1»Tako ne moremo več živeti« so bile besede Mihaila Gorbačova marca 1985, ki so jasno nakazovale, da se bliža konec takratne socialistične družbene ureditve.¹¹ Slovenija je dolga desetletja živela v okviru pojava, ki ga ekonomisti poznajo kot guliverjev učinek. Gre za pojav, ko se manjša, šibkejša država in njeno gospodarstvo prilagajata standardom večje in močnejše države, ki je lahko soseda, lahko pa gre tudi za ekonomsko skupnost. Slovenija po mnenju ekonomista Nevena Boraka pozna dva taka guliverja, Avstro-Ogrsko in poznejšo Jugoslavijo.¹² Glede na položaj, v katerem so se znašle socialistične države, med njimi tudi Slovenija v okviru Jugoslavije, ob koncu osemdesetih let 20. stoletja, so bile spremembe neizbežne. Začetek tranzicije je na simbolni ravni naznanil padec berlinskega zidu,¹³ politični mejnik v vsaki posamezni državi pa so bile prve demokratične volitve, ki so označevale prehod iz enostrankarskega političnega sistema v demokratični večstrankarski sistem in korenite institucionalne spremembe.¹⁴ Ko govorimo o gospodarski tranziciji imamo v mislih prehod iz zaprtega centralnoplanskega (v slovenskem primeru plansko tržnega) v odprto socialno-tržno gospodarstvo.¹⁵ Podobno razlaga pojem tranzicije tudi Veliki slovar tujk, kjer je le-ta opredeljena kot dejanje, proces ali stopnja v spreminjanju enega stanja, oblike dejavnosti v drugo in tudi kot prehodno stanje, pa tudi kot obdobje prehoda iz socialističnega v liberalnodemokratični sistem.¹⁶

2Kako najhitreje in čim bolj uspešno preiti v sistem tržnega gospodarstva, je bilo vprašanje in misija vseh postsocialističnih držav. Uspešno tržno gospodarstvo je bilo tudi cilj Slovenije, kar pa je bilo vse prej kot lahko izvedljivo. Po eni strani so se države na prehodu lahko zgledovale po nekaterih svetovnih trgih, kjer so že poznali tržno gospodarstvo in so ga preprosto lahko »uvozile«. Pri tem so predvsem sledile načelom tako imenovanega Washingtonskega konsenza. Slednjega je leta 1989 predstavil John Williamson, ekonomist na Inštitutu za mednarodno ekonomijo v Washingtonu. Kot je zapisal Noam Chomsky, je neoliberalni¹⁷ Washingtonski konsenz predstavljal »vrsto tržno usmerjenih načel, ki so jih pripravile vlada Združenih držav Amerike (ZDA) in mednarodne finančne institucije«. Temeljna pravila konsenza pa so bila: liberalizirati trgovino in finance, dovoliti, da trg postavlja ceno, zajeziti inflacijo (makroekonomska stabilnost), varčevalni ukrepi in privatizacija. Eno od načel je bilo tudi, da se naj država ne vmešava v gospodarstvo. Chomsky meni, da so bili »poglavitni arhitekti neoliberalnega Washingtonskega konsenza lastniki zasebne ekonomije, predvsem ogromne korporacije, ki nadzorujejo velik del mednarodne ekonomije in imajo sredstva, da obvladujejo nastajanje politike kot tudi strukturiranje mišljenj in stališč«, v tem sistemu pa so imele ZDA glavno vlogo. Zgodovinar Gerald Haines je to dogajanje opisal z naslednjimi besedami: »Po drugi svetovni vojni so ZDA zaradi koristoljubja prevzele vlogo za blaginjo svetovnega kapitalističnega sistema.«¹⁸ O vlogi ZDA v 20. stoletju in kapitalizmu sploh je v svoji knjigi razmišljal tudi eden največjih strokovnjakov za analizo svetovnega sistema in zgodovinsko sociologijo Giovanni Arrighi, ki je menil, da v zgodovini moderne obstajajo vzorci cikličnih gibanj. Po genovskem, nizozemskem in britanskem ciklu je bilo 20. stoletje zaznamovano z ameriškim ciklom. Kot vemo, je ameriški hegemoni center leta 2008 zašel v krizo, ki je bila posledica poka nepremičninskega in finančnega balona in je povzročila svetovno gospodarsko krizo. Ena izmed tez Arrighija je, da bi se lahko kmalu pojavil nov hegemon na področju azijskih gospodarstev, predvsem kitajsko gospodarstvo je v času, ko je tako rekoč ves svet občutil posledice svetovne krize, doživljalo razcvet. Seveda »naraščajoča gospodarska teža Kitajske v globalni politični ekonomiji sama po sebi še ne zagotavlja nastanka družbe s svetovnim trgom s središčem v Vzhodni Aziji«.