomski migranti in iskalci zatočišča, ki jih bo želela sprejeti Evropska unija, ali pa tisti, ki jim bo vrata odprla naša država in jih tudi sprejela za »svoje«. V notranjosti države pa bodo naši možje postave še vedno iskali in odkrivali tiste, ki bodo k nam prišli skrivaj in jim bo namenjen center za tujce ali kakor koli že se bo v prihodnje ta ustanova imenovala.⁵⁹⁶

Visokorazvite države bodo na področju migracij ravnale pragmatično, skladno z njihovimi interesi. Samuel Huntington, svetovno znani profesor politologije iz ZDA, je ocenil, da bi lahko množične migracije prvič v zgodovini ogrozile zahodno civilizacijo.⁵⁹⁷ Koliko bo njegova napoved resnična in ali jo bodo zahodne države v praksi upoštevale, ko bodo določale svoje migracijske politike, je drugo vprašanje.

Slovenski parlament je 14. maja 1999 sprejel resolucijo o imigracijski politiki,⁵⁹⁸ prvi dokument take vrste v naši zgodovini. Služila naj bi kot izhodišče za dejavnosti naše države na področju priseljevanja ljudi k nam. V njej je poudarjeno tudi sodelovanje države s civilno družbo in sodelovanje prve pri programih, ki se nanašajo tudi na boj proti rasizmu in sovraštvu do tujcev. Ta resolucija je kmalu zastarala in naši poslanci so leta 2002 sprejeli nov dokument,⁵⁹⁹ ki je izhajal iz potrebe po integraciji beguncev v našo družbo, kar je zahtevala zahodna Evropa.

Nekako do leta 1960 so države zahoda nove priseljence asimilirale, kar je pomenilo, da so tujci smeli izražati svojo kulturo v zasebnem življenju, ne pa v javnem, kjer so upoštevali kulturo države sprejema. Zatem je asimilacija odstopala mesto integraciji, ki poudarja pomen in pravico do lastne kulture v novi družbi.⁶⁰⁰

Domnevati je mogoče, da bodo ljudje vedno želeli tja, kjer bo boljše in lepše življenje, in če ne bodo tega mogli storiti javno, bodo storili skrivaj.

Leta 2008, posebej pa leto pozneje, je svet zajela gospodarska kriza, največja po letu 1929, povezana s finančnimi nepravilnostmi. Poznavalci so se vprašali, kako je oziroma bo ta vplivala na selitvene tokove. Inštitut za migracijsko politiko v Washingtonu je opravil raziskavo o vplivu te krize na selitve prebivalstva po svetu. Prišel je do naslednje ugotovitve: manj ljudi odhaja na delo v tujino, tam živeči pa večinoma ostajajo v novih državah in se ne vračajo domov. Kriza vpliva tudi na dotok denarja, ki ga v domovine pošiljajo priseljeni delavci. Ta denar je na primer v Moldaviji pomenil tretjino nacionalnega dohodka te nekdanje republike Sovjetske zveze. Priseljenci na tujem torej izgubljajo delo, prizadete so tudi njihove družine v domovini. Sodelavci inštituta so podali napoved za prihodnja leta, ki je bila približno taka: ko si bo gospodarstvo opomoglo, se bodo selitveni tokovi znova okrepili.⁶⁰¹

Naš poznavalec tega področja je zapisal, da je protimigracijska politika spodbujevalec in vir zaslužka za organizirani kriminal, ki unovčuje sanje ljudi o lepšem življenju. Najbolj učinkovit ukrep proti migracijam je izboljšanje življenjskih razmer v državah tretjega sveta.⁶⁰²

2.2 Strah se ni zmanjševal

Na obe stavbi Svetovnega trgovinskega središča (WTC) v New Yorku in na poslopje obrambnega ministrstva ZDA (Pentagon) v Washingtonu je bil 11. septembra 2001 izveden teroristični napad. Osumljeni so bili muslimanski skrajneži in ZDA so pristopile k oblikovanju tako imenovane protiteroristične koalicije, ki jim je služila za kritje svojega vojaškega posega v Iraku in Afganistanu. Vrh Evropske unije je 21. septembra 2001 v Bruslju sprejel vrsto ukrepov za zatiranje terorizma, ki bi utegnili terjati še večje zapiranje zahoda pred priseljevanjem iz Azije in Afrike.⁶⁰³ Bržkone je ta dogodek vplival na to, da je zahod še večjo pozornost posvečal nedovoljenemu priseljevanju.

Leta 2001 je bila v Budimpešti ustanovljena delovna skupina za preprečevanje ilegalnih migracij. Deluje v okviru Mednarodne konference obmejnih policij in vanjo so vključene policije srednje Evrope in drugih zainteresiranih držav. Vodenje te skupine se menja in na vrsto pridejo vse članice. Leta 2004 je vodstvo te delovne skupine opravljala naša policija. Dva dni, 4. in 5. novembra 2004, je v Velenju potekalo četrto srečanje te skupine, kjer so obravnavali odgovornost prevoznikov pri preprečevanju ilegalnih migracij. Udeleženci so srečanje sklenili z mislimi, da se je pri nas dobro izkazalo sodelovanje policije z letališčem Ljubljana in letalskim prevoznikom Adrio Airways, okrepiti pa ga bo treba s cestnimi prevozniki (avtobusnimi in tovornimi) ter s Slovenskimi železnicami.⁶⁰⁴

Največje države zahodne Evrope so oblikovale skupino G6, da bi usklajevale svoja stališča o notranji varnosti. Avstrija pa je bila pobudnica ustanovitve tako imenovanega Salzburškega foruma. Najprej je forum povezoval šest držav: pobudnico ter tedanjih pet kandidatk za vstop v Evropsko unijo: Češko, Madžarsko, Poljsko, Slovaško in Slovenijo. Notranji ministri teh držav so se srečevali praviloma vsakič v drugi državi, ki je pol leta predsedovala temu forumu. Razpravljali so o ukrepih za notranjo varnost. Slovenija je forumu predsedovala v drugi polovici leta 2006.

