Uvod

1Schönlebnovo dramsko ustvarjanje je bilo, poleg njegovega poseganja na področje filozofije, doslej najslabše poznano in najmanj raziskano. Njegovo gledališko dejavnosti so na kratko omenili Peter Radics, Viktor Steska, Maks Miklavčič, Stanko Škerlj in Marijan Smolik.¹ Namen te spremne študije je razširiti vedenje o Schönlebnu kot dramatiku in umestiti njegovo delo v širši evropski jezuitski gledališki kontekst. Za boljše razumevanje Schönlebnovega postopnega vpeljevanja v jezuitsko gledališko dejavnost se je potrebno ozreti v njegovo zgodnje otroštvo. Še pred začetkom šolanja na ljubljanski jezuitski gimnaziji so ga verjetno nagovorile številne jezuitske pobožnosti in procesije, ki so se odvijale zunaj kolegija in so bile pogosto obogatene z »živimi podobami«, bodisi »statičnimi« (nemi in negibljivi prizori na odrih) bodisi »gibljivimi« (dramski prizori v gibanju ali odigrani kratki prizori).² V Letopisu Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove na primer beremo o vsakoletnih procesijah z Najsvetejšim v osmini praznika Sv. Rešnjega Telesa (največkrat na nedeljo neposredno po prazniku), ki so bile pogosto pospremljene s prikazom podob ali celo s pravo dramsko predstavo ali igranim prizorom.³ Posebno slovesna so bila praznovanja godov jezuitskih svetnikov. Zelo zgovoren je primer obhajanja kanonizacije Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverja, ki so ga jezuiti pripravili 5. junija 1622. V slavnostni procesiji so obhodili večji del mesta, ulice so bile slovesno okrašene, v bližini kolegija so na dvanajstih odrih prikazali različne žive (toda negovoreče) prizore iz življenja obeh svetnikov, ob koncu praznovanja pa je nebo razsvetlil celo ognjemet z gradu.⁴ Z jezuitsko dramsko ustvarjalnostjo se je Schönleben pobliže srečal v času svojega šolanja na jezuitski gimnaziji v Ljubljani v letih 1629–1635.⁵

Schönlebnovi prvi stiki z jezuitsko gledališko ustvarjalnostjo

1Pomembna elementa jezuitske vzgoje sta bila sodelovanje v dijaških Marijinih kongregacijah in pripravljanje deklamacij ter dramskih uprizoritev. Omenjena vzgojna poudarka zavzemata pomembno mesto v poročilih jezuitskih kolegijev (t. i. Litterae annuae), ki so jih vsako leto pripravljali za provincialat na Dunaju in za jezuitsko vodstvo v Rimu. Tudi v Letopisu Ljubljanskega kolegija družbe Jezusove ter drugih ohranjenih virih ljubljanskega kolegija (Diarium praefecturae scholarum, Diarium p. ministri) sta deležna posebne pozornosti. Na podlagi naštetih virov je mogoče ugotoviti, katere izmed ljubljanskih predstav je Schönleben videl v Ljubljani, in ugibati, pri katerih je morda tudi sam dejavno sodeloval. Njegovo sodelovanje je mogoče predpostavljati zlasti za drugo polovico šolanja na gimnaziji, saj so v večjih predstavah navadno sodelovali učenci višjih letnikov. Možno je, da je leta 1633 sodeloval pri tragikomediji Petrus telonarius (»Peter mitničar«), ⁶ na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1634 pri igri Antonius ob caedem Caesaris furens (»Antonij, besneč zaradi umora Cezarja«) ali igri Hercules christianus (»Krščanski Herkul«).⁷ Skoraj neizogibno se zdi njegovo igranje v predstavi Extremi iudicii dies (»Poslednje sodbe dan«), ki so jo uprizorili na začetku šolskega leta 1634/1635 na čast kneza Antona Eggenberga, ki je priskrbel nagrade. Sodelovanje se zdi še toliko verjetnejše, ker je dramo napisal Schönlebnov učitelj poetike Michael Kempski.⁸ Dobra popotnica za njegovo poznejše dramsko ustvarjanje je bilo predvsem njegovo zadnje šolsko leto 1635/1636 v Ljubljani. Tekom tega leta so se namreč zvrstile številne predstave. Ne le v njegovem razredu retorike, ki ga je vodil p. Hartger Sewing, ampak tudi v drugih. Ob pustu so igrali igro Priscianus vapulans (»Pretepeni Priscijan«), na veliki petek pri božjem grobu pripravili Historia celebris viri illustris iniuriam condonantis inimico per amorem Christi crucifixi deprecanti offensam (»Zgodba znanega in slavnega moža, ki je iz ljubezni do križanega Kristusa sovražniku, ki je prosil odpuščanja, odpustil storjeno krivico«), na godovni dan Ignacija Lojolskega pa kratko igro o sv. Ignaciju (»Drama item breve de S. Ignatio«).⁹

2Ob omenjanju Schönlebnovih prvih korakov v jezuitskem gledališču ne smemo pozabiti omeniti, da je ljubljansko jezuitsko dramatiko na začetku svoje jezuitske redovne kariere dejavno zaznamoval Nicolaus Avancini. V Ljubljano je prišel ravno v času, ko jo je Schönleben, z željo vstopiti v jezuitski red, zapuščal.¹⁰ Pozneje je Avancini postal eden najvidnejših jezuitskih dramatikov, njegova dela so se, vsaj deloma, natisnila in to celo (kar je za jezuitske dramatike izredna redkost) še za časa njegovega življenja.¹¹ V svojem ljubljanskem obdobju je pripravil več predstav, izmed njih Letopis izpostavlja (a brez navedbe avtorja) dramo Andronik, vladar Vzhoda.¹² Schönleben je v svojem popisu dogodkov iz minulih let (Collectanea ex annis praeteritis spectantia ad Gymnasii Labacensis historiam) v Dnevniku šolske prefekture navedel tri njegove predstave: Tilius Magdeburgi expugnator (»Tilly, zavojevalec Magdeburga«), Ignatius laesus (»Ranjeni Ignacij«) in Amor in monte Golgothae a feris laniatus (»Ljubezen, ki so jo na gori Golgoti raztrgale zveri«).¹³ Poleg teh je omenil tudi predstavo o sv. Martinu iz Toursa (S. Martinus Turonae Episcopus). Zanimivo ob tej predstavi je, da je poudaril, da je bila delo neznanega avtorja in očitno igrana ponovno: »/…/ authore incerto, ex archivio Collegii accepta. Priores duos actus M. Rhetoricae, posteriores tres M. Poëticae instruxit.« Ne vemo pa, ali so jo igrali v prvotni obliki ali so jo morda preoblikovali. Navedeni zapis je pomemben zato, ker izpričuje obstoj arhiva preteklih dramskih predstav v ljubljanskem kolegiju.¹⁴ Avancini sam je v enem izmed svojih del zapisal, da je v Ljubljani za uprizoritev pripravil štiri predstave: Marius, Andronikus, Tilly und die Eroberung von Magdeburg in Felicianus.¹⁵ Če torej upoštevamo vsa zbrana pričevanja o Avancinijevi dramski ustvarjalnosti v ljubljanskem kolegiju, ugotovimo, da je tukaj samostojno pripravil ali pa vsaj sodeloval pri šestih predstavah.¹⁶

3Po šolanju v Ljubljani in vstopu v jezuitski red je bil Schönleben v času svoje redovne formacije, šolanja in službovanja vsaj priča, če ne tudi dejavni del jezuitskih predstav v kolegijih na Dunaju (1635–1637, 1647–1649, 1652–1653), v Leobnu (1637–1638), Gradcu (1638–1641, 1642–1643, 1645–1647), Kremsu (1641–1642), Linzu (1643–1644), Passauu (1644–1645) in Judenburgu (1649–1650). Ali je igral ali kako drugače sodeloval v kateri izmed predstav v omenjenih kolegijih, bi se dalo ugotoviti, če bi našli katero izmed perioh ali sinops¹⁷ za predstave iz omenjenih let v navedenih kolegijih in če bi te poleg povzetkov vsebine vsebovale tudi sezname nastopajočih.

