1.1 Slovenija se s takimi množicami beguncev še ni srečala

Begunsko dogajanje od jeseni 2015 do spomladi naslednjega leta je pomenilo za slovensko oblast velikansko preizkušnjo, ki je dotlej nismo poznali.

Ko je Madžarska z žičnimi ovirami zaprla (zeleno) mejo s Srbijo, je srbska oblast begunski tok preusmerila na Hrvaško. Od tam so ga hrvaške oblasti usmerjale na Madžarsko in del tudi v Slovenijo.

Slovenijo je tako prvi begunski val zajel 17. septembra 2015. Vzpostavljeni so bili prvi sprejemni oziroma nastanitveni centri v Posavju in Prekmurju. Na meji so jih naši policisti popisali, jih oskrbeli ter jih nato z vlaki ali avtobusi napotili proti Avstriji. V našo državo je vstopilo okoli 4.477 beguncev. Vse je potekalo v redu in miru.

Madžarska je z ovirami začela v drugi polovici septembra 2015 zapirati še 41 kilometrov meje s Hrvaško, na preostalem delu pa je bila meja po reki Dravi in Muri ter je ni bilo treba zapirati z žičnimi ovirami. Tedaj je postajalo jasno, da se bo begunski val iz Grčije v celoti preusmeril prek Slovenije. Naša oblast se je začela na to pripravljati.

Dne 24. septembra 2015 so madžarski vojaki postavili žične ovire tudi pri mejnih prehodih v Pincah in Dolgi vasi, a so jih naslednji dan začeli odstranjevati.⁴¹⁰

Opolnoči s 16. na 17. oktober 2015 je Madžarska zaprla še zeleno mejo s Hrvaško.⁴¹¹ Slovenija je 16. oktobra zvečer prekinila potniški promet po železnici s Hrvaško. Oblast v Zagrebu je begunce s srbske meje z vlaki in deloma avtobusi prepeljala prek svojega ozemlja do slovenske meje. Že prvi dan, 17. oktobra, je k nam prišlo okoli 3.000 beguncev.

Del vlakov je vozil prek Čakovca in pri Središču ob Dravi je begunce sprejela Slovenija. Od tam jih je z našimi vlaki napotila dalje proti Gornji Radgoni, kjer je bil na sejmišču nastanitveni center, od tam pa so postopoma odšli v Avstrijo, kakor je soseda narekovala oziroma dovoljevala.

Večina vlakov z migranti je pripeljala do železniške postaje Sutla ob meji s Slovenijo in od tam so jih hrvaški policisti peš napotili v Slovenijo pri vasi Rigonce. Od tam so šli peš ali z avtobusi do sprejemnega centra v Brežicah in po obravnavi nazaj na Dobovo, kjer je bil v nekdanji livarni nastanitveni center, drugi tak center pa je bil v istem kraju v nekdanji tovarni Beti (Belokranjska tekstilna industrija); tam so jih vkrcali na vlake ter odpeljali na Šentilj ali redkeje na Jesenice.

Del beguncev so Hrvati peš napotili prek drugih mejnih prehodov, zlasti Gruškovja in Petišovcev.

Nekaj beguncev je iz Madžarske peš odšlo proti Avstriji prek Slovenije, a so jih naši policisti ustavili in vrnili nazaj.

Nato je Hrvaška na našo zahtevo začela 27. oktobra 2015 begunce z vlaki voziti neposredno do železniške postaje v Dobovi, kjer so jih po ustaljenem postopku premestili na slovenski vlak ter odpeljali proti Avstriji, večinoma proti Šentilju. Tam je bil nastanitveni center in prav do njega so vzpostavili železniške tire, da so se begunci vkrcali na vlak tako rekoč naravnost iz tega centra. Na ta način se je vasica Rigonce z okoli 170 prebivalci ognila vsakodnevnemu pohodu več tisoč beguncev skozi njihovo vas, čez njive in travnike.

Ta vožnja hrvaških vlakov do Dobove je bila povezana zlasti s sestankom predsednikov vlad osmih držav jugovzhodne Evrope ter Avstrije in Nemčije v Bruslju 25. oktobra 2015. Tam so sprejeli seznam sedemnajstih ukrepov in med njimi tudi zavezo sosednjih držav, da se redno obveščajo o gibanju beguncev. Prav to je bila dotlej šibka točka Hrvaške do Slovenije.⁴¹²

Jeseni 2015 se je začela izrisovati še tretja možna smer begunske poti prek Balkana v Evropo: iz Grčije v Albanijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, mimo Reke naprej v Istro ter skozi Slovenijo v Italijo. Ta pot je bila sicer zamišljena ob madžarski meji ne le zaradi ovir, marveč še bolj zaradi bližajoče se zime. Potekala je po zahtevnejšem terenu, a so bile meje tam manj zastražene. Skupino beguncev na tej poti je hrvaška policija 1. novembra 2015 ustavila v bližini Plitvičkih jezer.⁴¹³

1.2 Spremstvo vlakov in kolon z begunci

Slovenska policija je morala opraviti vrsto nalog, ki so bile povezane z varnimi vožnjami vlakov z begunci in njihovih kolon proti Avstriji. Menim, da se s takimi nalogami dotlej še ni srečala, zato ne bo odveč, če jih na kratko opišem, saj je to sestavni del ne le mednarodnih migracij, temveč bo predvsem del zgodovine Slovenije, njene policije ter železniškega osebja.

Izredne vlake so Slovenske železnice navadno oblikovale na železniški postaji v Dobovi, saj so se tam vlaki iz Hrvaške zaradi različne električne napetosti morali ustaviti in pripraviti za vožnjo prek Slovenije. To vlogo je lahko odigrala tudi druga železniška postaja ob meji s Hrvaško. Vlake z begunci so naši policisti ter kriminalisti spremljali do državne meje z Avstrijo, da so jih tam predali avstrijskim organom. Našo policisti so videli, da je avstrijski policiji pomagala tudi vojska.

V spremljanje vlakov z begunci so se, kot omenjeno, vključili tudi kriminalisti. Za to so praviloma uporabili delovno obleko. Pridružili so se patrulji uniformiranih policistov, da so praviloma skupaj nadzorovali vstopanje beguncev v vagone, ter se nato namestili na lokomotivi. Med vožnjo so v vzvratnih ogledalih spremljali dogajanje med migranti.

Na železniški postaji, kjer se je moral tak izredni vlak ustaviti zaradi srečanja ali končati vožnjo zaradi bližine državne meje, je bilo treba paziti na begunce, da ne bi postanka izrabili in zbežali z vlaka. Lahko bi prišlo tudi do nesreče.

Na našem Ministrstvu za notranje zadeve je te naloge usklajeval štab na Operativno-komunikacijskem centru. V njem so bili starešine uniformirane policije ter kriminalistične policije. Štab je deloval v izmenah, ki so jih vodili starešine uniformirane policije.

Te naloge je naša policija opravila dobro in med potovanjem nekaj sto tisoč oseb prek našega ozemlja dalje na zahod ni prišlo do nobenega nesrečnega ali varnostno pomembnega dogodka.

1.3 Nekoliko podobne naloge v preteklosti

To spremljanje vlakov in kolon z migranti je bila prva tovrstna naloga policije v samostojni Sloveniji. Opis tega dogajanja sam po sebi kliče k odgovoru na vprašanje, ali so se varnostne sile na našem ozemlju kdaj v preteklosti srečale s podobnimi nalogami, ki so zahtevale varovanje množice. Odgovor je da in ne, saj dogodkov, podobnih begunskemu valu 2015/2016, pri nas ni bilo. Bilo pa je nekaj podobnih nalog, saj so se oblasti na Slovenskem z nekoliko podobnimi nalogami na vlakih in cestah že srečale. Ne bo odveč, če se jih ob tej priložnosti vsaj bežno spomnim.

1. Po koncu prve svetovne vojne se je prek našega ozemlja z vlaki vozilo ali pešačilo na tisoče avstro-ogrskih vojakov, ki so se vračali s soške fronte domov. Ti vlaki so vozili v osrčje Balkana ali na severovzhod Evrope, kamor je segala donedavna dvojna monarhija, ki je tedaj razpadala. Njihova smer je bila obratna kot tista v letih 2015 in 2016, ko so se množice pomikale od juga na sever in zahod.

   Poverjeništvo za promet Narodne vlade SHS v Ljubljani je ustavilo ves redni potniški in tovorni promet, da bi bil umik čim bolj tekoč. Odrejena je bila oskrba vračajočih se čet ter vzpostavljene oskrbovalne postaje ob prometnicah, na železnici pa kolodvorska poveljstva. To je potekalo v treh smereh: vojake, ki so se vračali v Primorje, Dalmacijo, Hercegovino in južni del Bosne, so napotili v Trst, od tam pa nato dalje; tiste iz Hrvaške in severne Bosne v Zidani Most; Avstrijce, Madžare, Poljake, Čehe in Slovake ter Ukrajince pa na Pragersko. To je bilo prvo veliko in samostojno varnostno vprašanje, s katerim se je spoprijela slovenska oblast, ki je bila del Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, nastale po razpadu dvojne monarhije.

   Na vlakih so torej potovale oborožene osebe, ki so nosile vojaške uniforme in so bile nore od veselja, da je konec morije na bojiščih. Želele so čim prej priti domov. Slabotne in maloštevilne varnostne sile nove slovenske oblasti so dobile začasno pomoč v prostovoljni narodni obrambi, kar je pomenilo krajevne straže, in te so ob železniških progah pozornost polagale tudi na potovanje vlakov z vračajočimi se vojaki. Oblast se je namreč odločila, da bo pri poverjeništvu za narodno obrambo v Ljubljani organizirala osrednji odbor in nato osrednji urad narodne obrambe. Vanj so pritegnili prostovoljce iz sestava narodnoobrambnih organizacij, kot so bili orli, sokoli, gasilci, lovci itd. Dobili so orožje in treba jih je bilo na hitro pripraviti (usposobiti) za redarstvene naloge: odvzemanje, zbiranje in varovanje orožja od umikajočih se čet, zagotavljanje varnosti domačega prebivalstva pred vojaštvom ipd. To bi moralo opraviti orožništvo, a ga je bilo premalo za to dolžnost.

   Med 5. in 15. novembrom 1918 je po naših cestah in železnicah šlo okoli 400.000 vojakov in 50.000 konj, ne da bi prišlo do neljubih ali nesrečnih dogodkov. Narodna vlada SHS v Ljubljani je to obliko samoobrambe razpustila 20. novembra 1918, saj ni bilo več nujne potrebe zanjo, in tedaj se je tudi zahvalila železničarjem, ki so s skrajnimi napori čez naše ozemlje prepeljali po 25 tisoč vojakov dnevno. Na začetku te zahvale je pisalo: »Upravičen je bil strah, da se polmilijonska soška armada brez reda in discipline ne razlije prek naših pokrajin.«⁴¹⁴ Vse te naše varnostne sile so uspešno opravile svoje naloge.

2. Nekoliko podobno je bilo z umikajočo se nemško vojsko, ko je maja 1945 bežala z Balkana in se prebijala v Nemčijo. Z nemškimi vojaki so iz Jugoslavije bežali tudi njihovi medvojni sodelavci z Balkana pa tudi tisti iz Slovenije. Med njimi je bilo na tisoče njihovih civilnih somišljenikov, družinskih članov ter drugih.⁴¹⁵

   Za umik teh stotisočev, ki je potekal tudi ali zlasti prek slovenskega ozemlja, so še skrbele deloma okupatorske enote same pa tudi oblasti v teh državah, prek katerih je šel begunski val. Partizanske sile so bile prešibke, da bi ta umik oziroma beg uspešno zaustavile. Na Koroškem so partizani od zaveznikov prevzeli medvojne oborožene sodelavce okupatorjev ter jih vrnili v Slovenijo in dalje na Balkan, slovenske domobranske enote pa so svojo pot končale v Kočevskem rogu.

3. Po končani drugi svetovni vojni je slovenska oblast organizirala množična zborovanja, povezana z obletnicami iz narodnoosvobodilne borbe ali z mednarodnim dogajanjem. Omenim naj le zborovanje na Okroglici na Primorskem 6. septembra 1953. Tam je bila proslava ob 10. obletnici primorskih partizanskih brigad ter hkrati zborovanje v podporo slovenskim prizadevanjem za pravično razmejitev tedanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Na kraj zborovanja so vozili vlaki, avtobusi, tovorna in osebna vozila, zato je bilo treba zagotoviti varnost prometa, poleg tega je bilo treba poskrbeti za varen potek samega shoda, ki se ga je udeležilo okoli 300.000 ljudi. Glavni govornik je bil maršal Tito in je predlagal, naj Trst postane svobodna luka, zaledje pa jugoslovansko.⁴¹⁶ Miličniki so imeli nemalo nalog te vrste, da ni prišlo do neljubih dogodkov.

4. Nemajhen varnostni zalogaj sta bila obiska papeža Janeza Pavla II. v samostojni Sloveniji v letih 1996 in 1999. Tedaj je naša policija opravljala podobne naloge kot ob že opisanih političnih zborovanjih v socialistični Sloveniji, tokrat ob verskem dogodku.

2.1 Priprave na naloge in sprotna analiza opravljenega dela

Ker je v akciji sodelovalo različne vrste uradno in neuradno osebje, mu je bilo treba ponuditi temeljne usmeritve za njegovo delo. Temu so rekli priprava oziroma odprava za službo. To je spadalo v pristojnost vodstva osebja za posamezno področje delovanja, ki si je tudi izbralo primeren prostor za temeljno poučitev sodelujočih o načinih opravljanja nalog. Te naloge so bile za veliko večino sodelujočih novost.

Za policijo so bili za to pristojni vodilni starešine, ki so vodili posamezno področje oziroma nalogo. To je potekalo nekoliko po vzoru na odpravo službe v enotah policije. Dogajalo se je na začetnih železniških postajah pred odhodom vlakov, na določenih avtobusnih postajališčih, v sprejemnih ter nastanitvenih centrih itd. Taka kratka ocena je bila včasih podana tudi med počitkom.

Ko je bila naloga opravljena, je bilo treba opraviti vsaj kratko razčlenitev. To je bilo potrebno zlasti tedaj, če je šlo za napake ali pomanjkljivosti. Analizo je opravil starešina policije, ki je bil odgovoren za določeno nalogo, oziroma za druge sodelujoče tisti, ki je bil vodja postavljene naloge.

2.2 Velikanski napori za logistično podporo celotni akciji

Celotna akcija z begunci je zahtevala velikanske napore na področju logistike. Naj začnem s prevzemi migrantov od hrvaških oblasti. Treba je bilo opraviti vse potrebne postopke, od varnostnih do popisovanja.

Prevozi migrantov so zahtevali velike napore tako od železniškega osebja kot vseh, ki so spremljali vlake ali avtobuse.

Prehrana je potekala v sprejemnih in nastanitvenih centrih. Včasih je bilo treba zagotoviti pijačo in hrano med samo vožnjo, če je trajala dalj časa.

Postavljanje sprejemnih in nastanitvenih centrov je zahtevalo dostavo materiala in opreme na kraj, ki so ga izbrali v te namene.

Počitek beguncev je bil povezan z bivanjem v sprejemnih ter nastanitvenih centrih ali med samo vožnjo z vlaki ali avtobusi.

2.3 Domača pomoč

Vodstvo našega resorja je pomanjkanje policistov nadomestilo na več predvidenih načinov. Najprej so vpoklicali rezervno sestavo policije, ki se je kot pomožna policija znašla pri opravilih, ki so bila tudi zanjo večinoma novost.

V pomoč so prišli vojaki, ki so se le redki z nekoliko podobnimi nalogami že srečali. Teklo je po dogovorih med notranjim in obrambnim ministrstvom. Pokazalo se je, da je tudi to uspešna rešitev za pomanjkanje poklicnih policistov.

Na vstopnih in izstopnih mestih so pomagali tudi nekdanji cariniki, današnji finančni policisti. To sodelovanje je slonelo na dogovorih med notranjim in finančnim ministrstvom.

Vse to pomožno osebje je bilo treba poučiti, kaj so njihove naloge, katera pooblastila imajo, kako jih je treba izvajati itd. Njihovo usposabljanje za naloge je potekalo na začetku službe v skupinski obliki, nato med samim opravljanjem nalog, saj so bili pod nadzorom poklicnih policistov. Vse to pomožno osebje je bilo tudi pod vodstvom poklicnih policistov, ki so skrbeli, da je delo potekalo po predpisih.

Zdi se mi, da je potrebno na tem mestu vsaj na kratko omeniti velik prispevek organizacij in posameznikov iz vrst civilne družbe, ki so pomagali pri ustrezni oskrbi skoraj pol milijona migrantov, ki so jeseni in pozimi 2015/16 potovali prek Slovenije.

Vse te naloge je bilo mogoče uspešno opraviti, če so usklajeno delovale vse organizacije, od državnih organov, gospodarskih organizacij ter civilne družbe. Za to so skrbeli zlasti pristojni štabi organov za notranje zadeve, na železnici ter vodstva civilnodružbenih organizacij. Naloga usklajevalca je padla na notranji resor, ki je bil odgovoren za celoten potek akcije z begunci. To je nekako razumljivo, saj bi to vlogo težko izvedla delovna ali druga organizacija.

2.4. Sprejemni in nastanitveni centri

Slovenska oblast je konec poletja 2015 predvidela poslopja, kjer bi nastanili te begunce iz neevropskih dežel. Sredi oktobra 2015 je njihova zmogljivost znašala 5.300 oseb,⁴¹⁷ nato pa so čez teden dni javnosti sporočili seznam teh poslopij po Sloveniji, predvidenih za nastanitvene in sprejemne centre. Že ime samo je povedalo, da so v sprejemnih centrih sprejemali begunce in jih obravnavali, v nastanitvenih centrih pa so jih začasno namestili, nakar so odšli naprej na zahod.

Seznam je obsegal dvajset nastanitvenih centrov, kjer bi begunce nastanili za krajši ali daljši čas, njihova zmogljivost je bila 6.309 oseb. Največji, za 2.000 oseb, je bil na nekdanjem mejnem prehodu Šentilj, najmanjši pa planinski dom Partizanka v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Dvoje teh centrov je bilo policijskih poslopij, in sicer počitniški dom MNZ na Debelem rtiču, kjer bi lahko nastanili 120 oseb, ter samski dom policije na Kotnikovi ulici 8 v Ljubljani z zmogljivostjo 90 oseb.

Bilo je pet sprejemnih centrov za sprejem in popis ter nujno oskrbo beguncev. Šlo je za šotorišča. Te so predvideli pri policijski postaji Brežice, ob mejnem prehodu Gruškovje, v Središču ob Dravi, ob mejnem prehodu v Petišovcih in ob mejnem prehodu v Dolgi vasi. Zmogljivost je znašala 1.080 oseb. Zmogljivost sprejemnih in nastanitvenih centrov skupaj je bila 9.362 oseb.

