Komentar

Meni

Komentar

Uvod

Za slovenski jezikovni prostor 18. stoletja je značilno soobstajanje rokopisnih in natisnjenih literarnih besedil. Še posebej pogoste so bile pesmarice, ki so jih pisci bodisi prepisovali iz starejših natisnjenih ali rokopisnih pesmaric, letakov ob posebnih priložnostih (npr. romanje, posvetitev cerkve), lekcionarjev, katekizmov in molitvenikov bodisi so jih pisali po nareku ali spominu, saj je za slovensko cerkveno in nabožno pesem značilno, da se je skozi stoletja ohranjala predvsem v ustnem izročilu. Izobraženi slovensko govoreči pisci, ki so bili v tem času večinoma duhovniki, so se praviloma držali knjižne literarne tradicije predhodnih cerkvenih besedil, predvsem Dalmatinove Biblije in Schönlebnovega lekcionarja, vnašali so tudi nekatere jezikovne inovacije, skladne s sočasno govorno podobo in pokrajinsko pripadnostjo pisca. Manj izobraženim piscem, ki so se osnov branja in pisanja večinoma naučili v domači župniji, pa je bilo bolj pomembno, da bo pesniško besedilo razumljivo ljudem, ki ga bodo peli v cerkvi, pri opravljanju katere od pobožnosti ali na romanju. V slovenskem jezikovnem prostoru je vse do oblikovanja vseslovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja obstajalo več pokrajinskih različic knjižnega jezika, ki so pomembno pripomogle k nastanku variantnih pesniških besedil.

Slovenske cerkvene in romarske pesmi so se v 18. stoletju začele množično pojavljati tudi v zapisanih besedilih, ki so prinašale večinoma nova besedila; tako je bila tiskana Stržinarjeva pesmarica (1729) namenjena romarjem pri cerkvi sv. Frančiška Ksaverja na Stražah pri Radmirju, organist Repež pa je napisal priročnik za romarje na Križno goro (Romarske bukvize), kjer so leta 1743 ustanovili križev pot. Podobne pesmarice so bile namenjene tudi naslednjim romarskim krajem in podobam: Sv. Jošt nad Kranjem (po 1734), Marija na Blejskem otoku (1749), Križna gora pri Ložu (1757 in pozneje), slika Matere Božje dobrega svéta pri avguštincih v Ljubljani in cerkev sv. Križa na Peravi pri Beljaku (1774), v rokopisih pa so se ohranile še pesmi v čast sv. Peregrinu na Brdu pri Lukovici (1754), za Zdensko reber pri Dobrepolju (1778) in Žalostno goro pri Preserju (1797) (prim. Smolik 2011: 1419). Več romarskih pesmi se je tudi v slovenskih deželah tiskalo na posebnih letakih, npr. Gorjupova pesem za bratovščino Marije dobrega sveta v Novi Cerkvi: Pessem Marie Divize od dobriga Svetvania per novi Zerqui S. Stephena zhastite (1761). Štajerski Slovenci in pisci Foglarjeve pesmarice, ki so v 18. stoletju pripadali arhidiakonatu med Muro in Dravo salzburške nadškofije, so takrat obiskovali naslednje priljubljene in njim bližnje romarske kraje: podružnično cerkev sv. Treh kraljev župnije Sv. Benedikt v Slovenskih goricah, današnjo baziliko Matere Božje ali baziliko Marije Zaščitnice na Ptujski Gori, župnijo Sveti Peter pri Mariboru, podružnico sv. Martina (danes Župnija Sv. Martin pri Vurberku – Dvorjane), podružnično Marijino cerkev na Gorci župnije Sveti Peter pri Mariboru (Malečnik), Sveto Trojico v Slovenskih goricah, Sv. Duh na Ostrem vrhu župnije Lučane (danes župnija Selnica ob Dravi) in podružnično cerkev svete Marije na Polenšaku župnije Sv. Lovrenc (Mlinarič 1987: 40, 41). Romanja in nastanek pesmi so morebiti spodbujali tudi številni meniški redovi, ki so takrat delovali na vzhodnem Štajerskem, npr. kapucini v Mariboru, Radgoni in na Ptuju, dominikanci na Ptuju, minoriti na Ptuju in v Mariboru, avguštinci pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, nastanek novih pesmaric, katekizmov itd. pa je gotovo povezan z jezuitskimi misijoni na Štajerskem in naselitvijo misijonarjev v Mariboru ravno v času nastanka Foglarjevega rokopisa. Leta 1725 so imeli štirje jezuiti misijon v cerkvi svetega Frančiška Ksaverja na Stražah (Radmirje), ki se ga je udeležilo veliko ljudi s Štajerske, Koroške in Kranjske; nato so odšli na Vransko (28. julija so imeli tridnevni misijon), v Celje, Konjice itd. (Steska 1904: 85). Jezuiti so se 10. oktobra 1757 naselili v Maribor. Med njimi sta bila tudi dva slovenska pisatelja: leta 1758 je v Mariboru deloval Primož Lavrenčič, v letih 1758/59 pa Jožef Hasl. Istega leta so jezuiti v Mariboru ustanovili tudi latinsko gimnazijo (Hartman 1992), ki je v naslednjih desetletjih izobrazila številne štajerske duhovnike, pisatelje, pesnike in učitelje. Med misijonarji, ki so v 18. stoletju delovali na Štajerskem, je potrebno omeniti še vsaj naslednje: Blaž Zaplotnik iz Ormoža, Martin Lesar (Lessar) iz Ljubljane in Anton Auer s Ptuja (Korade 1992: 220). V župnijah Selnica ob Dravi, Kamnica in Sv. Peter so leta 1760 potekali katehetični misijoni pod vodstvom p. Janeza Hietla in p. Andreja Jerasa, ki sta ustanovila tudi bratovščino krščanskega nauka. Oznanjali so resnice svete vere o človekovem namenu, grehu, poslednjih rečeh, o Božjih in cerkvenih zapovedih ter sv. zakramentih kot sredstvih milosti. Vernike so spodbujali h kesanju nad grehi in prejemanju svetega obhajila (Bukovič 1959: 38–40).

Dosedanje obravnave rokopisa

Rokopisno pesmarico Lovrenca Foglarja (1757–1762) danes hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici pod signaturo R 281102. Rokopis so uslužbenci opazili šele leta 1959, ko so popisovali knjižno zalogo. Bibliotekar Branko Berčič je nanj opozoril Marijana Smolika, ki je pesmarico prvi opisal v monografiji Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja (1963). Njegovo delo je postalo pomemben vir literarnim zgodovinarjem, jezikoslovcem in muzikologom. Jože Pogačnik (1968: 188) je v Zgodovini slovenskega slovstva I navajal Foglarjevo in Maurerjevo pesmarico, vendar jima zaradi rokopisne oblike ni pripisoval prevelike pomembnosti. Kot vzhodnoštajersko besedilo ga je umestila jezikoslovka Martina Orožen (2015: 96) v članku z naslovom Cerkvena pesem kot načrtno oblikovana leposlovna jezikovna zvrst knjižne prekmurščine. Muzikolog Janez Höfler pa je v delu Slovenska cerkvena pesem v 18. stoletju (1975) prispeval nekaj podatkov o tujih literarnih predlogah in melodiji nekaterih pesmi. Omenjeni raziskovalci se niso podrobneje posvetili niti jezikovni niti literarni analizi besedila. Elektronska izdaja, ki je pred vami, podrobneje opisuje okoliščine nastanka pesmarice, prvič pa predstavlja literarne in jezikovne značilnosti besedila ter pesmi zainteresirani javnosti ponuja v obliki faksimil, diplomatičnega prepisa glavnega besedila in variantnih mest ter kritičnega prepisa.

Opis rokopisa

Rokopis je vezan v zbornik NUK R 281102, ki vsebuje tudi tri tiskane pesmarice: Primož Lavrenčič, Missionske catholish karshanske pejssme (1752); Ahacij Stržinar, Peissem Od teh velikih odpuſtikov (1744); Andohtlive pejsme na u'se taille s. mashe (1756). Platnice so iz lesenih deščic, prevlečenih s temnorjavim usnjem. Zapirača sta že odpadla, v obeh platnicah so vidni njuni sledovi. Listi so bili naknadno paginirani s svinčnikom. Rokopis v celoti obsega 57 folijev. Na prvi notranji platnici zbornika je podpis nekdanjega lastnika Matije Jančiča, ki je v vizitacijskih zapisnikih zabeležen kot ključar v Jarenini leta 1760 (Mlinarič 1987: 448). Na zadnji platnici najdemo zapis brez presledkov in z velikimi tiskanimi črkami ter dvema okraskoma, ki opozarja, da so pesmi namenjene predvsem romarjem v Marijino Celje: PONISNO TE ZHASTIMO MARIA ZELLARZA TVOIIM NOGAM HITIMO O MATI SMILENA KI MI OTROZI EVE TE[R]PIMO VELKE REVE MARIA ZELARZA BODI NAM GNADLIVA.

Rokopisne pesmi so napisane v osmih različnih pisavah. Pred prvo pesmijo je na dveh straneh podan zapis v velikih tiskanih črnih črkah z rdečo obrobo: MARIA LOVRE[N]ZA STONDEKARA ZHI IE PVSTILA NAPRAVIT ALI DRVKAT VLETI 1757 L V. Iz naslovnega lista izvemo datum nastanka pesmi in namero po tisku ter verjetno ime osebe, ki je naročila zapis ali tisk pesmi: Marija, hči Lovrenca Štondekarja [Štandeker].

Pod prvih deset pesmi se je podpisal Lofrenc [Lovrenc] Foglar [Voglar], ki je verjetno ustvaril tudi naslovni list, saj bi začetnici L in V lahko nakazovali njegovo avtorstvo: (1) Pessem od Svete Troÿze; (2) Ta druga pessem od boshje lubesni na visho peſme miſerere; (3) Ta treitia Pessem od Svetega gllaſa; (4) Ta zheterta Pessem od Divize Marie navisho o Maria polna gnade; (5) Ta druga pessem od Divize Marie peta pessem na visho od ovzhize; (6) Ta tretia Pessem od divize Marie ſheſta pessem; (7) Ta zheterta od Marie Pessem sedma vagventu od Mariae Divize; (8) Ta ossma Pessem od te prezhudeſshne Terolarſke divize svete Nottburge; (9) Ta deveita peissem od Marie Magdalene; (10) Ta deſſeta od vernih dush Pessem. Na koncu sledi zaključni zapis v rdeči barvi, podoben naslovnemu listu: Kateri bode te pesme nuza nai ſe skerbi da do niemu vnebo pomagale LOFRENZ LOFRENZA FOGLARA SSYN IHS. Foglar je bil nevešč slovenskega pisanja. Pisal je v malih tiskanih črkah, pisava je zelo oglata, kot da bi pisec sledil pisavi natisnjenih pesmaric, verzi nimajo ločil, med posameznimi zlogi besed pa so vidni razmiki, česar v natisnjenih pesmaricah ne zasledimo, npr. sa zhe ti (začeti), vei ko ma (vekomaj). To lahko nakazuje, da je pisal po nareku ali spominu, takšni zapisi besed pa so po navadi tudi pod notnim črtovjem. Pesmi imajo na koncu kitice znak za ponovitev refrena &, ime Jezus pa se zapisuje z velikimi tiskanimi črkami, kar je prav tako značilnost predhodnih natisnjenih pesmaric. Da je pisec imel pred seboj predloge jezuitskih pesmaric, nakazuje tudi kristogram IHS na koncu desete pesmi. Posnemanje natisnjenih pesmaric ali pripravo rokopisa za tisk prav tako nakazujejo kustode na dnu vsake strani, ki nakazujejo začetek kitice na naslednji strani.

Pod naslednje štiri pesmi se je istega leta podpisal Matija Vezjak (Matiaſ Weſiak): (11) Ta edenaiſta pessem Pessem od gnadlive matere; (12) Ta dvanaista pessem od zhloveka zila nu kunza kak nevanoie; (13) Ta trinaiſta pessem od Adama nu Eive; (14) Ta shtirnaista pessem od ovzhize sgublene. Na koncu sledi podoben zapis kot pri Foglarju s simboloma Družbe Jezusove in Marije: Kir bo tote pesme noza nai ſe ſkerbi da do niemo vnebeſa pomagale. Shtiri pessme ie matiaſ WEſsiak na Piſsa vleti 1757 hvalen bodi IESVS chriſtuſ. V vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Muro in Dravo (1760–1764, 1773–1774) je omenjen duhovnik Matija Vizjak (Wisiak) (Mlinarič 1987: 456). Slekovec je v svojih rokopisnih izpiskih, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, navedel, da se je ta rodil v Apačah leta 1746. Sveto mašniško posvečenje je prejel 27. avgusta 1769. Nato je postal kaplan v Ljutomeru, od koder je prišel v Maribor. Od leta 1787 je bil župnik pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah, kjer je 22. julija 1811 umrl. V času pisanja pesmarice bi bil torej star enajst let. Foglar in Vezjak sta lahko bila učenca kamniške elementarne šole, tudi dijaka takrat ustanovljene jezuitske gimnazije v Mariboru ali starejše v Varaždinu, v ruško latinsko šolo pa glede na sezname tamkajšnjih učencev nista hodila (Mlinarič 1985). Tudi za Vezjaka je značilno zapisovanje verzov brez ločil, razmiki med zlogi, velike tiskane črke (MARiA, JESVSi), ponovitev refrena je zabeležena z latinsko ligaturo &c, kristogram IHS, ki so ga uporabljali jezuiti, znak za Marijo in križ.

Tretji pisec pesmi z naslovom (15) Pessem od Svetiga Iosepha se ni podpisal, nehal je tudi z izvirnim štetjem pesmi, o času nastanka pa lahko sklepamo glede na abecedo, ki jo je ista roka zapisala na koncu pesmarice leta 1758. Pesem je zapisana s tiskanimi, vendar lepopisnimi črkami, vsebuje ločila (vejica, pika, deljaj, dvopičje) in znak za ponovitev refrena &, razdeljena je na 18 kitic, označenih z arabskimi številkami, na koncu pesmi je členek Amen. Z veliko začetnico piše tako osebna kot stvarna lastna imena (Ioseph, Terplenje).

Prav tako neznani četrti pisec je avtor dveh Marijinih pesmi, in sicer (16) Slovo od Marie ter (17) Eno Marie Zelsko. Pesmi sta zapisani s tiskanimi, vendar lepopisnimi črkami, uporablja ločila (pika, dvopičje), pri pisanju je viden vpliv nemškega in latinskega jezika, prav tako je večina besed zapisanih z veliko začetnico.

Sledi svetniška pesem (18) od S. Urshe na visho od S. Angela Varoha neznanega avtorja. Pesmi so bile verjetno zapisane med letoma 1758 in 1760. Pisava je podobna kot pri Foglarju in Vezjaku, prav tako ni ločil, viden je jezuitski simbol IHS.

Naslednje štiri marijinoceljske pesmi je leta 1760 napisal Jožef Glazer, ki se je podpisal kot učitelj (ludimagister) pri Zgornji Sv. Kunigundi (Gornja Sveta Kungota). To je bila podružnična cerkev župnije sv. Martina v Kamnici. Matične knjige župnije Kamnica omenjajo, da je bil Glazer v času poroke (1749) tamkajšnji učitelj, medtem ko se je leta 1756 že omenjal kot učitelj pri Sv. Kunigundi. Tam je ostal do leta 1761, ko sta se z ženo preselila v župnijo Sv. Martin pri Vurberku, kjer je bil učitelj in organist v kraju Sv. Peter (Malečnik). Z ženo sta živela v Dvorjanah. Tam je umrl 2. novembra 1799, star 82 let, kar čas njegovega rojstva postavlja v leto 1717 (Grahornik 2015: 45–46). Takrat je bilo zelo pogosto, da je bil učitelj hkrati organist in cerkovnik. Pesmi si sledijo po naslednjem vrstnem redu: (19) Ena Nova Peiſsem od Mario Zellarze; (20) Druga peiſsem od Mario Zellarze; (21) Tretja Peiſsem od Mario Zellarze; (22) Zheterta Peiſsem od Mario Zellarze. Po koncu Glazerjevih zapisov v pesmarico so vidni odtrgani listi. Pesmi so napisane s pisanimi črkami, od ločil je rabil pike in vejice.

Naslednji dve pesmi sta pisali dve različni roki in sta brez podpisa: litanijska (23) O Bog otsha, Sin, Duh Sveti; in marijinoceljska pesem (24) Pred tvoÿ thron mi pokleknemo. Slednja se konča z letnico 1762 in latinskim zapisom Domine deus pater (Gospod Bog Oče). Na koncu rokopisa najdemo abecedo, števila od ena do dvajset ter letnico 1758, kar ustreza pisavi tretjega pisca. V besedilu je viden latinski vpliv, kar nakazuje, da je bil pisec verjetno duhovnik, od ločil je uporabljal vejice in pike, na začetku verza pa je vedno velika začetnica.