Schönlebnovi prvi znani dramski poskusi (Julianus Apostata, 1644) in možno avtorstvo drugih dram

1Pisanje dram je bilo nujni sestavni del priprave na poklic jezuitskega patra. Navadno je bila skrb za drame zaupana učiteljem retorike, niso pa dram pisali le ti, ampak tudi drugi člani kolegija: že uveljavljeni jezuitski dramatiki idr.¹⁸ Če ne že prej, se je Schönleben v vlogi pisca drame znašel v času, ko je v Linzu poučeval retoriko. Takrat naj bi po ugotovitvah Josefa Fröhlerja napisal dramo Julianus Apostata, ki pa se po dosedanjem vedenju ni ohranila. O njeni vsebini lahko zato sklepamo le po naslovu. Najverjetneje je dramsko zgodbo najbolj zaznamoval lik rimskega cesarja Julijana, ki je vladal v letih 360–363. Zaradi prizadevanja za ponovno vzpostavitev grške in rimske religije ter vzhodnih kultov se ga je prijel vzdevek »odpadnik«. Tema o krivoverskem cesarju v letu 1644, v času verskih sporov in tridesetletne vojne, gotovo ni bila naključna izbira, ampak je izhajala iz sodobnega zgodovinskega konteksta.¹⁹ Drama je bila uprizorjena sredi septembra 1644 z zelo raznovrstno in bogato opremo.²⁰ Uprizoritev je gmotno podprl grof Johann Richard von Starhemberg.²¹ Ne vemo, ali je drama obstajala samo v rokopisni različici ali je morda doživela tudi natis perioh.

2Fröhler je sklepal, da se je drama verjetno navezovala na predlogo, ki jo je 16. oktobra 1608 za uprizoritev v Ingolstadtu pripravil Jeremias Drexel.²² Za to uprizoritev je bila natisnjena tudi perioha, ki se je ohranila vse do danes.²³ Pozneje je Drexel dramo z istim naslovom pripravil tudi v Innsbrucku, in sicer v šolskem letu 1617/1618. Ta izvedba drame je še toliko pomembnejša, saj se je ohranil tudi njen rokopis.²⁴ Skoraj istočasno z omenjenima je bila drama o Julijanu Odpadniku uprizorjena tudi v Kölnu (1612), Münstru (1616) in Luzernu (1624).²⁵

3Glede na očitno priljubljenost te teme ni nujno, da je Schönlebnu za predlogo služila ravno Drexelova drama. S to tematiko bi se lahko srečal tudi kje drugje. Na primer v Gradcu so dramo s tem naslovom gotovo igrali 4. avgusta 1597 (Julianus Apostata), isti vladar pa se je pojavil tudi med glavnimi osebami drame o cesarju Jovijanu (Jovianus Augustus), ki so jo uprizorili leta 1589.²⁶ Igrali so jo tudi drugod: leta 1630 (in tudi 1659 ter 1708) v Münchnu, 1640 v Mainzu, 1648 v Trieru, 1659 v Landshutu, 1664 v Münstru, 1694 v Augsburgu, 1699 v Dillingenu, 1732 v Bambergu, leta 1739 v Celovcu.²⁷ Tudi na Dunaju so dramo o Julijanu igrali kar dvakrat v razdobju petih let, in sicer leta 1630 in 1635.²⁸

4Če je bilo pisanje dram zadolžitev učiteljev retorike, lahko predpostavljamo, da je Schönleben napisal še kakšno dramo, npr. v šolskem letu 1648/1649 na Dunaju. Takšna naloga bi mu bila lahko namenjena tudi že prej, na primer ko je poučeval poetiko v Kremsu in Gradcu (1641–1643) ali pa v času, ko je bil predstojnik katere od Marijinih kongregacij. Čeprav so nam dosedanje raziskave odstrle kar nekaj naslovov dunajskih predstav iz omenjenih dveh let,²⁹ je sklepanje o Schönlebnovem avtorstvu katere izmed njih trenutno še na ravni ugibanj. Ob raziskovalnem delu v Avstrijski narodni knjižnici na Dunaju³⁰ sem našla ohranjene periohe ali dramska besedila naslednjih dram, ki so bile na Dunaju uprizorjene v letih 1648–1649: ob pustu leta 1648 je bila uprizorjena sv. Rozimunda,³¹ za katero se je ohranila tako latinska (Sancta Rosimunda, virgo et martyr)³² kot nemška perioha (Rosimunda, die heylige Jungfraw vnd Martyrin);³³ ob podelitvi nagrad leta 1649 so igrali predstavo o sv. mučencu Evstahiju (Eustachius Der heilige Martyr).³⁴ Tudi za dramo »Evharistično-avstrijska usoda, sveta Ferdinandovi pobožnosti in pravičnosti« (Fortuna eucharistico-austriaca pietati et iustitiae Ferdinandi III. sacra),³⁵ ki ni datirana in locirana, zaradi navedb nekaterih imen v seznamu nastopajočih sklepam, da je nastala v šolskem letu 1648/1649 na Dunaju.³⁶ Za dramo Rosimunda je Müller navedel, da jo je napisal Schönleben (»von Schoensleben«), vendar vira navedbe ni pojasnil.³⁷ Valentin je povzel za njim, a jo je pripisal Wolfgangu Schoenslebnu.³⁸ V Backer-Sommervoglovi jezuitski bibliografiji pa je drama navedena tik pred navajanjem v letih 1648–1649 natisnjenih Schönlebnovih del.³⁹ Februarja 1648 je bil Schönleben na Dunaju, a je še študiral teologijo, magister filozofije in učitelj retorike je postal konec leta 1648 in to bil vsaj do konca julija 1649.⁴⁰ Če je bil (kar ni povsem gotovo) na Dunaju tudi predstojnik katere od Marijinih kongregacij,⁴¹ pa je sodelovanje pri pripravi dramskih predstav še toliko verjetnejše.

