Monika Deželak Trojar
1Znanstvenokritična izdaja drame Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca predstavi rokopisno besedilo drame tudi v njegovi prvotni obliki, saj želi tako bralcu omogočiti avtentičen stik z besedilom. Ob diplomatičnem prepisu in prevodu je prikazana tako notranjost kot zunanjost rokopisa: besedilo drame, vezni listi, notranje strani platnic in zunanja platnica. Rokopis drame reproducirajo digitalni posnetki ločljivosti 300 dpi. Narejeni so tako, da je na njih vidna celotna stran enega folija, tako z zunanjimi tremi robovi kot z notranjim robom, pri katerem se vidi tudi rob predhodnega ali sledeča folija.
2Digitalni faksimile je junija 2013 naredilo podjetje Mikrofilm- und Scantechnik GmbH, ki je bilo pooblaščeno za izdelavo digitalnih kopij gradiva Hišnega, dvornega in državnega arhiva na Dunaju (Haus-, hof- und Staatsarchiv). Dovoljenje za objavo digitalnega faksimila drame Haeresis fulminata kot integralnega dela te elektronske znanstvenokritične izdaje je novembra 2019 dalo vodstvo Hišnega, dvornega in državnega arhiva na Dunaju (Haus-, hof- und Staatsarchiv). Digitalne posnetke je za potrebe te objave uredil Marko Zaplatil.
1Diplomatični prepis dramskega besedila zvesto sledi izvirniku, saj ohranja vse njegove značilnosti, tako na zunanji kot tudi na notranji ravni besedila – tako na ravni posameznih besed in vrstic kot na ravni strani in posameznih dramskih prizorov.
2Diplomatični prepis sledi prvotni delitvi besed med vrsticami. Upošteva podčrtane, prečrtane, popravljene, pripisane in nad črto dodane dele besedila, označuje tudi manjkajoče besede in nepopolne dele besedila. Dosledno označuje brevigrafe, suspenzije, kontrakcje in okrajšave. Zaporedne številke ob navajanju dejanj, prizorov in zborov so razumljene kot okrajšave le v primerih, ko imajo številke ob sebi dopisano ali nadpisano črko ali zlog ( Scena i a – Scena prima, Actus 5͠ us – Actus quintus).
1Zapis male in velike začetnice se ravna po izvirniku, upošteva tudi zapis velike začetnice na začetku verzov. Diplomatični prepis dosledno sledi zapisu glasov v izvirniku in ohranja naglasna znamenja. Ločuje zapis dolgega ſ in kratkega s. Ohranja ločevanje med v in u, i in j, ii ter ij in dosledno zapisuje ligature ( æ, &). Tudi zapis ločil odslikava izvorno podobo rokopisnega izvirnika.
1Diplomatični prepis prikaže vse brevigrafe, akronime, suspenzije in kontrakcije v njihovi prvotni obliki in ob tem ponudi tudi razvezano obliko. Ob vsakem pojavu navedenih oblik okrajšav, je kot okrajšana označena celotna beseda, zato se tudi razvezana nanaša na celotno besedo in ne le na njen okrajšani del.
2V diplomatičnem prepisu so uporabljene naslednje okrajšave:
| Diplomatični prepis okrajšave | Razvezava okrajšave |
|---|---|
| ' | 1okrajšava za končni -e; 2na primer: men' – men e |
| ʾ | 1okrajšava za končni -m; 2na primer: suuʾ – suu m |
| ₉ | 1okrajšava za končni -us; 2na primer: virtutib₉ – virtutib us |
| tɿ | 1okrajšava za končni -tur; 2na primer: rotantɿ – rotan tur |
| و | 1okrajšava za začetni con-; 2na primer: وsignent – con signent |
| ͠q | 1okrajšava za enklitiko –que; 2na primer: Fratris͠q – Fratris que |
| ͠ | 1označuje več vrst okrajšav znotraj besede (podvojeno črko, manjkajočo črko, suspenzijo, kontrakcijo); 2na primer: ge͠meus – ge mm eus, perim͠ut – perimu n t, ͠n – non, D͠nam – D omi nam, n͠ris – n ost ris itd. |
1Diplomatični prepis ustrezno označuje poškodovane dele besedila, do katerih je prišlo zaradi luknjic v papirju ali madežev tinte. Tisti del besede, ki je zaradi poškodbe papirja ni mogoče prebrati, je označen s tremi vprašaji (???). Kjer sobesedilo dopušča, diplomatični prepis ponuja uredniški predlog branja poškodovanega besedila. Manjkajoče besedilo v izvirniku je v diplomatičnem prepisu označeno z oglatim oklepajem: […].
1Ker so dramske osebe v napovedi replik v rokopisu (z izjemo nekaj osamljenih primerov) podčrtane, so podčrtane tudi v prepisu. Diplomatični prepis ohranja okrajšano zapisane napovedi dramskih oseb na začetku replik in ponudi ustrezno razvezavo. Okrajšave večbesednih imen dramskih oseb so označene kot ena okrajšana enota, tudi če se okrajšava pojavi v več zaporednih besedah (na primer: Ge: P: – Genius Prouinciae in ne Ge: – Genius, P: – Prouinciae). Razlog za takšno odločitev je izhajanje iz navedb dramskih oseb v seznamu nastopajočih oseb na začetku posameznih prizorov. Zaporedne številke ob imenih dramskih oseb razumemo kot okrajšavo le v primerih, ko imajo številke ob sebi dopisano ali nadpisano črko ali zlog (Sat: 2 – Satrapa 2; Faci: 3 a – Facigera umbra tertia).