Okoliščine nastanka in pomen rokopisa v slovenskem prostoru

Pesmarica je bila verjetno zasnovana kot dopolnilo Stržinarjeve, Lavrenčičeve in graške cerkvene pesmarice, saj so listi uvezeni skupaj s tiskanimi v en zbornik pesmi.¹¹³ Izdelavo je naročila Marija Štondekar, ki bi verjetno zagotovila tudi denar za tisk. Večje število piscev, ki so se zvrstili v šestih letih, priča, da je rokopis krožil po različnih župnijah. Ker pesmi nikoli niso bile natisnjene, so jih ti verjetno prepisovali za potrebe lastne župnije ali romarske skupine. Pesmarica je namenjena romarjem, ki so hodili s Spodnje Štajerske na romarsko pot v Marijino Celje (Mariazell),¹¹⁴ ki leži na Zgornjem Štajerskem – v današnji Avstriji. Leta 1757 se je slavila 600-letnica te božje poti, saj prvo svetišče postavljajo že v leto 1157, ko je v ta kraj prišel menih s podobo Marije Device, ki mu jo je podaril Oton VII., opat v benediktinskem samostanu St. Lambrecht. Odlok Benedikta XIV. iz leta 1754 je podelil popolne odpustke vsem marijinoceljskim tržanom in romarjem za 12-kratno udeležbo vsako leto, če obiščejo sedem oltarjev Marijine cerkve, kar je zelo spodbudilo romanja v to štajersko romarsko središče. Ob 600-letnici božje poti leta 1757 je tja romala tudi Marija Terezija, nadvojvoda prestolonaslednik Jožef pa je leta 1761 cerkvi daroval svetilnico. Ob obletnici naj bi prišlo več kot pol milijona romarjev, zvrstilo pa se je več kot 400 procesij. Takrat so postavili tudi kipa vojvode Vratislava in kralja Ludvika. Iz Spodnje Štajerske so tja romali iz Slovenj Gradca 20. avgusta (iz celega Podravja, iz Šaleške in Zgornjesavinjske doline), iz ptujskega in ljutomerskega okraja pa 12. avgusta (Kovačič 1928: 231, 236; Medved 1898). V župniji Kamnica pri Mariboru so leta 1758 pri mizarju Leebu naročili izdelavo prestola, prvo nedeljo v avgustu 1759 pa je benediktinski pater v kamniško cerkev svetega Martina prinesel kipec Marije Celjske, ki so ga postavili na glavni oltar (Munda 1966: 144–145). Takrat je kamniška cerkev postala božjepotna, imenovana Mali Mariazell, dogodek pa pojasnjuje, zakaj so bile slovenske marijinoceljske pesmi zapisane prav v tem času. Pesmarica ima za nas velik pomen, saj so to prvi zapisi teh pesmi v slovenskem jeziku, Marijine pesmi pa sicer obsegajo več kot polovico vseh pesmi (13 od skupno 24).

Marijine pesmi

Marijinoceljske pesmi so se v slovenščini pele tudi v drugih pokrajinah, kjer so živeli Slovenci. V rokopisu je ohranjena romarska pesmarica iz Gornjih Gorij, ki vsebuje 22 pesmi, zapisanih v sedmih različnih pisavah med letoma 1761 in 1792 s podpisom Jestin Amroshizh.¹¹⁵ Oba rokopisa, štajerski in gorenjski, imata skupnih kar pet marijinoceljskih pesmi, ki se tudi jezikovno in pravopisno ne oddaljujejo preveč, kar pomeni, da je gorenjski pisec bil prepisovalec prej nastale štajerske pesmarice, ki je verjetno bila tudi izvirna, saj sta v eni pesmi omenjena reka Drava in Maribor (Ditmajer 2017: 78). Izpuščanje točno določenih kitic iz teh pesmi pa dokazuje, da so bile gorenjske verzije napisane oz. prepisane šele po koncu sedemletne vojne leta 1763, saj je izpuščena informacija o pruski vojski. Nastanek druge pesmarice bi sicer lahko bil povezan z ustanovitvijo vikariata Marijino Celje v Kanalu ob Soči šestindvajsetega februarja 1757, ko je goriški nadškof Attems imenoval liškega domačina Tomaža Veliščka za vikarja v Ligu. Andrej Blažič, ki je takrat služboval v nekem ženskem samostanu na Dunaju, je kopijo Marijine podobe poslal v Gorico kot dar svojemu rodnemu kraju. Kip so v slovesni procesiji na svečnico leta 1761 prenesli iz Kanala do župnišča v Ligu (Petrič 2008: 261).

Da so bile marijinoceljske pesmi na Štajerskem v rabi tudi v času jožefinske prepovedi romanj (od 1782),¹¹⁶ pričajo še nekatere pojavitve v rokopisnih pesmaricah 18. stoletja: v izgubljeni pesmarici iz Cirkulan v Halozah Lavdate evm in chordis et organo (1781)¹¹⁷ najdemo slovensko in latinsko marijinoceljsko pesem z nemškim naslovom: Windisches u. l. (lateinisches) Frauen Lied von Maria zell; v rokopisni pesmarici Jožefa Grebelnika,¹¹⁸ cerkovnika v Vuhredu (UKM Ms 158), nastali med letoma 1792 in 1798, pa lahko preberemo Peſem od Mare Celerze, katere začetni verzi nakazujejo, da so jo romarji peli ob odhodu iz cerkve:

Ah shalosni dan x od kod si poſlan
u katirem jest greshnik na Dushi bolen
ſe morem podat x nu Reishatj ſat
od tebi Maria morem ſlouo jemat

Za nemške marijinoceljske pesmi je značilno, da so se že v 17. stoletju tiskale na posebnih promocijskih letakih ter veljajo za enkraten pojav, saj se kasneje ne pojavljajo več v ustni in rokopisni tradiciji. V benediktinskem samostanu St. Lambrecht hranijo 561 pesmi z dodanimi 47 notnimi zapisi za petje. Pesmi so bile natisnjene na 170 letakih v različnih krajih med letoma 1642 in 1774. Najpogostejši kraj tiska je nedvomno Dunaj (169), saj so od tam procesije v Mariazell potekale redno tudi v času omejitve in prepovedi romanj. Med organizatorji procesij z Dunaja v Mariazell so bili predvsem meniški redovi (dominikanci, benediktinci, minoriti, frančiškani), od bratovščin pa so sodelovale naslednje: bratovščina rožnega venca, nadbratovščina križanega Božjega Sina, bratovščina brezmadežnega spočetja, bratovščina 72 Kristusovih učencev in večnega čaščenja najsvetejšega, bratovščina naše ljube Gospe. Letaki so se tiskali še v Kremsu (4), Gradcu (3), Augsburgu (1), Wildbergu (1), Steyrju (4) in Wiener Neustadtu (4). Procesije iz štajerskega Gradca so potekale redno od leta 1622, tudi v času omejitve in prepovedi romanj, začele pa so se že s prihodom jezuitov v Gradec. Letaki praviloma vsebujejo 3–5 pesmi, določena tematika pa večkrat sovpada s temo pridige. Ti so okrašeni tudi s podobo usmiljene Matere iz Marijinega Celja ali tamkajšnje cerkve (Suppan 1977: 279–290). V benediktinskem samostanu lahko najdemo še vezano knjigo letakov (1705–1737);¹¹⁹ dve kasnejši tiskani graški knjigi cerkvenih ljudskih pesmi in molitev: Sammlung kirchlicher Volkgesange und kurzer Morgen-, Abend-, Beicht-Kommunion, Meß- und anderer Gebete zunächſt für die Wallfahrter nach Maria Zell (1850, 1852); tiskano knjigo Blumen-Buſchen (1765); dunajsko knjigo, ki na koncu vsebuje tudi štiri pesmi z melodijo: Meine Geſtnungen bei den jahrlichen Bittgange aus der Haupt ſtadt nach Mariazell (1810). V samostanu se ne nahajajo letaki, ki bi bili natisnjeni ravno v letih zapisa slovenskih pesmi, morebitne predloge pa bi bilo potrebno preveriti z natančnejšo analizo nemških pesmi.

Slika 1: Primer letaka z nemškimi marijinoceljskimi pesmimi (Vir: Stiftsbibliothek
St. Lambrecht) — Slika 1: Primer letaka z nemškimi marijinoceljskimi pesmimi (Vir: Stiftsbibliothek St. Lambrecht)

Ostale Marijine pesmi, ki jih vsebuje Foglarjev rokopis, niso znane v doslej izpričanih slovenskih pesmaricah. Četrta Marijina pesem je prevod nemške Ave Maria klare du liechter Morgen-Stern, objavljene v graški pesmarici Catholisches Gesang-Buch iz leta 1718 (prvi natis 1602) (prim. Höfler 1975: 75). Avtor pesmarice je učitelj v štajerskem Mürztalu Nikolaus Beuttner (rojen 1592), ki je z natisom pesmi, ki jih je slišal peti med ljudstvom, ohranil predreformacijsko pesniško izročilo.

Predzadnja Marijina pesem je prirejena po lavretanskih litanijah. Nastala je po nemški predlogi v Parhamerjevem katekizmu (Smolik 2011: 351), objavljena je bila tudi v Marijanski pesmarici za podobo Marije iz Pötscha Erneuert- und vermehrter Gnaden-Brunn (1739). V Foglarjevi pesmarici je bil en list očitno naknadno iztrgan, saj manjkajo 14. in 15. kitica ter korus. Pisec je ni mogel prepisati iz prve graške izdaje Parhamerja (1758), ki ima kajkavski črkopis in tudi jezikovne značilnosti,¹²⁰ druga izdaja, ki ima prav tako kajkavski črkopis, vendar je že štajerska, pa je bila natisnjena dve leti po zapisu v Foglarjevem rokopisu. Verzija pesmi, prvič zapisana v kranjski izdaji katekizma leta 1762, izkazuje drugačen prevod. Graško izdajo redakcije Kanizijevega katekizma, ki ga je priredil jezuit Ignacij Parhamer za Bratovščino krščanskega nauka leta 1750, je predpisal sekovski škof z dekretom 14. oktobra 1755 vsem župnijam in šolam generalnega vikariata na Štajerskem. Spodnja slika iz nemškega katekizma prikazuje, kako je pesem razdeljena med zbor in ljudstvo:

Slika 2: Začetek nemške litanijske pesmi (Vir: UKM 36386)

Pesmi o Sveti trojici

Med pesmimi, ki so se vsebinsko nanašale na skrivnosti krščanske vere, so bile pogoste tudi pesmi o Sveti trojici, tj. Očetu, Sinu in Svetem Duhu, ki so tri osebe enega bistva. Trinitarna doksologija je v slovenskih besedilih pogosto nastopala na koncu pesmi, molitve, tudi krstno-spovedne izpovedi (slavilni klic k Sveti Trojici v Brižinskem spomeniku III). V 18. stoletju se v slovenskih pesmaricah pojavijo katehetične pesmi, ki so vernike poskušale poučiti tej o verski resnici, npr.

Verjem pak de je en Bug
Tri prave peršone,
Bug Oča, Sin, Sveti Duh
So nature ene.

(Stržinar 1729: 20)

Katehetične pesmi o Sveti trojici se med ljudmi niso priljubile, zato se tudi niso več prepisovale. Nasprotno pa je častilna pesem iz Foglarjevega rokopisa očitno bila zelo priljubljena, saj je identično zapisana v prej omenjeni pesmarici iz Gornjih Gorij, najdemo jo tudi v štajerski cerkveni pesmarici Cerkvene pesmi in molitve¹²¹ iz 18. stoletja in v pesmarici nemško-slovenskih pesmi, nastali ok. leta 1816 v Slovenskih goricah (UKM Ms 130).

Pesmi o ljubezni do Boga

V 18. stoletju se v slovenskih pesmaricah pojavljata dve pesmi o ljubezni do Boga. Prvo so pisci pripisovali sv. Ignaciju Lojolskemu, drugo pa sv. Frančišku Ksaverju. Molitvena pesem sv. Ignacija Lojolskega iz Foglarjevega rokopisa z naslovom Od Božje ljubezni, v kateri manjka šest kitic, je v celoti zapisana v Lavrenčičevi natisnjeni pesmarici Misionske pesme inu molitve (1757) pod naslovom Zdihvajne svetiga Ignatia od Loyole, pruti Bogu. Gre za priredbo latinske himne O Deus ego amo te, Nam prior tu amasti me, kjer vernik Bogu izroči vso svojo svobodno voljo. Foglar je pesem verjetno prepisal in jo jezikovno prilagodil za vzhodnoštajerske Slovence. Janez Höfler (1975: 56) je ugotovil, da v tem primeru gre za prevod nemške pesmi Herr, ich liebe dich, Herr, ich liebe dich / ja, ja von Herzen liebe ich dich. Bolj točen prevod latinske himne nasprotno najdemo dobrih dvajset let kasneje v natisnjeni poznobaročni pesmarici Maksimilijana Redeskinija (1775): O Bug! jest te' lubem; kjer se ti popred Mene lubil.

Pesem sv. Frančiška Ksaverja (O Deus, ego amo te, Nec amo te ut salves me) najdemo prav tako pri Lavrenčiču (1752, 1757), dve kitici lahko povežemo tudi s pesmijo De amore Dei Super omnia v Paglovčevi pesmarici (1733).¹²² Tovrstne pesmi imata še koroški pisec Luka Maurer¹²³ (To je ena lipa pejsem od popovnama grivenege: Moj bug jest tebe lubem / Ne li za nabu / Moj bug jest tebe slušem / ne li ze ist trahu) in pridigar Jernej Basar (1734).

V štajerskem prostoru je bila ob koncu 18. stoletja zapisana še ena verzija cerkovnika v Vuhredu Grebelnika (O moj Bog jest tebe lubim / s cele pameti nu moči) in trboveljskega organista Kadunca (NRSS Ms 108), ki je v tem času obstajala tudi v drugih pokrajinah: pod varianto z naslovom Ta 2. pesem od lubezen Božje se je podpisal Bartelme Gattei iz Cerkna leta 1807 (AGNI, Ms III, sgn: Ms. Ko. 102/26); varianta iz Podmelca Štefana Hadalina pa je bila zapisana ok. 1810: Pejsem od lubezni Božje (AGNI, Ms IV, sgn. Ms. Ko. 103/33) (prim. Pisk 2017: 70–72; Smolik 2011: 800). Za primerjavo navajam nekaj vrstic iz prve kitice, ki je bila očitno razširjena proti koncu 18. stoletja:

O moj Bog jest tebe lubim
S cele pamet nu moči
Vso pokorščino oblubim
Čast hvala čez vse reči

Tudi v katekizmih se pojavlja pesem s podobnimi motivi, kar priča o njeni razširjenosti v 18. stoletju, npr. Bog jaz verjem, jaz zavüpam, Bog iz srcta lübim te (npr. v drugi izdaji štajerskega Parhamerjevega katekizma iz leta 1764).

Pesmi o krščanskem pozdravu

Nastanek pesmi Od svetega glasa je spodbudil papež Benedikt XIII. (1724–1730), ki je podelil odpustke vsakomur, ki pozdravlja z besedami Hvaljen bodi Jezus Kristus, o čemer je podrobneje poročal tudi Stržinar:

Benedikt trinajsti tega imena rimski papež, je ponovov inu pogmerov te odpustike. Prvič, kader eden drugiga pozravi, inu reče te besede. Hvalen bodi JEZUS Kristus. Ta drugi njemu odgovori: Amen, al, na večne čase. Imata obedva stu dni odpustika. Kir pak andohtlivo to svetu ime JEZUS, al Marija kličejo, imajo pet inu dvejset dni odpustika. Kir to lepo navado toku JEZUSA inu Marijo klicat imajo, dober smrtni ure popolnoma odpustik, kir ta čas z ustmi al saj iz srcam na JEZUSA al Marijo kličejo. Tudi kateri bodo od teh odpustikov pridgvali, al pak pomagali, de bi se ludje toku pozravlali, dobe vselej te odpustike.Stržinar 1729: 265, 266

Omenjeni pozdrav je zunanji znak odpora do protestantskih veroizpovedi. Prva slovenska pesem o tem katoliškem pozdravu je zapisana leta 1733 v Paglovčevi pesmarici (Pesem od teh besedi: Hvalen bodi Jezus), vendar manjka kar osem kitic, ki jih lahko rekonstruiramo v natisnjenem ljubljanskem lekcionarju iz leta 1764 (Smolik 2011: 1499–1501). Foglarjeva verzija v nasprotju z lekcionarsko prinaša še štiri dodatne kitice, med drugim tudi dodatno kitico o čaščenju Jezusovega imena. Smolik (2011: 1386) je pesem povezal še z delovanjem bratovščin, ki so v tem času spodbujale to pobožnost. Na Štajerskem pri Devici Mariji v Puščavi (Lovrenc na Pohorju) naj bi imeli tako bratovščino že leta 1652. V katekizmih in jezuitskih pesmaricah je bilo določeno, da se besedilo Častitu / Vsaki čas bodi / Tu sladku Ime JEZUS, / Inu Ime MARIJA poje pred pesmijo in po njej ter pred pridigo in po njej. Tudi v Stržinarjevi pesmarici (1729) te verze najdemo pred pesmijo in po njej, v Foglarjevi pesmarici pa na koncu desete in dvanajste pesmi, kar kaže na to, da so se štajerski pisci zgledovali po njegovih delih. Pohlin je pesem o katoliškem pozdravu leta 1777 iz svojega lekcionarja že izključil, medtem ko so bile pesmi o čaščenju Jezusovega imena priljubljene tudi v 19. stoletju, saj jih najdemo npr. pri Antonu Kremplu, v pesmarici Franca Hriberška, krojača v Prihovi (1808–1821), v pesmarici Blaža Kosija (1834), župnika pri Sv. Andražu v Zg. Leskovcu, prepisovali in peli pa so tudi starejše pesmi o Jezusovem imenu, znane že v 17. stoletju. Dve pesmi o sladkem Jezusovem imenu najdemo tudi v pesmarici iz Cerkna z začetka 19. stoletja (AGNI, Ms VI.) (prim. Pisk 2017: 72).