¹⁹ Kaj se bo zgodilo in v katero smer bo šel kapitalizem, bo gotovo pokazal čas. Če se vrnemo k Washingtonskemu konsenzu, je dejstvo, da je slednji vseboval načela, ki so jim tranzicijske države skušale slediti, vendar so bile izrazito pomemben dejavnik pri prehodu tudi lokalne razmere. V vsaki državi so vladale specifične razmere in zato enostavno ni bilo možno uvoziti tržnega gospodarstva samo po vzoru razvitih držav. Razlog je bil preprost – veliko znanja, ki so ga potrebovale posamezne države, enostavno ni bilo nikjer zapisanega. Posamezne države so tako posegale po specifičnih ukrepih, se opirale na lastne izkušnje, institucionalne spremembe pa so za čim bolj uspešen prehod morale biti prilagojene lokalnim razmeram.

3Prve demokratične volitve, ki so predstavljale formalni začetek tranzicije, so bile v Sloveniji aprila 1990. Vendar so se že pred tem – konec osemdesetih let – zgodili pomembni dogodki, ki so napovedovali kasnejše družbene spremembe. Med te so sodili izid 57. številke Nove revije, Majniška deklaracija, stavka delavcev v Litostroju, pisateljska ustava, ljudska vstaja ob procesu proti četverici in dopolnitve slovenske ustave septembra 1989. Če so prve demokratične volitve označevale začetek tranzicije, pa se je z vstopom Slovenije v Evropsko unijo (EU) ta izjemno zahteven in kompleksen proces na formalni ravni končal. V času navedenih mejnih okvirjev tranzicije so potekali naslednji temeljni procesi: demokratizacija družbe (pravica do svobodnega političnega izražanja in združevanja), preoblikovanje družbene lastnine in osamosvojitev. Na gospodarskem področju so bili najpomembnejši procesi: makroekonomska stabilizacija, že omenjeno preoblikovanje družbene lastnine oziroma privatizacija in prestrukturiranje gospodarstva. Določene spremembe na gospodarskem področju je prinesla sprejeta zakonodaja že ob koncu osemdesetih let 20. stoletja. V mislih imamo predvsem zvezni Zakon o podjetjih, ki je med drugim sprožil začetek ustanavljanja zasebnih podjetij in privatizacijo obstoječih podjetij. Sprejetih je bilo še nekaj zakonov, ki so vplivali na gospodarske spremembe, ampak poudariti je potrebno, da se je dejanski proces trganja slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega začel z imenovanjem Demosove vlade maja leta 1990.²⁰

4Tranzicija je izjemno kompleksen proces, ki je bil glede na stanje socialističnih gospodarstev logična posledica. Lahko bi rekli, da je socializem izgubil bitko proti samemu sebi. Socialistična gospodarstva so bila namreč v primerjavi s kapitalističnimi državami sorazmerno neučinkovita.²¹ Gospodarska podoba v Sloveniji se je tako kot v ostalih socialističnih državah še posebej v osemdesetih letih slabšala iz leta v leto. Gospodarska rast je upadala, produktivnost dela in kapitala je bila nizka, tehnični napredek je bil nizek, življenjski standard se je nižal in prepad med socialističnimi in kapitalističnimi gospodarstvi se je iz leta v leto povečeval. Konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je torej prišlo do preloma s staro družbeno ureditvijo, številne države so se osvobodile komunizma. V tem času so z zemljevida izginile nekatere države, rodile pa so se nove: Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Ukrajina, Moldavija, Slovaška, Češka in na ozemlju Jugoslavije Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna gora, ter Makedonija.²²