5Ugotavljanje avtorstva jezuitskih dram je v večini primerov nerešljiva uganka. Zaradi predpisane skromnosti in zahteve po anonimnosti v skladu z jezuitskim vodilom »omnia ad maiorem Dei gloriam« so avtorji v celotnem obdobju obstoja redovne dramatike ostajali skriti. Z izjemo imen vidnejših in pomembnejših jezuitskih dramatikov so se nam imena drugih največkrat ohranila zgolj po naključju: tuintam je kakšen prepisovalec ali jezuitski arhivar na rob rokopisa ali tiska periohe ali drame z drobno pisavo dopisal ime avtorja; včasih pa o avtorstvu lahko sklepamo na podlagi zapisov v letnih poročilih (t. i. litterae annuae), letopisih (t. i. annales, historia annua) ali jezuitskih dnevnikih (t. i. diarium). To dejstvo je toliko bolj zanimivo, ker po drugi strani seznami nastopajočih, ki so pogosto del perioh, natančno popisujejo tudi imena statistov in navajajo imena skladateljev, ki so poskrbeli za glasbeno spremljavo drame.⁴² A to nas v jezuitskem šolskem sistemu ne sme presenetiti: periohe namreč niso bile le v pomoč gledalcem, da so lažje sledili dogajanju na odru, ampak so bile tudi materialni dokaz o uspešnosti jezuitskega šolskega sistema.⁴³ Uspešnost jezuitskega šolskega sistema torej niso dokazovala imena jezuitskih učiteljev in dramatikov, ampak imena in uspešnost učencev.

6K Schönlebnovemu možnemu avtorstvu katere od zgoraj naštetih dram nas ne napeljuje le znano dejstvo, da je bil takrat učitelj retorike na Dunaju, ampak sama tematika, ki je v njih predstavljena. Tematsko navezovanje velja zlasti za dramo z naslovom Fortuna eucharistico-austriaca pietati et iustitiae Ferdinandi III. sacra. Igrali so jo učenci dunajskega kolegija: »A Cæſareo-Academico Societatis JESU Collegio dicata.«⁴⁴ Njeno vsebino in posvetilo (str. 3r–v) je mogoče povezati s Schönlebnovim slavljenjem habsburške pobožnosti (zlasti češčenja Marijinega brezmadežnega spočetja) v govoru na čast Brezmadežne (Panegyricus Magnae Matri Virgini sine macula originali conceptae, 1649), ki ga je posvetil cesarju Ferdinandu III.⁴⁵ Habsburško pobožnost oziroma krepost (»virtus Austriaca«) je leta 1648 izpostavil tudi v govoru Mars Austriacus D. Leopoldus Austriae marchio et tutelaris (»Avstrijski Mars, Leopold, avstrijski mejni grof in zaščitnik«), ki pa ga je navdihnil mlajši brat Ferdinanda III., Leopold Wilhelm Habsburški.⁴⁶ Ta govor je izšel sicer brez navedbe Schönlebnovega imena, a je avtorstvo izpričano na drugih mestih,⁴⁷ iz naslovnice izvemo le, da ga je govoril njegov učenec Paulus Sixtus Trauthson.⁴⁸ Ravno to ime pa je bilo tisto, ki me je navedlo k temu, da je drama Fortuna eucharistico-austriaca najverjetneje nastala v času Schönlebnovega poučevanja retorike. Isti učenec je namreč, še vedno kot slušatelj retorike, naveden med nastopajočimi v drami.⁴⁹ Seveda to Schönlebnovega avtorstva še ne potrjuje in bodo potrebne še nadaljnje raziskave, primer navajam le kot ilustracijo, kako kompleksno in težavno – ter na nek način detektivsko, je ugotavljanje avtorstva jezuitskih dram.

7Nadaljnjih raziskav bodo potrebne tudi navedbe o Schönlebnovem avtorstvu drame o sv. Rozamundi. Tisti, ki so mu jo doslej pripisali (Müller, Weller, Valentin), svojih navedb niso podkrepili z viri. Tudi na podlagi ohranjenih zapisov v letnem poročilu in letopisu dunajskega kolegija vprašanja avtorstva ni mogoče razrešiti.⁵⁰ Kanček dvoma v njegovo avtorstvo na primer poraja dejstvo, da je bila drama uprizorjena ob pustu 1648, ko Schönleben še ni poučeval retorike. Ker pa je bila vaja v pisanju govorov in dram del jezuitske formacije, je kljub vsemu možno, da bi jo napisal že med študijem teologije. Tudi dramo o sv. Evstahiju (Eustachius Der heilige Martyr)⁵¹ s Schönlebnom za zdaj povezuje le dejstvo, da je bila na Dunaju uprizorjena v času, ko je tam poučeval retoriko.⁵²

Schönlebnovo zanimanje za dramsko ustvarjalnost ljubljanskega jezuitskega kolegija

1Če torej za Schönlebnovo dunajsko obdobje zaradi pomanjkanja neposrednih virov nimamo zanesljivih dokazov o njegovem dramskem ustvarjanju, pa je ravno njegovo zanimanje in popisovanje dramske ustvarjalnosti ljubljanskih jezuitov vse od ustanovitve kolegija in skoraj do njegovega časa pripomoglo k temu, da je njegovo delovanje v jezuitskem kolegiju v Ljubljani bolje dokumentirano.⁵³ Ko je jeseni 1650 prišel v Ljubljano in postal gimnazijski prefekt, je začel pisati Dnevnik šolske prefekture (Diarium praefecturae scholarum). Vanj je umestil tudi popis glavnih dogodkov iz preteklosti ljubljanske jezuitske gimnazije in jih naslovil Collectanea ex annis praeteritis spectantia ad gymnasii Labacensis historiam (1602–1638). ⁵⁴ V tem popisu je veliko pozornost namenil prav dramskim uprizoritvam in tako pomembno prispeval k dokumentiranju jezuitskih dramskih začetkov v Ljubljani. Njegovo pričevanje je še posebej obsežno in natančno popisano za tisto obdobje, ko se je sam šolal na gimnaziji (1629–1635), in za šolsko leto 1635/1636, ko je v Ljubljani kot učitelj retorike deloval Nicolaus Avancini (1612–1686), ki je pozneje postal eden najpomembnejših jezuitskih dramatikov.⁵⁵

2Schönleben v letih 1650/1651, ko je se kot jezuit mudil v Ljubljani, ni opravljal le službe šolskega prefekta, ampak je bil tudi šolski katehist, nemški praznični pridigar, spovednik in od 22. januarja 1651 dalje tudi predstojnik dijaške kongregacije Marije Vnebovzete.⁵⁶ Njegovi vpisi v Dnevniku šolske prefekture pričajo, da ni le zbiral podatkov o preteklih dramskih uprizoritvah, ampak da je kot šolski prefekt tudi sam dajal velik poudarek javnim nastopom učencev in dramskim predstavam. Od decembra 1650 do junija 1651 so se zvrstile tako javne kot privatne, manjše (»theatrello«, »actiuncula«) in večje dramske predstave, v nekaterih pa so se prepletali elementi deklamacije in dramske igre (»semiscenica«). Na tem mestu po kronološkem zaporedju navajam tiste, pri katerih se nam je ohranil tudi naslov. Po godovnem dnevu sv. Frančiška Ksaverja so 10. decembra 1650 pripravili deklamacijo o tem svetniku in jo popestrili z dramskimi vložki (Declamatio de S. Xaverio semiscenica);⁵⁷ dober mesec pozneje (17. januarja 1651) pa deklamacijo o božji ljubezni (Declamatio de Amore divino ad praesepe damnato).⁵⁸ Na praznik Marijinega oznanjenja (25. marec 1651) so v razredu gramatike pripravili predstavo o mladem kongreganistu, ki je zapustil kongregacijo, se nato na smrtni postelji tega pokesal in bil tako ponovno deležen Marijine milosti (Adolescens sodalitatis desertor in mortuali lectulo poenitens et in gratiam Beatissimae Virginis receptus).⁵⁹ Na veliki petek (7. aprila 1651) so uprizorili krajšo predstavo o Kristusovi smrti na križu (Actiuncula de morte Christi).⁶⁰ Junija, na nedeljo ob osmini Sv. Rešnjega Telesa, pa je razred retorike na pokopališču (»in coemeterio«) igral igro Josue circumlata ad Jerichantinos muros arca victorem (11. junij 1651).⁶¹