Pesmi o vernih dušah v vicah

Na krščanski praznik spomina vseh vernih rajnih (Commemoratio Omnium Fidelium Defunctorum), ki se obhaja 2. novembra, verni ljudje prosijo za svoje pokojne, ki so morda še v vicah, kraju očiščevanja. Cerkev v tem času daruje priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela. Pesmi s tovrstno vsebino v začetkih slovenske tiskane pesniške dejavnosti v 16. stoletju niso bile prisotne, saj so jih protestantski pisci izločili iz svojega repertoarja. Molitve in pesmi v spomin umrlim so v 18. stoletju spodbujale tudi novonastale bratovščine, npr. v župnijskem vikariatu Svetega Urbana na Destniku je od leta 1733 delovala bratovščina duš v vicah (Ambrožič 2015: 39). Pesem od vernih duš v vicah je v slovenščini prvi zapisal tuhinjski župnik Mihael Paglovec (1733). Foglarjeva varianta se od Paglovčeve razlikuje v razporeditvi kitic, štajerski pisec ni bil dosleden pri rimah, pesem je tudi jezikovno prirejal za vzhodnoštajersko narečno območje, vendar marsikje tudi ohranil osrednjeslovenske jezikovne značilnosti. V drugi polovici 18. stoletja se pojavnost teh pesmi v slovenskih pesmaricah precej poveča; leta 1771 je kranjski organist Ambrožič v svoji drugi rokopisni pesmarici zapisal kar 14 pesmi na praznik vernih duš, tudi pesem Uboge verne dušice, vaše nausmilene vice, oh ogen koku gori. V 19. stoletju najdemo verzijo v rokopisni pesmarici Janeza Škofa iz Zaklanca (1828): Boge so verne dušice, nun jeh nausmilene vice, katere v tem ognu trpe, nobene pomoč k njem ni.

Pesmi o cilju in koncu človeka

Tovrste pesmi so se prepisovale in tiskale predvsem na Kranjskem, npr. pri Jožefu Ambrožiču leta 1775 (NUK Ms 1318, zvezek IV) in Redeskiniju (1775), ena je zabeležena tudi na Goriškem, npr. v Hadalinovi Pesmarici iz Podmelca ok. 1810 (Ms IV., sgn: Ms. Ko. 103/33). Na Štajerskem so prepisovali le Stržinarjevo natisnjeno pesem. Verjetno so jih verniki peli v postnem času, saj so glede na namen spokorne.

Foglarjeva pesem se v kasnejših pesmaricah ni več prepisovala, niti je ni mogoče najti v predhodnih in sočasnih slovenskih pesmaricah. Za primerjavo navajam prvo kitico iz pesmarice Hadalina iz Podmelca ok. 1810: Pejsem od cila inu konca tiga človeka (Ms IV., sgn: Ms. Ko. 103/33):

Gospod Bog me je stvarel
za svojo službo
Jeb ga častil nu hvalel
za priti v nebu
zakaj za to posvetnu: tedej tolkaj skrbim
kir bode vse zgublenu: če dušo zgubim

Pesmi o ovčici

Pesmi o izgubljeni ovčici so v 18. stoletju med ljudstvom krožile zgolj v rokopisni obliki. Foglarjeva štajerska verzija je znana iz koroške Krebsove pesmarice iz 18. stoletja, ¹²⁴ Pisec Vezjak je pri prepisovanju storil očitno napako, saj je v 10. kitici prepisal peti verz iz prejšnje kitice: Glej da v nih ne zaspiš. Glede na varianto iz Krebsove pesmarice bi na tem mestu moral stati verz: Nočem se nigdar več. Verzije te pesmi so ohranjene tudi v pesmaricah iz nekdanje Goriške, npr. Medanski manuskript in rokopis iz Cerkna, napisan okoli leta 1800 (prim. Pisk 2017: 72–73).

Druga koroška pesem o ovčici je zapisana v Maurerjevi rokopisni pesmarici (1754).¹²⁵

Tretjo koroško pesem o ovčici prinaša Tinjski rokopis iz 19. stoletja: O ti zgublena ovčica, kaj se ti gore držiš.

Četrto pesem o ovčici in pastirju je zapisal kranjski organist Jožef Ambrožič ok. leta 1775 (NUK Ms 1318, zvezek IV), nato jo najdemo v štajerski pesmarici Franca Hriberška leta 1816 (UKM Ms 138/16, fol. 55), natisnil pa jo je Valentin Stanič (1838: 23):

Očica kom ti greš,
Al ti leto neveš,
De gdor od mene grede
Globoko on zabrede,
Pride težko nazaj
Na zgubljen prvi kraj.

Pesmi o sveti Notburgi

Čaščenje svete Notburge, zavetnice kmečkih in revnih ljudi, se je v naših krajih razširilo v prvi polovici 18. stoletja, ko so v cerkvi v Ebnu izkopali njeno okostje in ga leta 1735 izpostavili v relikviariju. Najbolj obiskan romarski kraj v čast tej svetnici je bila cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, saj je briksenski škof v začetku leta 1739 tja poslal njene relikvije (Veider 1938: 39–45; Šerbelj 2008: 11–13; Kemperl 2011: 172; Vidmar 2017: 23–31). Že leto poprej je bila v Ljubljani natisnjena prva slovenska pesem o svetničinem življenju. Nastanek pesem je morda spodbudil življenjepis svetnice, leta 1730 natisnjen v Ljubljani, avtorja Joannesa Sylvestrusa Sistusa a Plana: Schönstes Vorbild aller Dienst-Mägden das ist: Nottburga. Kasneje je bil natisnjen še italijanski življenjepis, prav tako v Ljubljani: Compendio della maravigliosa vita e morte di s. Nottburga vergine Tirllese(1744). Slovenski življenjepis je svetnici napisal Marko Pohlin (1768). Verzija pesmi je bila (verjetno) neposredno z letaka prepisana v rokopisno pesmarico tuhinjskega župnika Franca Mihaela Paglovca,¹²⁶ kjer danes manjkata dve strani (Smolik 2011: 222; Vidmar 2017), na Štajerskem pa je popolna različica besedila zabeležena v Foglarjevi rokopisni pesmarici (Smolik 2011: 351; Ditmajer 2017).

Foglar omenjene kranjske pesmi ni zvesto prepisal z letaka, saj so v njegovem rokopisu prisotne pokrajinske jezikovne razlike, npr. pri zapisovanju končnega deležniškega -ł: Dva krat je Grad pogo rau biia (Foglar) – Dua krat je grad pogoru biu (Paglovec); tudi pri zapisovanju stalno dolgega ȏ, npr. Bog (vendar Gospud, muzh/mouzh) – Buh.

Sveta Notburga je bila kot zavetnica poljskega dela priljubljena pri podeželskih ljudeh, pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah pa so leta 1752 tudi dobili kapelo sv. Notburge, kar je po poročanju vizitacijskih zapisnikov zmanjšalo priljubljenost svetega Antona Padovanskega (Mlinarič 1987: 43). V štajerski rokopisni pesmarici z začetka 19. stoletja (UKM Ms 130)¹²⁷ najdemo še eno verzijo pesmi o sveti Notburgi, namenjeno prav postavitvi kapele pri Sv. Rupertu: Pertečte kristjani k Divizi Tirolski keri ste z revami obdani, zdravi ali boleni, Nadburga imenuvana, je ta sveta Diviza, svetemo Roperto, dana je ta žlahtna rožica. Tukaj en altar izmalan vidli bote k njeni časti, z latvami je on obciran, ona pa v sredi stoji, čete vedat to živlenje, poglete tabelce vam bodo dale znamenje od te svete Divice.

Pesmi o Mariji Magdaleni

Čaščenje svetnice Marije Magdalene so že v predjožefinskem obdobju spodbujale štajerske bratovščine, kot je bila ta pri kapeli v Motniku (Ambrožič 2015: 50). Pesmi o sveti Mariji Magdaleni so se napajale iz srednjeveške ženske mistike. Prvi zapis v slovenskem jeziku prinaša Kalobški rokopis, nastal sredi 17. stoletja. Več pesmi o tej ženski biblični figuri najdemo v sredini 18. stoletja v skoraj vseh današnjih slovenskih pokrajinah. Na Štajerskem je Foglar leta 1757 zapisal verzijo pesmi, ki je ni bilo najti v takratnih natisnjenih pesmaricah Lavrenčiča in Stržinarja, pač pa se je širila z rokopisnim prepisovanjem. Iz variant je razvidno, da je Foglar zamenjal četrto in peto kitico, v pesmi pa je z vezajem oz. pomišljajem označil konec oz. začetek posameznega verza v eni grafični vrstici, kar pomeni, da se je zavedal verzne strukture ali pa je pesem prepisal. Tako je bila zapisana tudi v nekaj let starejši Maurerjevi koroški pesmarici (1754); tam je v kar treh pesmih predstavljena kot grešnica, spokornica in tudi kot ženska, ki je prva videla vstalega Kristusa. Zahodna krščanska tradicija (latinska) je namreč pomešala tri različne svetopisemske like: neimenovano grešnico iz Simonove hiše (Lk 7,36-50), Martino in Lazarjevo sestro Marijo iz Betanije (Mt 26,6-13; Mr 14,3-9; Jn 12,1-8) ter Marijo Magdaleno, ki se ji je Jezus prvi prikazal po vstajenju (Jn 20,11-18). O tem se je spraševal tudi njen življenjepisec Franc Veriti v delu Življenje svetnikov in prestavni godovi III (1829), medtem ko je Anton Krempl (1833: 160) enačil vse tri osebnosti. Skoraj identično varianto najdemo tudi v štajerski rokopisni pesmarici iz začetka 19. stoletja, vendar so ohranjene samo prve tri kitice (UKM Ms 130, fol. 32); nato jo zasledimo še na Goriškem, npr. v Rokopisu iz Cerkna ok. leta 1800 (AGNI, Ms I., sgn. Ms. Ko. 100/112); v Rokopisu iz Podmelca leta 1802 (AGNI, Ms II., sgn. Ms. Ko. 101/125) in ok. 1810 (AGNI, Ms IV., sgn: Ms. Ko. 103/33) (prim. Pisk 2017: 69–72). Pesmi se ujemajo tudi z zapisi v koroški Krebsovi pesmarici (NRSS Ms 022, fol. 070v). Prvi je pesem natisnil šele goriški duhovnik Valentin Stanič leta 1838.

Za primerjavo navajam še dve pesmi o Mariji Magdaleni in eno praznično, ki so bile poznane v 18. stoletju in jih je zapisal Luka Maurer:

Ta prva pisem od Marije Magdalene:

Tosaj pridi grišnek veliči
pošlušej kaj se tebe povi
Ali očeš gnado zadobiti
čez tvoje griše velike
gori vzimimo te exepel
no pojmo z Magdalena v tepel
poslušat sveto pridigo

Ta tretja pesem od Marije Magdalene:

Dokler Bug je po vsh krajah
on vidi po vsh kotah
grišne ludi zamerkuje
da jeh ojstro šrafuje
gdur sedej se na spokori
v pekli vekoma gori
gdur pak pokuro stori
v nebeseh se veseli

Ta peta velikanočna pesem:

Marija Magdalena
Aleluja
Ta je ta prva biva
Aleluja Aleluja
Kir je Jezusa vidava
Aleluja
inu je žnim govoria
Aleluja Aleluja

Pesmi o svetem Jožefu

Čaščenje svetega Jožefa se je opazno razširilo, ko ga je cesar Leopold I. leta 1675 razglasil za zavetnika avstrijskih dednih dežel in habsburške hiše. Bratovščina svetega Jožefa je v predjožefinskem času delovala pri Svetem Juriju pod Taborom, podružnični cerkvi svetega Hieronima na Vranskem (Ambrožič 2015: 50), bratovščina umirajočega Jožefa je bila leta 1748 ustanovljena v Svečini, že v 17. stoletju pa v podružnici Rosulje v župniji Ljubno; poleg tega so mu posvečevali še kapele, oltarje in cerkve. V Veliki Nedelji je imel postavljeno kapelo že v 17. stoletju, v Celju pa je bila cerkev svetega Jožefa priljubljeno romarsko središče. Znane so še cerkve v Mariboru – Studenci (1684), Slovenski Bistrici (1757) in na Frankolovem (1789) (Kovačič 1928: 288).

Prvo slovensko pesem sv. Jožefu v čast je v prvi polovici 18. stoletja zapisal tuhinjski župnik Franc Mihael Paglovec (Sveti Jožef lubeznivi, tavžen krat od vsih češeni, zvesti varih Jezusov.), sledile so Pohlinove objave v molitvenikih (Smolik 2011: 427, 543; Lavrič 2010: 384, 394; Vidmar 2011: 445; Vidmar 2017: 24–25), v rokopisih pa mu je dve pesmi namenil kranjski organist Jožef Ambrožič (NUK Ms 1318, zvezek I); od teh je ena doživela odmev na Štajerskem. V prvi polovici 19. stoletja so mu pesmi pisali Blaž Potočnik (1827), Janez Škof iz Zaklanca (1828) in Luka Dolinar (1833). Na Štajerskem je bil zelo priljubljen, saj je bilo do sredine 19. stoletja zapisanih 14 pesmi njemu v čast, Foglajeva pesem pa je edinstvena, saj ne izpričuje prepisovalne tradicije.

Pesmi o sveti Uršuli

Legenda o sveti Uršuli se je pojavila v 10. stoletju in pripoveduje o skupini deklet, ki so dale svoje življenje za krščanstvo ali devištvo. Prva domneva govori o hčerah/sestrah/nevestah vojakov tebajske legije, ki jih je dal umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimilijan; druga govori o redovnicah iz nekega samostana pri Kölnu, ki so se pred barbari zatekle za mestno obzidje. Sveto Uršulo so častile uršulinke, ki so iz Gorice (1672) v Ljubljano prispele šele leta 1702 (v tamkajšnji knjižnici hranijo življenjepis svetnice iz leta 1695: Das Leben der heiligen Ursulae), še posebej pa so jo častile številne bratovščine, ki so jih spodbujali kapucini (Kovačič 1928: 289).

Pesem o sveti Uršuli je bila v obliki legende v slovenskem jeziku zapisana že v Kalobškem rokopisu v sredi 17. stoletja, v Foglarjevi pesmarici pa prvič najdemo pripovedno vsebino o njenem življenju in smrti. Takšna pesem je vključena tudi v Štrekljeve Slovenske narodne pesmi (1895–98: 607, 608), vendar v njej preberemo, da si je mlado Uršulo zaželel španski, ne bretonski kralj. V srednjeveški knjigi Legenda aurea pa lahko preberemo, da je bila Uršula hči britanskega kralja. Španski kralj je omenjen tudi v varianti štajerske pesmarice nemško-slovenskih pesmi (ok. 1816), ki med drugim pripoveduje, da je Uršula potovala čez gore pri koroški meji. Sklepamo lahko, da je bila pesem namenjena romarjem na Uršljo goro. Za primerjavo navajam nekaj verzov, ki so v izvirniku zapisani v prozni obliki: Seden lejt je stara bla, je znala pisat inu brati, no vsakemo vučeniki antvert dati, naj bol temo španskemo krali, pride k nje španski kral, da je reko ali očeš krala, španskiga, jas nečem krala španskiga, jaz ži mam drugiga ženima, smileniga Jezusa. Tretja varianta je bila zapisala v Kadunčevi rokopisni pesmarici iz trboveljske župnije (1798); pripoveduje o kralju Agripu iz Rima, ki je z Uršulo želel poročiti svojega sina. Verjetno gre za judejskega kralja Heroda Agripo I., ki je preganjal kristjane. Verzije se me med seboj razlikujejo tudi v zaključku, saj v Foglarjevem rokopisu Uršulo na koncu pesmi ubije kozaški poveljnik, v vseh drugih verzijah pa hunski poglavar.

Napevi

Kot zgled za napev so v pesmarici omenjene še naslednje pesmi: Sveti angel varuh (Na vižo Od S. Angela Varoha); Miserere (Na vižo Pesme mizerere); O, Marija, polna milosti (na visho ô Marija polna gnade); pri Marijini pesmi Kir smo zaslišali mi ubogi grešniki, da si ti gnade puna pa je pripisano, da se je pela na vižo od ovčice. Pesem Mizerere oz. Pesem od pokore najdemo tudi v Kanizijevem katekizmu (1760: 187) in Stržinarjevi pesmarici (1729, 70–74), kjer je tudi notni zapis. Pesem o svetem angelu varuhu je prisotna v Stržinarjevi pesmarici (O moj sveti angel varih) (1729: 94–100) in tudi v Kanizijevem katekizmu (1760).