Vsa ta šotorišča za sprejemne centre niso bila ogrevana, enako ne trije nastanitveni centri. Ob objavi tega seznama je bilo zapisano, da je bila večina nastanitvenih centrov v notranjosti Slovenije še praznih.⁴¹⁸

2.5 Številno osebje za sprejem in oskrbo beguncev

Že takoj ob prihodu drugega vala beguncev je slovenska policija ob meji razporedila 995 policistov, ki jih je bilo treba menjavati. To nalogo so uspešno opravljali z velikimi napori in požrtvovalnostjo. Treba je bilo poskrbeti za njihovo čim bolj redno oskrbovanje. Tedaj je bilo v naši policiji zaposlenih 8.131 oseb: 5.400 uniformiranih, 1.681 kriminalistov v civilu in 1.050 strokovno tehničnih delavcev. Po sistemizaciji je bilo predvidenih 10.387 oseb, kar je bilo 22 odstotkov več od dejanskega števila.⁴¹⁹ Policijski sindikat Slovenije je zaradi neizpolnjenih obljub o izboljšanju materialnih razmer za delo, ki jih je vlada obljubila, za 18. november 2015 napovedal stavko.⁴²⁰

Oskrbovanje beguncev je bil velik logistični zalogaj za slovensko oblast. Treba je bilo poskrbeti za zdravstveno osebje, saj so bili med begunci otroci, nosečnice, stare osebe in tudi bolniki. Za begunce so skrbeli tudi številni prostovoljci Rdečega križa Slovenije, škofovske Karitas in drugih človekoljubnih organizacij civilne družbe. Veliko breme je ležalo na tranzitnih občinah. Pritegnile so še gasilce, civilno zaščito in druge, ki so skrbeli za čiščenje nastanitvenih oziroma sprejemnih centrov, poti beguncev itd. Mednje so pritegnili tudi brezposelne osebe, ki so jim priznali dva meseca delovne dobe. Konec oktobra 2015 je med begunce odšla prva skupina od 260 javnih uslužbencev, ki jim je bila po novem dovoljena sedemdnevna plačana odsotnost z dela.⁴²¹ Sodelovali so tudi cariniki, torej uniformirane osebe Finančne uprave Republike Slovenije.

Na pomoč je prišla tudi slovenska vojska, ki je pomagala policistom pri zagotavljanju reda, prehranjevanju beguncev in njihovem spremljanju med pešpotjo. Andrej Osterman^[os.], načelnik generalnega štaba Slovenske vojske, je v intervjuju povedal, da je bilo dnevno na teh nalogah približno po 700 vojakov stalne sestave.⁴²² Vključila sta se tudi Uprava za zaščito in reševanje pri ministrstvu za obrambo ter Republiški štab za civilno zaščito pri istem ministrstvu.

Begunci so zahtevali velike napore slovenske oblasti ter občin ob meji s Hrvaško. Oblast pa ni razglasila izrednih razmer, saj je sklepala, da to ni potrebno.

Z vsemi temi ukrepi slovenskih oblasti pa niso bili zadovoljni nekateri humanitarci in 28. oktobra 2015 je štirinajst nevladnih in humanitarnih organizacij na premiera Mira Cerarja^[os.] naslovilo odprto pismo z opozorili o nečloveškem ravnanju z begunci v Sloveniji. Zagrozili so celo s tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.⁴²³ Premier je te njihove ocene 3. novembra 2015 precej ostro zavrnil.⁴²⁴

Po terorističnih napadih islamskih skrajnežev v različnih predelih Pariza 13. novembra 2015, ko je bilo ubitih 130 oseb in okoli 300 ranjenih, je Francija za tri mesece uvedla izredno stanje v državi in razglasila vojno s teroristi. V to se je vključila celotna Evropska unija, tudi Slovenija. Naše časopisje je 20. novembra 2015 poročalo, da bo z novim letom 2016 za okrepitev vojakov ob južni meji predviden vpoklic 200 pripadnikov rezervne sestave slovenske vojske, in sicer vsaj za štiri mesece.⁴²⁵ Za okoli 200 vojakov je obrambno ministrstvo naročilo potrebno opremo za opravljanje nalog na državni meji, ki je bila precej podobna opremi policistov.⁴²⁶

Direktor podjetja Zastava Arms iz Kragujevca je konec novembra 2015 potrdil, da je bil del avtomatskih pušk sistema kalašnikov, ki so jih sredi novembra 2015 v Parizu uporabili teroristi, v letih 1987 in 1988 izdelan v tovarni orožja Crvena zastava v Kragujevcu, od tam pa so jih poslali v vojaška skladišča v Sloveniji, Makedoniji ter Bosni in Hercegovini.⁴²⁷ Torej je bilo utemeljeno domnevati, da je del tega orožja iz balkanskih skladišč našel svojo pot do Pariza. Kaj pa, če ga je nekaj brez nadzora še bilo v Sloveniji?

Državni zbor je na seji 4. novembra 2015 po hitrem postopku spremenil določbo v zakonu, ki je določal sestavo, usposabljanje in delovanje pomožne policije. V starem zakonu je bilo zapisano, da v pomožni policiji sodelujejo ženske in moški od dopolnjenega 18. leta starosti do konca koledarskega leta, v katerem dopolnijo ženske 40 let, moški pa 50 let, če izpolnjujejo druge predpisane pogoje ter imajo najmanj srednjo strokovno ali srednjo splošno izobrazbo.⁴²⁸ Poslanci so soglasno izglasovali novelo omenjene določbe, ki je starost v pomožni policiji dvignila na dopolnjenih 60 let za moške in za ženske.⁴²⁹ Novela se je začela uporabljati od začetka januarja 2016. Na ta način so se v pomožno policijo lahko pritegnili tudi ali zlasti upokojeni policisti in policistke, ki imajo izkušnje iz prakse in ne potrebujejo dodatnega daljšega usposabljanja. Bržkone je bilo prav slednje poglavitni razlog za dvig dopustne starosti za pomožne policistke in policiste.

Sam izraz pomožni policist ali policistka pa se nekaterim upokojenim pripadnikom varnostnih sil ni dopadel, saj so prej polno delovno dobo opravljali varnostne naloge in dosegli ustrezne nazive ter označbe zanje. Sedaj pa so postali pomožni policisti!? Raje bi bili slišali ime rezervni policist ali policistka. Menim, da je bil ta njihov pomislek bolj ali manj upravičen.

2.6 Razni predlogi za ukrepe slovenskih oblasti

Begunska kriza, kot so poimenovali to selitev množic proti Evropi, je sprožila vrsto predlogov posameznikov in političnih strank, kaj vse naj bi ukrenile slovenske oblasti v zvezi z begunskim valom.

Nekateri bralci časopisov so opisali svoje predloge, kako v prihodnje organizirati naš varnostni in obrambni sistem. Med temi je bil najobširnejši predlog dr. Igorja Kotnika^[os.] z obrambnega ministrstva, ki ga bom na kratko povzel: a) država bi morala biti odgovorna za obvladovanje humanitarnih razmer s svojo civilno zaščito, ki pa je kadrovsko in tehnično prešibka, civilna družba bi jo lahko le dopolnjevala; b) kazalo bi obnoviti nekdanjo narodno zaščito in teritorialno obrambo; c) razmisliti bi veljalo o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka; č) okrepiti bi kazalo rezervo policije in slovenske vojske.⁴³⁰

V pismih bralcev se je oglasil Anton Peinkiher^[os.] in se zavzel za ponovni naborniški sistem slovenske vojske in za okrepitev rezervnega sestava slovenske policije.⁴³¹

Janko Veber^[os.], bivši obrambni minister, je po terorističnih napadih v Parizu 13. novembra 2015 ocenil, da se kaj lahko izkaže, da je bila odločitev za poklicno vojsko prehitra. Menil je, da nadzor na naši južni meji ni zadosten: od 250.000 migrantov so policisti vzeli prstne odtise le pet tisočim. Drugi podatki o beguncih niso bili zanesljivi, zato naša država ni mogla dosti pomagati Franciji pri preiskovanju teh napadov.⁴³²

Kmalu je časopisje navedlo podatek, da je slovenska policija vzela prstne odtise 35.000 migrantom.⁴³³ Isti bivši obrambni minister je predlagal, da naj bi prebivalci za varovanje naselij sami ustanovili narodno zaščito ali orožništvo.⁴³⁴

Slovenska demokratska stranka je 23. novembra 2015 na tiskovni konferenci predstavila svoj predlog spremembe in dopolnitve zakona o varstvu javnega reda in miru iz leta 2006 in k zakonu o mednarodni zaščiti iz leta 2006. V prvi zakon naj bi vnesli določbo, da je prekršek zoper ta predpis tudi javno nošenje burke in nikaba: prva zakriva žensko od nog do glave, za oči ima le mrežasto odprtino; druga pa zakriva lase in obraz, razen oči. To so obrazložili zlasti z dvema razlogoma: to ni skladno za našo tradicionalno kulturo, prav tako to terjajo varnostni razlogi. Pri tem pa niso omenili hidžaba, naglavne rute raznih barv in slogov, ki zakrije vrat, ramena in lase, a ne tudi obraza, kar je prerok Mohamed zapovedal za ženske pred moškimi, ki niso muslimani.⁴³⁵ Predlog je naletel na različne odmeve v javnosti in med političnimi strankami. Novinar je v članku opisal, kako je s tem vprašanjem v evropskih državah, ki so posegle v ta segment islamske vere.⁴³⁶ Oglasili so se pretežno nasprotniki predloga Slovenske demokratske stranke. Predlagatelju so politiki očitali, da na račun beguncev nabira politične točke. Ta očitek je bilo težavno razumeti: če se ljudje z njim ne bi strinjali, ne bi mogel pridobivati podpore volivcev oziroma volilnih glasov. V drugem zakonu, ki je urejal mednarodno zaščito, pa so predlagali med drugim to, naj azil traja le za čas nevarnosti, potem pa naj se osebe vrnejo v domovino, ukinejo naj se vse denarne podpore azilantom; oseba, ki bi v času azilne zaščite storila prekršek ali kaznivo dejanje, naj bi bila takoj izgnana iz naše države itd.⁴³⁷

Vlada je pripravljala svoj predlog sprememb in dopolnitev zakona o mednarodni zaščiti, ki je bil usmerjen zlasti v skrajšanje trajanja postopkov za pridobitev azila.⁴³⁸

Na seji odbora za notranjo politiko državnega zbora so 18. januarja 2016 obravnavali predlog Slovenske demokratske stranke, da bi žično ograjo postavili na celotni južni meji in zavrnili vsakega begunca, ki ne bi za azil zaprosil v Sloveniji.⁴³⁹ 19. januarja 2016 je bila seja odbora državnega zbora za obrambo, kjer je Slovenska demokratska stranka orisala svoj predlog o oblikovanju nacionalne garde, v kateri bi bilo do 25.000 prostovoljcev in bi spadala pod generalni štab Slovenske vojske. Vojska naj bi dobila dodatna policijska pooblastila za varovanje meje.⁴⁴⁰ Ta predlog o nacionalni gardi je v javnosti naletel na različne, pretežno odklonilne odzive. Nekateri so ocenili, da preveč spominja na strankarsko vojsko.⁴⁴¹

Obramboslovec dr. Igor Kotnik^[os.] se je v daljšem članku zavzel za prenovo nacionalno-varnostnega sistema. Na obrambnem področju je predlagal ponovno vzpostavitev teritorialne obrambe kot nekakšno zamenjavo za nacionalno gardo. Na notranjevarnostnem področju bi kazalo vzpostaviti nekdanje policijske pisarne, policijske oddelke z vodji varnostnih oziroma policijskih okolišev, okrepiti rezervno policijo ter oblikovati narodno zaščito za nadzor in varovanje kritične infrastrukture.⁴⁴²

3.1 Pravni temelji za tako sodelovanje

Prošnja naše ministrice je temeljila na 13. točki političnega dogovora notranjih ministrov članic Evropske unije, ki je bil sprejet 25. oktobra 2015 v Bruslju. Ta dogovor pa je temeljil na Sklepu Sveta Evropske unije št. 2008/615/PNZ (pravosodje in notranje zadeve) z dne 23. junija 2008 o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu, ki je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije.

Sklep je vseboval 37 členov. Člen sedemnajst je urejal skupno ukrepanje. To je pomenilo, da lahko države uvedejo skupne patrulje in druge skupne oblike ukrepanja za ohranjanje javnega reda in varnosti kot tudi za preprečevanje kaznivih dejanj. Pri tem ukrepanju na ozemlju druge države članice sodelujejo policisti države gostiteljice. Ob soglasju obeh držav lahko dobijo policisti države pošiljateljice izvršilna pooblastila države gostiteljice pri skupnem ukrepanju ali pa policisti države pošiljateljice izvajajo izvršilna pooblastila v skladu z zakonodajo države pošiljateljice. Izvršilna pooblastila pa se v tem primeru smejo izvajati le pod vodstvom in praviloma ob navzočnosti policistov države gostiteljice. Država gostiteljica prevzame odgovornost za njihovo delovanje ⁴⁴³

Na tej podlagi sta Marjan Fank^[os.], generalni direktor policije, ter odgovorna oseba policije v drugi državi podpisala enotni dogovor o skupnem ukrepanju. Ta dogovor je bil napisan v slovenskem in angleškem jeziku; praviloma torej v angleščini ter jeziku dotične države.

3.2 Dogovori o skupnem ukrepanju

Predstojniki policije v posamezni državi, ki je obljubila pomoč Sloveniji, so s slovenskim generalnim direktorjem policije podpisali enotni dogovor o skupnem ukrepanju. Imel je le pet členov na štirih straneh in pol ter je določil vse, kar so šteli za potrebno.

Ker je šlo za enoten dogovor, ki je veljal za vse države, bom na kratko povzel le tistega, ki sta ga podpisala Marjan Fank^[os.], generalni direktor slovenske policije, ter Dominik Tracz^[os.], vrhovni poveljnik poljske mejne straže.

Ta dogovor se je skliceval na prijateljske odnose med državama in na sklep Sveta EU št. 2008/616/PNZ z dne 23. junija 2008 o izvajanju že omenjenega sklepa sveta št. 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008. Namen skupnih patrulj je bila pomoč slovenski policiji pri obvladovanju migrantskega vala:

1. s skupnim patruljiranjem na zunanji schengenski meji;
2. s preprečevanjem nezakonitega prehajanja meje zunaj mejnih prehodov;
3. z opazovanjem krajev, ki so primerni za protizakonito prehajanje meje, in s sporočanjem informacij slovenski strani o razmerah na mejnem območju;
4. s pomočjo Sloveniji pri vzdrževanju javnega reda na določenih krajih dejavnosti.

Poljska stran se je zavezala, da pošlje v pomoč 30 pripadnikov mejne straže, ki bodo v Sloveniji od 7. januarja do 4. februarja 2016, torej mesec dni. Določeno je bilo, da skupno operacijo vodi slovenska policija. Pooblastila pripadnikov mejne straže so bila skladna z že omenjenim členom sedemnajst sklepa Sveta EU št. 2008/615/PNZ. Pripadnikom mejne straže je bilo v Sloveniji dovoljeno uporabljati: sredstva za vklepanje in vezanje, fizično silo, plinski razpršilec, palico ter službeno orožje. Med opravljanjem službe so smeli biti v uniformi mejne straže in uporabljati službena vozila mejne straže.

Nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo pripadnikov mejne straže je morala zagotovi in kriti slovenska policija. Stroške potovanja teh oseb v Slovenjo in nazaj ter stroške njihovih plač je nosila mejna straža. Stroške goriva, porabljenega v Sloveniji, je krila slovenska policija, ki je bila odgovorna tudi za morebitno škodo, nastalo med operacijo pripadnikov mejne straže. Med opravljanjem skupnih nalog so bili pripadniki mejne straže disciplinsko odgovorni po poljskih predpisih. V prilogi dogovora, ki ni bil pogodba po mednarodnem pravu, sta bila seznam službenega orožja ter seznam službene opreme pripadnikov mejne straže za izvajanje prisilnih ukrepov.

3.3 Iz katerih držav so prišli policisti

Na pomoč naši policiji je iz tujine prišlo 521 policistov, bili so iz dvanajstih držav:

1. Avstrije, 32 policistov, pri nas so bili od 12. januarja do 14. aprila 2016.
2. Bolgarije, deset policistov, pri nas so bili od 23. novembra do 22. decembra 2015.
3. Češke, 80 policistov, pri nas so bili od 9. novembra 2015 do 29. aprila 2016.
4. Estonije, 41 policistov, pri nas so bili od 4. novembra 2015 do 7. januarja 2016.
5. Francije, pet policistov, pri nas o bili od 8. novembra do 29. novembra 2015.
6. Litve, 60 policistov, pri nas so bili od 31. oktobra 2015 do 9. aprila 2016.
7. Latvije, 30 policistov, pri nas so bili od 9. novembra 2015 do 8. januarja 2016.
8. Madžarske, 104 policisti, pri nas so bili od 9. novembra 2015 do 31. januarja 2016.
9. Poljske, 30 policistov, pri nas so bili od 7. januarja do 4. februarja 2016.
10. Romunije, 30 policistov, pri nas so bili od 4. decembra 2015 do 22. januarja 2016.
11. Slovaške, 40 policistov, pri nas so bili od 6. novembra 2015 do 4. marca 2016.
12. Nemčije, 59 policistov, pri nas so bili od 28. oktobra 2015 do 24. marca 2016.

3.4 Naša gradiva za tuje policiste

Velika večina teh mož je bila dana v pomoč enotam na območju policijskih uprav Novo mesto ter Maribor. Tam sta bili glavna vstopna in izstopna točka migrantov.

Za potrebe tujih policistov je naše ministrstvo za notranje zadeve izdelalo pisni priročnik v angleškem jeziku, ki je obsegal 40 strani besedila. Priročnik je vseboval informacijo o slovenskem policijskem kodeksu, najbolj pogosta policijska pooblastila in načela za stopnjevanje policijske prisile. Priloženi so bili zemljevid Slovenije, najbolj pogosti slovenski strokovni izrazi ter prostor za beležke. Na začetku tega priročnika je bil pozdrav policistom iz tujine, ki ga je izrekel generalni direktor naše policije.

Policijska pomoč iz tujine je bila dobrodošla, saj so okrepili naše varnostne sile. Poleg tega so kolegi iz tujine na kraju samem spoznavali delovanje naše policije, njeno sodelovanje s sosedami, pridobili pa so tudi izkušnje, kako delovati v domovini, če bi prišlo do podobnih razmer.

Nastanjeni so bili v gostinskih oziroma turističnih obratih, ki so bili v bližini njihovih delovnih nalog. Ostalo oskrbovanje je potekalo po načelih, ki so veljala za naše može postave. Na to niso imeli pripomb.

Ob koncu tega sodelovanja se je naše notranje ministrstvo zahvalilo notranjim ministrstvom vseh držav, ki so sodelovale pri skupni nalogi.