Slovenija je bila pobudnica regionalne konference notranjih ministrov o nedovoljenih migracijah, organiziranem kriminalu, terorizmu in korupciji. Nanjo so vabili notranje ministre vse več drugih držav, zlasti novih kandidatk oziroma držav z območja Balkana. Tako je bila 1. oktobra 2001 na Brdu pri Kranju prva konferenca notranjih ministrov Avstrije, Hrvaške, Italije, Madžarske in Slovenije. Srečanja se je udeležil tudi belgijski notranji minister, saj je tedaj Belgija predsedovala Evropski uniji. Razpravljali so o nezakonitem priseljevanju na zahod. O tem so sprejeli skupno izjavo, ki je napovedovala še večji nadzor nad nedovoljenim priseljevanjem na območje Evropske unije.⁶⁰⁵ Taka srečanja so bila nato vsako leto, število udeležencev pa se je povečevalo. Sredi septembra 2004 je bila na Brdu četrta taka konferenca, ki so se je udeležili predstavniki vseh štirih naših sosed, Nizozemske kot predsedujoče Evropski uniji, Črne gore, Srbije, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Bolgarije, Romunije, Albanije in Turčije.⁶⁰⁶ Na njej so sprejeli skupno izjavo, v kateri so sodelovanje ocenili kot dobro in se zavzeli za njegovo poglabljanje in nadgradnjo, na primer z mešanimi patruljami ob meji, izmenjavo kontaktnih oseb med policijami, vzpostavljanjem mreže kontaktnih točk itd.⁶⁰⁷

Na Brdu pri Kranju so notranji ministri Slovenije, Italije in Avstrije tedaj, septembra 2004, podpisali tudi sporazum, da bo v avstrijskem policijskem centru Thörl-Maglern začela delovati kontaktna točka, ki jo sestavljajo predstavniki policij vseh treh držav. Prioriteta je izmenjava podatkov z varnostnega področja, tudi tistih, povezanih z ilegalnimi migracijami in spremljajočimi pojavi.⁶⁰⁸ Zatem je bila taka kontaktna točka vzpostavljena v poslopju nekdanje policijske postaje Dolga vas.⁶⁰⁹

Dne 27. in 28. oktobra 2006 je bila na Brdu pri Kranju šesta regionalna konferenca o nezakonitih migracijah, organiziranem kriminalu, korupciji in terorizmu, ki so se je udeležili notranji ministri ali visoki predstavniki štirinajstih držav srednje, južne in jugovzhodne Evrope.⁶¹⁰ Prav tam je bila 19. in 20. oktobra 2010 že deseta taka konferenca, kjer so bili predstavniki vseh šestih republik nekdanje SFRJ ter Avstrije, Italije, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Grčije in Turčije.⁶¹¹

6. in 7. novembra 2019 je bilo na Dunaju srečanje Salzburškega foruma. Tedaj je štel devet članic, poleg že omenjene šesterice še Bolgarijo, Hrvaško ter Romunijo. Na srečanje so bili povabljeni tudi Nemčija ter notranji ministri držav zahodnega Balkana. Pogovarjali so se o ukrepih za preprečevanje morebitne nove begunske krize na Balkanu, kakršna je bila leta 2015 in 2016. Ocenili so, da je treba okrepiti boj proti tihotapcem migrantov, poostriti nadzor na zunanjih evropskih mejah, pomagati balkanskim državam pri obvladovanju migracij ter preoblikovati migrantsko ter azilno politiko Evropske unije. Prvi dan je bilo na Dunaju tudi srečanje šefov mejnih policij na forumu navzočih držav.⁶¹² Z ministrstva za notranje zadeve sta se iz Slovenije udeležila minister Boštjan Poklukar^[os.] in njegov namestnik Jože Senica^[os.], iz uprave uniformirane policije pa vodja sektorja mejne policije Melita Močnik^[os.].

2.3 Teroristično nasilje spodbuja strah pred tujci

Med škodljive pojave, ki spremljajo nedovoljene migracije, spada nedvomno tudi kriminaliteta. To navadno delijo na dve skupini, primarno in sekundarno. Primarno kriminaliteto, med katero štejemo zlorabo potne in druge listine, nedovoljen prehod prek državne meje, rop, tatvino, napad, vlom, poškodovanje tuje stvari, posilstvo, nedovoljen promet z mamili, goljufije itd., zagrešijo ilegalni migranti sami. Sekundarno kriminaliteto, povezano z ilegalnimi migracijami, uvrščajo med organizirano kriminaliteto, storilci pa so druge osebe in ne migranti sami. Sem uvrščajo tihotapljenje ilegalnih migrantov, trgovino z belim blagom, prisilno delo, prostitucijo, suženjstvo, trgovino s človeškimi organi in krvjo, nezakonite posvojitve otrok, trgovino z mamili itd.

Te migracije so tudi zdravstveno in finančno breme za državo, kamor prihajajo ilegalni migranti, med delom prebivalstva pa se krepi strah pred tujci.⁶¹³

Maroški priseljenec je 2. novembra 2004 v Amsterdamu na grozovit način umoril nizozemskega režiserja Thea van Gogha^[os.], ki ni kazal posebne prijaznosti do priseljencev. V tej deželi, dotlej poznani po strpnosti in sožitju, je prihajalo do različnih oblik nasilja do muslimanov. Tudi v drugih državah zahodne Evrope so se začeli spraševati, kaj pa če bi se tudi pri njih zgodilo kaj podobnega. Nekateri so začeli govoriti in pisati o zlomu multikulturnosti, sobivanja različnih kultur v eni državi. V ospredje so začeli postavljati zahtevo po integraciji priseljencev v večinsko družbo.⁶¹⁴

Teroristični napadi 11. marca 2004 na štirih vlakih v Madridu, kjer je bilo 192 mrtvih in 1.421 ranjenih,⁶¹⁵ ter 7. julija 2005 na podzemni železnici v Londonu⁶¹⁶ so policijo pripeljali do novega spoznanja o krivcih. Ni šlo več za tujce, ki so prišli na zahod, temveč za priseljence iz azijskih in afriških dežel, ki so postali državljani evropskih držav, ali za njihove potomce. Zato so posamezne države zahodnega sveta začele sprejemati različne varnostne ukrepe in se zavzemati za njihovo poenotenje. Poudarjena je bila potreba po večjem nadzoru nad priseljevanjem v Evropo in nad gibanjem prebivalstva (osebni dokumenti, legitimiranje, prijavljanje bivališča itd.), ki je dobila zagon po terorističnih napadih v Parizu 13. novembra 2015, v katerih je umrlo 130 ljudi.⁶¹⁷ Storilci so bili priseljeni tujci ali tam rojeni, ki so dobili državljanstvo Belgije oziroma Francije.