Jezikovne značilnosti

Lovrenc Foglar (Voglar)

Pisava in pravopis

Za Foglarja je značilen naslednji zapis sičnikov in šumnikov: glas s zapisuje z grafemi s (pessem, sveti, sam), ſ (ſebe, ſturi, jeſt) in ſs (naſs, glaſs); glas c dosledno zapisuje z grafemom z (sonze, serze, angelze); glas z zapisuje z grafemom s (sazheti, semli); glas č zapisuje z dvočrkjem zh (zhem, zhas ſtiti,ozheta); glas š z grafemoma sh (shtimo, nebeshke) in ſh (priſhla, friſhki, duſho); glas ž s sh (dershi, shivi, vishai). Glas j se v pesmih uresničuje z več grafemi, in sicer ÿ (ji/j) (troÿzi, sÿ, tvoÿ, my, ÿm, ÿti, ſmertÿo, ÿme, ÿsvolena, sapÿsanu, tÿ), i (moi, niei, veikoma, niemi, ſveiti, daia, kai) in j (jeſt, je, tvoje); pojavijo se podvojeni soglasniki: ss (pessem), ff (offri); glas o ima ponekod strešico; pri ločevanju u in v ni dosleden, npr. zgolj v uporablja pri velikih tiskanih črkah.

V času nastanka Foglarjeve pesmarice je bila natisnjena prva štajerska izdaja Parhamerjevega katekizma (dalje Parhamer) (1758), ki jo pripisujejo Štajercu Plohlu.¹²⁹ Prva in druga izdaja imata kajkavski črkopis, bohoričico pa uveljavlja šele tretja izdaja (1777). Pisci obravnavanih pesmi so torej zgled za svoj črkopis morali iskati v drugih slovenskih knjigah, natisnjenih v bohoričici, npr. v graški pesmarici Andohtlive pejsme (dalje Andohtlive) (1756), Stržinarjevih (1729, 1744) ali Lavrenčičevih (1752) pesmaricah, prav tako ne smemo zanemariti vpliva rokopisnih besedil. Tričrkje sch (š in ž) in zch (č) četrtega pisca ter pisanje tſh (č) osmega pisca spominjata na nemško grafijo in izgovorjavo šumnikov. Nemški vpliv je viden pri podvojenih znakih za soglasnike ll, ss, nn, ff, tt, pojavlja pa se tudi latinski vpliv, npr. zapisovanje fonema k s c ali ch (pecla, chorus), zapisovanje grafema h ob t in p (thron, Joseph), pojavita se tudi grafema q (zirqva) in w (owari). Grafem ö zapisuje Glazer, osmi pisec pa celo ő (tako zapiše tudi grafem y̋). Tudi v prekmurskem abecedniku Abecedarium szlowenszko (1725) se pojavljata oba glasova ö in ő (Dudás 2012: 154). Za fonem j se poleg črk i in j pri vseh piscih pojavlja grafem ÿ ali y. Lavrenčičev pravopis je bolj dosleden, saj pisno ločuje med š (ſh) in ž (sh), Stržinar in pisec graške pesmarice pa za oba fonema pišeta isti grafem sh ali ſh. Slednjima so sledili Foglar, Vezjak, tretji, sedmi in osmi pisec, ponekod še četrti, tudi peti pisec in Glazer za fonem š pišeta grafema sh in ſh. Sedmi in tretji pisec nad različnimi soglasniki (s, c, t) pišeta znak ʾ, ki je značilen tudi za nemško pisano gotico. Fonem j se tudi v natisnjenih pesmaricah zapisuje s tremi grafemi: i, j in y (Ditmajer 2017: 79).

V pesmarici najdemo tako osrednje- kot vzhodnoslovenske jezikovne značilnosti. Čeprav večina piscev ni znanih, lahko na podlagi nekaterih narečnih značilnosti ugotovimo, s katerega območja so prihajali in ali so pri pisanju imeli pred seboj kakšno predlogo. Zapisovanje grafema e za stalno dolgi in novoakutirani polglasnik (npr. v besedah dan, čast; maša) je značilno predvsem za severovzhodni slovenski prostor; najdemo ga v vseh treh izdajah štajerskega Parhamerja (vendar se v besedi čast pojavlja tudi a) (po Ilešič 1906), v Foglarjevi pesmarici pa se pojavljajo različne variacije: oba glasova pišejo Foglar, Vezjak, Glazer in peti pisec, samo ejevski odraz ima četrti pisec, medtem ko zadnja dva pisca pišeta samo ajevski odraz v besedi čast. V graški pesmarici, pri Lavrenčiču, Stržinarju in v Paglovčevih rokopisnih pesmih se pojavlja samo odraz a, značilen za celoten jugozahodni slovenski prostor (Ditmajer 2017: 80), pri koroškem piscu Maurerju najdemo praviloma odraz e, lahko tudi a.

Naslednja razlikovalna značilnost je zapisovanje stalno dolgega in staroakutiranega jata (najdemo ga npr. v besedah svet, greh; leto, mesto). Parhamer praviloma nima dvoglasnikov. V Foglarjevi pesmarici se skoraj pri vseh, razen pri četrtem in sedmem piscu, pojavlja dvoglasnik e: i̯, peti pisec in Glazer imata tudi enoglasniški odraz, sedmi pisec pa celo samoglasnik i v rodilniku besede greh. Nenaglašeni jat je tradicionalno zapisan z i, samostalnik človek pa ima praviloma ejevski odraz. V graški pesmarici se prav tako pojavljajo dvoglasniki ob enoglasnikih, dvoglasnike imata tudi Lavrenčič in Stržinar, Paglovec pa ob njih že piše gorenjske enoglasnike (Ditmajer 2017). Koroški pisec Maurer praviloma izkazuje enoglasniški zapis z i (svit), lahko tudi dvoglasnik e:i̯ (peisem/pisem), pisec Hadalin pa dvoglasnik i̯:e, značilen za rovtarsko narečje.

Stalno dolgi ȏ (najdemo ga npr. v besedah Bog, Gospod, moč) ima prav tako različne odraze in zapise, saj se lahko pojavlja značilni štajerski in panonski dvoglasnik o: u̯ (Vezjak, tretji, peti in osmi pisec), tudi a: u̯ (osmi pisec), tradicionalni dolenjski u ali gorenjski o (oba glasova se pojavljata pri Foglarju, tretjem, četrtem in sedmem piscu, medtem ko ima Glazer samo odraz u). Pisci večinoma ohranjajo tudi izglasni -u (← -o). Paglovec praviloma še piše dolenjski u, tudi Lavrenčič, medtem ko se je pisec graške pesmarice odločil za odraz o (u se pojavi samo dvakrat) (Ditmajer 2017); koroški pisec Maurer izkazuje zapis z u.

Pokrajinsko pripadnost piscev še posebej razkrivajo zapisi končnega deležniškega -ł in samoglasniškega ł̥. Primere vokalizacije končnega -ł v prleški -a najdemo pri Foglarju in Vezjaku, ki imata tudi posamezne primere vokalizacije v -o in -au, medtem ko ima peti pisec samo prleški -a. Primere zapisa po izgovoru (-ou, -au) najdemo pri Glazerju in tretjem piscu. Samoglasniški ł̥ se vokalizira v panonski u pri Foglarju, Vezjaku, četrtem in petem piscu, medtem ko je pri sedmem in osmem piscu glas zapisan po izgovoru kot ou. Prva izdaja Parhamerja izkazuje vokalizacijo končnega -ł v -o, pisec graške pesmarice, Lavrenčič in Stržinar ga pišejo po izgovoru (terpou), pri Paglovcu pa so vidne dvojnice (bil/biu). Odmik od tradicije in zapisovanje po izgovoru je v gorenjskem prostoru sicer prisoten že od Škofjeloškega pasijona naprej. Samoglasniški ł̥ je ohranjen pri Stržinarju in Paglovcu, Lavrenčič ga piše po izgovoru kot ou, Parhamer pa izkazuje vokalizacijo v u (Ditmajer 2017). Za koroškega pisca Maurerja je značilno narečno švapanje (prishva), tudi končni deležniški -ł je zapisan po izgovoru (je dav).

Piscem so skupne še nekatere narečne premene in asimilacijske spremembe, npr. naglašeni samoglasnik a se občasno zaokroži v o, npr. koker, dones (Foglar, Vezjak, Glazer; prav tako Paglovec, Andohtlive, Lavrenčič in Stržinar), pozicijski kratki a pa lahko pod vplivom sledečega j prehaja v e, npr. tedei (Vezjak, tretji, četrti in osmi pisec; prav tako Lavrenčič, Paglovec, Andohtlive, Parhamer izpričuje obe obliki); sklop -šč- se olajša v -š- (Foglar, Vezjak, Glazer, četrti in peti pisec; prav tako Lavrenčič, Andohtlive, Parhamer ima obe obliki); značilna je narečna premena skupine kd- → gd- (Foglar, Glazer, tretji in četrti pisec; prav tako Andohtlive, Parhamer, Maurer, Lavrenčič pa ima obe obliki); primarni sklop čre- se ali ohranja (Glazer in četrti pisec) ali asimilira v če- (peti in sedmi pisec; prav tako Andohtlive, Parhamer in Lavrenčič); večina piscev izpričuje protezo v- (Foglar, Vezjak, Glazer, četrti, peti in osmi pisec; prav tako Paglovec, Andohtlive, Lavrenčič pa ima obe obliki). Narečni prehod u → ü → i je značilen samo za Foglarjevo pesmarico (četrti in peti pisec), prav tako narečna panonska premena končnega -m v -n (Foglar in Vezjak) in asimilacija pt → vt → ft (Foglar), po dva pisca izpričujeta še prehod n' → j (Foglar, Glazer) in drugotni oz. parazitski j (Foglar in osmi pisec) ter spremembo dolgega e pred r v besedi cirkva 'cerkev' (Foglar, Vezjak; prav tako Parhamer) (Ditmajer 2017).

Tudi na oblikoslovni ravnini so opazne razlikovalne značilnosti. Osrednjeslovensko reducirano pridevniško končnico -iga najdemo tudi v štajerski pesmarici (Foglar, Vezjak, Glazer, četrti, peti in sedmi pisec), vzhodnoslovensko končnico -ega prav tako pišejo Foglar, Vezjak in sedmi pisec, slednji še trdo sklanjatveno končnico -oga, značilno tudi za prvo izdajo Parhamerja (druga izdaja 1764 ima samo še obliko -ega). Stržinar in Maurer pišeta obe obliki, ostali pisci pa zgolj osrednjeslovensko (Ditmajer 2017: 81).

Členica nar- je pri tvorjenju presežnika značilna predvsem za osrednjeslovenski prostor (Paglovec), vendar jo najdemo tudi pri Foglarju in Glazerju, medtem ko imata vzhodnoslovensko obliko naj- Vezjak in sedmi pisec, tudi koroški pisec Maurer. Pri Stržinarju in v graški pesmarici najdemo obliko ner- (Ditmajer 2017).

V rodilniku ednine moškega spola je v vzhodnoslovenskem prostoru izpričana končnica -a tudi pri samostalnikih nekdanje u-sklanjatve (Foglar in sedmi pisec), v osrednjeslovenskem pa se je uveljavila končnica -u (Andohtlive). Dajalnik in mestnik ednine moškega in srednjega spola imata narečno končnico -i (Vezjak, Parhamer; tudi Paglovec in Lavrenčič) ali -o (tretji in osmi pisec; tudi Paglovec) in -u (Glazer, Vezjak; Andohtlive, Paglovec, Stržinar), pri koroškem piscu Maurerju najdemo v mestniku končnici -i in -u. Orodnik ednine moškega in srednjega spola ima končnico -om (Foglar, Parhamer), Andohtlive imajo poleg te tudi osrednjeslovensko obliko -am (najdemo jo pri Paglovcu, Stržinarju, Lavrenčiču in Maurerju), za ženski spol pa je značilna štajerska končnica -oj (Foglar, Vezjak, Glazer ima obe obliki; druga izdaja Parhamerja, Andohtlive). Ženski samostalniki nekdanjeū-sklanjatve se v vzhodnoslovenskem prostoru sklanjajo po a-sklanjatvi (Vezjak in peti pisec). Osrednjeslovensko podaljševanje osnove s -t- je vidno pri Foglarju (Ditmajer 2017).

Štajerski kazalni zaimek toti najdemo pri Foglarju, Vezjaku in petem piscu, Glazer ima obliko tuti (prav tam).

Najdemo tudi narečno glagolsko pripono -ava- (Fogler), medtem ko glagoli II. nedoločniške vrste ne izpričujejo značilne panonske pripone -no-. Pomožni glagol biti ima lahko narečne kratke oblike de, mo (Foglar, četrti pisec), sedmi pisec piše celo kajkavsko obliko bude (Ditmajer 2017).

Literarne značilnosti rokopisnih pesmi

Žanrska opredelitev in vsebina pesmi

V slovenski znanstveni in strokovni literaturi se pojavljajo različne opredelitve pojmov cerkvena in nabožna pesem. Muzikolog Janez Höfler (1975: 43) cerkveno pesem razume kot obredno versko pesem, ki jo je skupnost pela v ljudskem jeziku pri javnem bogoslužju; pojem po njegovem ne zajema liturgično pogojenih nekitičnih oblik (litanij) in nabožnih pesmi iz ljudskega slovstva, ki po svoji drugačni funkciji in vsebinski neprimernosti niso mogle priti v okvir bogoslužja. Ker je včasih ob pomanjkanju sekundarnih virov (npr. o piscih in kraju rabe) težko določiti, ali gre v določenem primeru za pravo cerkveno ali nabožno pesem, ki se je pela izven cerkve, v tej razpravi vse obravnavane pesmi opredeljujem pod skupnim pojmom nabožno pesništvo.

V slovenskih cerkvenih pesmaricah so se v tistem času pojavljali različni pesniški žanri. Glede na namen so to častilne pesmi (himne ali hvalnice), zahvalne in prosilne pesmi, glede na vsebino pa so najpogostejše Marijine pesmi, praznične pesmi in pesmi cerkvenega leta (velikonočne, vnebohodne, binkoštne, božične, adventne), svetniške, katehetične, zakramentalne pesmi, pesmi v čast Kristusu itd., najdemo pa tudi nekaj obrednih nabožnih pesmi (mrliška pesem, kolednica, jurjevske pesmi).

Svetniške pesmi

Svetniške pesmi navadno častijo določenega svetnika oz. svetnico, lahko pa so tudi bolj pripovedne vsebine in tako vsebujejo neko pripoved iz življenja določenega svetnika ali svetnice. Sem sodita pesmi o sveti Notburgi in sveti Uršuli.

Sveta Notburga

V pesmi o sveti Notburgi izvemo, da se je rodila na Tirolskem premožnim in pobožnim staršem (poštenih purgarskih ludi).¹³⁰ Pri osemnajstih letih je postala dekla v gradu Rottenburg. V pesmi je izpuščena informacija, da je tam opravljala tudi vlogo vratarice in kuharice, čeprav dva verza nakazujeta še na druga dela, ki jih je tam morala opravljati (Za deklu je služila, / vender kaj je opravit bilu, / Notburga je vse sturila). Izpuščena je tudi informacija, da je po gospodarjevi smrti grad dobil njegov sin, ki je imel skopo in trdosrčno ženo. Ta je ostanke hrane raje dajala prašičem kot revežem. Ko je nekega dne Notburga pred gospodarjema morala pokazati, kaj nosi v predpasniku, se je zgodil prvi čudež:

Zakaj ta kruh jenu almošna,
katero je bogim nesla,
se je ta špiža v te trejske
preobrjena bla znajšla
To dobru vinu glih taku,
kir je v tej flaši bilo,
se je v en grdi grenki lug
ta čas preobrnilo.

Vendar sta jo gospodarja kljub temu spodila z gradu. Nato je služila kot dekla pri nekem kmetu, vendar pesem ne omenja imena vasi. Tudi tam je Notburga skrbela za uboge:

Zraven telesne almožne,
katero je delila,
je ona tudi petlarje
Bogu služit vučila.

Kmet ji je dovolil, da lahko po »fajrontu« (koncu dela) v miru moli. Ko ji nekoč zaradi žetve ni želel dati prosto, se je zgodil drugi čudež:

Notburga je svoj srp
v luft gori zaličila,
je Božja movč taistiga
v luftu visat sturila.

Nato je ponovno izpuščen podatek, da se je Notburga vrnila v grad, ko se je grof poročil z bolj blago ženo Marjeto. Tako 12. in 13. kitica opisujeta njeno smrt in pokop pri cerkvi svetega Ruperta. Opisana sta še dva čudeža, saj se voli, ki so prevažali njeno truplo v vozu, ob prečkanju vode niso zmočili, 14. kitica pa opisuje, da je soba v gradu, kjer je nekoč živela Notburga, ostala nedotaknjena tudi po dveh požarih. Pesem se konča s prošnjo.