5V začetnem tranzicijskem obdobju so vse srednje in vzhodnoevropske države doživele velike pretrese in padec v proizvodnji.²³ Ekonomisti so na začetku devetdesetih let menili, da bi morale demokratične vlade v tranzicijskih državah čim hitreje pripraviti program reform, ki bi zajel vsa ključna področja hkrati, se pravi makroekonomsko stabilizacijo, liberalizacijo zunanje in notranje trgovine ter privatizacijo. Nenaden zlom socializma je zahteval hiter odgovor na vprašanje, kako je mogoče izvesti prehod v kapitalistični sistem brez večjih socialnih pretresov. Rešitev oziroma odgovorov, ki bi zagotavljali uspeh, ni bilo. Prehod iz socialističnega v kapitalistično gospodarstvo se je tako začel brez jasne slike dejanskega gospodarskega stanja, brez okvirov novega gospodarskega sistema in brez ustreznih ekonomskih in socialnih rešitev problemov, ki bi nastali v obdobju prehoda. Novim, največkrat neizkušenim vladam z romantičnimi pričakovanji so na pomoč priskočile mednarodne finančne institucije in svetovalci, ki so o državah, ki so jim svetovali, v resnici vedeli bore malo. Poleg tega so bili, tako kot mnogi domači politiki, tudi mnogi tuji strokovnjaki v večji meri ideološko zaslepljeni in politično motivirani. Osnovni cilj jim je bila dokončna odprava socializma in obstoječih institucij namesto postopnega ustvarjanja posamezni državi ustreznega gospodarskega sistema in povečanja gospodarskega razcveta za celotno družbo in ne samo za del nje. Ali reforme izvesti s tako imenovano šok terapijo ali se odločiti za postopni pristop, je bilo vprašanje za vsako tranzicijsko vlado. Kot bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju, se je slovenska politika odločila za gradualistični pristop, se pravi vodenje politike postopnosti in pragmatičnosti, in se tako izogibala raznim političnim pretresom in morebitnim krizam. S postopnostjo in pragmatičnostjo je bilo tako, da sta le-ti po osamosvojitvi Slovenije »postali celo bolj postopni in pragmatični, kot so to predlagali sami gradualisti«, je zapisal ekonomist Jože Mencinger.²⁴

6S plebiscitom, razglasitvijo samostojnosti, desetdnevno vojno in mednarodnim priznanjem se je Slovenija v letih 1990–1992 osamosvojila.²⁵ Zaradi specifičnega položaja Slovenije na začetku tranzicije pa se je tranzicija začela ter potekala drugače kot v ostalih nekdanjih socialističnih gospodarstvih. Kar precej strokovnjakov je menilo, da bi bila optimalna strategija postopno in počasno izvajanje sprememb oziroma gradualistični pristop.²⁶ Kot gradualizem je bila poimenovana tudi ekonomska politika, ki je služila vladam Janeza Drnovška pri usmerjanju gospodarskega razvoja Slovenije. Ta je dajala dobre rezultate, a naj bi se po mnenju nekaterih na prelomu tisočletja izpela. Takšnega mnenja je bil na primer ekonomist Mićo Mrkaić, ki si je prizadeval za nov model ekonomske politike. Ni bil več za previdno postopnost, ki je bila značilna za Drnovškovo obvladovanje neznank tranzicije, temveč za nekaj radikalnih rezov, ki bi usposobili slovensko gospodarstvo za hitro rast. Med drugim je bil tudi za čim hitrejši umik države iz gospodarstva.