Monika Deželak Trojar
Kodikološki opis
Platnice in vezava
1Besedilo drame Haeresis fulminata je vezano v trd karton, prelepljen z olivno zeleno-belo-bakreno-zlatim marmoriranim papirjem, na katerem prevladuje olivno zelena barva. Rokopis je shranjen v kartonastem ovoju, na katerega je prilepljen listič s podatki o rokopisu: signatura, naslov in avtor, spodaj je črtna koda. Celotna vezava rokopisa drame daje vtis, da gre za vezavo mlajšega datuma.
2Mere platnic so 283x203mm, mere hrbta pa 283x11 mm. Rokopis ima zlato obrezo. Notranje strani platnice s prvotnim rokopisom povezuje trši papir mlajše izdelave. Prva polovica pole je prilepljena na notranjo stran naslovne platnice, druga polovica pa prevzema vlogo prvega veznega lista. Enako je z notranjo stranjo zadnje platnice. Prva polovica pole tršega papirja je prilepljena na zadnji vezni list rokopisa, druga polovica pa na notranjo stran zadnje platnice.
3Zanimivo je, da v tej vezavi ni ohranjena nobena stara signatura, niti ni v njej rokopisnega ali tiskanega ekslibrisa.1 Stara signatura rokopisa Haeresis fulminata se omenja le v popisu Družinskega arhiva Auerspergov. Tam je navedeno, da gre za nekdanji rokopis »Ms 79«. Ob tem ni navedeno, ali je mišljena prvotna signatura ali signatura, ki je bila pripisana na tiskani in prilepljeni ekslibris.2
4Možno je, da je imel rokopis drame Haeresis fulminata prvotno veznih listov več in da je bil rokopisni eklibris vpisan na katerega od veznih listov, ki so v novi vezavi izpadli (lahko bi jih preveč načela plesen). Stare signature in prilepljenega ekslibrisa, za katera se predvideva, da sta bila na notranji strani naslovne platnice stare vezave, pa potem, iz nam neznanega razloga, niso vključili v novo vezavo. V primerjavi z drugimi v Družinskem arhivu Auerspergov ohranjenimi dramskimi besedili jezuitov iz Ljubljane rokopis drame Haeresis fulminata izstopa tudi po svojem formatu. To napeljuje k možnosti, da se je morda hranil na drugem mestu. Če je to ugibanje pravilno, bi to lahko pomenilo, da je bil tudi navzven kako drugače urejen, da torej signature in ekslibrisi niso bili vpisani in označeni na enak način kot pri drugih ohranjenih ljubljanskih dramah.
Knjižni blok, papir, vodna znamenja
1Mere notranjega knjižnega bloka so 275x195 mm. Vidne so sledi osmih šivov. Papir je umazano bele barve, mestoma porjavel. Ponekod so vidne sledi plesni, zlasti na začetku in koncu kodeksa. Na nekaj mestih so papir poškodovali škodljivci, zato so v njem manjše luknjice.
2Rokopisni kodeks obsega 64 foliiranih listov. Videti je, da je bil rokopis foliiran že ob samem zapisu besedila. V foliacijo so vključeni tisti listi, ki so popisani z besedilom. Popisane so vse strani, z izjemo strani 1v, 39v in 64v. Na začetku rokopisa so trije vezni listi. Prvi vezni list je iz tršega papirja novejše izdelave in je posledica vezave prvotnega rokopisa v nov kodeks. Temu sledita dva prazna vezna lista iz prvotne vezave rokopisa in 64 foliiranih listov, na katerih je zapisano besedilo drame. Na koncu rokopisa je en sam prvotni vezni list, drugi vezni list je že novejšega datuma in povezuje prvotni rokopis z novimi platnicami. Vezni listi niso foliirani.
3V papirju je viden odtis sita v osmih kolonah (tj. sedem sledi žic sita), ki so široke približno 22 mm. Kolone potekajo navpično ali pravokotno na usmerjenost besedila (odvisno od tega, kako so papir razrezali in ga zložili v pole). Na papirju so vidna tri različna vodna znamenja:
- vodno znamenje v obliki grba z inicialo MR v sredini: velikost 78x62 mm (zlasti lepo je vidno na prvem veznem listu spredaj)3
- vodno znamenje t. i. Agnus Dei: velikost 58x43 mm (zlasti lepo se vidi na drugem veznem listu spredaj)4
- vodno znamenje s triperesno deteljico (?) in inicialama B–B v spodnjem delu, med inicialama je manjša črka »c«: velikost je približno 52x30 mm (zlasti lepo je vidno na robu folija 21)5
4Ker pa so papir poljubno rezali in zlagali v pole, se tudi vodna znamenje na folijih pojavljajo na različnih mestih (na sredini folija ali na robu: spodaj, zgoraj ali na sredini) in ne vedno v enakem položaju. Še posebej lepo vidna so vodna znamenja na prvih dveh in zadnjem veznem listu in na folijih 1– 4, 11, 13, 21, 22, 25–27, 29, 34, 39, 57. Vodna znamenja so tudi na folijih 5, 6, 8, 10, 12, 14, 15, 16, 20, 23, 24, 28, 30–33, 35, 40, 49, a so slabše vidna.