Sveta Uršula

V pesmi o življenju in smrti svete Uršule beremo, da se je rodila kraljevim staršem in se že kot mlado dekle zaobljubila večnemu devištvu. Oče jo je kot zaročenko obljubil sinu bretanskega kralja. Po Božjem angelu so bili sporočeni trije pogoji: da se ta odpove poganstvu, da nevesti tri leta časa za premislek in pripravo, za spremstvo pa mora priskrbeti tisoč devic in enajst bark. Nato se je ladjevje z Uršulo in devicami, ki so se na ladji spreobrnile v krščanstvo, odpravilo v ženinovo domovino (današnja Bretanija v Franciji). Vihar, ki jih je med vožnjo zajel, pa jih je odnesel do Rena (Na morje Bog je posla / eno močno vortuna, / vse barge je zanesa / v ta velki potok Rejnova), od koder so po treh dnevih prijadrale v to mesto Kalonija (Köln). Uršuli je nato angel razodel, da jih bo pot naprej vodila v svete kraje. V pesmi je omenjeno le mesto Rim. Ko so se vračale v Köln, so se jim pridružili papež, dva patriarha, pet kardinalov, 15 škofov, veliko duhovnikov, 20 kraljev in kraljic ter ostali. V Kölnu so jih napadli ter pobili vse device in ostale spremljevalce. Živa je ostala samo Uršula, saj si jo je tisti Avtman (tj. ataman, poveljnik kozakov, v različicah hunski kralj ali ajdovski tiran) zaradi izjemne lepote zaželel zase. Ker ga je zavrnila, jo je prestrelil s sulico. Pesem se konča s priprošnjo.

Marija Magdalena

V svetniški zahvalni pesmi o Mariji Magdaleni je ta predstavljena kot grešnica:

Marija Magdalena
je vujžgana od plamena
od tistih nečistih grešnih navat.

Njena sestra Marta, ki je Jezusa sprejela v svojo hišo (glej Lk 10,38), v pesmi prosi Marijo, naj stopi z njo v tempelj, kjer Jezus vuči vse svete riči, vendar Marija Magdalena sprva pobegne domov:

Ona hitru dumu teče,
dol sebe gvant zmeče,
ku jo začne greh gret.

Drugič vstopi v hišo enega od apostolov (v različicah izvemo ime apostola, tj. Simon) ter Jezusu začne poljubljati noge, jih močiti s svojimi solzami, brisati z lasmi in jih maziliti. Ko ji Jezus odpusti vse grehe, se Marija odloči, da bo zapustila mesto in družino, živela v samoti in se postila:

Prevzetna sem bila,
ali zdaj bom hodila
neznana, skoštrana med zvirino.
Nemarna sem bila,
ali zdaj bom se skrila
v te jame, v pušave, tam kej živiga nič nej.

Pesem se konča z zahvalo sveti Magdaleni in pozivom grešnikom, naj se spokorijo, saj bodo na koncu prejeli plačilo od Jezusa.

Sveti Jožef

Pesem o svetem Jožefu tega svetnika predstavlja kot Marijinega moža in varuha vseh ljudi. Omenja dogodek, ko je v času Herodovega preganjanja z družino moral zapustiti svojo deželo. Naslednji dogodek se je zgodil v Jeruzalemu, ko je Jezus kot dvanajstletni deček zaostal za svojima staršema, ki sta se že vračala domov. Poudarjena je Jožefova skrbnost:

Kir si za Jezusa tako skrbem biv,
pomaj men, de na bom to dušo zgobiv.

Predstavljen je tudi kot posrednik pri Jezusu, ki prosi za milost, pomoč. V težavah se lahko nanj obrnejo pošteni hlapčiči, čiste brumne dekliči, verni zakonski ludi, ponižni in zavrženi ter vdove. Na koncu se mu vernik priporoči:

Kir bodem jest vmirov, ti srce hladi,
ti dušo pred sovražnikomi vari
inu njo z angeli v nebese peli,
da bo tam z Bogam zveličana vselej.

Marijine pesmi

Marijine pesmi častijo določene lastnosti in odlike Marije, posredujejo dogmatične verske resnice o Mariji, npr. brezmadežno spočetje, glede na namen pa so večkrat tudi prosilne, saj jo verniki prosijo za pomoč ob nesrečah, za posredništvo pri Jezusu itd. V to skupino uvrščam tudi tiste pesmi z izrazito adventno vsebino in romarske pesmi k Mariji Celjski.

Pesem od Device Marije

V častilni pesmi z začetnim verzom O ti visokuvredna Mati našiga Izveličarja je Marija predstavljena kot soodrešiteljica človeštva. Kot v znani latinski himni Ave Maris Stella (Zdrava morska zvezda) je primerjana z morsko zvezdo, ta motiv pa je v novoveških pesmih že zamenjala primerjava z (jutranjo) zgodnjo danico (Morgenstern v nemških variantah). Marija nam odpira tudi nebeška vrata, kot poje znana srednjeveška antifona Alma Redemptoris Mater (Premila Mati Zveličarjeva). Poimenovana z različnimi oznakami in metaforami: zdravje bolnikov, grešnikov pribežanje, troštarca [tolažnica] vseh revnih, pomočnica kristjanov, mati vseh potrebnih (ki trpijo pomanjkanje), Gospa celega sveta, Mati večne milosti, Mati Božja, nezgruntano [nedoumljivo] morje teh velikih čudežev, studenec vse gnade [milosti]. Marija je tista, ki je pregnala turško nevarnost in druge nevernike, kugo, glad, draginjo, vojne; je tista, ki nas varuje vseh naravnih nesreč, npr. toče, potresa, požara, suše:

Grumske strejle dol letijo,
kak nevarnu gre za nas,
dosti hramov pogorijo,
ti obarješ ta čas nas.

Da se perpravi vihta s točoj,
nam oče vse pokončati,
ti prekrižiš s tvojoj rokoj,
vse more potihnati.

Na koncu pesmi jo verniki prosijo, naj ob koncu časov posreduje za njih pri Jezusu in jim pomaga priti v nebesa.

Ta druga pesem od Device Marije

Glede na namen je pesem z začetnim verzom Kir smo zaslišali mi ubogi grešniki prosilna, verniki pa so jo očitno prepevali med romanjem (Zatov smo sem prišli; Vse naše stopinje / Katere smo sem sturili; Kir majo precesje [procesije]; Marijanske romarje). Marija je predstavljena kot posrednica pri Bogu, ki prosi za milost:

Marija gnadliva,
poklekni pred Boga,
reci, o Bog lubleni,
bodi tistim usmileni,
kir mene častijo,
za gnado prosijo.

Romarji jo prosijo tudi za blagoslov žitnih polj in vinogradov, duše in telesa, na koncu pesmi pa še za varnost:

Pred vojskoj, lakuto,
pred to naglu smrtjo,
pred velikimi bolejzni,
pred hudičuvimi strahi.

V tej pesmi slavilna poimenovanja za Marijo niso tako poudarjena: Marija ljubljeni glas, o Mati gnadljiva [milostljiva], o sladka Marija, Marija sveto ime, o Marija usmiljena.

Ta tretja pesem od Device Marije

Pesem z začetnim verzom Prečešena si ti Marija močno spominja na znano cerkveno Taužentkrat si ti češčena, o Marija rožen cvet, ki so jo ponatiskovali slovenski lekcionarji od Paglovca naprej. Marija je poimenovana s presežniki, ki se uresničujejo s predpono pre-, npr. prečeščena, prelepa, prežlahtna [preplemenita], precartana [prenežna]. Pogosto je primerjana z različnimi vrstami rož: rožencvet [rožnik], sončna roža, rdeča gartroža [vrtnica], dišeča vijolica, precartana [prenežna] lilija, tudi s pticami: prelepa golobica. Poudarjene so njene odlične lastnosti: je slajša od medu, uporabljeni sta metafori luči in Božjega templja: angelska luč, zlata luč, očeta nebeškega en pravi živi tempelj.

Ta četrta od Marije

Pesem z začetnim verzom Ave Marija, čista ti svejtla denica prinaša motiv angelovega oznanjenja in se je verjetno pela v adventu:

Češenje tebi poslanu
od večniga Boga,
od Gaberjela danu,
tak je zapisanu,
ti moreš Mati biti,
Divica maš ostati,
JEZUSA nam roditi.

V pesmi je poudarjeno, da je Marija bila spočeta brez greha in je ostala devica tudi po rojstvu Jezusa. Predstavljena je kot mati vseh kristjanov, izbranka Boga:

Ti bodeš žegnana,
ti med vsejmi ženami
na vekoma izvolena.

Pesem od gnadlive Matere

Pesem Popejvat meni je, veseli se srce moje so verniki prepevali na romanju za proščenje (tj. praznovanje godu zavetnika cerkve):

Vsi njeni romari,
keri ste prišli sim
kirvat k toti cirkvi.

Tisti, ki bodo romali k tej cerkvi, bodo dobili milost in zdravje. Marijo prosijo za posredovanje pri Jezusu, da bodo ob poslednji uri zveličani prišli v nebeško kraljestvo. Poimenovana je kot kraljica nebeška, pribežališče grešnikov, zdravje bolnikov, mati milosti.

Slovo od Marije

Prosilna pesem Žalostno začnem jaz dej peti per ti gnadlivi Materi je bila verjetno zapeta, ko so se romarji vračali domov:

Zdej morem proč od tebe iti,
o ti Mati gnadliva,
tvojga Sina zapustiti.
Tebi se perporočimo.

Marijo prosijo za blagoslov, pomoč v času vojne, kuge in lakote, priporočijo ji tudi vse trpeče verne duše.

Eno Marije Celjsko

Pesem z začetnim verzom Ti Marija si češena, pridemo mi sem k tebi je prav tako romarska. Prva kitica je hvalnica Mariji, v nadaljevanju pa jo romarji prosijo za milost, izbris grehov (kar je v nasprotju s katoliškim naukom), posredovanje pri Bogu, ki je pojmovan kot nekdo, ki kaznuje. Kot že v predhodnih pesmih (npr. Slovo od Marije, Ta druga pesem od Device Marije) jo tudi tukaj prosijo za varovanje ob naravnih nesrečah in blagoslov živil. V zadnjih kiticah je podana prošnja ob poslednji, smrtni uri:

Gda oči nam vkub gredejo
nu jezig besedo zgibi,
pele te nas sveto nebo
nu se črez nas usmili.
Pele nas ti sveti rej,
selej na vekomej.

Ena nova pesem od Marije Celarce

Pesem Ponižno te častimo Marija Celarca je glede na namen častilna. Poudarjene so Marijine dobre lastnosti: je usmiljena, brezmadežno spočeta, lepa, ponižna; opisana je tudi z metaforo nebeškega ključa in zarje. Pisec Glazer je prihod Jezusa na Zemljo primerjal s sončevo svetlobo, njegovo mater Marijo pa z belim steklom, kar je že znano iz slovenske protestantske tradicije, npr. iz Dalmatinovega katekizma: Kakor Sonce skuz glaž gre, glaž se ne rezbije :/: Vglihi viži rojen je, Jezus od Marije. Kakor luč od luči gre, Sonce svojo svitlust pusti, vuner vnim ostane, Taku Bug od Buga gre, Bug Oča Sinu rodi, večnu vnim prebiva.).

Glih koker luč od sonca
skuzi ta bel glaž gre,
je Bug Sin z nebes prišov,
svojo prebivalše iskov.

Bog je ponovno prikazan kot sodnik, ki bo ob poslednji sodbi poplačal tistim,

gdjer se s pravičnim srcam
inu s tim dobrim djajnam
k Mariji Celarci
se prav oblubili.

Na koncu se romarji priporočijo Mariji in jo prosijo, naj jim pomaga do zveličanja duše.

Druga pesem od Marije Celarce

Pesem z začetnim verzom Velka nu močna, vsim gnadam obdana je prav tako častilna. Marijo opisuje kot kraljico nebes in zemlje, Božjo hčer, Jezusovo mater in nevesto Svetega Duha. Opis njene lepote je baročen. Primere so vzete iz Biblije, kot je razvidno iz Dalmatina: Zakaj vse Zlatu je pruti njej kakòr žlehten pejsek, inu Srebru je, kakòr blatu pruti njej. Ti motivi so še prisotni v slovenski cerkveni pesmi v času razsvetljenstva, kot je razvidno iz več natisov Redeskinijevih Marijinih pesmi, npr. Med vsem' je ona zbrana, z' zvezdame je obdana. Kaj lepše? svitlejše? vsa l'pota se ima skrit'; Srebru, 'nu zlatu je koker blatu, nobena žlahtna reč na vela neč; ta lepa Luna tud' otemni. Prav tako najdemo podobne opise v pesmarici organista Kadunca (npr.: Teb podložnu je, Sonce za tabo gre / luna tud pade, pod toje noge / vse Zvejsde toku, te Kronajo lejpu.)

Ti si en lejpi cjer,
tjeh dušic revnih mjer,
ti si Marija narlepši črez vse,
kar kol te žlahtnosti
se more vse skriti,
tvoja lepota se znajde črez vse,
srebro nu zlato
je koker blato,
taku si Marija obcirana,
samimu Bogu si se dobadla.

Soncam si gvantana,
zvezdam si kronana,
h tvojim nogam ja ta luna hiti.
Kar kol je zmisliti,
lepšiga videti,
tvoji lepoti se more skriti.
Kar kol živide,
kar kol cvetide,
tvojo čast dosti ne more zgruntat,
ti si narlepši, vse more spoznat.

Na koncu se romarji nanjo obračajo po pomoč, kot že v prejšnji pesmi pa prosijo tudi za svojo vladarico Marijo Terezijo, saj je takrat potekala sedemletna vojna s Prusijo (nem. Preußen):

Poglej na našo svetlo kralico,
gdir ona se tebi
ponižno sporoči,
usliši nje prošne, Mati Celarca
njenu orožje
gnadlivo pogle,
prajsavo moč potreti pomaj nam.

Prošnje za mir in obrambo cesarice Terezije so razvidne tudi iz Kadunčeve pesmarice (glej Ta 48. Peiſsem od M : B : M : D : aria Koker v bukuzah S. Krisha Romarÿ letu prashajo Shalastnu). Na koncu Glazerjeve in Kadunčeve pesmi pa jo prosijo še za pomoč ob poslednjem času.

Tretja pesem od Marije Celarce

Romarji v pesmi Mati Božja, gospa nar veči, vsih angelov kralica poudarijo, da so od daleč prišli častit Marijo Celjsko. Prosijo jo za milost, kar pisec pesmi primerja s sončevo svetlobo, ki razsvetli ves svet. Naštevajo se dejanja, ki jih je že opravila za različne skupine trpečih ljudi, npr. za umirajoče bolnike, jetnike, gluhe, hrome. Prvič je omenjena cerkev svetega Martina v Kamnici, kjer so imeli njeno podobo. Poimenovana je kot milostni studenec in milostni prostor. Na koncu se ji priporočijo:

se ti tud perporočimo,
daj ti nam ta velki šac.
Na našo posledno vuro
sprosi nam ti usmilenje,
da mi stormo prav pokuro,
pot pokaži v nebese,
v to večno zveličanje.

Četrta pesem od Marije Celarce

Pesem Kaj se gible inu diše, kaj je stvarjeno vse je po namenu častilna. Ponovno najdemo baročni opis njene podobe (glej 5. kitico Druge pesmi od Marije Celarce) in prošnjo, naj prežene vojaško moč Prusije (glej 7. kitico Ene nove pesmi od Marie Celarce in 7. kitico Druge pesmi od Marie Celarce), poudarjena je tudi njena posebna vloga med vsemi ženami ter izvoljenost od Svete trojice. Verniki jo prosijo za posredništvo pri Bogu in Jezusu, za rešitev živine pred kugo, ki je Božja kazen zaradi njihovih grehov. V pesmi je razviden motiv kače kot Evinega atributa; Marija je premagala izvirni greh tako, da je tej kači strla glavo. Ta misel izvira pri Efremu Sirskem, še posebej pa se je razmahnila v srednjem veku: »Ker je kača prizadela Evo s svojimi kremplji, jo je Marijina noga poškodovala.« (Gambero 1999: 117) V slovenski pesniški tradiciji je motiv prisoten še v 19. stoletju.

Marijina litanijska pesem

Marijina litanijska pesem je razdeljena med zbor (chorus) in ljudstvo. V prvi kitici verniki za usmiljenje prosijo Sveto trojico, v naslednji kiticah pa izvemo vse verske resnice o Mariji (Božja mati, devica, brezmadežna), ki se prepletajo s prošnjim klicem. Marija je poimenovana z različnimi genitivnimi in drugimi metaforami iz lavretanskih litanij, npr. ogledalo pravice, stol modrosti, posoda pobožnosti, skrivna roža svetosti, skrinja Božjega mira, duhovna posoda. Omenjena je primera iz Visoke pesmi, prav tako vzeta iz lavretanskih litanij, v katerih zaročenec vrat svoje izvoljenke primerja z Davidovim stolpom:

Seveš sa [zoveš se] turen Davidov,
turen s kosti elefantov.

V zadnji kitici je predstavljena kot kraljica angelov, patriarhov, prerokov in apostolov.

Pred tvoj tron mi pokleknemo

Marijina prosilna pesem prinaša veliko primer, med katerimi sta najlepši primerjavi vernikovih želja z jelenom in orlom:

Kak ta adler proki sonco
seli visoko leti,
kak jelen h frišnim studenco,
tak srce h tebi želi.