4.1. Nekatera izhodišča za slovensko delovanje

Prehajanje beguncev prek ozemlja Slovenije je bilo v rokah slovenskega notranjega ministrstva, ki je bilo pristojno za osrednjo koordinacijo, štabi so bili tudi pri vseh sodelujočih deležnikih v tej akciji. Da bi delo potekalo čim bolj usklajeno, so v pripravah na morebitno odprtje zahodne balkanske poti migrantov izdelali nekaj izhodišč, ki jih je bilo treba spoštovati. Med drugim je bilo treba:

1. zagotoviti varnost z organiziranim in nadzorovanim potovanjem ter gibanjem beguncev na našem ozemlju;
2. beguncem zagotoviti čim bolj človeško obravnavo;
3. aktivnosti usklajevati s sosednjimi državami;
4. določiti postopke, vezane na migrante med njihovim potovanjem in med postanki, v sprejemnih ter nastanitvenih centrih;
5. organizirati in izpeljati vse prevoze migrantov, tako po železnici kot po cestah, ki so bili zaupani Slovenskim železnicam;
6. zagotoviti vse stroške, katerih kritje je bilo predvideno iz slovenske državne blagajne.

Ta izhodišča je bilo potem treba preverjati v praktičnem delovanju vseh deležnikov in po potrebi sproti dopolnjevati.

4.2. Pogodba o sodelovanju z notranjim resorjem

Slovenske železnice so z ministrstvom za notranje zadeve oziroma s policijo sklenile pogodbo o sodelovanju. Ta je vsebovala več postavk in jih bom navedel opisno.

Slovenske železnice so se obvezale, da bodo prevzele celoten prevoz beguncev po takrat znanih predpostavkah. Obljubile so, da bodo preskrbele vlake za prevoz beguncev, vključujoč vsa razpoložljiva vozila iz rezerve.

Slovenske železnice so zagotovile, da bodo sklenile posebne pogodbe z avtobusnimi prevozniki za prevoz beguncev, pri čemer bodo upoštevane njihove izkušnje iz učinkovitega sistema nadomestnih avtobusnih prevozov, ki ga uporabljajo, ko vlaki iz različnih razlogov ne morejo voziti.

Pogodba o sodelovanju je nadalje predvidevala oblikovanje štaba, ki bo na strateški ravni sodeloval s štabom na notranjem ministrstvu. Predvideno je bilo, da bo dispečerska služba Slovenskih železnic na operativni ravni sodelovala z operativnim štabom na Generalni policijski upravi neprekinjeno 24 ur na dan.

Zaradi odgovornosti Slovenskih železnic, da bodo poskrbele tudi za avtobusni prevoz migrantov, so najprej stopile v stik z avtobusnimi prevozniki, ki izvajajo nadomestne prevoze, nato pa skladno z rastjo potreb po prevoznih zmogljivostih tudi z drugimi prevozniki po celotni Sloveniji. Na ta način je bilo zagotovljeno dovolj avtobusov na relacijah prevoza migrantov, saj regionalni oziroma lokalni prevozniki sami ne bi zmogli izpeljati množičnih prevozov brez poslovne škode ter okrnjenega javnega prevoza in rednega prevoza šolskih otrok.

4.3. Vstopne in izstopne postaje v Sloveniji

V fazi priprav je bilo dogovorjeno, kateri železniški in cestni mejni prehodi med državami bodo namenjeni tudi za begunce. Kot je bilo načrtovano, je bila največja vstopna postaja za vlake iz Hrvaške v Dobovi. Po prevzemu od hrvaške policije so migrante z avtobusi sprva prepeljali v sprejemni center v Brežicah in po opravljenem postopku spet v Dobovo. Pozneje, z uvedbo velikega sprejemnega centra v Dobovi, pa so vse sprejete begunce tudi pregledali in oskrbeli v Dobovi, od tam pa so z vlaki in avtobusi potovali do meje z Avstrijo. Na začetku migrantskega vala sta bili kontaktni točki Šentilj za vlake in avtobuse ter Gornja Radgona za avtobuse. Ta točka je bila pozneje ukinjena, ko je bila na slovensko zahtevo uvedena nova prevzemna točka Podrožca/Karavanke, kamor so bili migranti prepeljani tako z vlaki kot avtobusi.

Ker je bilo število migrantov večje od pričakovanega ter zaradi samosvojega oziroma neusklajenega ravnanja sosednje Hrvaške, je na cestnih mejnih prehodih že v prvih dneh prišlo do večjih odstopanj od osnovnih načrtov. Tako so sproti nastajale prevzemne točke, naštete od jugovzhoda proti severovzhodu: Obrežje, Bistrica ob Sotli, Rogatec, Dobovec, Gruškovje, Središče ob Dravi in Petišovci. Tja so hrvaški policisti z avtobusi pripeljali begunce in jih po ustaljenem postopku predali slovenskim možem postave. Pri tem ni prišlo do večjih težav ali nepravilnosti, razen v primerih, ko avtobusni konvoji niso bili pravočasno najavljeni.

Najbolj pa se je zapletlo, ko so hrvaški policisti skrivaj in ponoči pripeljali begunce na državno mejo in jim zgolj nakazali smer, v kateri naj nadaljujejo pot peš. To se je zgodilo na tako imenovani zeleni meji zunaj mejnih prehodov na štirih točkah: Rigonce, Stara vas, Paradiž in Zavrč, ki so prav tako naštete od jugovzhoda proti severovzhodu. Obmejno prebivalstvo je o teh beguncih obvestilo naše policiste, ki so hitro prišli na kraj ter zbrali begunce, nakar so jih odpeljali v enega od sprejemnih centrov, od tam pa na avstrijsko mejo ter jih predali avstrijskim mejnim organom.

4.4. Prihajanje beguncev od 18. septembra 2015 do 8. marca 2016

Begunci so v Slovenijo začeli prihajati 18. septembra 2015. V prvih štirih dnevih do 21. septembra 2015 jih je bilo 4.477. Šlo je za razmeroma obvladljivo število, kar je bilo relativno ugodno za pridobivanje prvih tovrstnih izkušenj zlasti za policijo in prevoznike.

Drugi val se je pričel 17. oktobra in vrh dosegel 21. oktobra, ko je v enem dnevu mejo prestopilo celo 12.616 oseb. Veliko število beguncev, mnogo večje od napovedanega, je mejo prehajalo do konca decembra, nakar je njihovo število začelo upadati ter se 8. marca 2016 ustavilo. To prikazuje tabela 10.

V Slovenijo je z vlaki pripotovalo 81 odstotkov beguncev, z avtobusi trinajst odstotkov in peš šest odstotkov. Prek Slovenije so dalje na zahod z vlaki in avtobusi prepeljali skupaj 482.268 beguncev. Z vlaki je potovalo 229.185 oziroma 47,5 odstotka beguncev. To je pomenilo 482 polnih voženj vlakov s povprečno po 475 begunci brez upoštevanja povratnih praznih voženj. Na posamezni dan je vozilo največ devet polnih vlakov. Z avtobusi so prepeljali 253.083 beguncev ali 52,5 odstotka. Če je na avtobus prišlo povprečno po 50 beguncev, je to pomenilo 5.061 voženj polnih avtobusov brez upoštevanja povratnih praznih voženj. Na rekorden dan je bilo aktiviranih celo 52 avtobusov v 24 urah.

Število vlakov in avtobusov so prilagajali številu beguncev, ki jih je bilo treba prepeljati. Zaradi bistveno večjega števila migrantov od predvidenega je bilo v oktobru 2015 potrebno hitro ukrepati in pridobiti dodatne prevozne zmogljivosti. Tako je v obdobju največje krize in nekontroliranega prihoda migrantov vozni park obsegal 32 klasičnih vagonov in dve elektromotorni garnituri ter celo 40 avtobusov z neprekinjeno zasedenimi vozniki. Z upadanjem števila beguncev so ta namenski vozni park zmanjševali.

Med pomembnejšimi ukrepi za izboljšanje celotne logistike je potrebno omeniti še gradnjo železniškega perona na Šentilju ob mejnem begunskem centru, reorganizacijo dela v Dobovi ob širitvi sprejemnega centra ter vzpostavitev dodatne prevzemne lokacije Podrožca/Karavanke. Navedeni ukrepi so skupaj s pozneje usklajenim dotokom migrantov med državami na zahodni balkanski poti omogočili celo izdelavo voznega reda, ki je bistveno olajšal izvedbo nalog ne le Slovenskim železnicam oziroma avtobusnim prevoznikom, temveč vsem sodelujočim v projektu množičnega prehajanja migrantov prek ozemlja Slovenije.

4.5. Sodelovalo je 21 avtobusnih prevoznikov

Slovenske železnice so za prevoze beguncev z avtobusi pritegnile vse lastne avtobuse, ki so bili na razpolago, ter 21 zunanjih prevoznikov, ki so bili iz vse Slovenije. Z njimi so sklenile ustrezno pogodbo. Naštel jih bom po naključnem vrstnem redu.

1) Integral Brebus Brežice, d. o. o.; 2) Izletnik Celje, d. d.; 3) Avrigo, d. o. o.; 4) Šmitrans, d. o. o.; 5) Prevozi, d. o. o.; 6) LPP, d. o. o., 7) Tajhman turizem, d. o. o.; 8) Integral Zagorje, d. o. o.; 9) Alpetour, Potovalna agencija, d. d.; 10) Integral Notranjska, Cerknica, d. o. o.; 11) Integral Stojna, Kočevje, d. o. o.; 12) Integral Voznik, d. o. o.; 13) Koratur, d. d.; 14) Arriva Štajerska, d. d.; 15) Medaturs Hakija Kazić, s. p.; 16) Kani-bus, d. o. o.; 17) Lija – prevoz oseb, Jakob Klemenčič, s. p.; 18) Edo Tours Postojna, Edo Žagar, s. p.; 19) Vectorius, d. o. o.; 20) Venras, d. o. o.; 21) Lozinšek Vinko, avtobusni prevozi, s. p.

Na avtobusu je bil le en voznik, saj so se menjave izvajale največkrat na izhodiščnih točkah potovanja, včasih pa tudi na vmesnih točkah ob povratku praznih avtobusov. Avtobusni prevozniki so se zelo izkazali s prilagoditvijo nastalim razmeram, s podrejanjem Slovenskim železnicam kot osrednjemu organizatorju prevozov, z namestitvijo voznikov v bližini izhodiščnih točk, s čiščenjem oziroma razkuževanjem vozil in še posebej s spoštovanjem varnostnih pogojev.

4.6. Nekatere težave

Med izvajanjem številnih opravil, povezanih z begunci, so se pri nas pokazale nekatere težave. Večinoma so bile stvarne narave, nekatere pa tudi človeške, osebne.

Delo z begunci je zahtevalo celotno logistiko, tako pri prevozih oseb, pri sprejemu in obravnavi, pri njihovi začasni nastanitvi v centrih, pri prehrani in osnovni higieni. Za to so poleg železniških uslužbencev in policistov skrbeli tudi drugi delavci notranjih zadev, vozniki najetih avtobusov in drugi, eno od pomembnejših vlog v celotni logistiki pa je imela Uprava za zaščito in reševanje.

Pri celotnem projektu so se pokazale nekatere objektivne težave, med katerimi velja omeniti naslednje:

1. begunci so zlasti na začetku k nam prihajali stihijsko, neusklajeno predvsem na meji s Hrvaško, na različnih lokacijah, brez navedbe točnega števila, brez voznega reda vlakov ali avtobusov, kar je pomenilo tudi največje težave za vse sodelujoče v celotni logistiki, postopoma pa je tu prišlo do dogovarjanja med obema sosedama, kar je izboljšalo pretok beguncev; nekaj tovrstnih težav se je pokazalo tudi zaradi avstrijskega omejevanja števila sprejetih migrantov, zlasti v času, ko še ni bila odprta begunska pot prek Jesenic. To je povzročilo več voženj do namestitvenih centrov v notranjosti Slovenije in nepotrebnega zadrževanja migrantov, kar je med njimi povzročalo nemir;
2. med begunci, ki so prihajali iz različnih držav s pretežnim muslimanskim prebivalstvom, je prihajalo do sporov;
3. begunci so med vožnjo povzročali gmotno škodo na prevoznih sredstvih;
4. begunci so neupravičeno uporabili zasilne zavore v vlakih, kar je povzročalo zamude v prometu tudi vseh drugih vlakov;
5. zaradi pomanjkanja policijskega kadra, predvsem v začetni fazi migrantskega vala, ni bilo mogoče zagotoviti v vsakem avtobusu oziroma vagonu spremstva vsaj enega policista, zato so bili vozniki avtobusov in železniško osebje izpostavljeni tudi neprimernemu obnašanju beguncev;
6. železnice so imele kolateralno škodo zaradi onemogočene optimalne uporabe vlečnih vozil in osebja v prometu tovornih vlakov;
7. v času ustavitve mednarodnega železniškega prometa rednih vlakov je bilo potrebno potnike prevažati tudi z avtobusi, kar je povzročilo dodatne stroške.

4.7. Koristne izkušnje tudi za prihodnost

Po prevozih v letih 1996 in 1999 ob obiskih papeža v Sloveniji so bili prevozi v obdobju migrantske krize 2015/2016 naslednja koristna izkušnja pri množičnih prevozih s povezovanjem železniških in avtobusnih prevozov. Slednje izvajajo Slovenske železnice tudi pri rednem delu, ko iz različnih razlogov namesto vlakov uporabljajo avtobuse:

1. ob rednih vzdrževalnih delih na železniški progi;
2. ob modernizaciji železniške infrastrukture;
3. ob premajhni prepustnici enotirne proge Divača–Koper glede na obseg tovornega prometa;
4. ob naravnih nesrečah, kot je bil žledolom;
5. ob izrednih dogodkih, ko je promet vlakov začasno ustavljen.

V leto 1999 sega prvi primer integracije železniškega in avtobusnega prevoza, ki so ga Slovenske železnice izvedle v dobro uporabnikov javnega prevoza v lastni režiji. Takrat so uvedle redno avtobusno linijo Šmartno pri Litiji–Litija, ki vozi potnike iz Šmartnega na vlake v Litijo in z vlakov domov. Ta linija obratuje tudi danes, in sicer po 22-krat na delovni dan v vsaki smeri.

Vse te izkušnje Slovenskih železnic bodo koristne ob povezavah različnih vrst prometa v redni integrirani javni potniški promet. Ni pa izključeno, da v prihodnje ne bo prišlo do podobnih begunskih valov prek Slovenije ali celo v samo Slovenijo, do raznih mednarodnih (političnih in gospodarskih) kriz ali do velikih naravnih nesreč, kjer bi utegnili s pridom uporabljati izkušnje z množičnimi prevozi iz leta 2015/2016.

4.8. Pohvala vsem sodelujočim

Železničarji in vsi drugi, ki so sodelovali pri prehodu beguncev prek našega ozemlja, od policistov do pripadnikov zaščite in reševanja ter prostovoljnih in humanitarnih organizacij, so pokazali profesionalnost in delovno zagnanost. Ukrepe so sproti prilagajali novonastalim razmeram. Pri tem je treba upoštevati, da so to storili z omejenimi človeškimi viri, infrastrukturnimi in prevoznimi zmogljivostmi. Za skoraj pol milijona beguncev so bili zagotovljeni sprejem, pregled, registracija, namestitev, oskrba, prevoz in predaja sosednji državi.

Zagotovljena je bila varnost naših državljanov, ravnanje z begunci je bilo vseskozi človeško, večjih ovir v rednem železniškem in avtobusnem prometu nismo beležili, tako da mobilnost naših državljanov ni bila prizadeta.

Vse navedeno je velik dosežek glede na majhnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami, udeleženimi v prehodu migrantov po zahodni balkanski poti.

Slovenske izkušnje so bile predstavljene tudi na mednarodni konferenci, ki je bila 17. in 18. novembra 2016 v Ljubljani. Potekala je pod okriljem mednarodnega združenja Colpofer, to je leta 1981 ustanovljene Organizacije za evropsko sodelovanje železnic z železniško policijo in varnostnimi službami. Danes ta organizacija povezuje 40 evropskih železniških podjetij iz 25 držav, med njimi je tudi Slovenja.

Posvet je pomenil priznanje našim železnicam in celotni Sloveniji pri premagovanju begunske krize od jeseni 2015 do pomladi 2016. Enega od prispevkov, Vpliv migrantske krize na železnico na zahodni balkanski poti 2015/2016, ki sem ga povzel v tem poglavju, je na novembrskem posvetu predstavil tudi predstavnik Slovenskih železnic Božo Leščanec.

5.1. Nekaj izhodišč za delovanje

Na kaj se je lahko naslonil naš sistem zaščite in reševanja? Nekaj izkušenj je lahko rabilo vsaj kot izhodišča za delovanje.

Leta 2000 so bila izdelana navodila za postavitev začasnih bivališč v primeru naravne ali druge hude nesreče. Pri tem je sodeloval tudi Urbanistični inštitut Republike Slovenije.

Maja 2015 je naša Uprava za zaščito in reševanje v okolici Skopja v Makedoniji pripravila in izvedla mednarodno terensko vajo. V njej so slovenski kolegi dobili izkušnje pri organiziranju nastanitve ljudi ter se seznanili z mednarodnimi standardi in priporočili, ki so veljali na tem področju.

Omenjeni mednarodni standardi in priporočila so se utrjevali od leta 1997 dalje kot listina o humanitarni pomoči in minimalnih standardih pri odzivanju na nesreče.

5.2. Delitev dela med civilno zaščito in notranjim ministrstvom

Vlada je takoj po prihodu prvih skupin beguncev v Slovenijo že 29. septembra 2015 sklenila, da bo civilna zaščita odgovorna za postavitev začasnih nastanitvenih centrov in za njihovo oskrbovanje. Civilna zaščita ima tudi usklajevalno vlogo, ko se v izvajanje teh ukrepov vključijo še druga ministrstva, nevladne in druge organizacije. Določeno je bilo tudi, da je policija pristojna za organizacijo in delovanje sprejemnih centrov, civilna zaščita pa za organizacijo, delovanje in oskrbo nastanitvenih centrov. Humanitarne organizacije so bile vključene v okvir civilne zaščite.

Naloge civilne zaščite in različnih humanitarnih organizacij v nastanitvenih centrih so bile: načrtovanje in postavitev teh centrov; organiziranje dela v njih; sprejem in nastanitev beguncev; zagotovitev in razdeljevanje hrane; razdeljevanje humanitarne pomoči; postavitev sanitarij; zdravstvena pomoč; psihosocialna pomoč; čiščenje prostorov; ogrevanje prostorov; varovanje prostorov; usklajevanje delovanja vseh izvajalcev nalog v nastanitvenih centrih.

5.3. Sprejemni in nastanitveni centri

V sprejemnih centrih so policisti izvajali varnostne naloge, pristojne humanitarne organizacije pa humanitarne naloge. Ti centri so bili ob sami državni meji. Policija je v njih izvajala naloge v zvezi z vstopom v državo ter registracijo beguncev. Za to so bili trije centri, in sicer najpomembnejši v Brežicah, druga dva pa na Gruškovju ter v Lendavi.