Znani komentator Dnevnika je na začetku junija 2017 razčlenil sodobni terorizem. Zapisal je, da »vsaj v zadnjem desetletju nismo zaznali nobenega terorističnega napada, ki bi temeljil na ateističnih vrednotah. Vsi so bili na verskih temeljih.« Vse napade so »izvedli pripadniki sunitske ločine islama«, točneje »salafističnega islama, ki je državna verska ideologija kraljevine Saudske Arabije«. Prav salafistični islam po Evropi gradi mošeje in postavlja svoje v »savdskih verskih šolah izobražene imame«, je zapisal.⁶¹⁸

Teroristi so po letu 2016 prešli na novo taktiko delovanja: s kamioni so zapeljali v veliko množico ljudi. To so uporabili v Nici, Berlinu, Londonu in Stockholmu.

V Rabatu, glavnem mestu Maroka, je bila 12. in 13. julija 2006 konferenca o ukrepih za omejevanje nezakonitega priseljevanja iz Afrike v Evropo. Navzoči so bili predstavniki iz 58 držav obeh celin. Ob koncu so sprejeli akcijski načrt za omejevanje nezakonitega priseljevanja v Evropo, kjer sta bili po tej plati najbolj izpostavljeni Španija in Italija. V ospredje so postavili boj proti revščini, temeljnemu razlogu za priseljevanje. Sklenili so, da bo Evropska unija začela s skupnimi patruljami vzdolž obale zahodne Afrike, ko bo za to dobila dovoljenje prizadetih afriških držav.⁶¹⁹

Srečanja, poimenovana vrh Evropske unije in Afrike, potekajo v prestolnicah afriških držav. Konec novembra 2017 je bilo že peto tovrstno srečanje voditeljev držav z obeh celin. Potekalo je v Abidžanu, mestu v Slonokoščeni obali. Tam so navedli tudi podatek, da je Evropa Afriki dala za 21 milijard evrov razne pomoči ter 32 milijard evrov za investicije. Kljub temu se begunski val v Evropo ni zmanjševal. Tedaj je bilo samo v Libiji približno milijon temnopoltih migrantov, ki so tam čakali na pot čez Sredozemsko morje.⁶²⁰

Ko je bil za francoskega predsednika izvoljen nekdanji notranji minister Nicolas Sarkozy, je bilo ustanovljeno ministrstvo za imigracijo, integracijo, nacionalno identiteto in solidarnostni razvoj, katerega vodstvo je prevzel Eric Besson^[os.], in država je do tujcev še zaostrila svojo politiko v primerjavi s prejšnjim ministrom za imigracijo, ki je postal notranji minister. Dolgo ime tega ministrstva pove, da se odnosi do tujcev povezujejo z nacionalno identiteto. Kaj tujega je še združljivo z ohranjanjem francoskega, bi rekli po domače. Zagovarjanje in poudarjanje nacionalne identitete omejuje stališča in prakso do priseljevanja. Že leta 2004 so v tej državi prepovedali nošenje muslimanskih rut, ob koncu leta 2009 pa se je začela razprava o prepovedi muslimanske ženske obleke, burke, ki zakriva celotno telo.⁶²¹ Med kritiki te politike do priseljencev je vidno zlasti združenje Cette France-là (Takšna Francija).⁶²²

Nekatere preventivne varnostne ukrepe je izvajala tudi naša policija. Najbolj vidni so bili tisti v okolici veleposlaništva ZDA na Prešernovi cesti 31 v Ljubljani. Tam je leta 2005 zrasla vrsta kovinskih stebrov, ki so zapirali vozilom pot proti stavbi veleposlaništva. Minister za notranje zadeve Dragutin Mate^[os.] je določil omejitev parkiranja in ustavljanja na delu Tomšičeve ulice med Prešernovo in Tivolsko cesto,⁶²³ torej v bližini ameriškega diplomatskega predstavništva. To je (spet) izzvalo določene pomisleke v delu javnosti.⁶²⁴

Dr. Boštjan Zalar, strokovni sodelavec Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, je v razgovoru z novinarko poleti 2001 razvil zanimivo misel o migracijah v svetu. Evropa bo sredi 21. stoletja potrebovala 13,5 milijona migrantov na leto, in sicer za delovno silo in uravnoteženost med aktivnim prebivalstvom in upokojenci. Tako je napovedal boljšo prihodnost za priseljevanje v (zahodno) Evropo.⁶²⁵ Ali se bo ta napoved uresničila?

Omeniti je treba tudi nov pogled na človekovo varnost. Ta je svojo zasnovo dobil leta 1994 v gradivu svetovne organizacije z naslovom Poročilo o človekovem razvoju. Če je dotlej v razpravah o varnostnih vprašanjih prevladovala varnost države, se je po tem začela uveljavljati tudi nova zamisel o varnosti posameznika. Nastal je koncept človekove varnosti, ki vsebuje tri glavne prvine, in sicer spoštovanje njegovih pravic, razvoj in varnost.⁶²⁶ Uresničevanje tako zamišljene varnosti posameznika znotraj vsake nacionalne države bi pomenila bistveno zmanjševanje tistih okoliščin, ki so, še in bodo silile ljudi v beg pred notranjimi in zunanjimi grožnjami njegove varnosti.

3.1 Kaj pa podnebne spremembe?

Opisanim dogajanjem pri nas in v tujini na področju selitvenih tokov prebivalstva je treba dodati še velike podnebne spremembe. Te vse bolj prizadevajo velika območja sveta. Strokovnjaki napovedujejo topljenje večnega ledu na tečajih in posledično dviganje morske gladine, kar bi prizadelo mnogo prebivalcev, saj bi se morali umakniti pred to naravno nesrečo. Kaj bodo storili ogroženi prebivalci otokov, priobalnega pasu in nevarnih območij v posameznih državah, na primer zaradi suše, poplav, plazov itd.? Bržkone bodo bežali v bolj varne predele znotraj iste države ali iz države drugam po svetu. Zaradi tega strokovnjaki napovedujejo, da je mogoče pričakovati novo kategorijo bežečih oseb, podnebne begunce.⁶²⁷ Ti naj bi iskali nov dom v drugačnih, podnebno varnejših okoljih.

