1V zgodovinopisju poznamo le malo tako jasnih in časovno natančno zamejenih prelomnic, kot jo v slovenski zgodovini predstavlja leto 1991. Z razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti smo Slovenci prvič prevzeli lastno usodo popolnoma v svoje roke in vsekakor si to obdobje, kar se tiče raziskav znotraj zgodovinopisja, zasluži posebno pozornost. Proučevanje omenjenega obdobja, ko moramo zaradi tako imenovane historične distance računati na več dejavnikov, ki vplivajo na znanstveno raziskovanje in predstavljanje dogajanja, od vprašanja virov, dokumentacije do vpliva politike, v marsikateri državi že dolgo ni več novost. Premikov na tem področju smo priča tudi v Sloveniji.

2Pomenu in vlogi gospodarske zgodovine kot poddisciplini oziroma specifični zvrsti znotraj historične znanosti, se ne namenja veliko pozornosti. Tudi sicer je bilo gospodarsko zgodovinopisje dolga desetletja na obrobju zanimanja strokovne javnosti. Kot je zapisal Žarko Lazarević, je aktivnih raziskovalcev, ki se ukvarjajo z gospodarsko zgodovino 19. in 20. stoletja, zelo malo.³ K uveljavitvi gospodarskega zgodovinopisja znotraj slovenskega prostora in pridobitvi samostojne identitete znotraj slovenskega zgodovinopisja za obdobje 19. in 20. stoletja, je med drugim pripomogla tudi »odsotnost specifičnih gospodarsko-zgodovinskih vsebin na akademski ravni«.⁴ Če analiziramo in omejimo strukturo raziskovalcev gospodarske zgodovine le na 20. stoletje, ugotovimo, da je bilo raziskovanje tega obdobja prevladujoče in sprva vezano le na dve imeni in sicer na Franceta Kresala in Jožeta Šorna. V devetdesetih letih 20. stoletja je prišlo do prestrukturiranja gospodarskega zgodovinopisja, kar je sovpadalo z nastopom mlajših raziskovalcev. Le z gospodarsko zgodovino sta se sistematično in aktivno ukvarjala pravzaprav le dva raziskovalca in sicer Žarko Lazarević in Jože Prinčič, oba sodelavca Inštituta za novejšo zgodovino.⁵ Ravno Inštitut za novejšo zgodovino je bil tisti, ki se je pred nekaj leti odločil, da se začne sistematično ukvarjati tudi z obdobjem po letu 1990 in je s tem namenom zaposlil dva mlada raziskovalca. Rezultat te odločitve je bila med drugim omenjena znanstvena monografija Prelom s starim in začetek novega. Seveda ne gre pozabiti, da se v svojih delih občasno in sporadično tudi drugo raziskovalci dotikajo sodobne gospodarske zgodovine (dr. Božo Repe, dr. Peter Vodopivec itd.).

3Kar zadeva metodoloških prijemov, drži, da zaradi zakonskih omejitev glede dostopa do arhivskega gradiva, raziskava in spoznanja v pretežni meri ne temeljijo na klasičnih zgodovinskih (arhivskih) virih, a je jasno, glede na dosedanje raziskovalne izkušnje, kar zadeva čas po osamosvojitvi Slovenije, da bo klasično metodo proučevanja zgodovinopisja treba nadgraditi še z novimi metodološkimi prijemi. Eden izmed razlogov je tudi v razmahu informacijske in komunikacijske revolucije po letu 1990, s čimer je do najrazličnejših virov možno dostopati hitreje (npr. digitalizacija najrazličnejših dokumentov), hkrati pa je omenjena revolucija sprožila nastanek novih gospodarskih panog. Drugi razlog tiči v dejstvu, da so po letu 1991 po zakonu dolžni predati svoje gradivo arhivom v določenem roku le državni organi in institucije, katerih dokumentacija pa je več ali manj dostopna že danes. Poleg tega je znano, da je bilo mnogo gradiva uničenega ali iz malomarnosti ali zavestno (gradiva številnih podjetij npr.).