Monika Deželak Trojar
1Elektronska znanstvenokritična izdaja z naslovom Janez Ludvik Schönleben: Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca je nastala v okviru raziskav pri podoktorskem projektu Jezuitske gledališke igre kot dejavnik razvoja novoveške dramatike: slovenski in srednjeevropski kontekst (Z6-8260), ki ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Predstavlja dramsko besedilo, ki je nastalo leta 1651 v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Avtor drame je domačin Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), najprej jezuit, po odhodu iz reda pa svetni duhovnik in ljubljanski stolni dekan. Bil je vsestranski kranjski učenjak, zgodovinar, pridigar, teolog – mariolog, filozof in, kot kaže pričujoča znanstvenokritična izdaja, tudi dramatik.
2To jezuitsko dramsko besedilo, ki je nastalo na naših tleh in je delo domačega avtorja, iz zasebnosti arhiva v širšo slovensko javnost stopa z željo, da odstre tančico s sicer dolgega (1597–1773), a slabo poznanega poglavja slovenske gledališke zgodovine, ki so jo svojimi šolskimi in verskimi predstavami oblikovali jezuiti.
3Razlogi za znanstvenokritično izdajo drame Haeresis fulminata so večplastni. Vsebinska in dramaturška analiza drame sta pokazali, da gre za motivno ter vsebinsko premišljeno, dramaturško izpiljeno in v izvedbenem smislu natančno dodelano uprizoritev. Nastala je v obdobju, ko je bila dramska dejavnost ljubljanskih jezuitov še posebno razgibana (1640–1672), saj se je letno zvrstilo po več šolskih in verskih predstav. K izbiri te drame je svoj delež prispevalo dejstvo, da gre za eno redkih ljubljanskih jezuitskih dram, za katero je avtorstvo nesporno izpričano. Ima pa to dramsko besedilo osrednje mesto v raziskavi jezuitske dramske dejavnosti na Slovenskem tudi zato, ker je bilo odkrito prvo. Predtem nismo poznali nobenega v celoti ohranjenega jezuitskega dramskega besedila, ki je nastalo v Ljubljani, zato so bile raziskave pojavnih oblik jezuitskega redovnega gledališča pri nas omejene le na nekatere ohranjene periohe (to so jezuitski gledališki listi s povzetkom vsebine dram in navadno tudi s seznami nastopajočih).
1Čeprav smo dramo Haeresis fulminata zaradi omemb v jezuitskih virih poznali po naslovu in iz njih o njej izvedeli, da so se za potrebe uprizoritve natisnile periohe, podrobnosti o njej nismo poznali. Tiskani primerki latinskih in nemških perioh se nam niso ohranili, rokopis drame, ki ga je leta 1865 v spremnem besedilu k izdaji drame Der verirrte Soldat kot prvi omenil Peter Radics, pa je veljal za izgubljenega. Istočasno z dramo Haeresis fulminata je Radics navedel še nekaj naslovov drugih ljubljanskih dram, ki jih je videl ob urejanju nekdanje Knežje Auerspergove fidejkomisne knjižnice v Ljubljani.
2Nepredvidljiva usoda je hotela, da je Radics vsa ta besedila kot prvi omenil, a kot zadnji tudi videl. Ko je leta 1895 Ljubljano prizadel potres, je bil v njem hudo poškodovan tudi knežji dvorec Auerspergov, zato sta bila tako knjižnica kot arhiv preseljena v grad Losensteinleiten v Zgornji Avstriji. Knjižnico so pozneje preselili v Urugvaj, nato pa v London, kjer je bil velik del zbirke v letih 1982 in 1983 prodan na dražbah avkcijske hiše Sotheby's. Družinski arhiv Auerspergov pa je bil pozneje izročen v hrambo Avstrijskega državnega arhiva (Österreichisches Staatsarchiv), in sicer v oddelek Hišnega, dvornega in državnega arhiva (Haus-, Hof- und Staatsarchiv) na Dunaju. V selitvah, razprodajah in premeščanjih knjižničnega ter arhivskega gradiva Auerspergov se je za ljubljanskimi jezuitskimi dramskimi besedili in periohami izgubila vsaka sled.
3Najdba drame Haeresis fulminata leta 2013, tekom raziskave o Janezu Ludviku Schönlebnu, me je zelo presenetila. Ker je veljala za izgubljeno, predpostavljalo se je namreč, da je bila skupaj z drugimi rokopisi in knjigami v letih 1982–1983 razprodana, je njena najdba odprla nova vprašanja in spodbudila podrobnejše raziskave nekdanje knjižnice Auerspergov in njihovega ohranjenega družinskega arhiva. Sledenje Radicsevemu urejanju knjižnice in arhiva Auerspergov je pokazalo, da je nekatere primerke knjižnega gradiva, ki so se mu zaradi svoje oblike (rokopisi in inkunabule), vsebine in posvetil zdeli še posebej pomembni za družino Auersperg, izločil iz rednega knjižničnega fonda in jih uvrstil v t. i. razdelek »Auerspergiaca«. Ker sta njegovemu urejanju knjižnice sledila potres in selitev knjižnice, pozneje pa še razprodaja, usodi tega razdelka ni bilo mogoče slediti. Najdba drame Haeresis fulminata je tako vzbudila upanje, da se je celoten razdelek ali vsaj del le-tega morda ohranil v Družinskem arhivu Auerspergov.