O tem vprašanju je bilo govora tudi na ljudski konferenci o globalnih spremembah podnebja, ki je bila v Cochabambi v Boliviji, te spremembe pa je poudarjala tudi Naomi Klein^[os.], avtorica znamenite knjige No Logo. Ljudsko konferenco je sklical bolivijski predsednik Evo Morales kot protiutež neuspešni podnebni svetovni konferenci v danskem glavnem mestu.⁶²⁸

3.2 Velik pomen OZN

Poznavalci opozarjajo, da neupravičeno govorimo o podnebnih beguncih, temveč bi morali uporabljati izraz migracije, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Z izrazom begunec označuje konvencija Združenih narodov zgolj tistega, ki je na begu pred političnim, rasnim ali etničnim preganjanjem.⁶²⁹

Zelo pomembno, tako rekoč vodilno in nenadomestljivo vlogo v prizadevanju proti naraščajočim podnebnim spremembam ima svetovna organizacija. V Riu de Janeiru so predstavniki 196 držav že leta 1992 sprejeli Okvirno konvencijo Združenih narodov o podnebnih spremembah. Vsako leto so sledila redna letna pogajanja o ukrepih za uresničevanje te konvencije.⁶³⁰ Tak redni podnebni vrh je bil novembra 2019 v Madridu, kjer je bila posebne pozornosti deležna švedska mladenka Greta Thunberg^[os.], ki je postala velika borka za varstvo okolja in proti podnebnim spremembam. Srečanje pa so ocenili kot neuspešno. Sprejelo naj bi knjigo o pravilih uresničevanja pariškega sporazuma, a so to točko prestavili na naslednje podobno srečanje, načrtovano za november 2020 v Glasgowu.⁶³¹

Greta Thunberg^[os.] je nastopila tudi na 50. zasedanju svetovnega gospodarskega foruma v švicarskem mestu Davos, ki se je začel 21. januarja 2020. Prav tedaj so se pojavile nekatere domneve, kdo stoji v ozadju njenih nastopov in katere koristi zastopa. Ena od teh ocen je bila, da je v ozadju boj med staro umirajočo industrijo ter med vsestransko nevarnimi novodobnimi »zelenimi« kapitalisti s področja obnovljive energije, informacijskih tehnologij, biotehnologije itd.⁶³²

Na vsakem od takih srečanj se članice svetovne organizacije strinjajo, da se podnebje spreminja in je treba nekaj ukreniti, kljub vsemu pa »se ne zgodi skoraj nič, in sicer zaradi političnih problemov, ki jih povzročajo zamejena ozemlja absolutne suverenosti«.⁶³³

Organizacija združenih narodov ima okoljski program s kratico UNEP. Slovenija v okviru tega programa pripravlja svoj nacionalni energetsko-podnebni načrt s kratico NEPN. Slednji naj bi bil sprejet spomladi 2020.

Leta 2020 bo Slovenija predsedovala Svetu Evrope, zato bo na podnebnem zasedanju tisto leto tudi predstavljala Evropsko unijo ter se pogajala v imenu vseh 27 članic, čeprav je novinarka zapisala, da Slovenija sploh nima institucije, ki bi sistematično razvijala podnebno politiko.⁶³⁴ Torej kritika dosedanji podnebni politiki in dvom o uspešnem predsedovanju Slovenije Svetu Evrope?

13. decembra 2019 so voditelji Evropske unije na sestanku v Bruslju dosegli dogovor o tem, da bodo do leta 2050 dosegli podnebno nevtralnost celine.⁶³⁵ Slovenija bi morala v tem kontekstu oblikovati dva posebna sklada, in sicer za energetsko-podnebne javne investicije ter za infrastrukturno-demografske potrebe, predvsem za naložbe v železnice, sklad za stanovanja in sklad za stanovanja za starejše. Do leta 2050 bi vsako leto za to potrebovala približno 1,5 milijarde evrov, kar je tri odstotke bruto državnega proizvoda.⁶³⁶

3.3 Odzivi na terorizem?

Islam je druga največja religija na svetu, takoj za krščanstvom. Uradna religija je v 45 državah. Njihovo število v Evropi stalno narašča. Leta 1975 je bilo v Evropi dva odstotka muslimanov, danes pa jih je že šest odstotkov ali skoraj 50 milijonov. Tudi v Evropi je prišlo do svete vojne (džihada) zoper nevernike, torej kristjane. Pri nas je na levici pogosto slišati, da gre pri džihadu le za spopad z »izkoriščevalskim« zahodom. Marca 2015 so objavili seznam 22.000bojevnikov Islamske države in na njem so bili tudi muslimani Kosova, iz Makedonije in srbskega Sandžaka. Delež Evropejcev v svetovnem prebivalstvu se je od leta 1950 do 2010 znižal z 22 na enajst odstotkov, delež Afričanov pa se je povečal z devet na petnajst odstotkov. Rodnost v Evropi pada. V Sloveniji znaša rodnost 1,5 otroka, potrebovali pa bi vsaj 2,1 otroka. Strokovnjaki ocenjujejo, da je v trikotniku med Indonezijo, Marokom in Južno Afriko vsaj 500 milijonov ljudi, ki se želijo preseliti v Evropo.⁶³⁷

Težave, ki jih na zahodu povzroča teroristično nasilje muslimanov, ne morejo ostati brez odziva domačega prebivalstva. Tu dobivajo svojo vlogo zlasti desna politična gibanja oziroma organizacije. Muslimanski terorizem je na primer v Veliki Britaniji že pripeljal do nasprotnih udarcev. Tako so britanski muslimani postali tarča vse številnejših osebnih napadov nanje in izgredov. V zadnjih treh letih so se znesli nad sto mošejami. Eden od domačinov je 19. junija 2017 s kombijem z veliko hitrostjo zapeljal na pločnik, kjer so bili verniki, ki so šli od nočnega verskega obreda na ramazanski praznik v severnem delu Londona. Deset jih je bilo ranjenih, eden je umrl. Dopisnik iz Velike Britanije Brane Kastelic^[os.] je zato zapisal, da so muslimani »v Britaniji deležni vse večjega sovraštva«.⁶³⁸