V primerjavi z drugimi Marijinimi pesmimi je pisec vključil dogodke iz domačih štajerskih krajev, saj omenja reko Dravo in Maribor, npr.

Nam pričuje sama Drava,
kak močno ti pomagaš,
keder flas navarno plava,
hidro ti rako podaš.

Pesem od Adama in Eve

Adventna pesem o Adamu in Evi Mariji pripisuje vlogo soodrešiteljice človeštva, saj je premagala kačo, ki je Adama in Evo zapeljala v greh. Kača je tako v tej pesmi kot Bibliji metafora za skušnjavo, ta motiv pa najdemo tudi v Šentviškem in Muzejskem rokopisu, v katerem je sicer samo Eva omenjena kot prva grešnica (Smolik 2011: 1360–1365). Antiteza Marija – Eva naj bi v renesansi izgubila prejšnji pomen, Marijo pa so vedno bolj pričeli navezovati na oba prva starša (Sebald 1989: 420). V pesem je vpet tudi adventni motiv, saj nam bo Bog iz usmiljenja in ljubezni do človeštva na svet poslal svojega Sina:

Ali če nam Bog dati
doli z neba ta glas,
da oče on človik
postati za nas.

Praznična pesem v čast Sv. trojici

Pesem od Svete trojice je glede na namen slavilna in tudi zahvalna pesem:

Tisto čem častiti,
hvalo njej sturiti.
Zahvalena do vejkoma
bodi Sveta trojca.

Bog Oče je predstavljen kot stvarnik vsega na zemlji:

Kej je ta ftica vzela lejpo štimo,
od Boga Očeta je prišla, to mi vejmo.
Tisti je jo stvara,
pred hujdim obarva.

Nato pesem opeva Jezusa, ki je prišel iz nebes (on je zapustija nebeško španovijo), se rodil na zemlji v eni štalci in trpel za nas, da bi nas odrešil:

Na Olski gori je on začejo trpeti [...]
Restrgano je njegovo sveto tejlo,
kero je za naše grejhe v martro prišlo [...]
Britku je on kronan inu od vsejh zapluvan.

Nazadnje nam pesem predstavi še Svetega Duha, ki smo ga prejeli že ob krstu, da bi izbrisal naš izvirni greh:

Per svetem krsti si ti nas resvejta,
ki smo bli krivi erbanega grejha.
Tistega si zbrisa,
v nebesa nas zapisa.

Predstavljen je kot naš tolažnik in voditelj h krepostnemu življenju:

Ti Sveti duh v tih tugentih nas vižaj
no vsak dan s tvojim svetim žegnom špižaj.
Ti se krez nas smili,
bodi naš trošt vselej.

Pesmi z eshatološko vsebino

Eshatološke pesmi so pesmi o štirih poslednjih rečeh človeka: o smrti, sodbi, peklu in nebesih. Vključujejo teme Kristusovega drugega prihoda, vstajenja mrtvih, vesoljne sodbe, pa tudi vic, kraja očiščevanja, ki so ga slovenski protestantski pisci izločili iz svojega repertoarja (Smolik 2011: 1241–1242).

Pesem od človeka cilja in konca

Pesem o cilju in koncu človeka poudarja, da je življenjski cilj človeka priti v nebesa k Bogu:

K temo si rojen na ta svejt,
da maš tvojmo Bogu služit
nu v nebo prit

Poudarjeno je nasprotje med fizičnim telesom in dušo, ki jo je pogubil greh (Duša pa v grejhah mrtva leži), omenjena je Božja kazen, ki sledi zaradi neizpolnjevanja zapovedi (Ali merkaj merkaj človik moj / Bog se bode resrda tvoj), poziv k vrnitvi k Bogu in opustitvi vsega svetnega (Ta svejt ti pogubi dušu telu / Bog te vabi k sebi v nebu), Božjo milost in nebesa si bomo pridobili le s spokoritvijo vseh grehov in z dobrimi deli:

Spokori pregrejho
Tako de ti Bog tov gnado dav
Da zadobiš ti tvoj cil prav

Pesem od vernih duš

V pesmi o vernih dušah je poudarjeno trpljenje duš v vicah (Dol v ogen so zakopane, s klojzami objukane [...]), ki pozivajo in prosijo vernike na zemlji, naj jim pomagajo priti v nebesa z molitvijo, darovanjem miloščine in svete maše:

Avbe plačajte za nas Bugu,
dajte almošno, da nam bol bu [...]
Da bi flisik za nas molili [...]
Sveti so ti zlati posti,
pomagajo z ogna zadosti [...]
Še bolše so svete meše,
odklenejo kajhe naše [...]

Njihova čustvena prizadetost in bolečina sta ponazorjeni s takrat pogostima pesniškima vzklikoma: avbe joj (Avbe, smilite se enkrat čez nas) in aj (Aj, braci nu sestrice, pozabijo na nas vicah).

Pobožnostna spodbudna pesem

Pesem o svetem glasu oz. pozdravu vernike spodbuja k pozdravljanju z besedami Hvalen bodi Jezus Kristus, za kar dobijo tudi sto dni odpustka, ki ga je podelil papež Benedikt XIII. Ta pozdrav naj bi od njih odgnal celo nasprotnike:

Ta sveti glas prestraši
peklenske hujdiče,
selej morejo ubežati,
kader se poreče [...].

Pozdraviti moramo ob katerem koli času v dnevu in v katerem koli kraju, kader nam dobro gre / tudi op tistem času kader nam hujdu gre. V zadnji kitici je še posebej poudarjeno češčenje Jezusovega imena:

Bodi vselej češenu
JEZUS tvoje ime.

Molitvena pesem o ljubezni do Boga

V pesmi o Božji ljubezni vernik izpoveduje svojo ljubezen in pokornost Bogu, pri tem pa uporabi tudi znano mistično metaforo gorečega srca in voska:

Od lubezni čejm žgan biti,
kakur vosek restopiti.
Naj zgori srce na svejti,
jest si očem z veseljom peti.

Postna spokorna pesem

Pesem o izgubljeni ovčici je zapisana v obliki dialoga med Jezusom in ovčico kot metaforo za človeka, ki je brez vodnika, pastirja (glej npr. Mr 6,34, Mt 15,24, 1 Pt 2,25). Jezus jo poziva, naj zapusti vse svetne dobrine in se vrne k njemu, med prepričevanjem pa svoje trpljenje primerja s pitjem grenkega keliha. Omahljiva ovčica se na koncu prične kesati in trdno sklene vrniti se k Jezusu, ki jo v 11. kitici imenuje svojo nevesto:

Tedaj stanovitno
lubi mene srčno,
tak boš moja nevesta,
le ostani vseli zvesta.
Perpravlen je en tron
v nebesih za tvuj lon.

Kitične oblike in rima

Ker so se obravnavane pesmi predvsem pele, je pri obravnavi kitičnih oblik potrebno upoštevati melodijo in melodične poudarke (prim. Svetina 1997; 2001; 2007). V Foglarjevi pesmarici notni zapisi niso dodani; le pri nekaterih najdemo omembo, po katerem zgledu so se te pele: Pesem od sv. Uršule se je pela na vižo od S. angela varoha, Od božje ljubezni na vižo pesme mizerere, Pesem od Device Marije na vižo o Marija polna gnade, Ta druga pesem od Device Marije pa se je pela na vižo od ovčice. Bjelčevič (2004) meni, da je verz cerkvene pesmi 18. stoletja še vedno silabičen, silabotoničen pa je postal pod vplivom posvetne pesmi v začetku 19. stoletja, vendar raziskave muzikologa Höflerja (1975) kažejo drugače. V nadaljevanju določam kitično obliko le tistim pesmim, ki so bile prepisane ali prevedene, saj pesmim, ki jih je pisec zapisal po posluhu, ni mogoče določiti metrične sheme. Pri pétih pesmih namreč zloge štejemo šele od prvega poudarjenega.

Pesmi v Foglarjevi pesmarici imajo razvidne verzne in kitične strukture; le v nekaterih je pisec zaradi pomanjkanja prostora nadaljevanje verza zapisal v naslednji vrstici, npr.

Sveti trojci čem moj
leben dati,
sam sebe joj k enimo ofri
sprafti. [...]

(Pesem od Svete trojce)

Stu dni odpustka vselej
gvišno zadobimo,
kelko krat te besejde
z andohtjo zrečemo.

(Pesem od svetega glasa)

Gduj bode Jožefa
zadosti čajstiv, za
svojga variha sam bog
je zvoliv.

(Pesem od svetega Jožefa)

Pesem od Svete Trojice

Pesem obsega 27 kitic, ki so zgrajene iz štirivrstičnic in dveh dodatnih verzov refrena. Rima je zaporedna (aabb), metrum pa praviloma trohejski. Prva kitica je sestavljena iz dveh desetercev in šestercev, v vsakem refrenu se izmenjujeta jambski osmerec in trohejski šesterec. Drugi verz ima izjemoma 11 zlogov, saj bi pisec namesto k enimo ofri moral zapisati k enem ofri, kot je razvidno iz variantne pesmi (Pesmarica iz Gornjih Gorij, dalje G). Druga kitica je zapisana v dveh dvanajstercih in dveh šestercih, tretja pa ima ponovno enajsterce, vendar lahko dva zaporedna poudarjena zloga združimo v enega, npr. Kdo je nam drugi [...] / Koker Bog Oča [...]. Tako dolg trohejski verz je sicer značilen za srbski junaški deseterec s cezuro po 4. zlogu. Omenjene tri štirivrstičnice lahko prikažemo na naslednje načine: T10/6 (štetje glede na število zlogov) ali 5T/3T (štetje glede na število stopic), refren pa na naslednji način: J8/T6 ali 4J/3T. Rima v obravnavani pesmi ni vedno popolna, npr. lahko je razvidna samo asonanca (dati – sprafti) ali pa je rima nepopolna zaradi narečnega vpliva (F: stala – stvarav, G: talu – stvaru; F: grata – sovraštvo, G: gratu – sovraštvu; F: vzejo – meja, G: vzejo – mejo), na rimo lahko vpliva tudi uporaba drugega glagolskega časa (F: kliče – zveliča, G: se je klicu – je zveliču).

Pesem od Božje ljubezni

Pesem ima ohranjenih le 11 štirivrstičnih kitic, ¹³¹ v katerih se dvovrstični refren vedno ponovi na začetku in koncu kitice, rima je zaporedna (aabb). Posebnost te pesmi je notranja rima. Verz je zgrajen iz trohejskih osmercev (T8), v drugem verzu refrena pa najdemo katalektični verz. Tak verz najdemo tudi v posvetni slovenski verzifikaciji z začetka 18. stoletja, npr. Ena lepa pejsem ad eniga pejaniga moža ino žene (Slatenski urbar, 1712) (Svetina 2007), izhaja pa iz latinske himnike, npr. Stabat mater dolorosa (T8/7). Foglar pri rimanju ni bil vedno tako dosleden kot Lavrenčič, npr. luba – spozna (lubov – spoznov), dobroto – lipota (dobrota – lepota), pridem – vidim (pridem – videm).

Pesem od svetega glasa

Pesem je zapisana v 13 štirivrstičnicah, ki jim je dodan še štirivrstični refren. Zapisana je (praviloma) v hildebrandski kitici (J 7/6). Refren je iz dveh zaporedno rimanih šestercev in dveh verzov, v katerih se izmenjujeta osmerec in sedmerec, ki nista rimana. Sicer pa pisec te pesmi rimi ni vedno posvečal posebne pozornosti, npr. veselje – odpustke, angelce – skušjave. Paglovčeva verzija je šestvrstična, prav tako je razvidno menjavanje jambskega in trohejskega ritma v praviloma šest- in sedemvrstičnicah.

Pesem od Divice Marije

Pesem je zapisana v 24 štirivrstičnicah, ki jim je dodan dvovrstični refren. Metrum je jambski ali trohejski osmerec; verz je večkrat katalektični; rima je praviloma prestopna, vendar večkrat sploh ni izražena (mati – izveličarja – pomučjo – odprla).

Druga pesem od Device Marije

Pesem je zapisana v 12 šestvrstičnicah, praviloma zaporedni rimi, izmenjujeta se jambski ali trohejski šesterec in sedmerec, najdemo tudi osmerce.

Tretja pesem od Device Marije

Pesem je zapisana v 5 osemvrstičnicah v jambrskem metrumu, v katerih se izmenjujejo deveterci, osmerci in sedmerci, rima je praviloma prestopna ali pa sploh ni dosledno izražena (pomočnica – luč – nogami – ogvantana – ženami – kronana – strani – postavlena xxabab'a'b'). Ritem je verjetno prirejen po romarski kitici (J 8/7 ababcdcd).

Četrta pesem od Device Marije

Pesem je zapisana v 10 sedemvrstičnicah in jambskem metrumu, v katerih se izmenjujeta sedmerec in šesterec, najdemo pa tudi deveterce in osmerce. Rima je praviloma prestopna, vendar večkrat neizražena (spočeta – časti – otišla – ti – rojstvi – častiti – svejti xaxabxb). Metrum je verjetno varianta osemvrstične hildebrandske kitice (J 7/6 ababababa).

Pesem o sveti Notburgi

Pesem je zapisana v 15 osemvrstičnicah v jambskem metrumu, v katerih se (praviloma) izmenjujeta osmerec in sedmerec, kar je značilnost dolge razvezane vagantske kitice (J 8/7). Rima je prestopna (ababcdcd), vendar ni dosledno uresničena (xaxaxbxb). Ker je pisec štajerske verzije v nasprotju s Paglovčevim (dalje P) prepisom verzom dodajal zloge, ta ni popoln, npr. vsem tem kaj je bilu nje sturiti (P: vsem tem kar je blu strite). Opuščanje zlogov v pesmih ni vedno odraz narečnosti besedila, saj to odločilno vpliva na ritem, npr. Kaj ti očem oznaniti (P: kar ti čem oznanite); Notburgo čem častiti; Z ntolarske doline (P: z' Intolarske doline); Njeni starši so premožni bili (P: Nje starši so premožni bli).

Pesem od Marije Magdalene

Pesem je zapisana v 8 pet-, šest- ali sedemvrstičnicah, ki jim je dodan petvrstični refren. Refren se praviloma rima po zaporedju aabba, vendar ne dosledno. Prav tako pisec ni bil dosleden pri rimanju ostalih verzov (aabccbb abcdce aabccd aabcdb abcddc aabaacc aabcad aabcde). Metrum je težko razbrati, saj se pojavljajo peterci, šesterci, sedmerci, osmerci ali deseterci v jambskem, trohejskem ali amfibraškem ritmu. Muzikolog Höfler (1975: 98, 99) je v napevu prepoznal razvejano kitico, ki spominja na menuet, vendar je zaradi grajenja na amfibraškem metrumu bližje alpski poskočnici.

Pesem od vernih duš

Pesem je zapisana v 15 štirivrstičnicah, pri tem se zadnja verza ponovita. Rima je praviloma zaporedna, večkrat je neizražena (pravica – pregrehe – glih – greh), medtem ko pri Paglovcu ni odstopanj (pravica – resnica – zleh – greh). Izmenjujejo se osmerci in deveterci, vendar se metrum pri Foglarju razlikuje od Paglovčevega, npr.

Sveti so ti zlati posti –U–U–U–U (F)

Sveti nu dobri so posti –UU–UU–U (P)

Pesem od gnadlive matere

Pesem je zapisana v 6 dvanajstvrstičnicah ter v jambskem in trohejskem metrumu, v katerih se izmenjujejo šesterci in sedmerci/osmerci. Rima je praviloma zaporedna, vendar ni dosledno uresničena.

Pesem od človekovega cilja in konca

Pesem je zapisana v 6 štirivstičnicah, ki jim je dodan trivrstični refren. Metrum je praviloma jambski, lahko tudi trohejski, izražen v šestercih, tudi sedmercih; refren je praviloma sestavljen iz dveh štiristopičnih jambov/trohejev in enega dvostopičnega (verzi so lahko tudi katalektični). Rima je zaporedna ali prestopna.

Pesem od Adama in Eve

Pesem je sestavljena iz 7 štirivrstičnic, ki so zapisane v ritmu alpske poskočnice (Amf 6/5). Kitična oblika je bila pogosta v kasnejši Vodnikovi poeziji, Svetina (2007: 158) pa meni, da jo je ta moral poznati že iz ljudskega pesništva, medtem ko Höfler (1975: 100) iz tega obdobja omenja zgolj osemvrstičnico. Oblika v Foglarjevi pesmarici ni popolna, saj večkrat nastopijo sedmerci, včasih tudi deveterci, rima pa je praviloma zapisana v obliki xaxa.

Pesem od ovčice

Pesem je zapisana v 12 šestvrstičnicah, v katerih se izmenjujeta jambski šesterec in sedmerec, rima je zaporedna. Takšen metrum je značilen za hildebrandsko kitico (J 7/6). Tudi v tej pesmi razporeditev zlogov v posameznih kiticah ni enotna, npr. 6-6-7-7-6-6 (prva kitica), 6-7-7-7-6-6 (druga kitica), 7-7-9-7-6-6 (tretja kitica). V slednji izstopa tretji verz, ki ima devet zlogov: Kateriga sim moga piti [...]. Glagol piti v tem primeru ni reduciran (pit') zaradi rime v sledečem verzu (odrejšiti), pridevniški zaimek kateri pa se je v tem času v narečju že reduciral (kteri in keri), zato je zapisana oblika presenetljiva.