4Temu spoznanju je ob ugotovitvi, da dramska besedila in periohe v popisu ohranjenega arhivskega gradiva niso navedeni, sprva sledilo razočaranje. Upanje, da se morda skrivajo in kdaj najdejo v še nepopisanih in nepregledanih kotičkih arhiva, pa je ostalo. Zato sem v prvih mesecih trajanja podoktorskega projekta na podlagi ohranjenih inventarjev in katalogov knjižnice Auerspergov, Radicsevih pričevanj v spremnih besedilih k izdaji drame Der verirrte Soldat in s pomočjo drobcev, ki se jih je dalo razbrati iz njegovih zapisov o urejanju knjižnice pripravila seznam potencialno ohranjenih dram in perioh ljubljanskih jezuitov. S pomočjo Luke Ručigaja in mag. Marie Zdislave Röhsner, skrbnice gradiva družine Auersperg v dunajskem Hišnem, dvornem in državnem arhivu, ki je dovolila pregled še nepopisanega gradiva, so se iskana in tako želena dramska besedila oktobra 2018 našla v nepopisanem delu arhiva. Na odkritje so čakala na precej neuglednem mestu – v škatli od banan.
5Ker je pot h glavnim odkritjem gledališkega gradiva ljubljanskih jezuitov pokazala ravno najdba Schönlebnove drame Haeresis fulminata, ker je bila prva, ki smo jo odkrili, in ker je ob tem še tako domišljena in dovršena, je tudi prva, ki je deležna podrobne obravnave. Zanimiva je tudi z motivnega vidika, saj prinaša preplet politične in cerkvene zgodovine, a ne kar katere, ampak obdobja, ki je privedlo do prvega večjega cerkvenega razkola med Vzhodom in Zahodom, do t. i. Akacijeve shizme. Razumevanje političnih ozadij, teoloških teorij in trenj med njimi razjasni posamezne vidike uporabljene motivike in prispeva k boljšemu razumevanju dramske zgodbe in ciljev, ki jih je Schönleben z uprizoritvijo želel doseči.
1Polni naslov Schönlebnove drame se glasi: Haeresis fulminata. Anastasius Tyrannus Orientis Haereticus. Sodeč po načinu zapisa naslova lahko sklepamo, da prva besedna zveza, Haeresis fulminata (dobesedno: »S strelo udarjena/pokončana kriva vera«), predstavlja glavni naslov, druga pa (še zlasti, če si namesto pike, ki ločuje naslov in podnaslov, predstavljamo sicer ustaljeni »sive« oziroma »seu« – »ali« oziroma »to je«) ta naslov pojasnjuje: Anastasius Tyrannus Orientis Haereticus (»Anastazij, krivoverski tiran Vzhoda«). Ker je v slovenščino latinsko zgoščenost naslova težko prenesti, je naslov preveden stavčno: »Strela udari krivoverca«. Čeprav v naslovu osrednje mesto zavzema beseda haeresis (tj. »kriva vera« oziroma »herezija«), ki jo je Schönleben v besedilu uporabil v več pomenskih odtenkih, je prevod oblikovan tako, da je beseda haeresis v njem uporabljena metonimično: označuje heretika, ki je v prvi vrsti utelešenje nekega konkretnega (tj. Anastazija), posredno pa seveda vsakršnega krivoverstva. Na ta način je slovenski prevod skušal posnemati plastičnost naslovne podobe izvirnika – tj. udara strele in tako nazorno ponazoriti tisto, kar je želel Schönleben z dramo doseči: v usodi glavnega lika Anastazija nakazati kruti konec vsakršnega krivoverstva. Odločitev za metonimični prevod se je izkazala za zelo prikladno tudi zato, ker je v enem stavku povzela tisto, kar je Schönleben dodatno pojasnil v podnaslovu drame: »S strelo udarjena kriva vera, [to je] Anastazij, krivoverski tiran Vzhoda«.