Paleografski opis
1Z izjemo naslovnice se v celotnem rokopisu pojavlja roka enega pisarja.6 Pisava je kaligrafska latinična kurziva. Pisar se je posluževal ustaljenih okrajšav, uporabljal brevigrafe in tudi kontrakcije ter suspenzije ustrezno označeval. Predvidevamo, da je šlo za jezuitskega pisarja, morda tudi katerega izmed učencev višjih razredov jezuitske gimnazije. 7
2Tudi besedilo kot celota je navzven lepo urejeno. K enotni poravnavi besedila v celotnem rokopisu so pripomogli vnaprej izrisani robovi, ki so omejili pisarjev prostor in ga silili k enotnemu zapisovanju verzov. Črnilo je temno rjave barve, mestoma se njegovi odtenki posvetlijo. Sledov pack črnila je malo. Tuintam je zaradi prevelike količine črnila kakšna črka ali pa kakšen del zavoja posamezne črke nekoliko zadebeljen. Na nekaj mestih so se pisarju primerile očitne napake, saj je kakšen del besedila prečrtan. Takšna mesta so navadno popravljena znotraj same vrstice, včasih pa je popravek dopisan nad črto. Popravki posameznih črk so pogosto narejeni na samem mestu napake, tako da je napačna črka prevlečena s pravilno. Nekaj besed je neberljivih, nekaj pa je takšnih, da se jih je sicer dalo prebrati, njihovega pomena pa se niti iz sobesedila ni dalo razbrati. Na nekaterih mestih je očitno del besedila izpadel. Branje besedila je pokazalo, da se je pisarju primerilo še več napak, ki pa navzven niso opazne. Tovrstne napake bi lahko bile posledice hitenja pri prepisovanju predloge, nekatere napake pa nakazujejo možnost, da bi lahko zapis besedila drame nastajal po nareku in da so napake posledice napačnega razumevanja izgovorjenega besedila.
3Da gre za dramsko besedilo, že na prvi pogled kaže dosledno navajanje dramskih oseb na levem robu strani, ki so z izjemo dveh primerov zapisane podčrtano. Posebnost drame je zapis velike začetnice na začetku vsakega novega verza in veliko število t. i. deljenih verzov. To so tisti verzi, v katerih se znotraj enega samega verza zamenjata dve ali celo več dramskih oseb. Podčrtavanje oseb je na tovrstnih mestih še toliko bolj dobrodošlo. Dramske osebe so na začetku posameznih replik navadno navedene okrajšano. Začetki prologov, dejanj, prizorov, zborov so jasno označeni in še izraziteje lepopisno napisani. Temu sledi kratek povzetek vsebine in navedba nastopajočih oseb v posameznem prizoru. Na nekaterih mestih v dramskem besedilu se pojavijo didaskalije. Opazne so še posebne oznake, nekakšni dvojni pomišljaji, za katere se zdi, da označujejo krajše in daljše premore v govorjenju. Besedilo je na nekaj mestih poravnano izrazito desno: ponekod je to posledica menjave daljšega verza s krajšim, ponekod pa pravega razloga ni mogoče razbrati, ampak se ugiba, da bi to lahko označevalo hoteni poudarek tega dela besedila.
4Način pisarjevega zapisa besedila nakazuje, da gre za reprezentativen prepis besedila drame, ki ni nastal za potrebe same uprizoritve, ampak je bil izraz naklonjenosti in hvaležnosti vodstva jezuitskega kolegija v Ljubljani njihovemu dobrotniku in podporniku Wolfu Engelbertu Auerspergu.
1. V drugih primerkih ohranjenih ljubljanskih jezuitskih dramskih besedil v Družinskem arhivu Auerspergov, ki so ostala v prvotnem stanju, je na prvih straneh rokopisa (navadno na naslovnici ali na kakšnem veznem listu blizu nje) mogoče videti rokopisne ekslibrise. V njih so vidne tudi prvotne signature, ki so navadno zapisane v zgornjem levem robu notranje strani prve platnice, pod njimi pa so prilepljeni tiskani eklibrisi Knežje Auerspergove fidejkomisne knjižnice v Ljubljani, nanje je pripisana tudi signatura, ki pa se razlikuje od prvotne.
2. Ker ima signaturo Ms 79 na tiskanem eksibrisu pripisano že drugo ljubljansko dramsko besedilo, je verjetneje, da v primeru Haeresis fulminata oznaka »Ms 79« pomeni prvotno rokopisno signaturo.
3. Poleg tega je viden še na fol. 1 in na veznem listu zadaj.
4. Lepo se vidi še na fol. 2 in 39.
5. Enako vodno znamenje se npr. pojavi tudi na fol. 22, 25, 26, 27 in 34.
6. Na spodnji strani naslovnice je poznejši pripis Janeza Ludvika Schönlebna, s katerim je v času urejanja knjižnice Wolfa Engelberta Auersperga lastnoročno potrdil svoje avtorstvo drame: »Authore Joanne Ludovico Schönleben tunc Soc. Iesu«.
7. Pri prepisovanju besedila drame za potrebe uprizoritve so gotovo sodelovali gimnazijski učenci (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 4r). Zdi se povsem možno, da bi tudi kaligrafski prepis drame lahko postal zadolžitev kakšnega izmed učencev.