²⁷ Tudi ekonomist Rado Pezdir meni, da so v Sloveniji vidne številne posledice gradualističnega pristopa k tranziciji. Te so po njegovem neprestano zmanjševanje konkurenčnosti, nizka raven sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo, najnižja raven ekonomske svobode v regiji, obsežne administrativne obremenitve gospodarstva, tržne distorzije, dominantna vloga monopolističnih državnih podjetij in neprestano vmešavanje države v delovanje tržnega mehanizma. Pezdir v eni od svojih razprav trdi, da je »treba v primeru, da nosilci ekonomske politike ne bodo opustili gradualistične ekonomske politike, pričakovati resne posledice za prihodnjo gospodarsko rast in dohitevanje bolj razvitih držav EU«.²⁸ Pezdir Slovenijo celo označi kot tranzicijsko poraženko, vse, kar so ekonomski družbeni načrtovalci svetovali in naredili v času tranzicije, pa za napačno in temelječe na degenerativnih znanstvenih programih in propadlih poskusih. Gradualizem po njegovem mnenju »ni bil nobena politika, temelječa na slovenskih posebnostih, temveč politični predpis, ki je temeljil na ideologiji totalitarizma«.²⁹ Pezdir še meni, da bi bila ekonomskopolitična slika slovenske tranzicije bistveno drugačna, če ne bi bilo »ideološke zaslepljenosti s socializmom, korporativizmom, saj bi to pomenilo razpad vseh mrež, močno pravno državo in izločitev interesnih skupin iz političnega in ekonomskega trga«. Po njegovem mnenju v Sloveniji nikoli nismo videli »kapitalizma, ki temelji na filozofiji klasičnega liberalizma«.³⁰ S tako imenovanimi mladoekonomisti pa se vsekakor, kot tudi številni drugi starejši ekonomisti, ne strinja ekonomist Mencinger, ki je v enem od svojih člankov zapisal, da naj bi bila močan argument proti gradualizmu ravno »razvrščanja držav po količini »ekonomske svobode« in konkurenčnosti, pri katerih se Slovenija odreže bolj slabo«. Po njegovem sta strahospoštovanje pred temi razvrščanji in žalost zaradi pomikov navzdol odveč. Upoštevati je namreč treba, da razvrščanja opravljajo institucije,³¹ katerih razvrščanja kažejo le, ali in kako se gospodarski sistemi vklopijo v neoliberalne ideološke okvire in ali sistemi so ali niso prijazni do podjetništva, predvsem tujega. Razvrščanja po Mencingerjevem mnenju ne kažejo ne splošne gospodarske uspešnosti ne uspešnosti gospodarstev na svetovnem trgu. Prvo kažejo gospodarska rast, stopnja brezposelnosti, inflacija in enakomernost porazdelitve dohodkov, drugo pa primanjkljaj na tekočem računu. Po teh kazalnikih pa se Slovenija uvršča na sam vrh glede na ostala tranzicijska gospodarstva. Mencinger meni, da je Slovenija ravno zaradi gradualizma »dosegala najvišjo in najbolj enakomerno gospodarsko rast med novimi članicami EU, in to brez velikih neravnotežij in socialnih pretresov«.³² Mencinger je o gradualizmu še dejal: »Gradualizem je temelj razvoja vsake normalne razvite države. Revolucionarne spremembe sistemov so redke; zgodijo se enkrat ali dvakrat v stoletju in povzročijo veliko »kolateralne« škode. Mislim, da se je pri nas za gradualizem v ekonomski obliki leta 1991 zavestno odločil le takratni Svet Banke Slovenije; najboljši izraz tega je bila uvedba upravljanega drsečega tečaja in prizadevanja za preprečevanje realne apreciacije slovenskega tolarja. Gradualizem si je Slovenija lahko privoščila zaradi samoupravljanja in družbene lastnine, ki sta omogočala decentralizirano odločanje, in stopnje razvitosti, ki jo je dosegla pred tranzicijo. Zdaj spet več sodelujem na raznih ekonomskih konferencah v tujini; večina ekonomistov z vzhoda in zahoda je občudovalcev slovenske gospodarske politike ob osamosvojitvi in po njej.«³³ V drugi polovici leta 2008, ko je bila na vidiku že globalna gospodarska kriza, katere povod je bila hipotekarna kriza v ZDA, je ekonomist Franjo Štiblar zapisal, da je za prebivalce, podjetja in celotno slovensko državo pomembno, da se nanjo kar najbolje pripravi in ustrezno ukrepa. Pri tem je izpostavil, da mora biti »vodilo« gradualizem in » sui generis« rešitve. Izpostavil je torej značilnosti, ki sta prispevali k uspešnemu razvoju samostojne Slovenije, kot je zapisal Štiblar, »najboljšemu med tranzicijskimi državami«.³⁴