Pesem od svetega Jožefa

Pesem je zapisana v 18 dvovrstičnicah, ki jim je prav tako dodan dvovrstični refren. Rima je zaporedna, lahko tudi asonirana, metrum je trizložni amfibraški ali daktilski, zapisan v enajstercih, refren pa dvanajstercih in trinajstercih. Kitica je alpska poskočnica (Amf 11).

Slovo od Marije

Pesem je sestavljena iz 12 štirivrstičnic in dveh verzov refrena. Rima je prestopna (ababcc ali axaxcc). V praviloma jambskem metrumu se izmenjujejo deveterci in osmerci, refren ima trohejski ritem. Verz J 9/8 ababcc se pojavi tudi v slovenski posvetni poeziji 18. stoletja (Japelj po Hagedornu) (Svetina 2007: 189). Pojavi se tudi sedemzložni verz, npr.: od te velke žalosti, v katerem lahko opazimo redukcijo naglašenega i (vel'ke < velike), vendar se je pri petju lahko izgovarjal; o ti Mati gnadliva.

Eno Marijo Celjsko

Pesem ima 9 šestvrstičnih kitic, od tega sta zadnja dva verza refren, v katerih se nedosledno izmenjujejo osmerci in sedmerci v trohejskem ali jambskem metrumu, prav tako je nedosledna rima ababcc (axaxxx). Tak ritem je značilen za šestvrstično kitico stabat mater (T 8/7 aabccb) ali romarsko štirivrstičnico (T 8/7 ababa), medtem ko rima ustreza lutrski sedemvrstičnici, zapisani v jambskem metrumu (J 8/7 ababccx).

Pesem od svete Urše

Pesem je zapisana v 14 osemvrstičnicah, v katerih se izmenjujejo trohejski ali jambski osmerci, deveterci in sedmerci. Rima ni razvidna.

Ena nova pesem od Marije Celarce

Pesem je zapisana v 10 osemvrstičnicah in jambskem metrumu, v katerih se izmenjujejo sedmerci in šesterci, kar je značilnost hildebrandske osemvrstične kitice, vendar Glazer ni bil dosleden pri zapisovanju rime (ababccdd, ababccxx); včasih je prisotna asonanca (lepota – sonca, Sinu – obilnu, Marija – rodila, gosput – muč) ali pa je riman zgolj zadnji samoglasnik (vse – zaupanje, Celarci – oblubili, zveličanju – letu).

Druga pesem od Marije Celarce

Pesem je zapisana v 8 desetvrstičnicah, v katerih se izmenjujejo šesterci/peterci in deseterci (6-6-10-6-6-10-6-5-10-10) v daktilskem in amfibraškem metrumu. Rima je praviloma naslednja: aabccbddee.

Tretja pesem od Marije Celarce

Pesem je zapisana v 7 devetvrstičnicah, praviloma v trohejskem ritmu, v katerih se izmenjujejo osmerci in sedmerci, kar je značilno za osemvrstično romarsko kitico (T 8/7 ababcdcd). Rima je praviloma prestopna, vendar večkrat nedosledno izpeljana (studenc – daleč), včasih je vidna asonanca (gnadlivo – menimo). Ritem je ponekod tudi jambski (vsih angelov kralica), dodatni verz pa je tudi sicer značilen za osemvrstično vagantsko kitico (J 8/7 ababcdcdx).

Četrta pesem od Marije Celarce

Pesem je zapisana v 9 osemvrstičnicah, v katerih se izmenjujejo jambski osmerci in šesterci, rima je praviloma prestopna, vendar je bil Glazer pri rimanju večkrat nedosleden (npr. bug – družino, trojco – družina, skriva – gliha, Jezusa – vslišena). Ritem spominja na v t. i. Chevy-Chase-Strophe. Omenjeno štirivrstično kitico (8-6-8-6 abab) sta v nemški prostor uvedla pesnika Klopstock (Kriegslied zur Nachahmung des alten Liedes von der Chevy-Chase-Jagd; 1749) in Gleim (Preußischen Kriegsliedern; 1758) ter so jo tudi v 19. stoletju uporabljali v pesmih s patriotično in vojaško vsebino (Frank 1980: 142).

Marijina litanijska pesem

Pesem je zapisana v 13 štirivrstičnicah in prav tako štirivrstičnem refrenu. Ritem je trohejski, zapisan v varianti romarske kitice (8-8-7-7) z zaporedno rimo.

Marijinoceljska pesem (Pred tvoj tron mi pokleknemo)

Pesem je zapisana v 14 štirivrstičnicah, ki jim je dodan dvovrstični refren. Rima je ababcc. Refren je zapisan v amfibraškem metrumu v desetercih (U–U–U– ǁ U–UU–), v ostalih verzih se izmenjujeta osmerec in sedmerec v različnem metrumu.

Zaključek

Na vzhodnoštajerskem območju je bilo do nastanka Foglarjevega rokopisa, tj. do leta 1757, evidentiranih le malo slovenskih besedil; večinoma so to uradovalni teksti (prisege, oporoke, tožbe, pravila bratovščin), poleg tega pa še osem rokopisnih listov v Dalmatinovi Bibliji ter odlomek iz Matejevega evangelija, t. i. Raputhov evangelij (1686). Prva tiskana knjiga, namenjena predvsem štajerskim Slovencem na tem območju, je bil Parhamerjev katekizem (1758), natisnjen ravno v času pisanja obravnavane pesmarice, vendar na pisce ni imel nikakršnega vpliva, saj se ti niso odločili ne za kajkavski črkopis ne za prevzemanje jezikovnih značilnosti.

Raba slovenskega jezika v cerkvah arhidiakonata med Muro in Dravo je bila v tem času omejena na tiste, ki jih je obiskovalo večinsko slovensko govoreče prebivalstvo, predvsem na podeželju, slovenske pridige in kateheza pa so izpričane tudi v podružnicah mestnih cerkva. Slovenske pesmi je ljudstvo skozi stoletja večinoma ohranjalo v ustni tradiciji, zapisane pa so bile (razen cerkvenih pesmi v lekcionarjih) le ob kakšni posebni spodbudi. Pisci so bili večinoma slovenskogovoreči duhovniki, med prepisovalci in zapisovalci pa v tem času najdemo tudi laike, npr. učitelje, organiste, cerkovnike in kmečke pisce, ki so se branja in pisanja naučili v domači cerkvi. Pismenost slovenskega podeželskega prebivalstva se je začela hitreje dvigovati šele po uvedbi šolske reforme Marije Terezije.

Jezikovna podoba pesmi, ki so jih različni pisci vpisovali v Foglarjev rokopis, priča, da so v času 18. stoletja v tem delu današnje Slovenije iskali nadnarečne osnove za nastajajoči knjižni jezik, ki bo različen od osrednjeslovenskega jezika, prekmurščine in kajkavščine. Tako so večkrat jezikovno prilagodili kakšno kranjsko pesem, da bi bila bolj razumljiva Štajercem (npr. Pesem od Božje ljubezni).

Te pesmi so se verjetno pele na romanjih, pri procesijah, pri krščanskem nauku, pred pridigo in po njej. Na vsebinsko podobo pesmi je vplivala tudi sedemletna vojna, ki je potekala ravno v času nastanka pesmarice (1756–63), saj so romarji Marijo Celjsko prosili, naj pomaga zatreti vojsko Prusije, s katero je bila Habsburška monarhija takrat v vojni. Ustanavljanje novih romarskih cerkva je bilo do konca 18. stoletja povezano z vedno večjim številom romarjev vseh družbenih slojev, utemeljevanje romarskih poti že prevzemajo župniki in redovi, pojavlja se vedno večja želja po bližini milosti, nezadovoljstvo škofov nad nočnimi romanji, pa tudi večji dohodki romarskih cerkva so pri ustanavljanju igrali pomembno vlogo. Ni povsem gotovo, da je bil v kamniško cerkev prinesen kipec Marije Celjske ravno ob obletnici romarske poti, vendar je znano, da je bila tudi pri podružnici Svetega Petra pri Mariboru (Sv. Martin) podoba Marije iz Landshuta, leta 1747 pa so podobo Matere Usmiljenja, ki jo danes lahko vidimo v frančiškanski baziliki, prinesli k mariborskim minoritom. Nastanek novih pesmi v prvi polovici 18. stoletja, ki jih lahko najdemo tako pri Foglarju, Lavrenčiču, Stržinarju, Paglovcu, je povezan tudi z delovanjem meniških redov (še posebej jezuitov) in bratovščin, ki so pospeševali ljudsko verovanje, spoznavanje in utrjevanje verskih resnic in skrivnosti vere.

Foglarjeva pesmarica priča, da je v različnih deželah, poseljenih s Slovenci (vsaj Kranjska, Štajerska in Koroška), obstajal skupni repertoar cerkvene in nabožne pesmi; da je k nastanku različnih verzij enega besedila pripomogla jezikovna pokrajinska pripadnost pisca; da je bila neizobraženim piscem velikokrat bolj pomembna splošna razumljivost besedila kot estetska podoba pesmi; ter da lahko v slovenski cerkveni pesmi že pred znanimi posvetnimi pesmimi slovenskih razsvetljencev odkrivamo silabotonični verzifikacijski sistem.

Slovarček manj znanih in nestandardnih besed

Slovarček izbranih besed vsebuje 84 slovarskih sestavkov, ki obsegajo iztočnico v obliki, ki jo najdemo v Foglarjevi pesmarici, slovnični kvalifikator, navedbo pomena, zglede v diplomatičnem prepisu, nakazan pa je tudi izvor besede. Iztočnice so zapisane v slovarski obliki, npr. glagol v nedoločniku, samostalnik v imenovalniku ednine.

Uporabljene so naslednje krajšave: m (moški spol), ž (ženski spol), s (srednji spol), prid. (pridevnik), medm. (medmet), štev. (števnik), dvovid. (dvovidski glagol), nepreg. (nepregiben), prisl. (prislov), nedov. (nedovršnik), dov. (dovršnik), del. (deležnik), nem. (nemško), madž. (madžarsko), srvnem. (srednjevisokonemško), stvnem. (starovisokonemško), lat. (latinsko), ← (prevzeto iz), → (glej).

adler -ja m orel Kak ta adler proki ſonzo ſeli viſsoko letj ← nem. der Adler
ajdostvo -a s ajdovstvo, poganstvo Pervo Aidoſtva se odpovedat ← nem. der Heide
ajdoski -a -o prid. ajdovski, poganski Le te Aidoſke vere → ajdostvo
almošna -e ž miloščina Sakai ta kruh jenu Almoſhna / Katero je bogim ne ſla; Sraven te leſne Almoshne / Katero je de li la; Pa ne zhe jo Almo shne da ti ← nem. das Almosen
andoht -i ž pobožnost Inu vtimo svete kraie / Sandohtio obishi te; Nasho Andoht to opravit; Svoje gorezhe Andohti; Vtei An dohti Svetu ſtÿ ← nem. die Andacht
antfert -a m odgovor Da zheſh dati antfert sa nie ← nem. die Antwort
avbe medm. ovbe, jej, ojej Au be pezhe nushgeskus glih; Au be plazhai te sa naſBugu ← nem. au weh, o weh, srvnem. o wē
betežnik -a m bolnik Ti ſi zdrauje beteshnikov ← madž. beteg
brumen -mna -o prid. pobožen, kreposten Brumne Deklizhi; EN brumni shkof totiga meſta / Po brumni hishah vſeraſtala; Dva brumna patriarha ← srvnem. vrum, nem. from
cagati -am dvovid. obupati Tulku nadlok bi zhes naſ priſhluu / Da bi mo gli zaga ti ← nem. zagen
cajt -a m čas Ob tem gro so vitnem zaiti; Ta zait bi meni prekratek biiu ← nem. die Zeit
cjer -a m okras Tÿ sÿ en leipi zier ← nem. die Zierde
elefant -a m slon Turen ſ koſti Elefantov ← nem. der Elefant
erpšina -e ž dediščina Te Ne beshke erpſhi ne ← nem. das Erbe
fajront -a m dopust, konec dela Da kader bodela fairont / Bi delat dou shna ne bila; En krat je kmet po fairon ti / Nott burgo k shetvi ſi lau ← nem. der Feierabend
firšt -a m knez, predstojnik Vſe kerſhanſke Firſhte ← nem. Fürst, srvnem. vürste
firtoh -a m predpasnik Ee krat je blo saſha ffano / Nie Fir toh resger niti ← nem. das Vortuch
flas -a m splav Keder flaſs navarno Plava ← nem. das Floß
flisik nepreg. prid. delaven, priden vſelei pokorna fliſik bla ← nem. fleißig
folk -a m. ljudstvo, ljudje Drugiga folka preſthivenia ← das Volk
fraj nepreg. prid. prost, svoboden Jetnike sÿ fraÿ pustilla; Ti ſi nam pre zve ti la / Pred greſhnim ſta nom frai ← nem. frei
frajledik nepreg. prid. prost, svoboden, samski Te pa mi gremo frai ledik vunsÿz ← nem. freiledig
frajvolno prisl. prostovoljno Isbralla tih gnad fraivollno ← nem. freiwillig
frišen -šna -o prid. svež Kak Jellen hfriſhnim studenzo / tak ſerze htebj ſhelli; Gre do po fri ſhki vo di ← nem. frisch
fruht -a m plod, sad Daӳ ſemli fruht ino ſad ← nem. die Frucht
furt prisl. kar naprej, neprenehoma, vedno sÿ jim furt pomagalla ← nem. fort
gajžla -e ž kazen inu te brit ke gaishle ← srvnem. geisel
glih prisl. prav, ravno, enako To dobru vynu glih taku; glih Koker luzh od Sonza / Skuſsi ta bell glash gre; Au be pezhe nushgeskus glih ← srvnem. gelīch, glīch ali stvnem. gilīch ‛enak’
glihati nedov. urejati on Pohishne poma-ga vmiri glihat → glih
gnada -e ž milost SegnadeSmo MiSadobili ← srvnem. genāde, nem. die Gnade
gnadliv -a -o prid. milostljiv o Maria gnadliva → gnada
gor ofrati se -am se dvovid. darovati se, žrtvovati se Nie se gor offrati ← nem. sich aufopfern → ofer
grejvinga -e ž kesanje, obžalovanje JESVS moie ſer ze / ie puno greivin ge ← nem. die Reue
gvant -a m oblačilo zhe ganz ker va vi inuar/Dezh gvant meti ← srvnem. gewant
gvantan -a -o prid. oblečen Sonzam sÿ gvantana → gvant
kajha -e ž zapor, ječa Od kle ne jo kai he naſhe ← nem. die Keiche
kirvati -am dvovid. romati na proščenje Keri ſte prishli ſim / Kirvat K to ti zi qvi; Keri ſe prav ſvei ſto / Kirvat ſeim ôblubi yu ← nem. die Kirchfahrt
klagovati -ujem nedov. tarnati, pritoževati se Kla gu je shaluje kir tÿ ne veiſh ← nem. Klage
leben -bna m življenje Gda Mi Ta Smert lebenSeme; dei Mi bog Kleti ta lebn ← nem. das Leben
lon -a m plačilo Tou vſe terpei la bom / En krat sa vezhni lon; Dai nam tvoi lon do ſezh ← srvnem. Lōn, nem. der Lohn
lucki -a -o prid. tuj Do manje nu luzke / Bli shnie nu da le ſhje
luft -a m zrak Nott burga je ſvoi ſerp / V luft gori sa li zhi la ← nem. die Luft
lušt -a m želja Vſe lushte prozh od sh e ni ← nem. die Lust
martra -e ž trpljenje, bolečina, muka dei Nim pomuzh di tuoio / No Nim pomeÿSte Martre; Ali oni se perpelaio / Nim per pravleni martri ← nem. die Marter
montel -tla m plašč EN Pur Pur mon tel Sa nas / Na ſe Vsame ← nem. der Mantel
nah priti nah pridem dov. slediti Kai je bilo inu ſhe ma nah Pri ti ← nem. nachgehen
nezgruntan -a -o prid. nepojmljiv Tiſi ne sgrun tanu Morje ← srvnem. ergründen
ofer -fra m dar Naÿ Moio Serze to pozhiva / TebitiSan ofer Seli.; se More ta offer skaſsat ← nem. das Opfer, opfern
ofrati -am dvovid. darovati Smo Noshe proshneofralÿ; Diviſhtvo Bogi ofrati → ofer
ofcet, ovcet -i ž poroka Kofze ti se per pravlati; Kovzeti shi her pevoli; ← nem. die Hochzeit
ovfart -i ž prevzetnost, ošabnost, napuh Sou farti ſpre vsetnuſtiglanaſtran; Vuzhiau ſe je petla ti / Ouffart na ſtran dia ti← srvnem. hoffart, hochvart
patrona -e ž zavetnica Sveta Urſha ie velka patrona ← nem. der Patron
petlar -a m berač Je ona tudi petlar je / Bogu ſlushit vu zhi la ← nem. der Bettler
petlati -am nedov. beračiti vuzhiau ſe je petla ti → petlar
polonati -am dov. poplačati pollonau pa bo niih → lon
požegnati -am dov. blagosloviti Po she gnai naſhe duſhe / Po she gnai naſhe tei le / Shegnai Shi tne po le / inu vin ske go re → žegn
purpur nepreg. prid. škrlaten EN Pur Pur mon tel ← nem. der Purpur
rajža -e ž potovanje oh te ſsla be Rai she ← srvnem. reisen
rejžati -am nedov. potovati Sdeÿ pa Mormo Reischati; Sdeÿ Mi od tebe Reischamo → rajža
regirati, rengirati -am nedov. vladati, odločati stvojo svetlobo tÿ vse Regirash; De je kuga rengi ra la ← nem. regieren ← lat. regere
rihten -tna -o prid. soden Na rihtni Plaz velki teshek Kriſh on ne ſe ← srvnem. gerihte
sceptar -ja m žezlo, palica Semble nu tieh nebeſs Sceptar tÿ Mash ← nem. Szepter ← lat. sceptrum
šac -a m zaklad, bogastvo Angelske shaze; daj tÿ nam ta velki shaz; EN velik ſhaz VNe be ſah / Sÿ vku Per ſpra vla mo; Maria ti shlahtni shaz ← nem. der Schatz
šejnkati -am dov. podariti Duſho moio te bi ſhein kam ← srvnem. schenken
špegel -gla m ogledalo Sa vash stan vsi verni Sakonski ludi, vidite leip spegel v Josephi tudi; ſpegel te provize ſi; Tem ſtarim je en ſhpega bla / Vtei An dohti Svetu ſtÿ ← nem. der Spiegel
špiža -e ž jed Kai je ſhpÿshe o ſta lu / Je ona per hra ni la; Se je taſhpÿ sha vtetreiske / Pre o ber je na bla snaiſhla ← nem. die Speise
štima -e ž glas Kei je ta ffti za vse la lei po Shti mo / Od Boga o zheta je Pri ſhla To mi vei mo ← nem. die Stimme
štrajfinga -e ž kazen Reshi naſs od te velke straiffinge; Shtraiffiv go Prozh vſemi ← nem. strafen
štrajfovati -am nedov. kaznovati Kir naſs shÿ ta pravizhni bug, / Savoll nashih pregreh, / Mozhnu straiffuje ← srvnem. strafen
taužent -- štev. tisoč Leito nam je taushent ſhteto; Vezh TAushent mel iu nov; Ki tel ko taushent Ludii / ſdravi e to sa dobi ← nem. das Tausend
tron -a m prestol Per prAvLen ie en tron / Vnebeſih sa tvui Lon; Pret tvoӲ tron se poloſhimo ← nem. der Thron
trošt -a m tolažba Jettni ki ſo en velik troſht / Nad nioi imeli tu di; tÿ sÿ ga, Maria / Nam h troshtu Rodilla ← srvnem. trost
troštarca -e ž. tolažnica bodi nasha troshtarza; o tÿ nasha troshtarza → trošt
truc -a m kljubovanje Sa to k tru zu huidi zhum; Vtruz naſhe enkrat jaſ pravim ← srvnem. trutz, nem. trotz
tugent m/ž krepost V tugentah Nas Seli Vishe; Ti Sveti Duh vtih tugen / Tih nas vi shai← srvnem. tugent
turen -rna m stolp ſe vesh ſa turren davidov / Turen ſ koſti Elefantov ← srvnem. turn
viža -e ž melodija, napev NA visho Peſme miſerere ← nem. weisen
vižati -am nedov. voditi Ti Sveti Duh vtih tugenTih nas vi shai → viža
vuržeh, uržah -a m. vzrok Pa li vurshehje te ga ta greh; Ti ſi vrshah o Maria ← srvnem. ursache
zamerkati -am dov. zapomniti Sa mer kai zhlovik moy ← srvnem. merken
zašafan -a -o del. naročeno Ee krat je blo saſha ffano / Nie Fir toh resger niti ← srvnem. schaffen
zašonati -am dov. prizanesti, paziti Ti nas Sa volo grehov vſeli Saſho nai ← srvnem. sih schōnen
zgruntati -am dov. spoznati, doumeti Niſhe ne mo re sgrun ta ti / Gdo bo dau sa doſti hvale; tvojo lepoto sgruntat na morjo ← srvnem. ergründen
žegn -gna m blagoslov prosim te San Sueti Schegn ← stvnem. sëgan