Kako je pri nas? Ali lahko odziv na terorizem pričakujemo tudi v Sloveniji? Odgovor na ti vprašanji je težaven. Ostali pa bi naivni, če s to možnostjo ne bi računali. Novinarju, ki me je o tem spraševal, sem odgovoril posredno. Navedel sem dve naši izkušnji:

1. Razmah hrvaškega ustaškega terorizma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja doma in na tujem. Milica je na ukaz zveznega in domačega sekretariata za notranje zadeve sestavila sezname oseb hrvaškega porekla, ki so bile doma iz dvajsetih občin Hrvaške ter Hercegovine, kjer je bilo jedro tega protijugoslovanskega gibanja. Miličniki so bili med opravljanjem službe pozorni tudi na obnašanje teh oseb, morebitne povezave s tujino ali z domačimi (rojstnimi) kraji itd. Do nemirov pri nas tako ni prišlo.⁶³⁹
2. Ko je bil leta 1989 napovedan miting resnice v Ljubljani, so miličniki pozornost posvetili tudi prebivalcem iz Srbije, ki so stalno ali začasno prebivali pri nas. Tudi takrat ni prišlo do nemirov. Med osamosvajanjem naše republike pa je prišlo v Posavju do miniranja električnega daljnovoda. Sumili smo, da so ga izvedle vojaške osebe z bližnjega vojaškega letališča. Tega dela moje izjave niso objavili.

Ob navedbi teh dveh izkušenj sem novinarju potrdil, da bi ju lahko naša policija prilagodila prebivalstvu muslimanske vere v Sloveniji, ki tu živi stalno ali začasno. Prav nobenega razloga ni, da bi se naša policija obnašala naivno z ostanki nekdanje uradne ideologije o bratstvu in enotnosti med narodi nekdanje skupne države. Kam sta bratstvo in enotnost pripeljala nekdanjo Jugoslavijo, je dobro poznano.

Predstavniki narodnosti nekdanje Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji, ter stranke Združena levica so 14. junija 2017 v državnem zboru predstavili javnosti predlog za spremembo slovenske ustave. Albanci, Bošnjaki (po balkanskih vojnah po razpadu SFRJ so se bosanski Muslimani preimenovali v Bošnjake, ker jim s tem ni treba posebej poudariti svoje verske pripadnosti),⁶⁴⁰ Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi, ki jih je tedaj pri nas s slovenskim državljanstvom živelo 212.444,⁶⁴¹ bi bili zapisani v ustavo kot manjšine, podobno kot sta že italijanska in madžarska. S tem bi naša država priznala obstoj teh narodnih manjšin. Na tej podlagi pa bi zakon določil njihove pravice, pri čemer ne bi bili upravičeni do večjezičnosti, ločenih šol ali svojih poslancev.

Na srečanju aktivnih in upokojenih policistov na policijski upravi Maribor 6. junija 2017 sem ta dva ukrepa iz obdobja socializma povedal bolj jasno in enostavno. Danes bi veljalo ustrezno pozornost posvetiti muslimanskemu prebivalstvu v Sloveniji, predvsem na novo priseljenim osebam. Izkušnje te vrste imamo in treba je iz njih izhajati.

3.4 Iskanje novih poti za prihod na zahod

V Sloveniji se je kmalu pokazala še ena iznajdljivost tujih državljanov, da bi poiskali nove poti, nove načine za prihod k nam in od tod dalje na zahod Evrope. Omeniti velja predvsem dve novi poti.

Novinarji so konec poletja 2017 začeli poročati, da so se mladi iz Indije, Nepala in Bangladeša želeli vpisati na študij pri nas. Tako bi pridobili dovoljenje za (začasno) prebivanje pri nas. To bi jim omogočilo nadaljnjo pot na zahod. Naši zasebni visoki šoli sta v tem prepoznali priložnost za zaslužek. Med njima je bila zlasti Visoka šola za poslovne vede v Ljubljani, ki bi s šolninami zaslužila nekaj sto tisoč evrov. Ob razkritju tega početja so iz šole sporočili, da teh študentov k njim ne bo.⁶⁴²

Šolsko področje je postajalo druga oblika zlorabe priseljevanja k nam. Veljaven zakon o tujcih je dovoljeval, da so tujcem z začasno zaščito pri nas omogočili združevanje z družinskimi člani. To so hoteli preklicati s spremembami v tem zakonu. Od te namere so odstopili, hkrati pa zaostrili drugo pot. Dovoljenja za prebivanje pri nas ne bi mogli več dobiti otroci tistih staršev, ki jih v Slovenijo pripeljejo zgolj kot učence osnovnih ali dijake srednjih šol. Na notranjem ministrstvu so namreč ugotovili, da je v zadnjem času okoli 260 otrok prišlo v Slovenijo, ker so se vpisali v šolo in s tem dobili dovoljenje za prebivanje.⁶⁴³

3.5 Primerjava z usodo Judov

Sodelavec Nedeljskega je poleti 2018 opisal devetdnevno konferenco v Evianu, francoskem letovišču ob Ženevskem jezeru. Tam je bilo julija 1938, torej pred pol stoletja, srečanje predstavnikov 33 držav in dvanajstih humanitarnih organizacij z vsega sveta. Pobudo za srečanje je dal tedanji predsednik ZDA Franklin D. Roosevelt^[os.]. Razpravljali so o rešitvah za judovske begunce iz Nemčije in priključene Avstrije. Zakaj? Velika Britanija zaradi odpora Arabcev namreč ni več dovolila, da bi se Judje priseljevali v Palestino, ki je bila britansko mandatno ozemlje. Treba je bilo poiskati drugačno rešitev oziroma možnost za preselitev Judov.

Na sestanku se je večina zahodnoevropskih in južnoameriških držav izrekla zoper vsakršno sprejemanje novih beguncev, enako je storil predstavnik Avstralije. Spomladi naslednje leto je prekooceanska ladja St. Louis plula po Atlantiku ter iskala dovoljenje za pristanek in izkrcanje 900 Judov na krovu. Brez uspeha.