Nastanitveni centri so bili bodisi v bližini državne meje bodisi bolj v notranjosti. Preden so nadaljevali pot do mejnih prehodov z Avstrijo, so se begunci v njih zadrževali daljši ali krajši čas, odvisno od avstrijskih oblasti. Včasih so se morali vrniti v te centre, če jih avstrijske oblasti na meji niso sprejele ter odpeljale dalje v sosednjo državo.

Nastanitveni centri so bili sprva v Mariboru, Lenartu v Slovenskih goricah, Celju, Gornji Radgoni, Logatcu in Postojni. Ob drugem valu beguncev so bili urejeni še novi nastanitveni centri, med katerimi je bil največji tisti v Šentilju. Manjše nastanitvene centre so pozneje postopoma opuščali. Skupno so ti centri lahko hkrati sprejeli do 8.500 oseb.

Slovenska uprava za zaščito in reševanje je izdelala navodila za organizacijo in delovanje nastanitvenih centrov. Ta navodila so se smiselno uporabljala tudi v sprejemnih centrih, ki jih je vodila policija. Civilna zaščita je tam izvajala logistično podporo ter usklajevala humanitarno pomoč.

Zaradi množice beguncev, ki so v Slovenijo prišli z vlaki iz Hrvaške, sta bila poleg prvotnega sprejemnega centra v Brežicah oblikovana še dva, in sicer v Dobovi. Od tam so begunce prevažali v nastanitvene centre, zlasti na Šentilj, v Gornjo Radgono, Postojno, Logatec in na Vrhniko.

Avstrijske oblasti so odločale o vstopu beguncev v njihovo državo skladno z njihovimi načrti in možnostmi. Zato je prihajalo do tega, da so avtobusi prevažali begunce ne le iz sprejemnih v nastanitvene centre, temveč tudi med posameznimi nastanitvenimi centri, če jih ni bilo mogoče takoj predati avstrijskim organom. Tako so naši prebivalci videvali krajše ali daljše kolone avtobusov, ki so na videz brez potrebe vozili po Sloveniji.

5.4. Usklajevanje nalog

Naloge civilne zaščite oziroma sistema zaščite, reševanja in pomoči sta usklajevala Uprava za zaščito in reševanje ter republiški poveljnik civilne zaščite.

Poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije je 23. oktobra 2015 sklenil, da je treba aktivirati državni načrt ob potresu. Na ta način je bila zagotovljena pravna podlaga za aktiviranje reševalnih enot, zavarovanje njihovih pripadnikov, plačilo neposrednih stroškov in refundacij, premeščanje reševalnih enot po vsej Sloveniji ter za hitrejšo izvedbo javnih naročil.

Na Upravi za zaščito in reševanje so bili vsak teden na državni ravni redni sestanki s predstavniki humanitarnih in nevladnih organizacij. Občasno so na teh sestankih sodelovali tudi predstavniki notranjega ministrstva ter drugih državnih in mednarodnih organizacij. Tako usklajevanje je bilo nujno, saj so v dejavnostih, povezanih z begunci, sodelovali številni ljudje in organizacije. Naj jih naštejem: Uprava RS za zaščito in reševanje, civilna zaščita, Rdeči križ Slovenije, Slovenska karitas, Slovenska filantropija, Slovenska vojska, ADRA Slovenija; Evangeličanska humanitarna organizacija Podpornica; Zveza tabornikov Slovenije, Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj, Gasilska zveza Slovenije, nujna medicinska pomoč, Zveza slovenskih častnikov, druge manjše organizacije ter številni nepovezani prostovoljci.

5.5. Skupaj 46.488 sodelujočih oseb

Pomoč pri usklajevanju nalog so ponudile tudi mednarodne organizacije, ki so sodelovale s civilno zaščito. Te so bile Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), Sklad Združenih narodov za otroke (Unicef), Mednarodna organizacija za migracije (IOM) in Mednarodna organizacija za zaščito žensk (WAHA).

Po podatkih Uprave za zaščito in reševanje je med 15. oktobrom 2015 ter 31. marcem 2016 pri zagotavljanju humanitarne pomoči, začasni nastanitvi in oskrbi beguncev sodelovalo 46.488 oseb. Poleg tega, da je Slovenska vojska pomagala policiji, je sodelovala še v logistični podpori: prevozi, priprava tople hrane in njeno razdeljevanje, pomoč pri postavljanju centrov, zagotavljanje primarne zdravstvene oskrbe, dezinfekcija in deratizacija centrov, tuširnice, pralnice itd. Številne gospodarske družbe so prek javnih naročil zagotavljale različne storitve ter dobave v centrih. Zunanji izvajalci so sodelovali pri postavljanju sanitarij in kopalnic, čiščenju, odvozu smeti, raznih popravilih itd. Vključili so se tudi udeleženci javnih del, ki so pomagali v centrih pri razdeljevanju humanitarne pomoči, čiščenju in urejanju teh centrov, prevozih zalog itd. Za zdravstveno oskrbo v centrih je skrbelo ministrstvo za zdravje. Te naloge so opravljale zlasti enote prve pomoči Rdečega križa Slovenije ter krajevna nujna medicinska pomoč. Obolelim so ponudili zdravniško pomoč v zdravstvenih domovih ali v bolnišnici. Zavod RS za blagovne rezerve pa je iz svojih skladišč zagotavljal hrano, vodo, materialna tehnična sredstva ter drugo opremo.

6.1 Prilagoditev policijske organiziranosti

Prilaganje slovenske policije je terjalo več ukrepov:

1. Državni zbor je na seji 4. novembra 2015 po hitrem postopku spremenil določbo v zakonu, ki je določal sestavo, usposabljanje in delovanje pomožne policije. Starost v pomožni policiji se je dvignila na dopolnjenih 60 let za moške in za ženske.⁴⁴⁵

   Na dan uveljavitve zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o organiziranosti in delu v policiji, 13. novembra 2015, je vlada dopolnila svojo uredbo o pomožni policiji. Ta se je smela popolnjevati s policisti, ki jim je delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali zaradi upokojitve, če od prenehanja delovnega razmerja do dneva sklenitve pogodbe o prostovoljni službi v pomožni policiji ni minilo več kot pet let.⁴⁴⁶

2. Zaradi prihajanja velikega števila migrantov v Slovenijo je vlada določila ukrepe kriznega odzivanja policije, kot so bili predvideni v členu 107 zakona o organiziranosti in delu v policiji. Med temi ukrepi je bilo tudi pooblastilo, da sme vpoklicati pomožno policijo za več kot 30 dni v koledarskem letu, sodelovati s policijami drugih držav, sodelovati s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in organizacijami civilne družbe, zagotavljati nemoteno logistično oskrbo enotam na terenu, obveščati javnost o nastalih varnostnih razmerah in njihovem obvladovanju itd. Te ukrepe je smela policija izvajati tri mesece, to obdobje pa je lahko vlada podaljšala vsakič za tri mesece.⁴⁴⁷
3. 4. decembra 2015 so se na Brdu pri Kranju sestali predstavniki slovenske, srbske, makedonske in grške policije. Hrvaških zastopnikov ni bilo. Pogovarjali so se o skupnem ukrepanju ob prehajanju beguncev čez ozemlja teh držav. Predlagali so, da bi uvedli dokument, ki bi ga begunec dobil na začetku te poti ob vstopu v Evropo. Za to bi bilo potrebno soglasje Evropske unije. Sodelovati bi morala tudi evropska agencija za zunanje meje Frontex. Dogovorili so se za boljše sodelovanje pri iskanju med potjo izgubljenih družinskih članov migrantov ter o sodelovanju na grško-makedonski meji.⁴⁴⁸
4. Naša vlada je določila seznam varnih izvornih držav, ki je začel veljati 20. februarja 2016.⁴⁴⁹ Med te države so bile uvrščene Albanija, Alžirija, Bangladeš, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Egipt, Kosovo, Makedonija, Maroko, Srbija, Tunizija in Turčija. Begunce iz teh držav, ki bi zahtevali mednarodno zaščito, je bilo tako mogoče zavrniti.
5. Notranje ministrstvo je sredi marca 2016 odredilo ukrepe za varovanje objekta v Lenartu v Slovenskih goricah. Poslopje je bilo last Probanke Leasing in notranje ministrstvo je z njo 29. septembra 2015 sklenilo najemno pogodbo. Zamišljen je bil kot izpostava centra za tujce v Postojni, zaradi tega je postal objekt posebnega pomena in ga je bilo treba varovati. Policija je izvajala operativno, tehnično in fizično varovanje po načrtih, ki jih je podpisal generalni direktor policije.⁴⁵⁰
6. Dne 25. aprila 2016 je začel veljati nov slovenski zakon o mednarodni zaščiti.⁴⁵¹ Njegovo dotedanjo vsebino je bilo namreč potrebno uskladiti s pravom Evropske unije. Uredil je tudi vprašanje sprejema določenega števila beguncev iz Grčije in Italije, kot je sklenila Evropska unija.

Slovenska demokratska stranka je predlagala, da bi parlament razpisal posvetovalni referendum o azilantih. Referendumsko vprašanje bi vsebovalo stališče, da bi državni zbor sprejel zakon, v katerem bi bilo določeno, da letno število prosilcev za azil ne bi preseglo števila prošenj te vrste, podanih v letu 2015. Tisto leto je Slovenija sprejela 277 prošenj za azil, od teh so jih rešili 265, azil je bil odobren 45 osebam ali sedemnajstim odstotkom prosilcev. Na seji državnega zbora 22. aprila 2016 je bila pobuda za ta referendum zavrnjena.⁴⁵²

6.2. Organiziranost uniformirane policije

Organiziranost uniformirane policije, ki je bila glavni nosilec operativnih nalog v zvezi z migracijami, je dokaj stalna. Na kratko jo velja prikazati tudi bralcem.

Uprava uniformirane policije je razdeljena na tri sektorje:

• Sektor splošne policije ima dva oddelka, oddelek za javni red in mir ter oddelek za splošno varnost in varnostno načrtovanje.
• Sektor prometne policije ima v svojem okviru specializirano enoto za nadzor prometa.
• Sektor mejne policije ima oddelek za operativo, specializirano enoto za nadzor državne meje ter oddelek za upravljanje meje. Ta specializirana enota je praviloma v zračnih plovilih.

Pod to upravo spada center za tujce v vasi Otok pri Postojni, ki ima v svojem okviru še specializirano enoto za varovanje, spremstva in vračanje tujcev. Ta enota skrbi, da je postopek s tujci po sprejemu v center povsem v pristojnosti moštva centra. V to upravo spada še center za prekrškovne zadeve.

Glavno breme dela s tujci pade na sektor mejne policije, čeprav se s to problematiko tako rekoč ukvarjajo vsi možje postave, ki nosijo uniformo.

6.3 Javni protesti, povezani s temi begunci

Tudi to pot pri nas ni šlo brez javnega nasprotovanja do prebežnikov, kar se je bolj pogosto dogajalo v tujini. Svoj glas so dvignili tudi podporniki beguncev.

»Protirasistična fronta brez meja« je 9. septembra 2015 v Ljubljani priredila shod v podporo beguncem. Na transparentu so zapisali, da je treba ustaviti vojno, ne beguncev; meje so samo v glavah. Shod so dan prej napovedali tudi v dnevniku Delo. ⁴⁵³

Dne 25. septembra 2015 je v Miklošičevem parku potekal Festival odprtih meja, kjer je okoli petsto ljudi izražalo solidarnost z begunci.

Na Trgu republike pa so se sočasno zbrali nasprotniki beguncev, a v precej manjšem številu. Med njimi je bilo mnogo obritoglavcev.⁴⁵⁴

Protirasistična fronta brez meja je 26. septembra organizirala tako imenovano evropsko karavano za odprte meje, ki je ob 10. uri krenila iz Ljubljane proti hrvaški meji in se nato vrnila v Ljubljano.⁴⁵⁵

Tik ob naši državni meji je prišlo do dveh protestov zoper begunce, ki sta bila morda celo usklajena.

31. oktobra 2015 popoldne se je ob meji v avstrijskih Špiljah (Spielfeld) zbralo okoli 600 tujcev, večinoma Avstrijcev, ki so s transparenti izražali zahtevo, da se to begunsko pot zapre oziroma onemogoči. Zbrali so se tudi njihovi nasprotniki in prišlo je do medsebojnih prerekanj.⁴⁵⁶ Na našo stran niso poskusili vstopiti.

Skoraj hkrati se je v Gorici zbrala večja skupina Italijanov, ki so prav tako izražali nasprotovanje sprejemanju beguncev iz muslimanskih držav.

16. novembra 2015, sredi dopoldneva je prišel pred stavbo Državnega zbora Republike Slovenije moški in hotel tam zažgati koran. Policija je z njim opravila razgovor in nato je zapustil kraj.

V približno enakem številu kot 31. oktobra 2015 so se nasprotniki beguncev v Špiljah spet zbrali 28. novembra 2015, a tokrat je shod, ki je trajal dve uri, potekal mirno.⁴⁵⁷

Dogodek na stavbi Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji na Grablovičevi ulici 14 v Ljubljani je bil bržkone izraz nestrinjanja z islamom in tudi z begunsko krizo. V noči s sobote na nedeljo, z 28. na 29. november 2015, so namreč razbili okno pri vhodnih vratih v ta objekt.⁴⁵⁸ Na gradbišču džamije v Ljubljani so dvakrat našli svinjske glave, ki po izročilu pomenijo slabo znamenje za samo poslopje.

Do protestnih zbiranj proti beguncem ali njim v podporo je prihajalo tudi v nekaterih drugih krajih Slovenije. V Podčetrtku se je 27. decembra 2015 zbralo okoli 60 ljudi, ki so nasprotovali postavljanju žice ob meji.

Domačini so protestirali zlasti v krajih, kjer so bili prostori, predvideni za nastanitev beguncev, na primer pred vojaškim objektom v Kidričevem in pred vojaškim objektom pri Logatcu.

20. januarja 2016 je zunajparlamentarna Slovenska ljudska stranka priredila protest na Prešernovem trgu. Prav tedaj je bila izredna seja državnega zbora o begunski problematiki pri nas. Okoli sto oseb je izrazilo zahtevo vladi, da zaostri politiko do beguncev in omeji njihov prihod v Slovenijo.⁴⁵⁹

24. februarja 2016 so v nekdanji samski dom milice na Kotnikovi ulici 8/a v Ljubljani pripeljali prvi avtobus beguncev, ki so pri nas želeli dobiti politično zatočišče. Ko so o tem poročala sredstva javnega obveščanja, nisem nikjer zasledil podatka, da gre za samski dom milice, temveč le za samski dom pri Fakulteti za varnostne vede. Ali novinarji tega niso vedeli ali pa so dobili namig, naj ne omenjajo samskega doma za miličnike? Če bi bilo to napisano, bi se morda kateri od naših občanov vprašal, ali je res in mogoče, da se v samskem domu policije sredi Ljubljane naseljujejo tujci.

26. februarja 2016 sta bila protesta pred stavbo občine Vrhnika in pred občinskim poslopjem v Lenartu v Slovenskih goricah. Udeležilo se ju je približno po 200 oseb. Prvi protest je bil usmerjen zoper nastanitev beguncev v stari vrhniški vojašnici, drugi pa proti temu, da bi nekdanji hotel Črni les postal nastanitveni objekt za begunce ali celo izpostava centra za tujce iz Postojne.⁴⁶⁰

Za 27. februarja 2016 sta bila pred stavbo nekdanjega doma milice na Kotnikovi v Ljubljani napovedana, vendar ne prijavljena, dva protesta: v podporo in proti beguncem. Nasprotniki beguncev so se zbrali na Kotnikovi ulici v bližini samskega doma z azilanti, njihovi podporniki pa sprva v mestu in so se nato pomaknili v bližino omenjenega samskega doma; nekateri so nosili maske in palice. Da ni prišlo do sporov med obema stranema, je poskrbela policija.⁴⁶¹

12. marca 2016 je spet prišlo do dveh protestov povsem različne opredelitve do begunstva. V Kranju se je zbralo okoli 400 podpornikov migrantov, v Mariboru pa je približno 40 oseb izrazilo nestrinjanje s prihajanjem beguncev k nam.⁴⁶² 19. marca 2016 je v Ljubljani malo manj kot tisoč protestnikov zahtevalo odprtje mej in svobodo gibanja za begunce. Protest so sklenili pred palačo parlamenta.⁴⁶³

2. aprila 2016 sta bili v Ljubljani spet dve zborovanji te vrste. Na Trgu republike se je zbralo med 2.000 in 10.000 ljudi, ki jih je združilo geslo V obrambo Slovenije. Shod je bil usmerjen tako proti beguncem kot proti bivšim oblastnikom. Govorili so predstavniki Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije in zunajparlamentarne Slovenske ljudske stranke. Že zelo različna ocena udeležencev pove, kako so shod ocenjevali v različnih okoljih. Skoraj hkrati je na Kongresnem trgu potekalo zborovanje proti elitam, kot so ga poimenovali. Okoli 400 oseb se je postavilo na stran beguncev. Mnogi so nosili maske s polovično podobo Janeza Janše in Mira Cerarja^[os.].⁴⁶⁴

6.4 Protest, ki je naš spomin posredno vrnil v daljno preteklost

Eden od teh krajevnih protestov po Sloveniji je naš spomin vrnil v daljno preteklost.

20. februarja 2016 je potekal protest krajanov Šenčurja proti nameri, da bi tamkajšnji opuščeni trgovinski center postal nastanitveni center za pribežnike. Zbralo se je okoli 3.000 ljudi, ki so imeli številne transparente in traktorje.⁴⁶⁵ Med transparenti v Šenčurju se mi je zdel najbolj značilen tisti z napisom Turki so v deželi spet! Po vsej verjetnosti je avtor tega transparenta poznal knjigo dr. Vaska Simonitija^[os.] Turki so v deželi že, ki jo je leta 1990 izdala Mohorjeva družba v Celju. V njej obširno in dokumentirano opisuje turške vpade na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Z malenkost spremenjenim naslovom njegove knjige sem poimenoval četrto poglavje knjige. Menil sem, da je zelo dobro in posrečeno izražal tedanje razpoloženje tistih Slovencev, ki še niso pozabili na nekdanje turške vpade k nam.

Peter Fister^[os.], ki je preučeval protiturške tabore na Slovenskem, je opisal, kako se je mestno prebivalstvo zavarovalo z obzidji okoli mest, graščaki pa v utrjenih gradovih. Vaško prebivalstvo si je samo zgradilo protiturške tabore okoli cerkva. Njegova obširna študija, ki je izšla leta 1975, govori zlasti o njihovih stavbarskih značilnostih. Avtor je zapisal, da je večina teh taborov nastala okoli cerkva, ker so bile zgrajene na vzvišenem prostoru. Na območju današnje Slovenije je naštel več kot 200 taborov, dodal pa je še podatek o okoli 50 taborih, ohranjenih v izročilu. Od osmih taborov so bili približno trije ob župnih cerkvah, pet pa ob podružničnih cerkvah. To izpričuje, da so kmetje imeli vaške cerkve za »svoje« in so jih tudi utrjevali. V Poljanski dolini je v priloženem seznamu in karti naštel tri take tabore: v Poljanah okoli cerkve sv. Martina, Na Logu okoli cerkve sv. Volbenka in v Breznici pri Žireh okoli cerkvice sv. Kocijana.⁴⁶⁶

O teh treh cerkvah v Poljanski dolini je zapis tudi v slovenskem krajevnem leksikonu iz leta 1968. Njihov protiturški pomen je naveden le za dve od treh omenjenih cerkva. Del obzidja okoli cerkve sv. Volbenka Na Logu je ohranjen še danes, sicer pa so ga pozneje, ko je nevarnost minila, uporabili kot gradbeno gradivo za nekdanje spovednice romarjev.⁴⁶⁷ V cerkev sv. Kocijana sredi vasi Breznica so se v času turških vpadov zatekali vaščani.⁴⁶⁸ Bližnji zaselek še danes nosi ime Tabor.