Viri in literatura

Viri

Andohtlive pejsme na u'se taille s. mashe. Gräz: gedruckt bey den Widmanstätt, 1756.

Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (=AGNI), Zapuščina I. Kokošarja.

LAVRENČIČ, Primož, 1752: Missionske catholish karshanske pejssme. Stiskane v' Celouci: per erbizhih Joannesa Frid. Kleinmayr.

Narodna in univerzitetna knjižnica. Ms 1485/II/13. Luka Maurer, 1754: Romarske in druge pesmi.

Narodna in univerzitetna knjižnica. Ms 1318. Ambrožič Jožef: Cerkvene pesmarice.

Narodna in univerzitetna knjižnica. R 281102 (II Cd 10255). Foglarjeva pesmarica.

Narodna in univerzitetna knjižnica. R 0 75843/adl. 1. Franc Mihael Paglovec: Cantilenae variae partim antiquae partim novae in hunc libellum transcriptae, ne pereant, et oblivioni dentur ac ut posteris devoto usui esse queant.

Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja (ur. M. Ogrin). Ms 113. Romarska pesmarica s pesmimi za Marijino Celje. [dostopno 1. 6. 2017].

Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja (ur. M. Ogrin). Ms 108. Pesmarica Antona Kadunca. [Dostopno 28. 1. 2020].

Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja (ur. M. Ogrin). Ms 116. Janez Škof: Rokopis iz Zaklanca. [Dostopno 28. 1. 2020]

STANIČ, Valentin, 1838: Drugi perstavik starih ino novih cerkvenih ino drugih pesem, h molitvam ino premišlovanjam za sveto leto 1826. [V Gorizi]: natisnil Paternolli.

STRŽINAR, Ahacij, 1729: Catholish kershanskiga vuka peissme. V' Nemshkim Gradzu: per Widmanstadianskih Erbizhah.

Univerzitetna knjižnica Maribor, Ms 158: Grebelnik, Jožef, 1792, Grebelnikova pesmarica.

Univerzitetna knjižnica Maribor, Ms 138/16: Hriberšek, Franc, 1808–21, Hriberškova pesmarica.

Univerzitetna knjižnica Maribor, Ms 130: Pesmarica nemških in slovenskih pesmi.

Literatura

AMBROŽIČ, Matjaž, 2015: Zanimivosti iz delovanja predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem. Arhivi 38/1. 35–74.

BUKOVIČ, Anton, 1959: Družba Jezusova na slovenskem Štajerskem. Tipkopis.

DITMAJER, Nina, 2017: Romarske pesmi v Foglarjevi pesmarici (1757–1762). Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. (Simpozij Obdobja). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

DUDÁS, Előd, 2012: Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa. Jezikoslovni zapiski 18/2. 149–165.

FRANK, Horts Joachim, 1980: Handbuch der deutschen Strophenformen. Munich: Hanser.

GAMBERO, Luigi, 1999: Mary and the Fathers of the Church. The Blessed Virgin Mary in Patristic Thought. San Francisco: Ignatius Press.

GRAHORNIK, Matjaž, 2015: Genealogija rodbine Glaser oziroma Glazer. Ruški domoljubi: Gla(s)zerjev rod. Ruše: Društvo za razvoj Lira.

HARTMAN, Bruno, 1992: Knjige in knjižnice v Mariboru do marčne revolucije 1848. Časopis za zgodovino in narodopisje 63/1. 188–199.

HÖFLER, Janez, 1975: Slovenska cerkvena pesem v 18. stoletju: tipološki prikaz njenega glasbenega stavka. V Ljubljani: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

ILEŠIČ, Fran, 1906: Početki štajersko-slovenske književnosti v 18. stoletju. Časopis za zgodovino in narodopisje.

KEMPERL, Metoda, 2011: Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem: Gorenjska z Ljubljano. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

KORADE, Mijo, 1992: Ljudski misijoni na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Jezuiti na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani; Provincialat slovenske province Družbe Jezusove. 213–222.

KOVAČIČ, Fran, 1928: Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928). Maribor: Lavantinski kn. šk. Ordinariat.

KREMPL, Anton, 1833: Branje od tih v kmetičke kalendre postavlenih ino nekerih drugih svetnikov. V Grádzi: natisk in papir od Andréja Lajkama dédizhev.

LAVRIČ, Ana, 2010: Kult in likovne upodobitve sv. Jožefa, zavetnika Kranjske, pri ljubljanskih diskalceatih. Kronika 58/2. 383–400.

LJUBŠA, Matthias, 1914: Geschichte der Grazer Wallfahrt nach Maria-Zell.Graz: Styria.

MEDVED, Anton, 1898: V Marijinem Celju: zgodovinske in potopisne črtice. Maribor: Katoliško tiskovno društvo.

MLINARIČ, Jože, 1985: Seznam imen iz latinske kronike. Ruška kronika. Maribor: ČGP Večer. 133–247.

MLINARIČ, Jože, 1987: Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro: 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve.

MUNDA, Vinko, 1966. Kronika župnije Kamnica. SI NŠAM, Kronike, šk. 1.

OROŽEN, Martina, 2005: Cerkvena pesem kot načrtno oblikovana leposlovna zvrst knjižne prekmurščine. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Murska Sobota: Ustanova dr. Štiftarjeva fundacija Petanjci. 81–98.

PISK, Marjeta, 2017. Rokopisne pesmarice v Kokošarjevi zapuščini. Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. (Simpozij Obdobja). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

POGAČNIK, Jože, 1968: Zgodovina slovenskega slovstva I. Maribor: Založba Obzorja.

STESKA, Viktor, 1904: Frančišek Mihael Paglovec. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. XIV/3-4.

RAJH, Bernard, 2010. Gúčati po antùjoško: gradivo za narečni slovar severozahodnoprleškega govora. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta.

RAMOVŠ, Fran, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

SEBALD, Eva, Eva. 1989. Eva–Maria. Marienlexikon 2. Ur. Remigius Bäumer in Leo Scheffczyk. St. Ottilien: EOS Verlag.

SLEKOVEC, Matej: Kartoteke: duhovniki 18. stoletje. Pokrajinski arhiv Maribor, SI_PAM/1537/002/006.

Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1996.

SMOLIK, Marijan, 2011: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja. Druga, elektronska, pregledana izdaja. Ur. Matija Ogrin. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

SUPPAN, Wolfgang, 1977: Ein Vorbericht über die geplante Ausgabe der Mariazeller-Liedersammlung des Stiftes St. Lambrecht. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 68.

SVETINA, Peter, 2007: Kitične oblike v starejši slovenski posvetni poeziji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

ŠERBELJ, Ferdinand, 2008: Baročne Groblje: župnija svetega Mohorja in Fortunata Jarše. Ljubljana: Družina.

ŠTREKELJ, Karel (ur.), 1895–98: Slovenske narodne pesmi. Ljubljana: Slovenska matica.

VEIDER, Janez, 1938: Groblje. Groblje, Domžale: Misijonska tiskarna.

VERITI, Franc, 1828, 1829: Življenje svetnikov in prestavni godovi. V Ljubljani: natisnil Joshef Sassenberg.

VIDMAR, Luka, 2011: Ljubljanski škofijski duhovniki kot pisci latinskih in nemških del v dobi baroka in razsvetljenstva. France M. Dolinar (ur.): Ljubljanska škofija: 550 let. Ljubljana: Nadškofija. 437–456.

VIDMAR, Luka, 2017: Odmevi božjih poti, češčenj in podob svetnikov na Gorenjskem v Paglovčevi pesmarici Cantilenae variae. Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. (Simpozij Obdobja). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Opombe

^113. Podobno si je svojo pesmarico zamislil tudi Paglovec in jo zvezal k Stržinarjevi pesmarici Catholish Kershanskiga Vuka Peissme (1729). Ta praksa je bila v rabi že v 17. stoletju, ko so si pisci prav tako prišili liste k Hren-Čandkovem lekcionarju, ki ni vseboval pesmi. Te pesmarice so danes poznane Muzejski, Budimpeštanski in Šentviški oz. Ševeljski rokopis (Smolik 2011: 162, 167, 174).

^114. Iz imena Mariazell je že kmalu nastal slovenski historični eksonim Marijino Celje, ki ga je v tej obliki Prešeren že uporabljal skupaj s Trsatom idr. znanimi romarskimi središči. Od tod pridevnik marijinoceljski.

^115. Hranjeno v NUK-u pod signaturo Ms 1485/II/13. Kodikološki podatki in slike rokopisa: Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. Ms 113. Romarska pesmarica s pesmimi za Marijino Celje. URL: http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_113/VIEW/ [dostopno 1. 6. 2017].

^116. Izjemi sta bili mesti Dunaj in Gradec, vendar je bilo dovoljenje ukinjeno z dekretom 30. avgusta 1783. Dunajčani so ponovno zaprosili za dovoljenje leta 1796, Gradčani pa 13. maja 1798 (Ljubša 1914: 8).

^117. Polni naslov se glasi: LAVDATE EVM IN CHORDIS ET ORGANOO Lobet ihm mit Seytenspil und Orgeln. Psal. 150. v. 40. Geherig dem Herrn Bernhardus Zimmermann Im Jahr Christi zusamgetragen worden 1781. I. M. H. (Cantor). Pesmarica ima 286 strani in vsebuje orgelske skladbe, osem slovenskih cerkvenih in nabožnih pesmi (Smolik 2011: 577). Seznam pesmi je naslednji: Duhovska pessem na zhast Jesusu Marie inu Svetimo Joshebho, Postna pessem od Jesushouga Terpleina, Pessem od Krischouga Potha, Pessem od Bashe Luwesni, Pessem per saktermo Dellu na to Terplein christuschovu, Pessem na sveti Vezher, Windisches Bauern liedt, Windisches u. l. (lateinisches) Frauen Lied von Maria Zell.

^118. Celotna pesmarica vsebuje 68 cerkvenih in tudi nekaj posvetnih pesmi. Opis je dostopen na portalu NRSS (Ms 132).

^119. Cantica Cellensia proceſsionum Viennensium ab Alignibus Annis pro Memoria Collecta 1739 Ecclesia Metropolitana ad S. Stephanum R. R. P. P. Benedictinorum vulgo ad Scotos R. R. P. P. Ord. S. Pauli ex Hernals ad Bibliothecam in Veitsch.

^120. Ker katekizma ne hranijo več v Admontu, je nemogoče preveriti, katere pesmi je vsebovala prva izdaja katekizma.

^121. Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. Ms 052. Cerkvene pesmi in molitve. URL: http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_052/VIEW/ [Dostop 12. 6. 2018]

^122. Polni naslov pesmarice se glasi: Cantilenae variae partim antiquae partim novae in hunc libellum transcriptae, ne pereant, et oblivioni dentur ac ut posteris devoto usui esse queant. Smolik (2011: 222) o njegovem prispevku k slovenski cerkveni pesmi meni, da je razen starih prazničnih kar 40 pesmi priredil, prevedel ali napisal sam.

^123. Obsežno rokopisno pesmarico je napisal mlinar v Podkloštru. Smolik (2011: 304) ocenjuje, da je zapisal kar 4000 verzov, ohranilo pa se je 88 pesmi. Prvi del vsebuje različne praznične pesmi, sledijo mašne, Marijine, svetniške in spodbudne pesmi, pesmi v čast Jezusovemu imenu, nekaterim svetnikom (Florijan, Alojzij), nadangelu Mihaelu, sv. Rešnjemu telesu in Rešnji krvi, na koncu se najdejo še adventne in Marijine pesmi.

^124. Hrani jo Koroška osrednja knjižnica, faksimile in opis pa lahko najdemo na spletni strani: Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. Ms 022. Krebsova pesmarica. URL: http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_022/VIEW/ [dostopno 1. 6. 2017].

^125. Posnetki rokopisov so hranjeni v NUK-u pod signaturo Ms 1485, izvirnikov v Koroški osrednji knjižnici ni na voljo.

^126. Rokopisni listi so uvezeni k Stržinarjevi pesmarici (1729) in imajo letnico 1733. Pesem o Notburgi je gotovo nastala leta 1738 ali po tem letu, saj je nad prepisom omenjen tiskan letak s to letnico. Pesmarica je hranjena v NUK-u pod signaturo R 75843.

^127. Pesmarica se nahaja v zapuščini Lavrencija Herga. Vsebuje 46 slovenskih in nemških pesmi, npr. romarsko pesem za Svete Višarje, svetniško o sveti Jedrti, tudi pesmi z bolj posvetno vsebino (Pesem od sapravlenih Moshov). Pri 20. Pesmi od S. Mihaela najdemo letnico 1816.

^128. Izraz kirfati najdemo v slovarju severozahodnoprleškega govora Gučati po antujoško (Rajh 2010: 91).

^129. Izdaje ne hranijo več v samostanu Admont, kot je navedel Ilešič (1906), ki je knjižico prvi analiziral.

^130. V nadaljevanju navajam citate iz kritičnega prepisa.

^131. Lavrenčičeva pesem pa obsega 15 kitic.