3Schönleben pa javnih nastopov in predstav ni le spodbujal, ampak je v tem šolskem letu tudi sam aktivno sooblikoval dramski repertoar. Napisal in za uprizoritev je pripravil dramo Haeresis fulminata, ki je bila tako dolga, da so jo igrali dva zaporedna dneva, in sicer 2. in 3. maja 1651.⁶² Z njo so slovesno zaokrožili praznovanje svetega leta, pritegnili pozornost kranjskih veljakov, podelili nagrade najboljšim učencem in tako kolegiju pridobili 500 goldinarjev nagrade.⁶³ Kot je bilo predstavljeno že v predgovoru k izdaji, se je drama po srečnem spletu okoliščin ohranila v Družinskem arhivu Auerspergov na Dunaju. Ko je Schönleben po letu 1655 urejal knjižnico Wolfa Engelberta Auersperga (kar kažejo z njegovo roko napisani eklibrisi), je očitno na naslovnico rokopisa drame pripisal, da je dramo napisal »Janez Ludvik Schönleben, takrat še jezuit«. Tako je poskrbel, da je njegovo avtorstvo nesporno.⁶⁴

Drama Haeresis fulminata (1651)

1Drama Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca se na nek način tematsko navezuje na dramo o odpadniškem cesarju Julijanu, ki jo je Schönleben za uprizoritev pripravil sredi najsilovitejše vojne vihre 30-letne vojne, leta 1644 v Linzu. Leta 1651, tri leta po koncu te vojne, pa se je velikopotezno lotil prikaza zmage pravovernosti nad krivoverstvom, ki jo je naslikal na primeru vzpona in propada cesarja Anastazija I. Čeprav se dramska zgodba osredotoča na Anastazija: njegov spletkarski vzpon na prestol, krivično postopanje z nasprotniki, preganjanje pravovernih cerkvenih dostojanstvenikov in navadnih ljudi ter njegov končni propad, pa je verjetno Schönleben bolj kot usodo posameznika (tj. Anastazija), želel prikazati usodo krivoverstva nasploh.

2Svojo predstavo je Schönleben na naslovnici označil za tragedijo. Mi lahko dodamo, da gre za dramo z zgodovinsko in versko tematiko, ki pogosto posega po izrazito alegoričnem načinu prikaza. Schönlebnova obdelava tematike odstira izrazito nravstveno in didaktično težnjo. V njej prikazuje dogajanje konec 5. in v začetku 6. stoletja na dvoru v Bizancu, tako svetno kot cerkveno politiko in religiozna nasprotja, ki so jih rodile različne teološke teorije. Vse to je spretno vpleteno v prikaz življenja in delovanja, vzpona in propada, krivde in kazni osrednje dramske osebe – cesarja Anastazija I. Vsebino drame strnjeno povzema perioha, ki jo je Schönleben vključil v dramsko besedilo. Na začetek vsakega prizora in zbora, pa tudi vseh treh prologov, je dodal kratek vsebinski povzetek in ob tem naštel tudi nastopajoče dramske osebe.

3Schönleben je uprizoritev drame razdelil na dva dneva. Tako prvi kot drugi dan je predstavo uvedel prolog (Prologium II., Prologium III.). V skladu s poznoantičnimi in renesančnimi ideali je dramo razčlenil na pet glavnih delov: prolog (Prologium I.), protasis (uvod dramske igre), epitasis (zaplet po uvodu), catastasis (del drame, kjer se intriga ali dejanje, ki je bilo začeto v epitasis podkrepi in se razvije vse do katastrofe) in catastrophe (presenetljiv obrat ali zaključek, ki se konča s smrtjo glavnega akterja tragedije). V prvem prologu (Prologium I.) je tematiko, ki se je pozneje odvila na odru, navezal na polpreteklo zgodovino Kranjske. Čeprav uporabljena metaforika mestoma napeljuje na Turke in turške vpade,⁶⁵ pa je verjetneje, da je Schönleben preko Anastazijevega krivoverstva želel potegniti vzporednico z luteranstvom in protestantizmom na kranjskih tleh. To jasno odslikavajo besede Prvega genija odposlancev (str. 3r) in Pobožnosti (str. 3v):

»Prvi genij odposlancev

Dežel poguba, kuga, smrt, in vsega

zla je vedno mati kriva vera.«⁶⁶

»Pobožnost

Če bi se kriva vera še en dan

mudila v vaših krajih, bi bilo preveč,

junaki, da bi ta zločesta kuga

prebivala še tu, v deželah kranjskih.

Še eno samo uro bi bilo preveč.

Saj kuga ne prešteva več petletij,

stoletje drugo že ošabno snuje,

kako brezkončno vrsto let bi tu ostala.«⁶⁷

4V nadaljevanju prvega prologa je Schönleben deželo Kranjsko oprl na auersperški temelj, med drugimi kranjskimi rodbinami je poimensko izpostavil tudi Ursine in se v nadaljevanju posredno obrnil na vse kranjske veljake:

»Prvi genij Dežele

Presrečna slava Auerspergov! Nenehne zmage

množile bodo jo in jo krasile.

Drugi genij Dežele

In tudi za Ursine raste lovor naj v obilju.

Tretji genij Dežele

In tudi tem, ki v njih sta rimska vera in pobožnost.

Četrti genij Dežele

In tudi tem, ki starodavnega rodu so in vrline.

Peti genij Dežele

In tudi zanje, ki z vrlinami množe vrline.«⁶⁸

5Prolog zaključijo vzkliki oziroma že kar slavospev (epinicij) kranjske Pálade, genijev odposlancev in Dežele avstrijski vladarski hiši, Auerspergom, drugim kranjskim plemenitašem in deželi Kranjski:

»Pálada

Živi Bogu, Avstrija, in nam in sebi živi neminljivo!

/…/

Prvi genij odposlancev

Cesarskim orlom vedno zvesta in pokorna

živi, hiša Auerspergov, neminljivo.

/…/

Pálada

Ve tudi, o rodbine plemenite, na cesarja ukaz

pripravljene, prvaki izbrani vseh junakov,

živite dolgo srečno v soncu slave.