Novinar je z opisom dogajanja leta 1938 potegnil primerjavo z letom 2018, ko je bilo treba v Evropi sprejeti begunce in migrante iz Azije ter Afrike. Opisal je mnoge podobnosti med nekdanjo usodo Judov ter današnjim odnosom nekaterih oblasti do muslimanov.⁶⁴⁴

3.6 Ne gre brez sodelovanja

Naša policija je v drugi polovici leta 2019 dosegla nekaj velikih uspehov pri zatiranju in preprečevanju tihotapljenja nezakonitih migrantov. Pri tem je sodelovala s sosednjimi državami ter Europolom. Europol je celo oblikoval Evropski center za boj proti nedovoljenim migracijam (EMSC).

Povečano število kaznivih dejanj pri nas je med drugim vplivalo tudi na to, da so posamezne policijske uprave ustanovile delovne skupine za preiskovanje le-teh. Glavni cilj policijskega delovanja je bil usmerjen v odkrivanje tihotapcev migrantov, se pravi prevoznikov in organizatorjev nelegalnih prehodov.

Tako so na območju Policijske uprave Novo mesto zaključili preiskovanje kriminalne združbe, ki je bila osumljena najmanj 30 kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države. Večinoma slovenski državljani so v prtljažnikih svojih osebnih vozil pripeljali v Slovenijo tujce, ki so hoteli nezakonito vstopiti v našo državo. Tako kriminalno skupino so poleti 2019 odkrili tudi celjski policisti in kriminalisti.

Tihotapljenje migrantov je bilo dobro organizirano, saj so navadno na pot poslali predhodnico, ki naj bi odkrivala navzočnost policije in o tem takoj obvestila tihotapce. Organizatorji so tujcem ponekod priskrbeli ponarejene dokumente. Še bolj pogosto pa so za ta posel uporabili tovornjake. Tudi med nadzorom vlakov so uradne osebe odkrile nezakonite migrante, ki so bili skriti med tovorom ali v podvozju vagonov.⁶⁴⁵

3.7 Tudi vloga »varnostne krajine«

Meja med Slovenijo in Hrvaško je bila večkrat v naši preteklosti v vlogi nekakšne vojne oziroma varnostne krajine. Menim, da je na tem mestu koristno na kratko opisati to vlogo, in sicer v enajstih točkah:

1. Ko so Turki iz osrednjih predelov Balkana vpadali tudi na današnje slovensko ozemlje, je bila za obrambo pred njimi vzpostavljena vrsta vojaških postojank zlasti v že obstoječih gradovih ali v mestih. Te postojanke niso imele pomembnejše vloge pri preprečevanju močnejših vdorov k nam, včasih pa so napadale turško vojsko, ko se je ta z vojnim plenom in ujetniki vračala v osrčje Bosne.

   Morda se je za naše prebivalstvo še bolj pomembno izkazalo obveščanje o prihajajoči turški nevarnosti. Vzpostavljen je bil pravi sistem vzvišenih točk, kjer so zakurili ognje ter tako opozorili prebivalstvo v notranjosti na bližajočo se nevarnost. Tako so se prebivalci lahko zatekli v protiturške tabore, kjer so se lahko branili pred vsiljivci ali pa se skrili v naravnih skrivališčih.

2. Po prenehanju turške nevarnosti je ta meja, ki je potekala po večini na delu Dolenjske ter Notranjske, postopoma dobivala vlogo notranje meje med avstrijskimi deželami. Ob njej so bile vzpostavljene različne enote, ki so skrbele za carinske, vojaške in policijske naloge. Najprej je po letu 1822 šlo za kordonsko stražo, od leta 1829 za mejno stražo in od leta 1843 za finančno stražo. Te enote so imele svoje postaje tudi vzdolž omenjene meje.
3. Leta 1850 je v cesarstvu začelo delovati orožništvo kot nova varnostna sila. Svojo vlogo je dobilo tudi na tej meji. Oblikovana je bila vrsta orožniških postaj, tudi takih z enim samim možem postave.
4. Ta meja je tudi po letu 1867 ostala deželna meja znotraj Avstrije, hkrati pa tudi meja med Kranjsko kot sestavnim delom avstrijske polovice države ter med ogrskim delom te monarhije, kamor je spadala Hrvaška.

5. Ko je na delu razpadle avstro-ogrske monarhije nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija, je ta meja izgubila svojo vlogo. Prešla je na našo zahodno in severno mejo.

   V času Socialistične federativne republike Jugoslavije je meja med Hrvaško in Slovenijo občasno ponovno dobila nove varnostne naloge.

6. Ob sporu naše države s drugimi socialističnimi državami vzhodne Evrope je meja z Madžarsko leta 1948 postala varnostno pomembna, da ne bi k nam prihajale osebe, ki bi sovražno delovale zoper varnost naše države.
7. Kmalu zatem je pozornost naše milice prešla na slovensko-hrvaško mejo: iz osrednje Bosne se je v Italijo skušala prebiti teroristična enota hrvaških ustašev, ki so prišli iz Avstralije, da bi v Jugoslaviji začeli oborožen odpor zoper oblast.
8. Južna meja je večjo pozornost slovenske milice terjala ob zaostrovanju razmer v Jugoslaviji. Po razglasitvi slovenske samostojnosti 25. junija 1991 je bila na meji s Hrvaško postopoma oblikovana prava državna meja s policijskimi in carinskimi silami.
9. To nadzorstvo je bilo treba spet okrepiti ob zamenjavi jugoslovanskega denarja s slovenskim tolarjem 8. oktobra 1991.
10. Ko je Slovenija leta 2007 oziroma 2008 (na letališčih) uvedla schengenski sistem varovanja meje, je bilo treba okrepiti nadzor na naši meji s Hrvaško.
11. Slovenija je v letih 2015 in 2016 doživela velikanski begunski val prek svojega ozemlja in dalje proti zahodni Evropi. Južna meja je bila spet nekakšna varnostna krajina, saj je bilo treba migrante na tej meji sprejeti od hrvaških organov in organizirati prevoz dalje na zahod ter ga spremljati.

4.1 Isti prostori za različne namene

Iz dosedanjega opisa, kam so začasno namestili različne skupine ljudi, se vidi, da je pristojna oblast na Slovenskem uporabljala več možnosti.