7Slovenija se je raje odločila za pragmatičnost in postopnost sistemske preobrazbe namesto za šok terapijo, kot so ji svetovale nekatere mednarodne institucije in posamezni eksperti. Ravno postopnost pa je omogočila tako mehkejši gospodarski prehod, kot tudi zmernost namesto radikalnosti pri kadrovskih posegih politike v gospodarstvo, čeprav poskusov ostrih rezov ni manjkalo. Že pri snovanju koncepta lastninjenja gospodarstva so nekateri politiki v desnih strankah zahtevali kot prvo fazo splošno podržavljenje družbenih podjetij, ki bi omogočilo tudi množično zamenjavo menedžmenta, vendar se je treznejši del politike odločil za bolj produktivne možnosti. Dolgoletni generalni sekretar Združenja Managment Tone Krašovec je zapisal: »Sama zahtevnost tranzicije v komaj osamosvojeni državi je že v prvih letih »zamenjala« približno tretjino vodilnih ljudi v slovenskih družbenih firmah, pozneje pa še proces privatizacije. Kljub temu se je pod okriljem Slovenske ljudske stranke še leta 1994 pojavil alternativni gospodarski program za samostojno Slovenijo, ki je terjal prelom s »kontinuiteto« na vodilnih mestih v gospodarstvu in veliko menedžersko čistko. Primerjave z vrsto drugih tranzicijskih držav kažejo, da so ob bolj radikalni sistemski, institucionalni in kadrovski preobrazbi utrpele večjo škodo kot Slovenija.«³⁵ Tudi ekonomist in minister za ekonomske odnose in razvoj v letih 1993–1995, Davorin Kračun, je v svoji razpravi leta 2005 zapisal, da je proces slovenske tranzicije imel več elementov gradualizma kot šok terapije. Kot drugo značilnost pa je izpostavil dejstvo, da je Slovenija dopuščala relativno visoko inflacijo v veliko večji meri, kot je bilo to sprejemljivo za ostale države, ki so bile na poti v EU. Z današnjega gledišča sta po njegovem obe značilnosti, tako gradualizem kot dopuščanje inflacije, bili primerni. Politične razmere, kot so bile razpad Jugoslavije in vojne, so namreč zahtevale previdnost in so bile zadosten argument za izogibanje nepotrebnim šokom. Vsekakor je bilo izogibanje političnim pretresom in zavračanje tujih nasvetov gospodarsko koristno. Vendar je treba poudariti, da so določeni primeri vseeno odstopali od gradualističnih značilnosti in da ni šlo brez hitrih sprememb. V mislih imamo monetarno reformo in liberalizacijo uvoza. Strpnost do inflacije je po Kračunovem mnenju razumeti v okviru gradualističnega koncepta in tudi drugih razlogov. Vse do konca devetdesetih let 20. stoletja so bile namreč nekatere prioritete vrednotene više kot inflacija. To so bile gospodarska rast, zmanjšanje nezaposlenosti in vzdrževanje izvozne konkurenčnosti, inflacijo pa je bilo mogoče ob sprejemljivi makroekonomski bilanci držati na zmernih vrednostih. Šele neposredno pred vstopom Slovenije v EU in ERM II (mehanizem deviznega tečaja) je bilo treba znižanje inflacije postaviti na prvo mesto ekonomskopolitičnih ciljev. Takšen odnos do inflacije je bil mogoč tudi zaradi dejstva, da je Slovenija ves čas od prehoda iz recesije leta 1993 beležila gospodarsko rast.