1Schönleben svojo dramo na naslovnici opredeli kot tragedijo. Mi lahko dodamo, da gre za dramo z zgodovinsko tematiko. Opredelimo jo lahko kot alegorično-didaktično krščansko dramo. V njej je orisal zvijačni vzpon Anastazija, ki je bil uradnik na bizantinskem dvoru, na prestol Vzhodnega rimskega cesarstva. Vladajočega cesarja Zenona se je Anastazij odločil znebiti s pomočjo njegove žene Ariadne. Izrabil je njeno naklonjenost in zaljubljenost ter jo vključil v svoj zločinski načrt. Ker je Zenon rad pregloboko pogledal v kozarec, ga je z Ariadnino pomočjo upijanil, ga s sozarotniki razglasil za mrtvega in ga skupaj z Ariadno živega zaprl v sarkofag. Ko so se pozneje slišali klici iz sarkofaga, so jih Anastaziju naklonjeni dvorjani preslišali in pustili Zenona umreti. K tem motivom je Schönleben v prizoru ob Anastazijevem ustoličenju za cesarja dodal še drugi pomembni motiv drame – Anastazijevo krivoverstvo, ki se je kazalo v njegovi naklonjenost monofizitizmu. Zaradi tega je moral na zahtevo patriarha Evfemija pred ustoličenjem podpisati izjavo o pravovernosti. Iz tega motiva je nato razvil še druge, med katerimi najbolj izstopata Anastazijevo nasilno obračunavanje s političnimi ter verskimi nasprotniki in krutost do nedolžnih ter preprostih ljudi. Vse to ga je vodilo v smer propada in naposled v smrt zaradi udara strele. Še bolj kot strela pa je bila zanj usodna sodba pred božjim sodiščem, ki ga je pahnila v večno pogubo in smrt. Kljub temu, da je v ospredju drame lik krivoverskega cesarja Anastazija, je verjetno Schönleben bolj kot njegov propad želel gledalcem pokazati žalostno usodo vsakršnega krivoverstva in potegniti vzporednice z luteranstvom na kranjskih tleh.
1Prvi del izdaje drame Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca predstavi dramsko besedilo na treh ravneh. Izvorno podobo drame osvetlijo digitalni faksimili, ki vključujejo tako prikaz dramskega besedila kot veznih listov in platnic. Diplomatični prepis besedila je vezni člen med rokopisnim izvirnikom in kritičnim prepisom besedila, katerega vlogo v tej izdaji prevzema prevod latinskega besedila v slovenščino. Ker gre za kompleksno dramsko besedilo, katerega podrobnosti je nemogoče sistematično obravnavati ločeno od samega besedila, so te zbrane in razložene v kritičnem aparatu, neposredno ob prevodu drame v slovenščino.
2Drugi del izdaje predstavljajo spremne študije. V prvem delu so opisane kodikološke ter paleografske značilnosti rokopisa in ekdotična načela izdaje. Temu sledi predstavitev zorenja Schönlebna kot dramatika. Opisani so njegovi prvi stiki z jezuitsko gledališko ustvarjalnostjo, njegovi zgodnji dramski poskusi in zanimanje za začetke dramske ustvarjalnosti jezuitskega kolegija v Ljubljani. Nadaljevanje študije se osredotoči na rokopis drame Haeresis fulminata, njeno vsebino ter posebnosti in ohranjena pričevanja o uprizoritvi drame v virih. Ker je iz vsebine drame in didaskalij mogoče sklepati, da sta pri uprizoritvi pomembno vlogo odigrala glasba in ples, so posebej izpostavljena tista mesta, ki to še posebej potrjujejo. Zanimalo nas je, v kolikšni meri je bilo Schönlebnovo snovanje drame Haeresis fulminata samostojno in v kolikšni meri so nanj vplivali drugi, zato so prikazane uprizoritve dram s podobno tematiko, tako pred Schönlebnom kot za njim. Predstavljeni so tudi motivi in drugi vzgibi, ki so ga vodili pri pisanju drame.
3V nadaljevanju sledi poskus umestitve Schönlebnove drame v čas in širši prostor jezuitskega redovnega gledališča. Ker se tematika Schönlebnove drame navezuje na pestro politično in versko zgodovino Vzhodnega rimskega cesarstva konec petega in v začetku 6. stoletja, je orisano zgodovinsko ozadje vladavine cesarja Anastazija I. Opisana so tudi verska nasprotja in teološke razprtije iz časa pred nastopom njegove oblasti in predvsem v njegovem času. Vse to z namenom, da postanejo posamezni segmenti dramske zgodbe jasnejši in da je tako dogajanju v drami lažje slediti. Poznavanje zgodovinskih ozadij nekoliko razjasni tudi Schönlebnov motivni izbor. Podrobnejša vsebina drame je prikazana preko periohe, ki je vpletena v jedrno besedilo drame: posamezne prizore in zbore v drami namreč uvajajo kratki vsebinski povzetki in navedba dramskih oseb. Predstavitev Schönlebnove drame se zaključi z orisom literarne podobe drame.
1Ohranjeni drobci jezuitske dramske produkcije v Ljubljani in poročila o njej pričajo, da je bilo jezuitsko redovno gledališče na Slovenskem zaradi relativno dolgega obdobja obstoja (več kot sto sedemdesetih let) in zaradi rednih predstav gotovo pomemben element v splošnem kulturnem in gledališkem razvoju dežele. Razvijalo je občutek za estetsko dojemanje gledališča ter dramatike in nedvomno korenito usmerilo nadaljnji razvoj slovenske gledališke kulture. Kakšne pristope je pri tem ubiral jezuitski red, kako je oblikoval dramske zgodbe, kako jih je umestil na oder in prikazal gledalcem, pa nam lahko pomagajo razumeti le ohranjena dramska besedila sama. Zato je glavni namen elektronske znanstvenokritične izdaje jezuitske drame Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca prikazati ohranjeno rokopisno besedilo z različnih zornih kotov, omogočiti pristen stik z besedilom in preko tega konkretizirati vsaj delček za slovensko gledališko zgodovino tako pomembnega obdobja.