Tudi v moji rojstni vasi Volča pri Poljanah nad Škofjo Loko je v ljudskem izročilu ohranjeno, da so vaščani tak tabor napravili okoli podružnične cerkvice sv. Jurija. Ta stoji na pomolu Lomskega brda nad vasjo in le na enem ozkem delu se je pomol nadaljeval in povezoval proti Lomskemu brdu. Na tem delu naj bi vaščani izkopali globok jarek in tako je bila cerkev praktično v celoti dobrih 50 metrov višje nad vasjo. Okoli cerkve so pripeljali iz Poljanske Sore ali kamnoloma velike kamne, ki jih niso zazidali, temveč ohranili za primer, če bi Turki cerkev oblegali in bi jih branilci valili nanje. Ko smo se otroci igrali okoli te cerkvice, so nas starejši stalno opozarjali, naj kamenje pustimo pri miru, saj je nevarno, da bi se zavalilo navzdol, kjer so bile tedaj že hiše. To kamenje so v celoti zazidali v skromno obzidje šele po osamosvojitvi Slovenije, del ob glavnem vhodu do cerkve pa že prej.

6.5 Neljuba dogodka, povezana z migranti

Poleg opisanih protestov lahko pride tudi do neljubih dogodkov, ki so načeloma treh vrst: obračunavanja med samimi begunci, če so različnih narodnosti, veroizpovedi itd.; spopadi med migranti in varnostnimi silami; spopadi med migranti in krajevnim prebivalstvom. Do takega dogodka, spopadov med policijo in migranti, je prišlo na makedonsko-grški meji, ko so tam makedonski policisti zavračali ekonomske migrante in dovoljevali vstop le vojnim beguncem.⁴⁶⁹

Na žalost je tudi v Sloveniji prišlo do dogodkov, ki so vrgli slabo luč na begunce in pripomogli k ustvarjanju razpoloženja proti njim. Pri tem ni šlo niti za obračunavanje med samimi migranti, niti za spore s policijo, niti za spore s prebivalstvom. V begunskem centru v Brežicah so 20. oktobra 2015 begunci zažgali 27 od skupaj 36 šotorov.⁴⁷⁰

Isti dan so izsilili izhod iz begunskega centra v Šentilju, odšli so na avstrijsko stran. Naši policisti so uporabili plinske razpršilce, da so zagotovili varnost. Prišlo je do nekaj fizičnih obračunavanj med samimi begunci, ker so eni želeli iti dalje, drugi pa so upoštevali ukaze policije.⁴⁷¹

6.6 Protesta tudi pred azilnim domom

Pred azilnim domom v Ljubljani sta bila leta 2017 dva protesta, povezana z azilnim postopkom. 23. marca 2017 zjutraj naj bi iz tega doma na Hrvaško deportirali tričlansko sirijsko družino, katere otrok je bil rojen v Sloveniji. Starša sta bila v begunskem valu, ki je šel prek Slovenije v letih 2015/2016. Kmalu zjutraj se je pred tem domom zbralo približno 40 oseb, ki so nasprotovale deportaciji: stanovalci tega doma, torej iskalci azila pri nas, in naši prostovoljci. Prisotni so bili tudi novinarji, saj je bilo napovedano, da bodo družino odpeljali na Hrvaško. Protestniki so ovirali delo policistov, ti pa so na pomoč poklicali še kolege v civilu in so skupaj vzpostavili red ter zagotovili, da je bila sodna odločba izvršena. Policisti so protestnike popisali, protestniki pa so si zapisovali številke policistov z njihovih uniform. Obljubljali so namreč pritožbo na postopek, prepričani so bili, da so policisti v akciji uporabili nesorazmerno telesno silo.⁴⁷² To so delali bržkone po nasvetu ali celo nareku naših prostovoljcev, saj begunci sami niso poznali pojma sorazmerna ali nesorazmerna uporaba sile.

Za 14. novembra 2017 je bilo napovedano, da bodo sirskega begunca odpeljali iz azilnega doma in ga vrnili na Hrvaško, od kjer je v begunskem valu leta 2016 pripotoval k nam. Zjutraj se je pred stavbo zbralo okoli 30 njegovih podpornikov, ki so nasprotovali njegovi vrnitvi v sosednjo državo, da bi tam zaprosil za azil. Pred objekt sta prišla tudi poslanca državnega zbora in begunca enostavno odpeljala v parlamentarno palačo. Pravnomočna odločba ministrstva ni bila uresničena in vlada je iskala rešitve pred deportacijo na Hrvaško. Prišlo je do javne polemike o tem vprašanju,⁴⁷³ ki je vključevala dilemo o dejanju poslancev, saj je to pomenilo neposredno vmešavanje v postopek uradnih oseb.

6.7 Begunski val in primerjave s preteklostjo

Opisani najnovejši begunski val, ki je prek Slovenije tekel proti zahodu, je bržkone spodbudil poznavalce, da so iskali nekatere primerjave z dogajanjem v naši preteklosti. Omenil sem že obujeni spomin na turške vpade na slovensko ozemlje, ki jih je opisal dr. Vasko Simoniti^[os.].

Dr. Mateja Ratej^[os.], sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je v svojem prispevku v Delu jeseni 2015 opisala, kako so Slovenci sprejeli ruske begunce, ki so k nam pribežali po oktobrski revoluciji v Rusiji. Opisala je njihove tragične zgodbe, težavno življenje pri nas in ocenila, da je bil odnos lokalnega prebivalstva do Rusov poln nezaupanja in slabo prikritega odpora. Bili pa so deležni tudi nekaj podpore. Besedilu je priložila fotografijo, ki prikazuje godbo ruskih beguncev, ki so poleti 1923 igrali v Ljutomeru.⁴⁷⁴

Novinar Blaž Močnik^[os.] je v obsežnem članku o usodi obsoškega prebivalstva med prvo svetovno vojno na začetku januarja 2016 opisal številne plati tega dogajanja. Tudi take, ki niso bile povsem naklonjene primorskim Slovencem, ki so morali bežati tako v Avstro-Ogrsko kot v Italijo. Begunski sosvet pri Narodni vladi v Ljubljani je že leta 1918 podal svojo oceno o tem, kako je domače prebivalstvo sprejelo soške rojake. V njej je med drugim zapisal, da kar »se tiče odnosov med domačim prebivalstvom in begunci, je begunski sosvet do sedaj ugotovil več žalostnih kakor razveseljivih pojavov«.⁴⁷⁵

Tudi sicer so naši časopisi že prej pisali o begunski preteklosti. Novinar Boris Dolničar^[os.] je v Nedeljskem poleti 2012 opisal usodo vasi Deskle ob Soči med prvo svetovno vojno. Prebivalci so se morali pred vojno vihro izseliti in vas je bila skoraj povsem uničena. Zavetje so našli na Kranjskem ali na širšem avstrijskem območju. Ko so se vrnili domov, so morali najprej obnoviti porušene stavbe. Fotografiji te vasi iz julija 1917 in 2. julija 2012 bralcu ponudita uvid v vojno usodo tega kraja.⁴⁷⁶

7.1 Zahodna Evropa je pripirala vrata

Nemčija je sredi oktobra 2015 zaostrila azilno politiko in napovedala vračanje oseb, ki ne bi bile vojni begunci oziroma upravičenci do mednarodne zaščite. Določila je varne države. Dne 21. oktobra je objavila, da bo izvajala določbe dublinske uredbe: članica Evropske unije, v kateri begunec zaprosi za azil, sme prosilca vrniti tisti članici, kjer je vstopil v unijo ali je tam že prej zaprosil za zaščito. Ker je večina beguncev v Evropo prišla prek Grčije, jih tja ni bilo dovoljeno vračati, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice že leta 2001 sklenilo, da Grčija ne izpolnjuje vseh pogojev za to.⁴⁷⁷

Avstrija je s 15. oktobrom 2015 za en mesec uvedla ponovni nadzor na notranji meji s Slovenijo in ga podaljšala do 15. februarja 2016.

Švedska, kamor je bil usmerjen velik del beguncev, je 12. novembra 2015 za deset dni uvedla nadzor na meji z Dansko in Nemčijo, ki ga je lahko podaljšala še za dvajset dni.⁴⁷⁸

Drugi tok beguncev v Evropo je iz Afrike šel prek Sredozemlja v Italijo. V prvih desetih mesecih 2015 je tja pribežalo 140.000 oseb, v istem obdobju prejšnje leto pa 125.000 oseb. Na Malti je zato 11. in 12. novembra 2015 potekal vrh Evropska unija-Afrika, kjer so voditelji razpravljali o zajezitvi tega begunstva iz Afrike v Evropo.⁴⁷⁹

Na vrhu Evropska unija-Turčija, ki je bil 29. novembra 2015 v Bruslju, so Turčiji obljubili vrsto ugodnosti, če bo zajezila pot beguncev iz Azije v Evropo.⁴⁸⁰

Avstrijska vojska je 7. decembra 2015 začela postavljati 3,8 kilometra dolgo žično ograjo na mejnem območju Špilj. S tem je hotela preprečevati ilegalne prehode zelene meje iz Slovenije v Avstrijo.⁴⁸¹

Italija je sredi decembra 2015 predvidoma za pol leta razporedila vzdolž svoje meje s Slovenijo od Trbiža do Trsta svoje vojake, ki so imeli policijska pooblastila.

Avstrija je z 21. januarjem 2016 dovolila vstop le tistim beguncem, ki so iskali azil pri njih ali v Nemčiji. Slovenska oblast je morala sprejeti ustrezne ukrepe in od tega dne ponoči je slovenska policija na Dobovi pustila naprej proti Šentilju le vlake, kjer so bili begunci, iskalci azila v Avstriji ali Nemčiji. Druge osebe so zavrnili oziroma vrnili na Hrvaško.⁴⁸²

Postopoma je Makedonija prevzela vlogo mejnega čuvaja Balkana in Evrope. Tam so postavili ograjo na meji z Grčijo, sprejeli tuje policiste na pomoč in begunski val po dotedanji balkanski poti je konec prvega tedna v marcu 2016 popolnoma usahnil. Dogovor med Turčijo in Evropsko unijo o zajezitvi beguncev na poti v Evropo je začel veljati 20. marca 2016.

7.2 Proti žični ograji na delu naše južne meje

11. novembra 2015 zjutraj so naši vojaki začeli ob meji s Hrvaško postavljati žično ograjo, najprej v bližini mejnega prehoda Gibina v občini Razkrižje ter v bližini vasi Rigonce v Posavju. O tem je Slovenija obvestila Evropsko unijo, arbitražno sodišče za določanje meje in sosede ter seveda naše občine. Popoldne istega dne je hrvaška oblast protestirala, ker naj bi bil del te ograje na njihovem ozemlju. Na kraj je prišla hrvaška policija, a se je umaknila, slovenska policijska enota pa je ostala na položaju.⁴⁸³

Do 4. decembra 2015 so na meji s Hrvaško postavili 103 kilometre bodeče žice. Do tedaj je v Slovenijo prišlo 289.909 beguncev. Prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je podalo 111 oseb, le peterica iz Sirije, drugi pa s Kosova, iz Afganistana, Iraka, Pakistana in Irana.⁴⁸⁴

Neposredno z žico in vsaj posredno z begunci je bil povezan protestni shod 10. decembra 2015 na Kongresnem trgu v Ljubljani. Zbralo se je nekaj tisoč mladih, ki so se zavzemali za odpravo žičnih ovir na meji s Hrvaško, za umik vojakov z obmejnih območij, za drugačen odnos do beguncev itd. Odpravili so se pred poslopje državnega zbora in vlade, kjer so se nato razšli.⁴⁸⁵

Del prebivalcev ob južni meji je 19. decembra 2015 pripravil protest zoper žično ograjo. Zahtevali so, da se takoj odstrani. Ponekod so jo tudi prerezali. Omenjena je bila možnost ustavne pritožbe na 8. člen zakona o nadzoru državne meje. Ta zakon je bil objavljen poleti 2007 in je v navedenem členu določal tudi to, da sme policija postaviti tehnična ali druga sredstva za preprečevanje nedovoljenega prehajanja državne meje; sme uporabljati zemljišča in vodne površine ne glede na lastništvo; lastniki in posestniki zemljišč ter vodnih površin ji morajo omogočiti prost dostop in gibanje za nemoteno opravljanje nalog nadzora državne meje. Za oviranje ali onemogočanje takega dostopa je bila za posamezno fizično osebo predvidena globa najmanj 400 evrov, za pravno osebo pa najmanj 2.000 evrov.⁴⁸⁶

Člani društva Bela krajina so 29. decembra 2015 hoteli predsedniku vlade Miru Cerarju^[os.] izročiti protestno pismo z zahtevo, da se umakne bodeča žica v Beli krajini in Kostelski dolini. Ker jih ni sprejel, so pismo oddali v vložišču vlade.⁴⁸⁷

Ob naši južni meji so pozimi 2015/2016 v celoti položili približno 160 kilometrov bodeče žice, ki je zvita v krog ležala na zemlji, pritrjena z železnimi drogovi. Ob Kolpi so postavili približno enajst kilometrov panelne ograje, ki je domačinom, ribičem ter turistom omogočala prehode do reke.

Proti tej ograji so se konec zime 2016/17 izrekli tudi udeleženci civilnega pohoda iz Berlina v sirsko mesto Alep (Haleb), kjer je že šest let divjala državljanska vojna. Na meji z Avstrijo je pohodnike pričakala skupina slovenskih podpornikov tega pohoda, med katerimi so bili tudi begunci, ki so tedaj bivali v Sloveniji. Med pohodniki so bili tudi člani skupine Pohod miru za Palestino, ki so za 1. marca 2017 obljubljali protestni shod v Ljubljani. Organizatorka celotnega pohoda v Sirijo je bila poljska novinarka Anna Alboth. 3. marca so prek Bizeljskega prispeli do vasi Rigonce ob Sotli. Ustavili so se ob ograji in sporočili, da ji nasprotujejo, da jih žali in jezi.⁴⁸⁸

V Slovenski vasi je bilo 7. junija 2017 četrto srečanje upokojenskih sindikatov, ki se ga je udeležilo deset evropskih držav: šest iz nekdanje SFRJ, Republike Kosovo ter Avstrije, Italije in Madžarske. Prvič so se zbrali junija 2016 v Avstriji, drugič decembra 2016 v Franciji in tretjič aprila 2017 na Siciliji. V Slovenski vasi so se zbrali pred mejnim prehodom, nato pa so podpisali listino za pomoč beguncem ter za ravnanje z njimi na človeški in dostojanstven način.⁴⁸⁹

Konec junija 2017 je bilo na južni meji nameščene že 161 kilometrov rezalne žice, 37 kilometrov panelne ograje, v obeh pa so bila 301 vrata. Do tedaj so stroški znašali skoraj 6,6 milijona evrov. Roko nad tem je imel republiški zavod za blagovne rezerve, ki je podatke skrival pred javnostjo, tudi o tem, ali so res nabavili še 400 kilometrov rezalne žice in panelne ograje; skupna cena naj bi bila okoli 13,7 milijona evrov.⁴⁹⁰

Premier Miro Cerar^[os.] je v intervjuju z novinarjem in novinarko Dnevnika takoj po novem letu 2018 med drugim dejal: »Ta ograja je bila postavljena bolj proti hrvaški oblasti kot proti migrantom, saj je Hrvaška k nam prek zelene meje sistematično pošiljala velike skupine ljudi, po več tisoč beguncev na dan.«⁴⁹¹

7.3 Nezadovoljstvo policistov in vojakov

Oba sindikata policistov, Policijski sindikat Slovenije in Sindikat policistov Slovenije, sta med begunskim valom napovedala stavko. Svoje zahteve sta vladi poslala že spomladi 2015, a stavka tedaj ni bila uresničena.

Stavkati so začeli 18. novembra 2015 zjutraj. Tedaj so se pred vladno palačo zbrali predstavniki stavkajočih v uniformah in v civilu ter tako javno pokazali, da so začeli z javnim izražanjem nezadovoljstva z vlado. Premier Miro Cerar^[os.] je stavko ocenil zelo jezno in negativno, da je neodgovorna, nedostojna in sramotna, ker poteka sredi begunske krize.⁴⁹²

Sindikata sta zahtevala, da se premier za to izjavo opraviči. Pred vladno palačo so spet prišli čez teden dni, 25. novembra 2015, tokrat v civilnih oblekah in z majicami, na katerih je pisalo, naj državljani v stiski ne kličejo 113, telefonske klicne številke policije, temveč številko vlade. Zahtevali so, naj vlada pooblasti notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar^[os.] za nadaljevanje pogajanj s policijskima sindikatoma.⁴⁹³

Dne 10. decembra 2015, na mednarodni dan človekovih pravic, se je pred poslopjem vlade zbralo okoli tri tisoč policistov, večinoma v uniformi, ki so zahtevali nadaljevanje pogajanj za izboljšanje njihovega gmotnega položaja. Sprevod je krenil tudi pred državni zbor in ministrstvo za finance. Njihovo delegacijo je sprejel edinole predsednik državnega zbora Milan Brglez^[os.].⁴⁹⁴

Nezadovoljstvo s svojim gmotnim položajem so kmalu za policisti izrazili tudi naši vojaki. Njim je zakon prepovedal stavkati, zato so napovedali druge oblike izražanja nezadovoljstva z vlado.⁴⁹⁵

Sindikat policistov Slovenije, ki je povezoval okoli dva tisoč članov, je 3. februarja 2020 organiziral opozorilno stavko. Trajala je od 8. do 12. ure. Izvedli so jo v obliki pozornejšega dela na dveh mednarodnih mejnih prehodih s Hrvaško, kontroli na kritičnih cestnih odsekih v notranjosti države ter varnosti ranljivih skupin. Zahtevali so izpolnjevanja določb stavkovnega sporazuma z dne 27. decembra 2018, zlasti izdelavo analize pooblaščenih delovnih mest v uniformirani policiji, vzpostavitev kariernega sistema v policiji ter dodatni denar zaradi povečanega obsega dela na južni meji ter ilegalnih migracij. Drugi, Policijski sindikat Slovenije, se stavki ni pridružil in med razlogi so navedli tudi odstop vlade, ki je od 27. januarja 2020 opravljala le tekoče posle. V takih razmerah ni primerno izvajati stavke, so menili.⁴⁹⁶

Dan po tej stavki so na notranjem ministrstvu spet poudarili, da za to dejanje ni bilo utemeljenih razlogov. Ta očitek sem dobro poznal vse od prvega stavkovnega gibanja še v milici in pozneje v policiji. Vodstvo notranjega resorja je izpostavljalo, da stavka nikoli ni bila v ustreznem, primernem času, praviloma je bila prezgodnja, ko v ministrstvu še niso izvedli vseh ukrepov v korist zaposlenih. Zapisali pa so, da sta oba dokumenta, vrednotenje delovnih mest ter karierni sistem, v pripravi. To stavko je kritično ocenil tudi novinar Dnevnika. ⁴⁹⁷

Domnevati je mogoče, da so razmere in nezadovoljstvo v policiji posredno ali neposredno vplivali tudi na moralno stanje nekaterih njenih pripadnikov. Tako je dnevni tisk poročal o skupini mejnih policistov, ki so za podkupnino tujim državljanom omogočali nezakonito bivanje in delo v zahodni Evropi. Skupina petih policistov na mejnih prehodih Zavrč in Gruškovje je državljanom Srbije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije žigosala vstop in izstop, s čimer so jim omogočili bivanje v schengenskem območju. Za državljane tretjih držav je namreč veljalo, da so lahko na schengenskem območju največ 90 dni v obdobju 180 dni. S takim žigom so lažno dokazovali, da so zapustili schengensko območje. Za takšen žig je bilo treba seveda plačati, torej so policisti zanj prejemali podkupnino. Osumljence so takoj odpustili iz policije.⁴⁹⁸

8.1 Nova pooblastila našim vojakom

Državni zbor je 21. oktobra 2015 sprejel zakon o dopolnitvi zakona o obrambi.⁵⁰¹ Nov je bil člen 37. a, ki je dal vojski pri širšem varovanju državne meje štiri izredna pooblastila, in sicer, da skupaj s policijo a) opozarja, b) napotuje, c) začasno omejuje gibanje oseb ter č) sodeluje pri obvladovanju skupin in množic. Ta pooblastila izvaja pod pogoji, ki so predpisani za policiste. O izvajanju tega člena odloči parlament z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Ta pooblastila naj bi vojaki izvajali največ tri mesece brez možnosti podaljšanja. Zakon je začel veljati 11. decembra 2015.