1. Prva rešitev je bila ta, da so za bežeče ljudi poiskali bivalne prostore v različnih zidanih poslopjih, ki so sicer bila zgrajena za druge namene. V poštev so prišli razni gradovi, šolska poslopja, dijaški ali drugi podobni domovi po mestih in vaseh, tovarniška poslopja in podobno. V te prostore so namestili nujno opremo ali pa uporabljali že obstoječo.
2. Druga rešitev so bila vojaška poslopja, zlasti vojašnice in skladišča opreme. Pred namestitvijo oseb v te objekte večjih posegov niso opravili.
3. Tretja, najboljša, a hkrati počasna in draga rešitev je bila gradnja novih poslopij, načrtovanih prav za take namene. K njej so se zatekali, če ni bilo drugih možnosti ali pa prostori pod točkama a in b niso mogli rabiti temeljnim namenom in nastanitvenim zahtevam.
4. Omeniti je treba še četrto rešitev, postavitev šotorov. V najnovejši dobi je bila ta rešitev prevladujoča.
5. Vse oblasti na Slovenskem, ki so delovale v 20. stoletju, pa so uporabljale še peto rešitev, prostore, ki so že prej bili preskušeni za nastanitev množice bežečih ljudi. Tu je potrebno omeniti vsaj najbolj znana poslopja iz naše preteklosti. V Strnišču so bili med prvo svetovno vojno vojni ujetniki, zatem vojni begunci iz Posočja, sledili so jim begunci pred rusko oktobrsko revolucijo, po drugi svetovni vojni pa so tam namestili vojne ujetnike, zajete pri nas ali vrnjene iz Koroške. Grad Rajhenburg je bil med drugo svetovno vojno prehodno zbirališče nemških okupacijskih oblasti za nasilno izseljevanje obsoteljskih in obsavskih prebivalcev, po drugi svetovni vojni pa so bili tam vojni ujetniki partizanskih sil in za njimi še naši državljani, ki so se po oceni oblasti pregrešili zoper družbene norme, tudi glede državne meje. Ljubljanski grad je bil med prvo svetovno taborišče za vojne ujetnike, zlasti tiste s soške fronte, pozneje pa za tako imenovane talce s Koroškega, zlasti iz plebiscitne cone B.

Oblasti v samostojni Sloveniji so uporabljale sprva zlasti prvi dve opisani rešitvi, pri čemer so na seznam objektov dodale še samske domove gradbenih podjetij, turistična poslopja itd. V vojašnice je bilo praviloma treba namestiti nastanitveno opremo, saj jo je umikajoča se JLA odpeljala s sabo ali poškodovala. Povsem je bila izključena uporaba grajskih poslopij. Za nastanitev iskalcev azila po mednarodnem pravu je bil zgrajen le en objekt, azilni dom. Za tujce, ki jih je bilo treba vrniti nazaj v domovino, pa so prenovili nekdanjo vojaško pralnico za potrebe postojnske garnizije JLA v Postojni.

Najnovejši vojni in ekonomski begunci iz Azije in Afrike so v velikanski večini samo prečkali naše ozemlje in zanje je bilo treba skrbeti le ta čas. Za to so bili namenjeni sprejemni centri in za krajši čas tudi nastanitveni centri. To so bila pretežno šotorska taborišča. Prevoz prek Slovenije so opravili z vlaki, avtobusi in nekateri celo peš.

Opisano je v dobršni meri veljalo tudi za namestitev beguncev raznih vrst v Italiji in Avstriji. Tam so begunska in ujetniška taborišča koristile različne oblasti za začasno oskrbo množice bežečih oseb.

4.2 Kateri resor je nosil večino odgovornosti za begunce ali migrante?

Za begunce pred vojnimi spopadi je v času Avstro-Ogrske skrbelo več državnih ustanov, lokalne skupnosti (občine) in človekoljubne organizacije. Med ministrstvi je treba omeniti notranje in za socialno skrbstvo. Slednje je bilo ustanovljeno konec leta 1917 in je prevzelo nase večino skrbi za vojne begunce.⁶⁴⁶ Po razpadu avstro-ogrske države je skrb za begunce sprva prešla na ljubljansko vlado. Ta je nalogo prenesla na poverjeništvo za socialno skrbstvo, znotraj katerega je bil ustanovljen Posredovalni urad za begunce. Kdor se je vključil v organizirane oblike pomoči tem beguncem, je bil oproščen vojaških vaj, na katere so tedaj klicali tudi fante in može zaradi koroškega spopada. Stroški za begunce so prehajali z ljubljanske na beograjsko vlado, in sicer na postavki za vrhovno državno upravo. Za nekaj časa je skrb za begunce prešla na Urad za zaščito beguncev, ki je spadal pod Deželno vlado za Slovenijo, toda ponovno pod oddelek za socialno skrbstvo, ki je zamenjal dotedanje poverjeništvo, skladno s krepitvijo osrednjih ministrstev v Beogradu. Številni begunci so računali, da bodo po končani vojni dobili povrnjeno gmotno škodo zaradi izgube premoženja, a zaman. Tudi pomoč za ruske begunce v Sloveniji je potekala prek socialnega skrbstva, denar pa iz državne blagajne. Za judovske pregnance iz tretjega rajha so skrbele predvsem njihove človekoljubne organizacije.

Za ljudi, ki so pred spopadi v drugi svetovni vojni zbežali v Ljubljano, je skrbela zlasti tedanja uradna socialna politika, imenovana Zimska pomoč. Za preganjane od okupatorja je na osvobojenem ozemlju skrbelo partizansko gibanje samo.

Po končani drugi svetovni vojni je skrb za vračanje pregnancev vseh vrst v Slovenijo sprva prevzelo notranje ministrstvo v Ljubljani, po enem letu pa je to prešlo na slovensko ministrstvo za socialno politiko. Za osebe, ki niso bile po volji nove oblasti, je skrb prevzelo naše notranje ministrstvo. Šlo je za vojne ujetnike, ostanke poraženih sodelavcev okupatorja in nasprotnike režima, ki so jih pregnali z obmejnega območja.

Zlasti po osamosvojitvi Slovenije so številni oškodovanci dvignili glavo in zahtevali odškodnino za prestano gorje ali za izgubljeno lastnino. Zganile so se vse tri okupatorjeve naslednice ter slovenska oblast. Postopoma so določili upravičence do odškodnine ter pristopili k izplačevanju zahtevkov te vrste. To pot so imele žrtve druge svetovne vojne več sreče kot vojni begunci med prvo svetovno vojno.