/…/

Pálada

Juhej zavpijte! Trikrat juhej! S Palado recite: živela

Kranjska, kaznovalka krivoverstva, naj traja skozi čase.«⁶⁹

6Z drugim prologom (Prologium II.) Schönleben stopi v več kot tisoč let oddaljeno preteklost, gledalce v dramsko dogajanje uvedejo alegorične podobe: dve Krivi veri, Nedolžnost, Nemezis, Vera, Evropa, Azija in Vzhodno cesarstvo. Nastopata tudi Zenonov in Anastazijev genij, preko katerih Schönleben predstavi dva glavna motiva drame: Zenonovo tragično smrt in Anastazijev zločinski vzpon na oblast. Tukaj v grobem nakaže tudi že razplet drame: končno zmago pravovernosti nad herezijo. Po drugem prologu se v petih dejanjih zasnuje, zaplete in razplete dramska zgodba, ki Anastazija pripelje do tragične smrti: po sklepu bogov umre zaradi udara strele. Prvi dve dejanji drame sta se odigrali prvi dan; tretje, četrto in peto pa dan pozneje.⁷⁰

7Posebnost in zanimivost drame je, da smo sredi drugega prizora drugega dejanja, s katerim Schönleben začne dramski zaplet oziroma epitasis, priča »drami v drami« s pomenljivim naslovom: »Enallage« (str. 26r–32r) oziroma »Imperium doloris et gaudii« (»Oblast bolečine in veselja«). Na bizantinskem dvoru dramo v Anastazijevi prisotnosti uprizori Najvij ⁷¹ s svojimi igralci. Zanimivo pri tej »drami v drami« je, da ima – tako kot navadno jezuitske drame – na začetku svojo perioho s kratkim povzetkom celotne vsebine drame. Iz nje lahko razberemo, da jo je Schönleben vsebinsko utemelji na misli Seneka Mlajšega: »Nobena usoda ne traja dolgo; izmenjujeta se bolečina in veselje, le da je veselje krajše.« Na kratko lahko njeno vsebino povzamemo takole: bolečina in veselje se prepirata za oblast nad človeškim duhom, zato ju pokličejo pred Jupitrov tribunal; Jupiter z Merkurjevo pomočjo skliče vse bogove k zborovanju, da bi razsodili, komu od njiju pritiče oblast. Čeprav se mnenja bogov razlikujejo, na koncu priznajo oblast nad človeškim duhom obema, tako bolečini kot veselju.

8Dramo Haeresis fulminata je Schönleben posvetil svojemu prijatelju in zaščitniku Wolfu Engelbertu Auerspergu. Njegovi blagohotnosti jo je izročil že na naslovnici, daljše in konkretnejše posvetilo rodbini Auersperg pa je sledilo med verzi prvega prologa (str. 2r–5r). Drama je bila tako obsežna in organizacijsko zahtevna, da so uprizoritev razdelili na dva zaporedna dneva, in sicer na drugi 2. in 3. maj 1651. Wolfovo navdušenje nad dramo je bilo tolikšno, da je kolegiju podaril 500 goldinarjev, za učence izprosil tri izredne dneve počitnic, Schönlebna pa skupaj s patrom Harrerjem nagradil z izletom na Bled.⁷²

9Posebnost drame je veliko število različnih dramskih vlog, nekateri izmed likov nastopajo v večjem številu in imajo le krajše replike (npr. geniji Nemezis, geniji Pravičnosti, strahovi, vzhodnjaki, Bizantinci, suličarji, kardinali itd.), kar kaže na to, da so v predstavo želeli vključiti karseda veliko število učencev. Kolikšno je bilo dejansko število učencev, ki so nastopili v predstavi, bi nam lahko pomagali odkriti nemška in latinska perioha, ki jo je (kot je v Dnevniku šolske prefekture zapisal Schönleben sam), za potrebe uprizoritve dal natisniti kolegij.⁷³ Na žalost nam doslej še ni uspelo odkriti nobenega ohranjenega primerka.

Ohranjena pričevanja o uprizoritvi drame Haeresis fulminata v virih

1Ohranjeno besedilo drame kaže, da je bila uprizoritev Haeresis fulminata obsežna in pompozna, in da je z njo kolegiju uspelo pritegniti pozornost kranjskih veljakov in navdušiti širše kroge, ki so prisostvovali predstavi (starši učencev, člani jezuitskih kongregacij, mestno in okoliško prebivalstvo). Kako se je velikopoteznost predstave izrazila v praksi, je z razdalje skoraj štirih stoletij težko soditi. Okoliščine uprizoritve naj nam zato pomagajo razumeti ohranjena pričevanja o predstavi, ki so se ohranila na več mestih (najpomembnejši vir je s Schönlebnovo roko pisano pričevanje v Diarium praefecturae scholarum). Veliko podrobnosti o predstavi pa nam izdaja besedilo samo – tako z vsebino kot z zgovornimi didaskalijami.

2Schönleben je v dnevnik šolske prefekture zapisal, da je bil tisto leto šolski prefekt hkrati tudi katehist študentov in da od velike noči do binkošti (tj. od 9. aprila do 25. maja) ni bilo verouka, ker je bil katehet zaposlen s pripravljanjem drame in ker je bil nekaj časa odsoten iz kolegij.⁷⁴ Tako je, čeprav ni pisal v prvi osebi in poimensko, že v dnevniku izdal, da je on avtor drame Haeresis fulminata, medtem ko Letopis in Dnevnik p. ministra avtorja nista navedla. Kot je bilo že omenjeno, je svoje avtorstvo pozneje potrdil s svojim pripisom v lepopisni rokopisni izvod drame, ki se je ohranil v knjižnici Auerspergov: »Authore Joanne Ludovico Schönleben tunc Soc. Iesu«.⁷⁵

3Schönleben pa v Dnevniku šolske prefekture ni zapustil le dragocenega pričevanja o svojem avtorstvu, ampak je na posameznih mestih opisal tudi same priprave na uprizoritev drame. Dne 27. marca 1651 je zapisal, da so razdelili nekatere vloge za dramo in da izbrali nekaj učencev, da so za potrebe predstave prepisali besedilo drame:

»Die 27 Martij diſtributæ aliquæ perſonæ pro Comoedia. Vocati aliquot iuuenes qui actionem deſcriberent in Collegio mane et à prandio etiam tempore ſcholarum, ut citius expedirent.«⁷⁶

4Na veliki teden, v sredo (5. aprila), bi morali imeti učenci verouk, a so ga zaradi prezaposlenosti prefekta s pridiganjem in pripravo predstave nadomestili učitelji, vsak v svojem razredu.⁷⁷ Izvemo tudi, da sta bila po beli nedelji (po 16. aprilu) v šoli dva prosta dneva, da so lahko poskusno zaigrali dramo: »Poſt Dominicam in Albis bis recreatio tota die propter probationem Actionis.«⁷⁸ Kot je bilo že navedeno, so potem dramo slovesno uprizorili 2. in 3. maja ter zanjo dobili 300 goldinarjev nagrade (»NB 300 R«).⁷⁹ V duhu svoje samokritičnosti in perfekcionizma⁸⁰ je Schönleben v zapisu o uprizoritvi namignil tudi na pomanjkljivosti predstave, a v isti sapi pripomnil, da so bile priprave (pre)kratke:

»Die 2^a et 3^a exhibita est Tragoedia Hæreſis Fulminata ſeu Anaſtaſius Orientis Tyrannus Hæreticus, Præmia dedit Inclyta Prouincia pro Anno præterito 1650^o ſucceſſa utcunque felici, tametſi modica probatio anteceſſerit, et multa absolui non potuerint, propter temporis breuitatem, et Actorum quorundam importunitatem.«⁸¹

5Zabeležka patra ministra v dnevniku je odražala zadovoljstvo nad predstavo. Zapisal je, da se je oba dneva zbralo veliko gledalcev, še zlasti plemičev; drugi dan še več kot prvi. Predstava je prvi dan trajala tri ure in pol, drugi dan pa tri ure in petnajst minut, temu pa je sledila še podelitev nagrad:

»2 [Mai] Fuit in ſcenam datus Anaſtaſius Imperator. Hæc Actio fuit dedicata Prouinciæ, huius actionis media duntaxat durauit a 2 hora pomeridiana usque ad mediam 6. habuit frequentiſſimos spectatores, et Præcipuâ Nobilitatê. 3 [Mai] Altera pars huius Actionis cœpit a quadrante ad 2, et durauit usque ad mediam 5. numerus spectatorum hesternum ſuperauit. finita actione diſtribuebantur prœmia.«⁸²

6Da je bila predstava gledalcem, še zlasti deželnemu glavarju Wolfu Engelbertu Auerspergu, v zadovoljstvo, priča dejstvo, da je zaradi nje zaukazal tridnevne šolske počitnice,⁸³ Schönlebna in patra Harrerja pa povabil s seboj na Bled.⁸⁴

7Schönlebnovi zapisi v Dnevniku šolske prefekture so pomembni tudi zato, ker je v njih izdal nekaj podrobnosti, ki se nanašajo na opremo in pripravo uprizoritve. Povedal je, da so za to predstavo sešili precej novih oblek različnih barv in opisal nekatere izmed njih. Našteva oblačilo za cesarja, rimska oblačila, vojaški plašč, tiare, prestole in devet parov koturnov:

»Curatæ pro hac Actione complures ueſtes nouæ auxerunt Comicum apparatum. Cæruleoflauus habitus Cæſareus ex ſerico, duæ aliæ Romanæ ueſticulæ ſericeæ rubræ, et vna uariegata. vna ê flauo ſerico, ê coerulea et flaua tela, et aliæ eiuſmodi plures. Paludamentum item magnum rubeum, præter cothurnoſum paria 9, Cidares Perſicas et ſolia.«⁸⁵

8Pomembna je tudi informacija, da so za to uprizoritev natisnili latinsko in nemško perioho za vsak dan posebej in da sta ti vsebovali tudi seznam nastopajočih učencev:

»Impreſſæ Periochæ Germanicæ et Latinæ pro utraque die ſeparatim, adiectis etiam nominibus Actorum.«⁸⁶

9Zastavlja se vprašanje, ali so bile natisnjene latinske in nemške periohe ali dvojezične latinsko-nemške periohe za vsak dan posebej. Oboje je možno, a glede na to, da so bile natisnjene za vsak dan posebej, se zdi verjetneje, da so bile dvojezične. Doslej se ni odkril še noben primerek periohe za to predstavo, ohranil se ni niti ob rokopisu drame v Družinskem arhivu Auerspergov.

10Uprizoritev drame o cesarju Anastaziju je pohvalil tudi pisec letopisa za leti 1650–1651. Zapisal je (prevod Marije Kiauta):

»Ob svojem času smo kot običajno prirejali gledališke predstave. Med drugimi je je izzval velik aplavz ‘Anastazij, vladar vzhoda’, ki smog a prikazovali dva dni v čast presvetlih deželnih odličnikov. Za dokaz, da je predstava ugajala, naj bo dejstvo, da so v zahvalo poslali kolegiju v dar 500 goldinarjev.«⁸⁷

O vlogi glasbe v Schönlebnovi v drami

1Ohranjeno besedilo drame Haeresis fulminata kaže, da sta pomembno mesto v drami gotovo zavzemala tudi glasba in ples, ki sta povečala dramatičnost posameznih prizorov in s svojimi interpretativnimi možnostmi poudarila odločilne podtone in poudarke. Nedvoumen dokaz za integralen pomen glasbe za predstavo so trije notni zapisi v prvem zboru ob koncu tretjega prizora prvega dejanja (str. 13r–v). Ti notni zapisi na prvi pogled izgledajo kot glasbenoteoretični zapisi. Ker se Schönleben tudi v samem dramskem besedilu poigra s solmizacijskimi zlogi, se zdi, da ti očitno predstavljajo integralen del vsebine. Še toliko bolj zato, ker se v samem besedilu ti pojavijo v enakem vrstne redu kot predtem v notnem zapisu.⁸⁸ Po mnenju muzikologov verjetno ni naključje, da se v notnih zapisih pojavijo ravno ti intervali, a razlog za takšno izbiro ostaja za nas prevelika uganka.⁸⁹ Zapisi so lahko bili namig na glasbeno točko, ki je sledila, a ni bila vključena v zapis besedila drame. Da to zelo verjetno drži, kaže sam zapis dramskega govora na strani 13r. Če bi ta notna zapisa spadala k repliki Prilizljivosti, avtor drame verjetno ne bi ob koncu obeh notnih zapisov ponovno poudaril, da gre za repliko iste osebe. Zdi se, da je na tem mestu šlo za peti dialog Prilizljivosti z nam neznano dramsko osebo. Zelo verjetno je tudi, da je bilo celotno besedilo prvega zbora (str. 12v–14r) peto. To dokazujeta dva verza v repliki Prilizljivosti na strani 13r:

»Nauči se to pesmico, ki z njo boš čast
očaral; pojem jo naprej, ti moduliraj.«⁹⁰

2Prav tako pa tudi replika Prilizljivosti na strani 13v, neposredno pred tretjim notnim zapisom:

»Mogoče malce, za spoznanje, tiše poj.«⁹¹

3Možnost, da je bilo besedilo zborov peto in da ga je spremljal ples, nakazujejo tudi oznake »strofa«, »antistrofa« in »epoda« (str. 55r–56v) v prvem zboru ob koncu tretjega prizora četrtega dejanja. To sklepanje še dodatno potrjuje replika Šestega strahu (str. 56r–v), v kateri je uporabljen glagol peti (»canit«):

»Boj se, bednik, ognja strele,
smrt sluteč o tem ti pojem.«⁹²

4Povsem mogoče je, da so bili peti tudi nekateri drugi deli besedila, ne le zbori. Na začetku tretjega prizora prvega dejanja (str. 10v), ko Anastazij išče cesarico Ariadno, da bi si jo pridobil na svojo stran, jo najverjetneje na vrtu zmoti med petjem:

»Zdaj že blažja sapa veje,
blagi dih zefira struja,
zažarite, krasne oči,
zemlje očesca drobna.
Zažarite, zvezdice,
svoj obraz odkrijte:
o ve, bele lilije,
vrtnice škrlatne,
narde, ki pri tleh ležite,
vi, žafrani plameneči«

5Ko ga Ariadna zagleda, se vznemiri, preneha s petjem in se sprašuje:

»Kdo je tu?
V skrbeh, z obrazom mrkim, kakor da bi nase
pozabil, snuje kaj velikega Anast.«⁹³

6Glasbeno obarvan je bil tudi začetek četrtega prizora prvega dejanja, ko je že osmi verz prizora prekinila simfonija (str. 14v: »Symphonia intercedit«). Lahko je šlo samo za instrumentalno glasbo ali pa kombinacijo petja in instrumentalne spremljave. Samo na podlagi didaskalije je vsakršno sklepanje o podrobnostih zgolj ugibanje. Glede na napoved oseb v uvodu prizora, kjer so imenovani tudi dvorjani in štiri sence, ki pa nimajo svoje replike v prizoru, je možno, da so ti nastopili bodisi v orkestru, ki je izvajal simfonijo, bodisi s plesom, ki ga nekaj verzov nižje napove Ariadnina replika (»Zarajajte, efebi, v gostem zboru nog.«). Najmanj dva plesna vložka pozneje nakažeta didaskaliji, v katerih je omenjen trikoračni ples (»tripudium«).⁹⁴