Poslanci so 22. februarja 2016 sklenili, da začne vojska ta pooblastila izvajati z dnem uveljavitve sklepa. Vlada je bila dolžna o izvajanju pooblastil sproti seznanjati delovni telesi državnega zbora, pristojni za obrambo in za notranje zadeve. Sklep je začel veljati 24. februarja 2016.⁵⁰² Vojska je to nalogo začela izvajati takoj, seveda v skupnih patruljah s policijo. Po treh mesecih izvajanja teh nalog se je veljavnost tega sklepa smela podaljšati.

Na pobudo Radia Študent je varuhinja človekovih pravic obvestila ustavno sodišče, da so določbe omenjene novele zakona o obrambi premalo jasne in določne, zato naj tri člene razveljavi. Ustavno sodišče je odločilo, da ta izjemna pooblastila vojske niso v neskladju z ustavo. Sicer pa so prenehala veljati 24. maja 2016 in jih državni zbor ni podaljšal, saj ni bilo potrebe za to.⁵⁰³

10. junija 2016 je bilo zasedanje notranjih ministrov Evropske unije. Tam je naša notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar^[os.] opozorila, da balkanska pot ni zaprta. Ocenila je, da število ilegalnih prehodov meje narašča, zlasti na grško-bolgarski in grško-makedonski meji, da raste število prijetih beguncev v posamezni balkanski državi, njihove poti pa so s pomočjo organiziranega kriminala razpršene.⁵⁰⁴

Zaradi naraščanja skrivnih prihodov migrantov iz Hrvaške v Slovenijo je konec leta 2019 oživela zamisel o tem, da bi vojakom spet dali nekatera policijska pooblastila, podobno kot jeseni 2015. Tedaj je bil objavljen podatek, da se je od leta 2016 dalje za izvajanje določenih policijskih pooblastil usposabljalo 66 vojakov ter pripadnikov vojaške policije.

8.2 Paravojaške formacije

V povezavi s pritiski migrantov na našo mejo s Hrvaško je pri nas prišlo do povsem novega dogajanja. Skupine občanov so se ponekod povezale, organizirale in ustanovile tako imenovane vaške straže. Slednje naj bi varovale prebivalstvo pred migranti.

Med temi skupinami je bila najbolj organizirana tista, ki si je dala ime Štajerska varda. Bili so v uniformah, nosili so razno orožje, ki je bilo na prvi pogled videti kot strelno. Pripotovali so na območje državne meje s Hrvaško in začeli patruljirati. Vodil jih je Andrej Šiško^[os.]. To je trajalo nekaj tednov, nakar se je le zganila naša oblast. Policisti so začeli preverjati njihove osebne podatke, njihovo oborožitev, nastanitev, prehrano in podobno. Potem so del njihove oborožitve zasegli in ga dali v analizo, ali morda ne gre za prepovedano vrsto orožja, bodisi strelnega bodisi hladnega.

Notranje ministrstvo je pripravilo predloge za spremembo in dopolnitve dveh zakonov s tega področja, in sicer zakona o nadzoru državne meje ter zakona o varstvu javnega reda in miru. Pri slednjem naj bi bil prekršek tudi poziranje ter paradiranje v uniformah in z orožjem.⁵⁰⁵ Obe noveli pa sta bili v državnem zboru zavrnjeni, saj je nekdanja pozicija postala opozicija in strankarske povezave so se premešale.

Vodja Štajerske varde je bil pravnomočno obsojen zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve Slovenije. Obsojen je bil na osem mesecev zapora. Ker je v priporu odslužil več kot 80 odstotkov te kazni, je bil izpuščen na prostost. Obrnil se je na komisijo za predčasni pogojni izpust, od tam pa so mu odgovorili, da za to lahko zaprosi šele iz zapora. Tam pa se ni zglasil, zato je policija dobila odredbo za privedbo na prestajanje kazni. Ko so ga iskali, ga niso našli.⁵⁰⁶ Za njim je bila razpisana tiralica. Policisti v civilu so ga prijeli 4. januarja 2020. Takrat se je s somišljeniki, ki so bili oblečeni v uniforme, udeležil proslave o obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona z Nemci na Osankarici. Privedli so ga v mariborske zapore.⁵⁰⁷

Ta varda je bila prva tovrstna ilegalna, uniformirana in oborožena ter urejena skupina, ki je nastala v samostojni Sloveniji.

Ponekod ob južni meji pa so se širile govorice o nastajanju vaških straž. To je dejansko veljalo za družino Blaža in Nataše Zidar iz vasi Radovica pri Metliki. Nanjo so postali pozorni tudi policisti in dobili so sodni nalog za hišno preiskavo zaradi suma posedovanja prepovedanih petard. Ko so možje postave 24. decembra 2019, torej na sam božični večer, opravili to preiskavo, so odkrili tudi vojaško orožje in strelivo zanj ter laboratorij za gojenje marihuane. Pri strelnem orožju je šlo za vojaško pištolo kragujevske tovarne Crvena zastava, model 57, kaliber 7,62 milimetra ter za avtomatsko puško iz iste tovarne, model 56, istega kalibra. Vse to so zasegli in odnesli na policijsko postajo Metlika.⁵⁰⁸ O tej straži je poročal tudi naš tednik Mladina. ⁵⁰⁹

Štajerska varda je 16. maja 2020 pri vasi Cigonci v občini Slovenska Bistrica izvedla svoj tabor. Zemljišče je bilo v zasebni lasti. Policisti so jih nadzorovali glede spoštovanja določb odloka o gibanju in zbiranju oseb med epidemijo. Zaznali so več prekrškov, za katere je bil pristojen zdravstveni inšpektorat. Po končanem taboru so se vardisti 17. maja 2020 odpravili pred policijsko postajo v Slovenski Bistrici, da bi s tem izrazili svoj protest zoper ravnanje policije, ki da jih nadleguje. Ob tem je prišlo do prikritih groženj možem postave.⁵¹⁰

To je v javnosti spet sprožilo živahne odzive o podobnih paravojaških formacijah. V opoziciji so nekateri menili, da bi bilo treba spet v zakonodajni postopek dati zavrnjeni noveli obeh zakonov prejšnje pozicije. Drugi, zlasti Levica, so želeli, da bi to uredil spremenjeni in dopolnjeni kazenski zakonik, ki bi natančno opredelil nezakonito delovanje takšnih formacij. Ko so časopisi poročali o tej zadevi, so omenili tudi to, da je Matej Tonin v svoji predstavitvi za ministrskega kandidata za vodenje obrambnega resorja omenil, da bi kazalo take varde povabiti k sodelovanju s Slovensko vojsko.⁵¹¹ Slednje se mi je zdelo malo nenavadno. Zakaj? Državne varnostne sile so povsod sestavljene iz oseb, ki so moralno povsem neoporečne, kar pomeni, da jih varnostne službe niso obravnavale kot storilce kaznivih ravnanj. Kdo pa sestavljal moštvo štajerske varde? Domnevam, da so bile v njej tudi osebe, ki ne bi mogle kandidirati za poklicne ali pomožne varnostne sile.

Dnevnik je 26. maja poročal, da sta poslanski skupini Socialnih demokratov in Liste Marjana Šarca v parlamentarni postopek vložili predlog zakona o javnem redu in miru ter zakona o nadzoru državne meje. To naj bi bila pravna podlaga za ukrepe proti paravojaškim enotam. Štajerska varda se je namreč preimenovala v Zedinjeno slovensko vardo, ki jo je vodil Andrej Šiško^[os.].⁵¹²

8.3 Primerjava z osamosvojitveno vojno v Sloveniji leta 1991

Morda bi se te straže dalo primerjati z dogajanjem med osamosvojitveno vojno v Sloveniji leta 1991. Tedaj so se pojavili posamezniki ali skupine, ki so se želeli z orožjem zoperstaviti zvezni vojski, čeprav niso bili niti miličniki niti teritorialci. V Ljubljani so se pojavili samooklicani gardisti, ki so se razglašali za privržence Slovenske nacionalne stranke. Nekateri so bili uniformirani in oboroženi. Med drugim je nekdo iz hotela Tivoli v Ljubljani streljal na patruljno vozilo milice, na Celovški cesti pa legitimiral občane. Miličniki so te osebe izsledili, prijeli in ugotovili, da je šlo za »stare znance« milice, zato je bilo treba z njimi ravnati zelo previdno.

V Mariboru so imeli tovrstni »prostovoljci« dve imeni, ki sta bili blizu podmladku v Slovenski demokratski zvezi.

Ponekod so se milici javili mladi, ki so se želeli pridružiti miličnikom, dobiti orožje in se zoperstaviti zvezni vojski. Milica jih je takoj zavrnila, saj niso bili primerni za sodelovanje z zakonitimi obrambnimi silami Slovenije.⁵¹³

8.4. Poskus tudi s hitrim sojenjem

Zaradi porasta migracijskega kriminala so nekatera naša sodišča jeseni 2019 začela poskusno izvajati načrt hitrega sojenja. Število ilegalnih prehodov državne meje je namreč naraščalo in ni bilo videti izboljšanja.

Obdolženci so se na račun kratkega sodnega postopka odpovedali pravici do ugovora na obtožbo in pravici do roka za pripravo obrambe. To je zadevalo tihotapljenje ljudi prek meje ter posedovanje ponarejenih dokumentov.

Odvetniška zbornica je o tem izrazila pomisleke, ker s tem sojenjem odvetniki niso bili navdušeni.⁵¹⁴

8.5. Ali vojski spet dati policijska pooblastila?

Zaradi naraščanja skrivnih prihodov migrantov iz Hrvaške v Slovenijo je konec leta 2019 oživela zamisel o tem, da bi vojakom spet dali nekatera policijska pooblastila, podobno kot jeseni 2015.

Kot sem že omenil, se je od leta 2016 dalje za izvajanje določenih policijskih pooblastil usposobilo 66 vojakov ter pripadniki vojaške policije, za pomoč policiji se je v letu 2018 usposabljalo 57 vojakov, leta 2019 pa 42. Usposabljali so se za varovanje postopkov policistov, samozaščitno ravnanje, ravnanje ob silobranu, komunikacijo med postopki ter praktično izvajanje postopkov. Spoznavali so tudi temeljne pravice migrantov, vštevši pravico do prošnje za azil.⁵¹⁵

Na začetku leta 2020 je Slovenska demokratska stranka prišla na dan s predlogom, da bi Slovenija spet uvedla obvezno služenje vojaškega roka, ki bi trajalo pol leta. To je naletelo na tri vrste odmevov v naši javnosti: prvi so bili odločno proti, drugi so bili za tehten razmislek in preudarnost, tretji pa so predlog nemudoma podprli.⁵¹⁶

Vojaški obvezniki vsekakor ne bi mogli ali smeli opravljati varnostnih nalog ob meji, to bi moralo ostati v dolžnosti poklicne vojske. Zato ta predlog Janševe stranke ne bi mogel vplivati na zamisli o varovanju državne meje.

Skoraj sočasno z zamislijo SDS o ponovnem oblikovanju naborniške vojske je obrambno ministrstvo objavilo belo knjigo o razvoju slovenske vojske. V tem strateškem dokumentu ni bilo predvideno uvajanje naborniške vojske.⁵¹⁷

9.1 Sprejemanje beguncev po kvoti

Zapisal sem že, da je bilo na zasedanju Sveta Evropske unije 22. septembra 2015 določeno, da se približno 160.000 beguncev iz Grčije in Italije razdeli po evropskih državah, članicah unije, in za vsako določi število teh beguncev. Na ta način bi razbremenili obe državi. Izdelani so bili ustrezni programi razdelitve oseb po članicah Evropske unije. Eden od teh načrtov je predvideval, da bo iz Grčije in Italije premeščenih skupaj 98.255 migrantov. Temu so poljudno rekli kvote. Naša država je iz obeh držav na koncu dobila kvoto 567 beguncev, kar je pomenilo 0,58 odstotka oseb iz tega programa.

Prva skupina 28 oseb je v Ljubljano prispela 12. maja 2016. V azilnem domu se je zanje začel postopek za pridobitev azila. Kdor bi ga dobil, bi lahko ostal pri nas. Za vsakega od teh beguncev bi Slovenija iz evropskega proračuna prejela 6.000 evrov. Po oceni našega notranjega ministrstva bi to zadostovalo za osnovno oskrbo za krajši čas.⁵¹⁸

Na začetku junija 2016 je Nina Gregori^[os.], vodja Direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo na notranjem ministrstvu, novinarju povedala, da je od začetka septembra 2015 do 25. maja 2016 v Sloveniji za priznanje mednarodne zaščite zaprosilo 714 beguncev. Od teh jih je pot na zahod nadaljevalo 381, 333 pa jih je na rešitev prošnje čakalo v azilnem domu in obeh izpostavah tega doma.⁵¹⁹

Do 22. marca 2017 je Slovenija sprejela iz obeh držav 165 oseb, ki so zaprosile za mednarodno zaščito: iz Italije 34 državljanov Eritreje, iz Grčije pa 108 oseb iz Sirije, sedemnajst državljanov Iraka ter šest oseb brez državljanstva.⁵²⁰ Do 31. julija 2017 se je število sprejetih beguncev povečalo na 217.⁵²¹ Tudi iz tega se vidi, da se ta program počasi izpolnjuje, kar velja tako rekoč za vso Evropo.

Že poleti 2011 je Slovenija sprejela prvo uredbo o uresničevanju teh kvot.⁵²² Ko je bila ta kvota za našo državo določena, je vlada spomladi 2017 sprejela novo uredbo te vrste.⁵²³ Slovenija je uredila tudi hišne rede v azilnem domu ter v integracijski hiši. Prva sta bila sprejeta leta 2011,⁵²⁴ nova pa v letu 2017.⁵²⁵

9.2 Ali naj referendumi odločajo o begunskih centrih?

Ko je veliki migrantski val prek Slovenije usahnil, se je pojavilo vprašanje, kaj z begunskimi ustanovami. Oblast je za primer, da bi se migracije ponovile, načrtovala centre, kjer bi lahko nastanili večje število beguncev. Ohranili bi dotedanje centre v Dobovi, Šentilju in Lendavi, nova pa bi organizirali v Črnomlju in Ilirski Bistrici. Če bi bilo treba, bi en center postavili še v notranjosti Slovenije. Kaj so menili prebivalci teh krajev?

Svet krajevne skupnosti Dobova je 28. septembra 2016 sprejel stališče, naj center v nekdanji livarni v Dobovi s kapaciteto največ 300 oseb, v katerem bi se smeli zadrževati begunci največ tri dni med registracijo, deluje še največ pol leta.⁵²⁶

Civilna iniciativa proti migrantskemu centru v Črnomlju je nastala na pobudo Slovenske demokratske stranke oziroma njene občinske svetnice Maje Kocjan^[os.]. Sprejemno-registracijski center za Belo krajino naj bi oblikovali v Vražjem kamnu, kjer je bilo zemljišče last obrambnega ministrstva. Iniciativa je 12. oktobra 2016 proti temu izvedla protestni shod, ki se ga je udeležilo več sto krajanov. Protestniki so nosili številne transparente, med drugim: »Bela krajina rabi turiste, ne migrante«, »Na moji zemlji sem jaz gospodar, ne ti!« Iskanje lokacije se je tako nadaljevalo.⁵²⁷ Prvi teden decembra 2016 je iniciativa na občino Črnomelj vložila zahtevo, naj se o lokaciji centra izvede referendum. Županja Mojca Čemas Stjepanovič^[os.] je to pobudo zavrnila, češ da občina za to ni pristojna, čeprav je peticijo proti temu centru podpisalo več kot 1500 krajanov.⁵²⁸ Na to odločitev vodstva občine se je iniciativa pritožila na upravno sodišče, ki pa se o tem ni odločalo, saj je ocenilo, da je občina kršila pravila postopka.⁵²⁹

V Velenju je občina načrtovala, da bodo v nekdanjem samskem domu gradbenega podjetja Vegrad oblikovali izpostavo ljubljanskega azilnega doma, ki bi lahko sprejela do 30 oseb, prosilcev za azil. O tem je mestni svet sprejel sklep 29. novembra 2016. Ta dom je bil na javni dražbi prodan zasebniku iz Kamnika. Tam naj bi namestili ranljive skupine beguncev in zagotovili stalno navzočnost policije. Krajani krajevne skupnosti Stara vas so temu nasprotovali in njihova civilna iniciativa je zahtevala izvedbo referenduma o tej izpostavi.⁵³⁰ Pobudo za referendum je zavrnil velenjski župan Bojan Kontič^[os.], češ da to ni v pristojnosti občine. To je potrdilo tudi ministrstvo za javno upravo.⁵³¹ Do zamisli o izpostavi azilnega doma je prišlo jeseni 2016 tudi v Mariboru.⁵³²

Ponekod so nasprotovali zamisli notranjega ministrstva, da bi prosilce za mednarodno zaščito nastanili v državnih stanovanjih po raznih krajih Slovenije. Dve državni stanovanji v Dravogradu so nameravali odstopiti azilantom, a so temu v javnem pismu nasprotovali opozicijski svetniki. Sklicali so izredno sejo občinskega sveta in tam so med drugim povedali, da v Dravogradu najmanj 30 prosilcev čaka na stanovanje, nekatere družine z otroki tudi po več let.⁵³³

9.3 Pravne priprave na morebitne nove begunske valove

Ni bilo izključeno, da bi se begunski val iz leta 2015 in 2016 ponovil. To bi se zgodilo že ob pretrganju dogovora Evropske unije s Turčijo glede ravnanja z begunci na njenem ozemlju. Slovenska oblast je zato na podlagi izkušenj iz let 2015 in 2016 sprejela določene ukrepe. Šlo je za predvidevanja, oblikovana v pravnem jeziku, ki bi jih lahko imenovali preventivni ukrepi.

