1Razlike med jezikom moških in žensk so predmet številnih raziskav na področju sociolingvistike, stilistike, retorike, študij spola, medijskih študij in analize diskurza (glej Eckert in McConnell-Ginet, 2013; Wodak, 2007). Rezultati kažejo, da so razlike majhne, a sistematične (Newman idr., 2008). Pri raziskavah politične komunikacije pa lahko opazimo, da se tradicionalno posvečajo predvsem diskurzu politikov, medtem ko je diskurz političark šele pred kratkim postal predmet raziskav (glej Marshall, 2000).

2To je pomembno, ker so številni avtorji (Antić Gaber in Ilonszki, 2003; Leijenaar, 1997; Wolbrecht, 2002) pokazali, da se zakonodajalke razlikujejo od svojih sodelavcev pri vprašanjih, ki jih naslavljajo, stališčih, ki jih zavzemajo, in pristopih, ki jih uporabljajo pri pripravi zakonodaje. Blaxill in Beelen (2016) sta v analizi zastopanosti žensk v britanskem parlamentu po letu 1945 odkrila, da je v govorih poslank večji poudarek na vprašanjih, ki zadevajo ženske (npr. izobraževanje, zdravstvo itd.) in ki se neposredno dotikajo njihove dobrobiti v družbi (npr. varstvo otrok, nasilje v družini, enakost itd.) (glej Osborn, 2012). Tudi raziskovalci Bäck idr. (2014), Hansen idr. (2018) ter Mensah in Wood (2018), ki so raziskovali korpuse razprav iz švedskega, danskega oz. ganskega parlamenta, so odkrili, da so ženske pogosteje kot moški govorile o temah, ki se tičejo t. i. mehkih zakonodajnih področij (po Wängnerud, 1996, npr. zdravstvo, delo, zaposlitev in priseljevanje, izobraževanje ter socialno varstvo), medtem ko moški pogosteje razpravljajo o temah s t. i. trdih zakonodajnih področij (npr. makroekonomija, energetika, promet, bančništvo, finance, vesolje, znanost in tehnologija ter komunikacija).

3Upoštevati je treba, da na uporabo jezika vplivajo različni dejavniki (npr. družbeni razred, kontekst, starost, hierarhija), pri čemer je spol le eden od mnogih (Coates, 1997; Litosseliti, 2006). Bing in Bergvall (1998) poudarjata, da so podobnosti v uporabi jezika pri različnih spolih običajno spregledane, čeprav so bolj izrazite kot razlike. Tudi Blaxill in Beelen (2016) sta odkrila podobno težnjo v okviru raziskav parlamentarnega diskurza. Če torej spol govorca poznamo vnaprej, kot to velja v našem primeru, je treba to dejstvo nujno upoštevati, da se izognemo napačni interpretaciji rezultatov in pretiranemu poudarjanju razlik (Goddard in Patterson, 2015).