³⁶ Slovenija je nasprotovala tranzicijski formuli Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Namesto velikega poka hitrih sprememb je zagovarjala postopnost reform, namesto hitrega odpiranja gospodarstva za tuji kapital se je raje usmerila k lastnim razvojnim virom. Eden pomembnejših dejavnikov pa je bila tudi politična stabilnost, ki je druge tranzicijske države niso imele. V Sloveniji smo bili priča desetletni prevladi vodilne stranke in karizmatičnemu predsedniku vlade. »V Sloveniji so tranzicijo izpeljale stare politične in poslovne elite,« meni ekonomist Bogomir Kovač.³⁷ Da je bil prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem v Sloveniji izpeljan na dovolj kulturen in korekten način in da si zasluži pozitivno zgodovinsko oceno, meni tudi zgodovinar Božo Repe.³⁸ Sicer je nemogoče reči, da so bile vse odločitve države pravilne in optimalne, vendar je to tudi razumljivo. Procesi, kot je tranzicija, se ne dogajajo pogosto in zanje ne obstaja priročnik, ki bi zagotavljal brezhibne in optimalne rezultate. Dejstvo, da je Slovenija glede na ostala tranzicijska gospodarstva med prvimi prešla obdobje transformacijske depresije, pa priča samo po sebi. Kot bo razvidno v nadaljevanju, slovenska tranzicija ni bila samo zgodba o uspehu. Slovenska družba je danes družba z nekaterimi slabostmi in težavami, kar pa ni prav nobena posebnost v primerjavi z drugimi družbami v svetu. Vsekakor tako za Slovenijo, kot tudi za mnoge druge dežele iz bivšega socialističnega bloka drži, da ni bilo jasnih zamisli, kako prehod v kapitalizem zagotoviti brez večjih socialnih pretresov. Prav tako ni bilo potrebnih načrtov o lastnem prihodnjem gospodarskem sistemu, niti natančnih predvidevanj o reševanju problemov na posameznih področjih. »Veliko je bilo improvizacije, pa tudi veliko iznajdljivosti. K sreči smo imeli precej znanja domačih strokovnjakov, ki niso nasedli nekaterim zelo liberalnim, po svoje fundamentalističnim nasvetom tujih ekspertov in raznih mednarodnih institucij. Na drugi strani pa je bilo tudi pri nas veliko romantičnih pričakovanj in iluzij, predvsem v vrhovih nekaterih novih strank na političnem prizorišču, kot na primer o samodejni čudodelnosti kapitalističnih institucij ali o odrešilni finančni pomoči slovenskih izseljencev. Ni manjkalo ideološke zaslepljenosti, da je vse iz socialističnih časov slabo, vključno z rdečimi direktorji v slovenskem gospodarstvu, ki da jih je treba po vrsti zamenjati, pa prav tako ne trezno mislečih politikov, ki so si prizadevali, da naj k samostojnosti Slovenije in k njeni čim manj boleči tranziciji prispeva vsak tisto, kar zna in kjer ima izkušnje,« meni Krašovec. Po njegovem mnenju je imela Slovenija na večini pomembnejših področij sposobne ljudi, ki so znali presojati in dozirati tranzicijske poteze glede na realne možnosti, s potrebno postopnostjo namesto uničujoče šok terapije. Prav tako so številna podjetja vodili sposobni gospodarstveniki, preizkušeni v okretnem prilagajanju številnim reformnim spremembam v socialistični državi, ki so znali po osamosvojitvi Slovenije, na začetku tranzicijske krize, v novih zahtevnih razmerah ustrezno ukrepati.