Sprva je naša vlada nameravala omejiti število prosilcev za azil s spremembo in dopolnitvijo zakona o mednarodni zaščiti. Za azil bi lahko zaprosil le tisti tujec, ki bi k nam prišel iz države članice Evropske unije. Ker so bile takrat že vse naše sosede članice EU, prosilcev za azil pri nas tako rekoč ne bi moglo biti. Ta zamisel je bila kritizirana in opuščena.⁵³⁴

Jeseni 2016 je vlada začela pripravljati spremembe in dopolnitve zakona o tujcih. Organizacije civilne družbe so noveli zakona nasprotovale. Amnesty International Slovenije je dala pobudo za protest proti novelama zakona o tujcih in zakona o nadzoru državne meje. 20. januarja 2017 dopoldne se je pred stavbo parlamenta zbralo približno sto ljudi, ki so nosili transparente, največji je bil z napisom I FEEL čLOVEk. Nastopili so tudi tujci, ki so opisali svoje razmere in razloge za prihod v Slovenijo.⁵³⁵

Poslanci so zakon o tujcih potrdili 26. januarja 2017. Določil je, kdaj sme Slovenija za tujce tesno zapreti svoje meje: če ministrstvo za notranje zadeve oceni, da bi lahko ali so zaradi migracij že nastale razmere, v katerih je ogrožen javni red ali notranja varnost, kar bi lahko otežilo delovanje osrednjih institucij države, predlaga vladi, da poda državnemu zboru predlog o ukrepih na državni meji, ki so bili našteti v členu 10. b novele. Trajali bi šest mesecev in bi se lahko podaljševali za enaka obdobja. Naša vlada bi o tem obvestila generalnega sekretarja Sveta Evrope, generalnega sekretarja OZN, visokega komisarja ZN za begunce in Evropsko komisijo. V primeru, da parlament ta predlog sprejme, se izvajajo ukrepi iz člena 10. b. Policija tedaj med drugim:

• tujcu ne dovoli vstopa v državo, če ne izpolnjuje pogojev za vstop;
• tujca, ki je nezakonito vstopil v državo oziroma se nahaja pri nas, napoti v državo, iz katere je vstopil k nam. Pritožba ne zadrži izvršitve.

Izjeme so bile določene za tujce s slabim zdravstvenim stanjem, družinske člane bolnikov ter mladoletnike brez spremstva.

Ta zakon o tujcih, ki je začel veljati 4. februarja 2017, je v 3. členu posegel v nekatera določila zakona o mednarodni zaščiti ter omogočil oblikovanje urada za oskrbo in integracijo migrantov. Posegel je tudi v 5. člen zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb in podal možnost, da ob soglasju vlade nastanitvene centre lahko ustanovijo tudi humanitarne organizacije.⁵³⁶

Iniciativa z imenom Danes je nov dan je zbrala 1.310 podpisov in peticijo izročila Vlasti Nussdorfer^[os.], varuhinji človekovih pravic. Podpisniki so apelirali, da na ustavno sodišče vloži zahtevo za ustavno presojo novele omenjenega zakona o tujcih. To je varuhinja storila 19. aprila 2017.⁵³⁷ Ustavno sodišče je na seji 25. maja 2017 zavrglo predlog varuhinje, naj do končne odločitve ustavno sodišče zadrži izvrševanje člena 10. b zakona o tujcih. Zapisalo je, da člen 10. b učinkuje šele, ko parlament sprejme odločitev o predlaganih ukrepih na državni meji iz člena 10. a. Prej škodljive posledice ne morejo nastati.⁵³⁸

Hkrati z novelo zakona o tujcih je bila sprejeta novela zakona o nadzoru državne meje. Urejala je zlasti pravna vprašanja, povezana z lastnino zemljišč ob meji, kjer je potekala žična ali panelna ograja.⁵³⁹ Spremembe je doživel tudi predpis za izvajanje zakona o nadzoru državne meje.⁵⁴⁰

9.4 Skrb za migracije 1. junija 2017 prevzame poseben vladni urad

Vlada je na začetku marca 2017 sprejela odlok o novem vladnem uradu.⁵⁴¹ To je bil Urad za oskrbo in integracijo migrantov, pristojen za:

1. opravljanje nalog, določenih z zakoni, ki urejajo status tujcev, mednarodno zaščito in začasno zaščito razseljenih oseb;
2. usklajevanje dela in nalog drugih državnih organov, nevladnih in drugih organizacij na področju oskrbe in integracije migrantov;
3. spremljanje migrantske problematike ter dajanje pobud in predlogov za reševanje problematike s svojega delovnega področja.

Odlok je začel veljati 4. marca 2017. Urad, pristojen za upravljanje azilnega doma in njegovih izpostav, integracijskih hiš in nastanitvenih centrov, je prevzel naloge, osebje iz notranjega ministrstva, iz ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter iz ministrstva za zdravje, opremo in dokumentacijo in prostore ter začel delovati 1. junija 2017. S tem je področje migracij v celoti prešlo pod okrilje tega vladnega urada, pri policiji je neposredno ostal le center za tujce v Postojni.

Za vršilko dolžnosti direktorice tega urada je vlada imenovala Mojco Špec Potočar^[os.]. Katarina Štrukelj^[os.], dotedanja direktorica azilnega doma, je od nje prevzela delovno mesto direktorice Urada za oskrbo in integracijo migrantov.

10.1 Počitniški dom na Debelem rtiču je bil prazen

V letu 2018 se je spet povečevalo število emigrantov, ki so prihajali k nam ali so zaprosili za azil. Januarja tega leta so policisti prijeli 242, februarja 201, marca 209, aprila 573 ter maja in junija 885 oseb, ki so hotele skrivaj priti v Slovenjo.⁵⁴²

Spet se je pokazala možnost, da bi za prosilce za mednarodno zaščito namenili počitniški dom na Debelem rtiču. To je slovenska vlada nameravala že spomladi 2016, zato je objekt ostal nedostopen tudi za delavce notranjega resorja, saj ga niso mogli ali smeli koristiti. Nastala je pobuda, da začnejo zbirati podpise naših državljanov, ki bi bili proti tej možnosti uporabe Debelega rtiča. Te zmogljivosti naj bi namenili našim državljanom, uslužbencem notranjega resorja, kar je bil njegov temeljni namen, in ne tujcem, so menili pobudniki te iniciative.

Oglasil se je tudi Policijski sindikat Slovenije in podčrtal, da je bil ta dom zgrajen iz sindikalnih prispevkov, njegovi člani so se odpovedali regresu za letni dopust. Tam naj bi zato kot nekoč bili prikolice in bivalniki zaposlenih v notranjem ministrstvu; učenci osnovnih šol bi imeli šolo v naravi; potekali bi usposabljanje policistov v reševanju iz vode, v potapljanju in treningi policistov specialnih enot; delavci notranjega resorja bi prihajali na rekreativno zdravljene itd.⁵⁴³

Seveda pa tega počitniškega doma ne bi mogli uspešno uporabljati v sindikalne namene, če ne bi ministrstvo poskrbelo za ustrezno osebje v njem, primerno postrežbo in ceno oskrbe ter še marsikaj drugega, kar pa naj ne bi bilo težavno in drago.

10.2 Nasprotovanje migrantskemu centru

Oživele so govorice o načrtovanju migrantskih centrov ob meji s Hrvaško. Ko so domačini v Črnomlju izvedeli za govorice, da naj bi ga postavili pri njih, so se organizirali in oblikovali Civilno iniciativo Metlika. Pripravili so transparente in 5. septembra 2018 se je v tem mestu zbralo nekaj več kot 200 oseb. Na enem od transparentov je pisalo Potrebujemo službe in ceste, ne migrantov. Shod je podprla tudi Civilna iniciativa Bela krajina, ki jo je vodila že omenjena Maja Kocjan^[os.], občinska odbornica Slovenske demokratske stranke.⁵⁴⁴

Boštjan Poklukar^[os.], novi notranji minister, je 28. septembra 2018 obiskal Belo krajino. V Črnomlju se je sestal z župani vseh belokranjskih občin, predstavniki krajevnih skupnosti, političnih strank, nosilcev turizma in policije. Orisal jim je dejavnosti policije za obvladovanje migracij na območju Bele krajine. Zanikal je, da bi tam načrtovali migrantski center. Navzočim je povedal, da bi v skrajnosti tam oblikovali sprejemno-registracijski center, nekakšno dislocirano policijsko enoto, kjer bi se pribežniki zadrževali največ 48 ur.⁵⁴⁵ Situacija se je umirila, do oblikovanja centra ni prišlo.

10.3 Kritika tudi na račun nevladnih organizacij

Ko se je začelo namigovati, da naši policisti na Hrvaško nezakonito vračajo tujce, čeprav naj bi ti izrazili željo za azil pri nas, je očitke preverjal tudi varuh človekovih pravic in v to naj bi se po napovedi vključil tudi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR). Očitke je zavrnila notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar^[os.]. Izjavila je, da naša policija ne izvaja skupinskih izgonov tujcev iz Slovenije. Med tistimi, ki ne verjamejo v resničnost teh njenih besed, je omenila tudi nevladne organizacije ter tujce. Omenila je še, da nekatere nevladne organizacije na tem področju delujejo celo sporno.⁵⁴⁶

Vodstvo slovenske policije je uredništvu Dnevnika posredovalo dokumentacijo o vlogi nevladnih organizacij na področju ilegalnih migracij. Novinar tega časopisa je javnost obvestil, da so v policijskem gradivu tudi seznami tujcev, ki so že prestopili hrvaško-slovensko mejo in bi bili pri nas radi zaprosili za azil. Migranti, ki bi radi pri nas zaprosili za azil, po prihodu v Slovenijo pokličejo številko Pravno-informacijskega centra v Ljubljani ali drugih nevladnih organizacij. Njihove številke imajo shranjene v mobilnih telefonih že ob prestopu naše meje. Nevladne organizacije nato sporočijo policiji, kje so tujci, in njihova imena.⁵⁴⁷

O tem nesporazumu med notranjim ministrstvom in nevladnimi organizacijami je bil v intervjuju povprašan tudi Simon Velički^[os.], generalni direktor policije. Ocenil je, da do podobnih nesporazumov prihaja tudi v drugih državah Evrope, saj delovanje nevladnih organizacij ni strogo določeno. Menil je, da so mogoče ponekod tudi prekoračene naloge, ki so zaupane civilnim organizacijam.⁵⁴⁸

Predsednik republike je 7. decembra 2018 za delo z begunci leta 2015 in 2016 odlikoval civilno zaščito, policijo in vojsko. Med odlikovanci z medaljami so bili najvišji predstavniki notranjega ministrstva, policije, vojske in civilne zaščite ter njihove organizacijske enote pa tudi policijske enote iz enajstih tujih držav. V delu javnosti je prišlo do kritike, ker med odlikovance ni uvrstil predstavnikov civilne družbe oziroma je med njih uvrstil tudi madžarsko policijo. Slednja naj z begunci ravnala grobo. Predsednik je obljubil, da bo ob primerni priložnosti odlikoval tudi nevladne organizacije.⁵⁴⁹

10.4. Dogodek v Beli krajini, ki je vznemiril našo javnost

Maja 2019 je dogodek v Beli krajini povzročil vznemirjenje naše javnosti. Prišlo je do številnih komentarjev o beguncih iz afriških in azijskih držav pa tudi do izrazite izrabe tega dogodka v politične, strankarske namene. Zaradi tega si ga velja ogledati nekoliko bolj podrobno.

Domačin M. M.^[os.] se je 8. maja 2019 zjutraj odpeljal v vas Mali Nerajec, kjer ima njegova družina vinograd z zidanico. Med delom v vinogradu so ga obstopili štirje tujci, eden mu je zagrozil z nožem, nakar so mu roke zvezali z vrvjo, mu z obližem prelepili usta, z lepilnim trakom pa zalepili roke in noge, mu odvzeli telefon in ključe ter ga v angleščini spraševali za denar. Svojo prtljago in njega so dali v prtljažnik in se z njegovim avtom odpeljali v neznano. Po približno šestih urah vožnje so ga pustili tik ob slovensko-italijanski meji pri kraju Prelože pri Lokvi. Lastnika avta so osvobodili vezi in nato so zbežali proti Italiji. Sam je poiskal prvo domačijo, od koder so poklicali policijo, ta pa ga je nato odpeljala na policijsko postajo v Sežani, kjer so opravili postopek.⁵⁵⁰

Policisti v Kopru so bili o ugrabitvi v Beli krajini obveščeni ob pol sedmih zvečer. Pri preiskavi so se povezali z italijansko policijo in z njeno pomočjo so bili storilci ob malo čez osmo uro zvečer pri Bazovici prijeti. Italijanski policisti so trojico izročili slovenskim kolegom. Šlo je za 25-letnega Maročana ter dva 18-letna Alžirca. V preiskavi so ugotovili, da so bili 29. aprila 2019 že enkrat prijeti pri ilegalnem prehodu meje s Hrvaško in iz Črnomlja vrnjeni na Hrvaško, a so se ponovno napotili v Slovenijo. Četrti ugrabitelj ni bil prijet, ker je vozilo zapustil pred ostalimi tremi.⁵⁵¹

Dogodek je izkoristila zlasti Slovenska demokratska stranka saj je pozivala k organiziranju vaških straž in napovedala protestni shod.⁵⁵²

Ta dogodek je spodbudil Civilno iniciativo, ki jo je vodila Maja Kocjan^[os.], da je 11. maja 2019 v Črnomlju proti migrantskemu centru v Beli krajini organizirala protest. Potekal je pod geslom za varovano mejo in varnost občanov. Povod za shod je bila nedavna ugrabitev omenjenega domačina iz Bele krajine. Protestniki so prišli z vseh koncev Slovenije, bilo jih je okoli tristo. Na shod so prispeli tudi predstavniki nekaj civilnih iniciativ iz občin ob slovensko-hrvaški meji. Zbrani so zahtevali boljše ukrepe na meji in strožje ravnanje z begunci. Po približno eni uri so se mirno razšli.⁵⁵³

Okrožno sodišče v Novem mestu je dvojico od ugrabiteljev, 25-letnega Maročana in 18-letnega Alžirca, avgusta 2019 zaradi ropa, ugrabitve in odvzema motornega vozila obsodilo na eno leto in devet mesecev zapora ter po prestani kazni izgon iz Slovenije za dobo petih let. Ko je sodišče preverjalo dejansko starost tretjega ugrabitelja, saj se je skliceval na mladoletnost, je ugotovilo, da je Alžirec star skoraj 26 let, zato ga je obsodilo na enako kazen kot njegova kolega.⁵⁵⁴

To, da je italijanska policija na našo prošnjo vrnila trojico ugrabiteljev, je bilo znamenje dobrega sodelovanja med obema policijama, ki je potekalo že več desetletij. Vrnitev je bila z italijanske strani seveda razumljiva, saj njihova želja ni, da bi se tja selili migranti vseh vrst in z vseh celin. Lahko pa se vprašamo, kakšno bi bilo to sodelovanje, če bi nekoč prišlo do množičnih selitev prebivalstva v obratni smeri, z zahoda na vzhod.

10.5. Kaj je odločilo Upravno sodišče RS

Ob tem pisanju so naši bralci izvedeli za ostre kritike slovenske civilne družbe na račun policijskih postopkov z emigranti na slovenskih mejah ali v notranjosti države.

Nekatere organizacije civilne družbe v Sloveniji so že dalj časa javno očitale naši policiji, da ne ravna skladno z veljavnimi domačimi predpisi in mednarodnimi akti, ki zadevajo pravico do azila. Same so zbirale gradivo o tovrstnih kršitvah naših policistov. Tu je treba omeniti vsaj AI ter varuhinjo človekovih pravic. Čakale so na odločitve pristojnih.

Na začetku decembra 2019 je o tem odločilo upravno sodišče in odločbo sporočilo javnosti. Notranjemu ministrstvu in vodstvu policije je naložilo nalogo, da razkrije njune dokumente, ki naročajo, kako ravnati z migranti in zlasti s tistimi, ki pri nas zaprosijo za azil. Sodišče je sporočilo, da naj bi bilo najbolj sporno ravnanje naših mejnih policistov, ki naj ne bi dosledno upoštevali prosilcev, temveč naj bi jih predajali hrvaški policiji, kot da pri nas niso vložili prošnje za mednarodno zaščito.

Take uradne dokumente o ravnanju naših mejnih policistov z begunci naj bi iz Ljubljane v ostale enote razposlali v prvi polovici leta 2018. Šlo naj bi za sedem takih gradiv, od katerih so se prva nanašala na varovanje državne meje, druga pa na begunce, ki so že stopili na naše ozemlje. Sodišče je sklenilo, da bi šlo v primeru, če policisti prošenj za azil ne bi upoštevali, temveč bi osebe enostavno vrnili na Hrvaško, za nezakonito ravnanje po našem in mednarodnem pravu.

Na to področje delovanja naše policije sta se nanašala dva dokumenta, za katera je sodišče ocenilo, da sta upravičeno označena kot zaupno gradivo, ki ni za javnost.

1. Prvi tak dokument se nanaša na računalniško aplikacijo, v katero policija vnaša postopke, povezane z migranti. Če bi ta prišla v javnost, bi jo lahko izrabili tihotapci migrantov in še lažje služili na njihov račun. Prav to aplikacijo pa je policija sama objavila v strokovni reviji Varnost.
2. Drugi prikrit dokument pa se nanaša na delovanje mešanih slovensko-hrvaških mejnih patrulj, ki prosilce za azil prav tako vračajo na Hrvaško.