2Na mestih, kjer je navajanje dramskih oseb med besedilom nekoliko dvoumno, si diplomatični prepis pomaga s seznamom nastopajočih oseb na začetku prizora. V kolikor tudi to ni mogoče, je v prepisu nakazano, da gre za predlog branja urednika besedila. Na nekaj mestih se je prepisovalcu besedila najverjetneje primerila napaka in je napačno navedel dramsko osebo: na teh mestih je dodan uredniški popravek. Iz vsebine nekaterih replik je očitno, da bi moralo priti do menjave dramske osebe, a tega prepisovalec ni nakazal. Na takšnih mestih je dodan uredniški predlog branja besedila.
3Diplomatični prepis ohranja prepis t. i. deljenih verzov. To so verzi, v katerih se znotraj enega verza zvrstita dve ali celo več replik dramskih oseb. Didaskalije so v diplomatičnem prepisu umeščene na isto mesto kot v izvirniku. Če so v isti vrstici kot besedilo replike, so tam tudi v diplomatičnem prepisu, če so vrstico nižje, so tako zapisane tudi diplomatičnem prepisu.
4Na nekateri mestih v dramskem besedilu so verzi zapisani z zamikom v desno. Včasih takšna mesta nakazujejo menjavo verznega sistema ali hoten pomenski poudarek, pogosto pa nam takšen zapis predstavlja še nerešljivo uganko. Čeprav ne poznamo vseh razlogov za takšen zapis, takšna mesta tudi v diplomatičnem prepisu zapisujemo z zamikom v desno (npr. str. 21v, 22r, 37v).
5V besedilu se pojavljajo tudi posebne oznake, podobne daljšemu oziroma dvojnemu pomišljaju (—). Na nekaterih mestih je očitno, da označujejo daljši ali krajši premor v govoru (npr. str. 10v), prenehanje govorjenja (npr. str. 34v), spet na drugih mestih pa si ozadja te oznake ni mogoče nedvoumno razložiti (npr. str. 59r). Diplomatični prepis na teh mestih dosledno ohranja zunanjo podobo rokopisnega besedila.
6Na treh mestih se med zapisi replik pojavijo notni zapisi (str. 13r in 13v). V diplomatični prepis so vključeni z izsekom notnega zapisa, izrezanega iz digitalnega faksimila.
1Latinsko besedilo je prepisano skupaj s svojimi slovničnimi posebnostmi in odstopanji, pravopisnimi in pisarjevimi napakami. Ohranjeno je tudi nedosledno navajanje ločil. Odmiki od slovnične norme so v diplomatičnem prepisu nakazani le v tistih primerih, ko je to bilo neobhodno potrebno. Uredniški popravki slovničnih oblik in pisarjevih napak so predlagani le na tistih mestih, ki so ključna za pomen besedila – tj. na mestih, kjer sicer latinskega besedila ne bi bilo mogoče pravilno razumeti.
1Kritični prepis besedila drame Haeresis fulminata je prevod latinskega besedila v slovenščino. Neposredno ob prevodu je dodan kritični aparat, ki vključuje razlago vseh tistih značilnosti drame, ki jih je nemogoče razložiti ločeno od samega besedila.
2Prevod se ravna po metrični shemi izvirnika, tako da so latinske oblike povečini prevedene v analognih slovenskih, seveda skladno z načeli slovenske metrike, v nekaterih primerih pa nadomeščene s podobnimi (po strukturi in dolžini). Značilnost drame je veliko število t. i. deljenih verzov, ko sta se znotraj enega verza zvrstili dve ali celo več dramskih oseb. Takšna mesta so povzročila precej preglavic že pri samem oblikovanju in urejanju diplomatičnega prepisa, pri prevodu pa je to izkazalo za še večjo težavo. Ker je bilo mestoma težko, včasih pa domala nemogoče, ohraniti metrično shemo prvotnega verza in istočasno v slovenščino ustrezno prenesti tudi pomen latinskega izvirnika, je bilo potrebno na nekaterih mestih sprejeti nekaj kompromisnih rešitev. Zaradi njih so tako pomen, metrična shema verzov (z omenjenimi prilagoditvami) in končno število verzov v latinskem izvirniku in slovenskem prevodu ostali enaki, je pa to povzročilo nemalo težav pri vzporednem prikazu diplomatičnega prepisa in prevoda.
3Ker desne poravnave nekaterih mest dramskega besedila in oznake za premore (—) v latinskem izvirniku za slovenski pomen niso neobhodne potrebne, v prevodu v slovenščino niso upoštevane. Neberljiva mesta izvirnika so v prevodu označena z vprašajem v oglatem oklepaju: [?], manjkajoči deli besedila pa s tremi pikami v oglatem oklepaju: […].
4Težave pri prevodu so povzročale nejasnosti v latinskem besedilu: napake, ki so se primerile prepisovalcu besedila, slovnične napake, manjkajoče in neznane besede, težko berljiva mesta ter nedosledno postavljanje ločil. Ker gre za prvi prevod jezuitskega dramskega besedila v slovenščino, se ni bilo mogoče opreti na nobeno predlogo, zato je prenekatero mesto v besedilu zahtevalo preverjanje v priročnikih srednjeveške ter novoveške latinščine, temeljit ter večkraten premislek in posvetovanje.
5Grška in latinska imena v dramskem besedilu so slovenjena v skladu s t. i. poklasično ali cerkveno izgovarjavo, kakršno so uporabljali v jezuitskem gledališču. V izogib nejasnostim so tudi v komentarjih in spremnih študijah upoštevana ista načela, četudi je to historično neavtentično in bi jih bilo neodvisno priporočljivo pisati v avtentični obliki, na primer cerkvenolatinsko: Akacij (»Acacius«), Cedren (»Cedrenus«) proti avtentični grški izgovarjavi Akakij (»Akakios«), Kedren (»Kedrenos«).