³⁹ Slovenska tranzicija je bila uspešna tudi v očeh marsikaterega tujega strokovnjaka. Richard J. Walters, ki ga je Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) izbrala za direktorja posebnega slovenskega programa za prestrukturiranje (Slovene Special Restructuring Program – SSRP), je spomladi leta 1996 o Sloveniji in slovenskem gospodarstvu dejal: »Lahko rečem, da je Slovenija v razvitem zahodnem delu sveta zelo slabo razpoznavna. Najverjetneje je to posledica njene majhnosti, saj vsi na Zahodu govorijo samo o Poljski, Madžarski ali Češki, medtem ko je Slovenija malokrat omenjena. Po drugi strani pa je seveda zelo zanimiva, še posebej če pogledamo njene ekonomske kazalce in jih primerjamo s številkami v drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope. Vsi pomembnejši ekonomski pokazatelji govorijo v prid precejšnji ekonomski moči, končno o tem pričajo možnosti, ki jih imate Slovenci za zaslužek, pa standard, ki je precej višji kot v nekaterih drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope, končno pa tudi nekaterih držav Evropske unije.«⁴⁰

8Kot meni mnogo ekonomistov, je med drugim tudi gradnja cest generirala gospodarsko rast v času tranzicije in tudi po njej. Spomnimo na obdobje po letu 2005, ko je Slovenija beležila visoko gospodarsko rast predvsem po zaslugi hitre rasti gradbeništva na eni in hipotekarnih kreditov kot njene posledice na drugi strani. Na obdobje tranzicije zanimivo gleda ekonomist Franček Drenovec, ki je v svoji razpravi leta 2005 kot glavno tezo postavil dejstvo, da je ekonomski razvoj po letu 1991 samo nadaljevanje in dokončanje starega cikla in po njegovem se »v ekonomiji v dosedanji tranziciji po letu 1991 ni zgodilo nič posebnega«. »Stanje ekonomije je naravnost idilično v primerjavi s katastrofalnim stanjem na področjih, ki jih pokrivajo različne državne panoge in dejavnosti – pravni red, policija, visoko šolstvo, zdravstvo itd. – ki so večinoma direktno pod nadzorom politikov, in prav zato, ker so pod nadzorom politikov«, je zapisal Drenovec, po katerem se Slovenija razlikuje od ostalih tranzicijskih držav po dobrem stanju ekonomije in lastnem nacionalnem podjetniškem sektorju, katerega znaten del je tesno vpet v sodobne tehnološke in poslovne strukture. Slabost Slovenije in drugih tranzicijskih držav oziroma tisto, kar manjka, pa je »zrela in samozavestna politična elita, trdno vpeta v življenje domače družbe, sposobna dobre ocene njenih problemov in potencialov in z visoko stopnjo potrebne akcijske sposobnosti«.⁴¹

9Očitno je, da so si glede gradualističnega pristopa in slovenske tranzicije mnenja različna. Eden ključnih nosilcev slovenskega osamosvajanja France Bučar je v svoji knjigi Slovenci in prihodnost zapisal, da je težava v tem, da »državo potrebujemo in da v današnjih predvidljivih razmerah brez države ne more biti niti demokracije niti svobodnega državljana, še celo pa ne zdravega gospodarstva«. To pa je »prav nasprotno od tega, kar pridiga neoliberalizem«, je še zapisal Bučar.⁴² Njegovo tezo potrjuje tudi finančna in gospodarska kriza, ki je privrela na plan leta 2008 in prizadela ves svet. Slednja je pokazala, da vse le ni mogoče prepustiti delovanju trga in da je včasih potrebno posredovanje države. Celo v zibelki neoliberalizma, ZDA, je konec leta 2008 bivši predsednik George W. Bush mimo volje kongresa odobril finančno pomoč avtomobilski industriji. Ob koncu svojega mandata, konec leta 2004, je tedanji predsednik vlade Anton Rop dejal: »Tranzicija v Sloveniji je končana. Ocenjujem, da so vse možnosti za to, da bo naslednja vlada uspešna, učinkovita in da bo dosegla korake naprej,« prav tako pa po Ropovem mnenju ni bilo več »tako izjemno pomembno«, kdo bo vodil vlado.⁴³ Po letu 2004 in pozitivni rasti je pretres na gospodarskem in finančnem področju najprej povzročila globalna kriza, v zadnjem obdobju Covid – 19. Sploh v zadnjem primeru se jasno kaže, kako pomembno je imeti kvalitetno javno zdravstvo, javno oskrbo in delovanje sploh.