Za preostale dokumente je obveljala ocena, da bi se morali razkriti in biti dostopni za javnost. O tej odločbi Upravnega sodišča Republike Slovenije je obširneje poročalo dnevno časopisje, tudi Dnevnik.⁵⁵⁵

Ob očitku slovenski policiji, da s prosilci za azil ravna nezakonito, sem se spomnil na zapis iz prvega dela te knjige. Nemška policija je po priključitvi Avstrije k tretjemu rajhu na meji z Dravsko banovino dopuščala, da so judovski begunci skrivaj, nezakonito prešli v Slovenijo. S tem so se jih rešili in jih preložili na tuja pleča. Judje pa so vsaj dobili več možnosti za rešitev pred preganjanjem ter ohranitev vsaj golega življenja.

Slovenska policija je kmalu deloma ugodila zahtevi Upravnega sodišča Republike Slovenije in razkrila nekaj svojih internih gradiv. Omenil bom le eno, ki zadeva migrantsko vprašanje. Nanašalo se je na delovanje skupnih policijskih patrulj na slovensko-hrvaški meji. Iz gradiva je bilo videti naročilo naši policiji: če je migrant podal zahtevo za mednarodno zaščito taki patrulji, so šteli, da jo je podal na Hrvaškem. Migranta je nato prevzela hrvaška policija in ga nasilno izgnala v Bosno in Hercegovino.⁵⁵⁶

Upravno sodišče je še določilo, da bi morala naša policija vsakemu migrantu izdati odločbo, da ga vrača na Hrvaško. Teh odločb pa niso izdajali, vračanje je teklo po meddržavnem sporazumu med državama, kar naj ne bi bilo v sladu z ustavo in mednarodnim pravom.⁵⁵⁷

11.1 Naša pomoč Severni Makedoniji

Republika Severna Makedonija, ki smo jo do pred kratkim poznali kot Republiko Makedonijo, se je zlasti po letu 2015 znašla na območju, prek katerega so se iz Azije in Afrike selile velike množice oseb, tako begunci kot migranti. Tudi ta država se je obrnila na pomoč drugih evropskih držav.

Notranji minister Oliver Spasovski^[os.] je 9. decembra 2015 zaprosil nekatere članice Evropske unije, da bi v Severno Makedonijo poslale policiste, da bi skupaj z makedonskimi varovali mejo te države s sosednjo Grčijo. Odgovor z našega notranjega ministrstva je bil pritrdilen, čeprav je naša republika komaj izšla iz množičnega begunskega vala. Šlo je tudi za prvino solidarnosti. Z napotitvijo policistov v Severno Makedonijo je slovenska država začela 5. januarja 2016. Tako so ravnale tudi nekatere druge države, članice Evropske unije. Do konca leta 2019 smo tja napotili 259 mož postave. V Severno Makedonijo je bilo v letih 2016–2019 napotenih 259 naših policistov: leta 2016 83, leta 2017 60, leta 2018 60 in leta 2019 56. Naša pomoč Severni Makedoniji torej ni bila majhna in se je nadaljevala tudi v letu 2020, ko naj bi prešla pod okrilje agencije Frontex.

Pomoč policiji v Srbiji

Nebojša Stefanović, minister za notranje zadeve Republike Srbije, je 1. septembra 2016 zaprosil slovenskega in nekaj drugih notranjih ministrov članic Evropske unije, da bi v Srbijo napotil nekaj naših mož postave, ki naj bi varovali mejo Srbije z Bolgarijo ter z Grčijo.

Slovenija se je odzvala pozitivno in od 18. januarja 2017 so na srbsko-bolgarski meji delovali tudi naši policisti. Od 19. decembra 2018 je taka pomoč potekala tudi na meji Srbije s Severno Makedonijo.

V letih 2017–2019 sta bila v Srbijo napotena 102 slovenska policista: 32 leta 2017, leta 2018 36 in leta 2019 34. To se je nadaljevalo tudi v letu 2020, ko naj bi pomoč potekala v okviru agencije Frontex.

11.3 Tudi tukaj velja pogled v preteklost

Tovrstna naša pomoč Srbiji ter Severni Makedoniji je bila prva v samostojni Sloveniji. Ni pa bila prva v času, ko je bila Slovenija v sklopu avstrijskega cesarstva in skupne jugoslovanske države.

Za orožništvo so v času od njegove ustanovitve leta 1850 pa do razpada monarhije leta 1918 veljali trije zakoni in vsi so vsebovali določbe, kako ravnati v primeru pomembne varnostne naloge, ki zahteva osredotočenje večjega števila moštva. To je lahko potekalo znotraj iste dežele ali zunaj nje, nekje na drugem koncu države. Največkrat je šlo za številčno okrepitev mož, ki so varovali cesarja na poti ali med bivanjem v določenem kraju. Tako je morala Kranjska poslati 30 orožnikov, ki so konec avgusta in v začetku septembra 1909 varovali pot cesarja na Tirolsko in Predarlsko.⁵⁵⁸

Omeniti velja tudi čas, ko še ni bilo orožništva. V Ljubljani je bil od januarja do maja 1821 tretji kongres Svete alianse, ki je skrbela za evropsko ureditev po porazu Napoleona Bonaparta. Na shodu je bilo 630 gostov, tudi ruski car Aleksander I. in avstrijski cesar Franc I. Za varnost je skrbela policijska direkcija v Ljubljani, ki je dobila v pomoč policijske uradnike in stražnike iz celotne monarhije pa tudi več sto vojakov.⁵⁵⁹

V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevini Jugoslavije je bilo orožništvo možno premeščati po celotni državi, tako da so slovenski fantje službovali tam, kamor so jih odredili. Prerazporeditev je bila stalna ali za določen čas. Orožnike iz Slovenije je bilo mogoče odrediti v pomoč tudi v tisti predel kraljevine, kjer je nastala začasna varnostna potreba. To je bilo zlasti v krajih na jugu države, kjer so delovali razni odpadniki od oblasti. Nekateri fantje te premestitve na jug države niso prenesli in so raje končali svoje življenje.⁵⁶⁰

Drugo zvrst varnostnih sil, državne policijske stražnike, je bilo težje premeščati, bodisi za stalno bodisi za krajši čas, ker so bili v službi krajevnih državnih oblasti. Za slovenske stražnike je bilo šolanje sprva v Ljubljani, pozneje pa se je osredotočilo v Zemunu.⁵⁶¹

Kako je bilo z našo milico? Ta je sprva delovala po zveznih predpisih, po letu 1967 pa je vse več pristojnosti na tem področju dobivala slovenska oblast. Po končani drugi svetovni vojni je bilo treba v Beogradu varovati poslopja zveznih oblasti, tujih diplomatskih predstavništev in sprva še vojne ujetnike, dokler jih niso vrnili v njihove domovine. Te naloge so zaupali zveznemu bataljonu milice, ki so ga sestavljali možje iz vseh naših republik, tudi iz Slovenije. Pozneje je ta prerasel v odred in nazadnje v brigado milice zveznega sekretariata za notranje zadeve. Ko je postalo članstvo v tej enoti prostovoljno, ta skoraj ni več imela mož iz Slovenije. Šolanje za podčastnike in častnike milice je bilo v Zemunu ter v Sremski Kamenici, v Sloveniji je potekalo le temeljno šolanje za poklic.

Ko je Beograd v letih 1961 in 1989 gostil konferenci šefov držav in vlad neuvrščenih dežel, so prometni miličniki odšli tja, da so pomagali pri spremljanju in varovanju tujih gostov.

Leta 1981 se je začelo pošiljanje naših miličnikov v pokrajino Kosovo, kjer so sodelovali v zvezni enoti za zagotavljanje reda in miru. Do leta 1990, ko se je s tem prenehalo, je bilo tam več kot 2.500 naših miličnikov.⁵⁶²

12.1 Odprta turška vrata v Bolgarijo in Grčijo

Proti koncu februarja 2020 so sirske sile začele ofenzivo za osvoboditev Idliba, pokrajine na severozahodu Sirije, kjer je delovala uporniška sirska vojska, ki ji je pomagala Turčija. Civilno prebivalstvo te pokrajine je spet bežalo proti Turčiji. Ta val novih beguncev iz Sirije proti Turčiji je slednja izkoristila za svojevrsten pritisk na Evropsko unijo. Sredstvo tega pritiska so bili begunci. Sklenila je, da dogovor med Turčijo in Evropsko unijo iz leta 2016 ne velja več.

Turčija je 28. februarja 2020 sporočila, da je odprla mejo proti Grčiji in Bolgariji. Grške oblasti so se odločile, da bodo na tem trikotniku zadrževale begunce ter jim preprečile nadaljnjo pot na Balkan. Podobno se je odločila tudi Bolgarija. Grška policija je s pomočjo vojske zaprla to mejo ter s silo preprečevala prekoračitev mej med Grčijo in Turčijo.

12.2 Enota agencije Frontex

Evropska agencija za vodenje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah s kratico Frontex je začela delovati 3. oktobra 2005. Svoj sedež je imela v Varšavi.⁵⁶⁴

Na začetku jeseni 2006 je začel veljati zakonik o schengenskih mejah. Združeval je pravila in pogoje za vstop v Evropsko unijo, načela mejne kontrole, nadzor zunanjih mej EU ter razloge za zavrnitev tujca pred vstopom v EU. Ta akt je sprejel svet ministrov za pravosodje in notranje zadeve.

Frontex je leta 2007 dobila za primer, ko domača policija ne bi mogla naglo posredovati, na razpolago enoto mejne policije, ki je štela 600 policistov iz vseh članic EU. Ta enota se je imenovala Rabit. Vaja enote je bila od 7. do 11. aprila 2008 na območju policijske uprave Celje in Maribor. Štela je 30 pripadnikov iz dvajsetih držav. Šlo je za vajo o posredovanju na okoli 170 kilometrih meje, na mejnih prehodih in na zeleni meji. Imeli so pooblastila iz zakonika o schengenskih mejah, delovali so po navodilih slovenske policije. Sodelujoči so na desnem rokavu nosili trak z napisom Frontex.

Zaradi odločitve Turčije, da bo odprla meje proti Grčiji in Bolgariji, je grški policiji prišlo na pomoč 530 mejnih stražarjev, ki jih je poslal Frontex. Slovenija se je odločila, da bo tja poslala 35 mož, kar je 2,33 odstotka moštva celotne enote. Kmalu so to število povečali za 100 mož.⁵⁶⁵ Enote Frontexa štejejo sicer 1.500 mož.

Delovno sodelovanje naše policije s tujimi varnostnimi službami je prvič podrobneje uredil naš zakon o nadzoru državne meje, ki je začel veljati sredi januarja 2003. Določil je, da tuji policisti v uniformi, z orožjem in službenimi vozili oziroma opremo smejo priti k nam, ko to odobri naš notranji minister. Brez tega dovoljenja so smeli k nam priti pripadniki tujih varnostnih organov, ki so v civilni obleki varovali tuje uradne delegacije najvišjega ranga pri nas. Veljalo pa je tudi obratno: tudi naši policisti so lahko potovali na tuje, ko so varovali najvišje predstavnike naših oblasti. Ta vrsta sodelovanja pa ni predstavljala novosti, bila je stalnica že pred več desetletji, tudi v socialističnem obdobju naše države.

Z letom 2003 so smeli k nam prihajati tuji policisti, da bi opravljali nadzorovanje državne meje in druge naloge, ki so jih določali mednarodni sporazumi. To ob načelih vzajemnosti velja tudi za naše policiste. Prisilna sredstva smejo uporabljati le, da bi od sebe ali koga drugega odvrnili sočasni protipravni napad.⁵⁶⁶

Frontex je bil sprva zamišljen kot enota 1500 mož nestalnega sestava iz policistov vseh članic glede na sorazmeren delež. Nova uredba pa je leta 2019 določila, da bo imela agencija enoto stalnega sestava. Ta naj bi štela 10.000 pripadnikov z lastnimi uniformami, orožjem in opremo. Marko Gašperlin^[os.], predsednik upravnega odbora te agencije, je povedal, da naj bi šlo za vseevropsko oboroženo silo.⁵⁶⁷

12.3 Odzivi v Sloveniji

Računati je bilo mogoče, da bodo ti begunci kljub strogemu varovanju zunanje meje Evropske unije posamezno ali skupinsko skrivaj odšli na pot po Balkanu in dalje na zahod.

Na to možnost je upravičeno računala tudi Slovenija. Naša policija je sklenila okrepiti število mož za varovanje meje s Hrvaško ter jih opremiti z modernimi tehničnimi sredstvi za nadzor meje. Policija je sporočila, da bodo ti v notranjosti Slovenije okrepili nadzor na železniških in avtobusnih postajah.⁵⁶⁸ Glede na razmere naj bi slovenska vlada predlagala državnemu zboru, da se začne uporabljati člen 37. a zakona o obrambi. Tedaj bi smeli vojaki v skladu s pooblastili samostojno opravljati naloge (od začasnega omejevanja gibanja oseb do obvladovanja skupin ter množic) na državni meji.⁵⁶⁹

13.1 Javnost proti zvišanju plač vladnim funkcionarjem

Vlada je ministrom in državnim sekretarjem zvišala plače do najvišjega mogočega razreda. To je opravičila s povečanim obsegom njihovega dela, kar je vznemirilo dober del javnosti.⁵⁷⁰ Že po treh dneh pa je sporočila, da se bodo plače za čas krize vsem državnim funkcionarjem znižale za 30 odstotkov. Nekateri so izračunali, da bi se morale ministrom in državnim sekretarjem znižati za polovico, če bi upoštevali njihovo povečanje pred tremi dnevi.⁵⁷¹ O teh dveh ukrepih vlade so 25. in 26. marca 2020 1300 bralcev povpraševali tudi sodelavci Ninamedie. Pokazalo se je, da se je 78,5 odstotka vprašanih izjasnilo proti povišanju plač ministrom ter državnim sekretarjem, s povišanjem se jih je strinjalo 16,6 odstotka, 4,8 odstotka pa jih ni odgovorilo. Glede znižanja plač funkcionarjem za 30 odstotkov se je strinjalo 82,3 odstotka vprašanih, 11,1 odstotka jih je bilo proti in 6,6 odstotka vprašanih jih ni odgovorilo.⁵⁷²

Odgovorni urednik Dnevnika je ob prikazu obsežnega interventnega protikoronskega zakona med drugim zapisal: »Kakor je Janša leta 2012 z zujfom jemal, tako danes daje in vsem po vrsti lepi obliže.«⁵⁷³

Dr. Branko Lobnikar^[os.], profesor na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani, je opozoril na nesorazmernost nekaterih vladnih protivirusnih ukrepov, nakar je vlada 24. aprila 2020 fakulteto obvestila, da je odstopila od financiranja ene od njihovih raziskav, on pa je dobil dve anonimni grožnji.⁵⁷⁴

Naše notranje ministrstvo se je odločilo, da do 1. julija 2020 ne bo vročalo odločb o azilu. Izjeme bodo le otroci brez spremstva staršev in samske ženske. Tudi novih prošenj za azil ne bodo več sprejemali, je 25. aprila 2020 poročal časnik.⁵⁷⁵

13.2 Koronavirus in migracije

Notranje ministrstvo je sporočilo, da od 29. marca do 1. julija 2020 ne bo sprejemalo prošenj za mednarodno zaščito. O podaljšanju moratorija bi odločali skladno z aktualnimi ocenami. To je vlada sklenila kljub priporočilom Evropske unije, naj članice v času pandemije nadaljujejo azilne postopke, saj ti ščitijo najbolj ranljive osebe. Naše upravno sodišče je o tem zavzelo podobno stališče: zadeve s področja azilne politike se morajo tudi med epidemijo obravnavati kot nujne. Urad našega varuha človekovih pravic je ocenil, da gre pri ukrepih slovenske vlade za protipravno omejevanje svobode. Migranti med obravnavo prošnje namreč niso smeli iz prostorov azilnega doma.

Na začetku maja 2020 je bilo pri nas 656 oseb, ki so čakale na obravnavo za podelitev azila. V prostorih, kjer so bile nastanjene, je nastala velika gneča. V jedilnici azilnega doma in zabojnikih je bilo nastanjenih celo 268 migrantov. Treba je povedati, da so sprejemni prostori za te osebe uradno dovoljevali do 26 oseb. Novinar je zato zapisal: »Če bi se to zgodilo v času katere koli druge vlade, bi nas Janša in SDS že strašila z migrantskim žepom.«

Ker je bila gneča v prostorih za sprejem migrantov nevzdržna, je vlada 4. maja 2020 spet začela reševati prošnje za azil.⁵⁷⁶ Ni mogla tudi mimo priporočil Evropske unije in organizacij domače civilne družbe.

Eden od beguncev, 28-letni begunec iz Sirije, se je ob poskusu skrivnega prehoda iz Slovenije v Avstrijo smrtno ponesrečil. Marca 2020 je zapustil azilni dom v Ljubljani in se napotil v Avstrijo, od koder bi pot nadaljeval do sorodnikov v Nemčiji. Meja z Avstrijo je bila uradno zaprta in odpravil se je iz Kamniške Bistrice proti Grintovcu, Skuti in Brani, ki je najkrajša zračna razdalja do Avstrije. Sredi aprila je naša policija našla njegovo truplo na območju Kamniške Bistrice. Ko so sorodniki zbrali denar, so ga odpeljali domov.⁵⁷⁷

Na območju policijskih uprav Ljubljana, Novo mesto in Koper je od 2. do 5. junija 2020 potekal poostren nadzor državne meje Slovenije s Hrvaško. Tja so napotili okoli tisoč policistov: posebno policijsko enoto, konjenike, vodnike službenih psov, specializirano enoto za nadzor državne meje ter specialno enoto policije. Vpoklicali so tudi pomožne policiste,⁵⁷⁸ saj je vodstvo policije ocenilo, da je bilo skoraj 10.000 migrantov na balkanski poti na zahod, torej tudi proti Sloveniji. Novinar dnevnika je ta premik naše policije na južno mejo označil kot »policijske bobne na južni meji« ter se spraševal, čemu služi to bobnanje.⁵⁷⁹

Državni svet je v zvezi z dogajanjem na državni meji predlagal dve spremembi našega kazenskega zakonika. Prva sprememba, ki so jo zavrnile pristojne parlamentarne službe, je predvidevala, da bi vsak nedovoljen prehod državne meje pomenil kaznivo dejanje. V drugi spremembi je predlagal povišane kazni za tiste, ki bi tihotapili migrante. Veljavno določilo za to dejanje je v zakoniku predvidelo do pet let zapora, spremembe in dopolnitve pa so za ta prekršek predvidele od tri do deset let zapora. Ta predlog je 3. junija 2020 dobil v odboru za pravosodje podporo za nadaljnjo obravnavo.⁵⁸⁰ Državni zbor je nato sprejel zakon o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika. Določal je troje: kdor se ukvarja s tihotapljenjem tujcev v Slovenijo, ga doleti kazen od treh do desetih let zapora; kazen od treh do desetih let zapora doleti tistega, ki pomaga pri nezakonitem priseljevanju v Slovenijo s preslepitvijo pristojnih organov (dotlej je bila zagrožena zaporna kazen do pet let); kdor pri obeh dejanjih pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali ju zagreši v hudodelski združbi, se več ne kaznuje z enim do osmih let zapora, temveč z zaporom od treh do petnajstih let.⁵⁸¹