Ko so izbruhnili vojni spopadi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter pozneje še na Kosovu, je k nam pribežalo več deset tisoč oseb. Sprva je zanje poskrbel Rdeči križ Slovenije ter notranji organizacijski enoti ministrstva za obrambo. Poleti 1992 je to vlogo prevzel vladni Urad za priseljevanje in begunce, ki je leta 1993 vodil tudi popis beguncev pri nas, leta 1996 pa pomagal pri izvedbi volitev beguncev iz Bosne in Hercegovine. V organizirano skrb za te begunce so se vključili tudi mladeniči, ki so na ta način nadomestno služili vojaški rok, v begunskih centrih pa so mnogi opravljali javna dela.

Skoraj hkrati so k nam (spet) pribežali številni tujci iz Azije, Afrike in vzhodne Evrope, ki so šli večinoma s trebuhom za kruhom ali pa so bežali pred političnim preganjanjem. V času zvezne države Jugoslavije je stroške kril zvezni proračun. Slovenija se je po osamosvojitvi postavila na lastne noge in se spopadla tudi s tem vprašanjem. Prvotni prehodni dom za tujce se je po osmih letih delovanja razdelil na dve enoti, azilni dom in center za tujce. Slednji se je sprva imenoval center za odstranjevanje tujcev, kar je ustrezalo njegovemu namenu, ne pa tudi humanitarnim organizacijam. Zato je Urad za priseljevanje in begunce spomladi 2004 nehal delovati. Skrb za begunce vseh vrst je prešla pod notranje ministrstvo, del teh nalog je prevzela policija (tudi center za tujce), del upravnih nalog pa ministrstvo (tudi azilni dom). Stroške te vrste so nosile Slovenija in mednarodne organizacije, del pomoči je dala civilna družba, po letu 2004 pa niso zanemarljiva sredstva Evropske unije.

Ob prehajanju vojnih beguncev iz Azije in Afrike prek našega ozemlja je bil temeljni dejavnik notranji resor, ki je dobil v pomoč obrambno ministrstvo in ministrstvo za delo ter številne organizacije civilne družbe.

Kdo je bil nosilec skrbi za begunce, je bilo odvisno od:

1. lege slovenskega ozemlja v skupni državi (Avstrija oziroma Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS oziroma Jugoslavija, Federativna ljudska oziroma socialistična republika Jugoslavija);
2. pristojnosti vsakokratne ljubljanske oblasti v tej skupni državi;
3. izročila, saj je slovenska oblast po prvi svetovni vojni nadaljevala prakso iz Avstro-Ogrske, samostojna Slovenija pa se je naslonila tudi na prakso in izkušnje zahodne Evrope, sedaj Evropske unije.

4.3 Čim prej se rešiti teh bremen

Kako so različne oblasti pri nas reševale begunsko vprašanje? Ali je bilo kaj skupnih točk? Odgovor na postavljeni vprašanji ni enostaven, že na začetku pa je možno zapisati, da so vse slovenske oblasti v 20. in 21. stoletju imele skupno točko: kako se na čim lepši način rešiti begunskih bremen in odgovornosti.

1. V Ljubljano je pribežalo mnogo soških beguncev in nekateri so se vselili tudi v izpraznjena stanovanja, to se je dogajalo tudi po končani vojni. Ljubljanska vlada je potrebovala prostore za namestitev novih, obsežnejših uradniških moči. Zaradi tega je izdala uredbo, ki je dovoljevala vsaj začasno uporabo nekaterih stanovanjskih prostorov za javne potrebe.⁶⁴⁷ Begunci so to uredbo razumeli v njihovo dobro, a sta mestni magistrat in slovenska vlada povedala, da ta za begunce ne velja. Mestni magistrat je želel, da bi se begunci iz zasedenih stanovanj izselili bodisi na podeželje bodisi domov.⁶⁴⁸
2. Naša vlada si je tedaj tudi preveč poenostavljeno predstavljala, kako se bodo vsi soški begunci ob prvi priložnosti vrnili domov. Za tiste, ki se niso mogli ali hoteli, so našli rešitev najprej v namestitvi v begunsko taborišče v Strnišču, zatem pa so iskali možnosti, da bi jih navdušili za ustvarjanje slovanskih kolonij bodisi v Prekmurju kot branilcev slovenstva bodisi v tedanji južni Srbiji (sedanji Republiki Severni Makedoniji) kot branilcev (jugo)slovanstva. Šlo je za odnos slovenskih oblasti do slovenskih beguncev. Pri ruskih beguncih je šlo za razmerje do slovanskega življa, ki je bilo v Sloveniji malce ali precej drugačno kot pri Srbih.
3. Med drugo svetovno vojno so bile razmere svojevrstne, saj sta obe vrsti pomoči beguncem in preganjanim, tako uradna kot ilegalna, potekali pod okupacijsko oblastjo. Nova slovenska oblast je breme vračajočih se vojnih pregnancev večinoma prevzela na svoja pleča. Skrb za madžarske in češkoslovaške begunce je bila stvar celotne jugoslovanske države.
4. Samostojna Slovenija je begunce pred vojnami na Balkanu morala sprejeti kot soseda in kot polnopravna članica mednarodne skupnosti, ki jo vežejo mednarodne pogodbe. Uporabila je podobne prijeme, kot so jih poznali v zahodni Evropi, tudi neke vrste podkupovanje z obljubljeno pomočjo za prostovoljno vrnitev v domovino. Za migracije iz nerazvitih predelov v razviti svet pa veljajo pri nas skoraj povsem enaki postopki, kot jih pozna Evropska unija: palica in korenček. Palica za nezaželene in korenček za želene ter za prave azilante. Tako je slovensko notranje ministrstvo leta 2009 objavilo prvi enoletni javni razpis za izvajanje programov prostovoljnega vračanja tujcev iz Slovenije v domovino. Tak dvoletni razpis je bil objavljen še za leto 2010 in enoletni za leto 2013. Razpisi so bili namenjeni nevladnim organizacijam, ki so tako postale servis države.⁶⁴⁹