7Glas rogov, petje in ploskanje so zaznamovali tudi začetek drugega prizora drugega dejanja (str. 25r).⁹⁵ To so bili trenutki neposredno po Anastazijevem ustoličenju, tik preden se je njemu na čast na dvoru uprizorila igra »Enalaga« (t. i. drama v drami). Iz didaskalij in vsebine replik je mogoče sklepati, da so prizor najprej prekinili glasbeniki z rogovi. Kot nam nakaže Urbicijeva replika, je zapel tudi zbor:

»Zatrobite, rogovi, zbor, zapoj svečano,
slavite, ploskajte, ljudje po vseh križiščih.«⁹⁶

8Kakšna je bila skladba in kakšna je bila njena vsebina, ni nakazano. Trobljenju rogov in petju so se nato pridružili še silenciariji s ploskanjem (»Scena interrupta. Plausus silentiariorum.«), ki so po prekinitvi prizora prvi dobili besedo (str. 25r–v). Ker se v napovedi prizora omenja deset silenciarijev, z repliko pa jih nastopi le šest, bi bilo možno, da so se preostali štirje pridružili tovarišem samo pri ploskanju, mogoče pa je tudi, da je vseh deset silenciarijev povezovalo petje in da so predstavljali tisti zbor, ki ga je Urbicij spodbudil k petju.

9Vlogo glasbe nakazujejo tudi didaskalije, v katerih se omenjajo trombe, in deli dramskega besedila, ki omenjajo rogove. Navajanje didaskalij v besedilu ni dosledno (morda je to posledica pisarjevega površnega prepisovanja predloge), zato je sklepanje o glasbeni podobi drame otežkočeno. Verjetno bi bil glasbeni vidik uprizoritve lažje opredeliti, če bi se nam poleg besedila ohranila tudi natisnjena perioha, v katerih so navadno navedeni tudi glasbeniki in plesalci.

Drame s podobno tematiko na jezuitskih odrih širom Evrope

1Podrobna analiza drame Haeresis fulminata je pokazala, da je Schönleben preko osebe cesarja Anastazija I., njegovega vzpona na oblast, vladanja in osebnega propada, prikazal zapleteno poglavje zgodnjebizantinske politične in verske zgodovine. V dramski zgodbi je združil različne motive in jih prelil v pestro odrsko dogajanje. Od kod je črpal motive in kako jih je preinterpretiral po svoje, je domala nemogoče reči, ker ne poznamo zgodovinopisnih in drugih virov, ki so mu bili na voljo. Ker je jezuitsko gledališče želelo tudi poučevati, je malo verjetno, da bi si katero od vsebinskih podrobnosti svoje dramske zgodbe enostavno izmislil. Gotovo je moral nanjo naleteti v kakšnem izmed svojih virov in jo prepoznati za zgodovinsko resnico.

2Ker so v jezuitskem gledališču širom Evrope tematska navezovanja pogosta, se seveda tudi ob tako kompleksni dramski zgodbi o Anastaziju I., kot je Schönlebnova, takoj zastavi vprašanje o možnih vplivih na nastanek drame. Zaradi tega sem pregledala obstoječe popise dram v kolegijih v Linzu,⁹⁷ Steyrju,⁹⁸ Gradcu,⁹⁹ na Dunaju¹⁰⁰ in v Celovcu,¹⁰¹ a drame, ki bi pred letom 1651 obravnavala Anastazija I., nisem našla. Prav tako jezuitske gledališke obdelave Anastazija I. pred letom 1651 ni mogoče najti v zbirki ohranjenih perioh in dram Marie Szarota.¹⁰² Tudi Johannes Müller, ki je napisal eno prvih temeljitejših študij o jezuitski dramatiki v nemškem govornem prostoru,¹⁰³ dram o cesarju Anastaziju I. ne navaja. Popisi jezuitske dramske ustvarjalnosti v nemškem govornem prostoru, ki jih je pripravil Jean-Marie Valentin, in popisi jezuitskih šolskih gledaliških iger na območju današnje Madžarske pa prinašajo poročila o osmih predstavah o Anastaziju I. v letih 1658–1768. Uprizoritve navajam v kronološkem vrstnem redu:

1. Porrentruy (Pruntrut – Švica), 3. in 5. september 1658:
   Anastasius Tragoedia sive Impietas Manichaeo-Haeretici fulminata Pietas
   Justini Orthodoxi coronata a Pietate Joannis Episcopi Constantinopolitani ¹⁰⁴
2. Trnava, 1689:
   Vindicta a divina Nemesi inflicta, seu Anastasii ambitio fulmine castigata ¹⁰⁵
3. Juliers (Jülich, zahodna Nemčija), september 1705:
   Perfidia in Anastasio Caesare fulmine icta ¹⁰⁶
4. Porrentruy (Pruntrut – Švica), 28. april 1728:
   Impietas punita in Anastasio et pietas triumphans in Justino ¹⁰⁷
5. München, 3. in 6. september 1734:
   Anastasius Dicorus ¹⁰⁸
6. Brigue, 1754:
   Anastasius ¹⁰⁹ (Ker je naslov zelo kratek in nedoločen, ni povsem gotovo, ali je šlo res za dramo o cesarju Anastaziju I. Lahko bi obravnavala tudi svetnika Anastazija Antiohijskega ali egiptovskega mučenca Anastazija.)
7. Sion, 1767:
   Anastasius ¹¹⁰ (Tudi o tej drami se poraja enak dvom, kot pri zgornji.)
8. Miskolc, 1768: 
   Anasta sius Dicorus. Tragoedia Ludis theatralibus acta per praenobilem, nobilem ac ingenuam Juventutem gymnasii Miskolcziensis /…/ MDDCCLXVIII.¹¹¹

3Če sta življenjska zgodba cesarja Anastazija I. in okoliščine njegove vladavine jezuitske dramatike pritegnila relativno pozno, pa je bil zanje lik njegovega predhodnika na cesarskem prestolu Vzhoda, cesarja Zenona, zanimiv že relativno zgodaj. Prvo znano uprizoritev drame o Zenonu so pripravili v Ingolstadtu. Tej je relativno kmalu, že leta 1620, sledila drama Josepha Simonsa. O njej vemo, da je nastala tega leta, ne vemo pa, ali je bila tudi uprizorjena. Prvi natis je doživela leta 1648 v Rimu, leto pozneje pa je bila natisnjena še v Antwerpnu. Nato je bila vsaj še dvakrat ponatisnjena skupaj s preostalimi štirimi Simonsovimi tragedijami iz leta 1620.¹¹²

4Pred uprizoritvijo Schönlebnovega Anastazija so nastale ali bile uprizorjene štiri drame o cesarju Zenonu, za njo pa v letih 1651–1742 še devet. Po kronološkem zaporedju naštevam vse doslej odkrite dramske uprizoritve o Zenonu:

1. Ingolstadt, 17. oktober 1618:
   Zeno ¹¹³
2. Innsbruck, september (?) 1639:
   Zeno Imperator ¹¹⁴
3. Ljubljana, konec leta 1645:
   Zeno Orientis Imperator ¹¹⁵
4. Rim, 1648; Antwerpen, 1649:
   Zeno. Tragoedia Iosephi Simonis Angli /.../. Romae, Typis Haeredum Francisci CorbelIetti, 1648 Zeno /.../. Antverpiae, Typis Francisci Canissii, 1649¹¹⁶
5. Köln, 6. november 1651:
   Zeno ¹¹⁷
6. Porrentruy, 1656:
   Zeno Imperator ¹¹⁸
7. Emmerich, 1671:
   Zeno ¹¹⁹
8. Nyitra, 1719:
   Vivida mors in sepulchrali urna Zenonis imperatoris orientalis ¹²⁰
9. Nyitra, 1724:
   Vivida mors in sepulchrali urna Zenonis imperatoris orientalis ¹²¹
10. Hildesheim, 25. in 26. september 1722:
    Hoffart kommt zum Fall Das ist Zeno vor dem Tod begraben ¹²²
11. Köln, 1733:
    Zeno Imperator ¹²³
12. Bonn, 1739:
    Zenonis ambitio mulctata ¹²⁴
13. Aix-la-Chapelle, 26. in 27. september 1742:
    Zeno Tragoedia ¹²⁵

5Lik Zenona je odigral pomembno vlogo tudi v Schönlebnovi drami Haeresis fulminata. Ker je iz Letopisa Ljubljanskega kolegija mogoče ugotoviti, da so dramo o Zenonu jezuiti v Ljubljani uprizorili konec leta 1645,¹²⁶ je zelo verjetno, da se je Schönleben v prikazu Anastazija naslonil na to predstavo. Dramo Zenon, vladar Vzhoda so igrali konec leta 1645 oziroma na začetku šolskega leta 1645/1646. Posvetili so jo kristopolskemu škofu, ki je bil tudi prošt stolne cerkve in poverjenik deželnih stanov. Predstava je bila uspešno uprizorjena in je požela velik aplavz gledalcev:

»Dedere in scenam 'Zenonem, Orientis Imperatorem' pro renovatione, munerario illustrissimo et excellentissimo episcopo Cristopolitano praeposito cathedralis ecclesiae et ordinum legato. Tulit plausum a cavea.«¹²⁷

6Ker z izjemo navedenega pričevanja, o drami ne vemo pravzaprav ničesar, je o njenem vplivu na Schönlebnovo Haeresis fulminata težko soditi. Tudi če nanj ni vplivala in je k obravnavi pristopil povsem samostojno, pa obstoj te drame nakazuje zanimanje ljubljanskih jezuitov za zgodovino Vzhodnega rimskega cesarstva in njegovo pestro politično ter z verskega vidika nemirno preteklost že pred Schönlebnom. Tega pa ne potrjuje le drama o Zenonu, ampak tudi drama o škofu Nikolaju, ki so jo v Ljubljani uprizorili leta 1642, in v njej izpostavili njegov boj proti arijanstvu (Manus D. Nicolai Myrensis episcopi zelo fidei in Arii hæresim armata).¹²⁸ Navsezadnje so se tudi v prvi doslej znani v celoti ohranjeni ljubljanski drami lotevali nasprotij med pravovernostjo in krivoverstvom, le da so tam izhajali iz polpretekle zgodovine: Antitheſis nascentis Soc: Jesu & Lutheranæ hæreſeos (1640).¹²⁹

7O priljubljenosti zgodnjebizantinske zgodovine pri jezuitskih dramatikih vse od začetka 17. pa do sredine 18. stoletja ne pričajo le uprizoritve o Zenonu in Anastaziju, ampak tudi dramska obravnava drugih vsebinskih izsekov iz pestre zgodovine Vzhodnega rimskega cesarstva. Posegali so zlasti po cerkveni zgodovini in verskih nasprotjih zgodnjekrščanskih stoletij, ki so pozneje pripeljali do velikega razkola med Zahodno in Vzhodno Cerkvijo.

Sklep

1Janez Ludvik Schönleben je dramo Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca napisal na vrhuncu svoje jezuitske redovne poti. Že prvi vtis ob najdbi rokopisnega besedila leta 2013 je dal vedeti, da ne gre za delo gledališkega začetnika, ampak za jezuita, ki je gotovo moral imeti že nekaj izkušenj s pisanjem in uprizarjanjem dram. To dejstvo je odločilno usmerilo potek raziskav tega kompleksnega dramskega besedila. V ospredju zanimanja ni bila samo vsebina drame, ampak tudi okoliščine uprizoritve in raziskovanje možnih vplivov za nastanek drame in razlogov za izbiro ravno teh motivov. Raziskovanje se je usmerilo v iskanje drobcev iz Schönlebnovega šolanja in jezuitske redovne formacije, ki bi nakazali njegovo zorenje kot dramatika. Odkrite podrobnosti o njegovem izpričanem in drugih možnih dramskih poskusih pomagajo razumeti tudi dramo Haeresis fulminata.

2Ohranjeno besedilo je odprlo premnoga vprašanja o gledališki izvedbi drame, ki so vodila k natančnemu branju možnih posrednih virov. Čeprav odkritih opisov morda ni toliko, kot bi si jih želeli, jih je vseeno veliko več, kot se nam jih je ohranilo o drugih ljubljanskih predstavah. Vsi ti novoodkriti drobci: o razdeljevanju vlog, prepisovanju besedila drame, o vajah, poskusni uprizoritvi slabe tri tedne pred predstavo, novi gledališki opremi (raznovrstnih oblekah in drugih pripomočkih), tisku perioh in trajanju predstave, nam povedo veliko več, kot lahko razberemo samo iz dramskega besedila in didaskalij. Če upoštevamo oboje, se pred našimi očmi izriše podoba o pompozni in bogati uprizoritvi, obogateni z glasbo in plesom, z raznolikimi prizorišči, bogato in raznoliko scenerijo, odrskimi efekti, slikovitimi oblačili in zanimivo ter napeto zgodbo.

3Ker je bila Schönlebnova Haeresis fulminata med dramskimi besedili ljubljanskih jezuitov odkrita prva, primerjave s sočasno produkcijo v Ljubljani sprva niso bile mogoče. Ko sem pozneje ob raziskovalnem delu v Avstrijski narodni knjižnici Schönlebnovo dramo primerjala s sočasno gledališko produkcijo na Dunaju in v drugih kolegijih nekdanje Avstrijske jezuitske province, sem ugotovila, da njegovo besedilo ne zaostaja za drugimi sočasnimi jezuitskimi predstavami. Oktobra 2018 so se v Družinskem arhivu Auerspergov na Dunaju našla še izgubljena besedila in periohe nekaterih ljubljanskih predstav iz let 1640–1672. Primerjava z njimi je pokazala, da drama Haeresis fulminata skupaj še z nekaterimi drugimi izstopa tudi v ljubljanskem merilu. Za merilo nam seveda služi le kratko obdobje dvaintridesetih od skupaj sto šestinsedemdesetih let izpričane jezuitske gledališke dejavnosti v Ljubljani. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje (za zdaj še brez možnosti odgovora), kakšna bi bila naša sodba o Haeresis fulminata, če bi podrobneje poznali tudi dramsko produkcijo drugih let (če bi našli še več v celoti ohranjenih ljubljanskih dramskih besedil). Upam, da bo tudi to vprašanje kdaj lahko dobilo svoj odgovor, seveda ne v prvi vrsti zaradi primerjave s Haeresis fulminata, ampak zato, da bi lahko podrobneje odstrli tudi zgodnejše in poznejše obdobje jezuitske gledališke dejavnosti v Ljubljani in tako spremljali njen razvojni lok od prihoda jezuitov v naš prostor pa vse do razpusta reda leta 1773.