1Na prvih strankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 je zmagal Demos, ki se je pred tem opredelil za samostojno in gospodarsko neodvisno Slovenijo. Še marca 1990 je Jože Mencinger zapisal, da se »ob zahtevah po odcepitvi Slovenije bolj malo razpravlja o gospodarstvu, če pa se že, se uveljavljata dve »resnici«. Po prvi bi Slovenija po odcepitvi kar prek noči postala »bogata in urejena kot Švica«, pa drugi pa bi bila odcepitev »gospodarski samomor«.90 Demosova vlada je pomenila dokončno slovo od socialističnega gospodarstva, saj so bili v gospodarskih delih programov Demosovih strank jasno izraženi cilji prehoda v kapitalistično gospodarstvo, ki so v prvi vrsti poudarjali dokončen prehod v tržno gospodarstvo, privatizacijo in prestrukturiranje gospodarstva ter denacionalizacijo.91 Z Demosovo vlado maja 1990 se je začel tudi proces dejanskega trganja slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega, ki je trajal do decembra 1991. Ta proces je gospodarski zgodovinar Jože Prinčič razdelil v tri obdobja.92 Prvo obdobje je trajalo od maja do decembra 1990. V tem času vlada Lojzeta Peterleta gospodarskim vprašanjem ni namenila posebne pozornosti, ni jih opredelila kot prednostne, ni izdelala podrobnega gospodarskega programa, niti ni sprejela ukrepov za večjo samostojnost slovenskega gospodarstva. Takšen odnos do gospodarskih vprašanj je bil posledica koalicijsko sestavljene vlade. Kljub temu pa se je v drugi polovici leta 1990 nesporno začela, kot je zapisal eden vodilnih slovenskih gospodarskih analitikov Velimir Bole, »ekspanzija« republiške ekonomske politike. Ta je bila v precejšnji meri izsiljena zaradi neugodnih pogojev gospodarjenja, ki jih je ustvarjala zvezna ekonomska politika; ključna je bila premajhna denarna oskrbljenost slovenskega gospodarstva, v večji meri tudi politika tečaja in povečano davčno breme. Omogočile so jo politične spremembe v Sloveniji in razpad pravne ureditve gospodarjenja. Vlada je v reformnem programu postavila v ospredje tri cilje:
2Politiko gospodarskega »preživetja« je Jože Mencinger, podpredsednik Demosove vlade, odgovoren za gospodarstvo, predstavil kot pragmatično prilagajanje političnim odločitvam, zvezni gospodarski politiki, dogajanjem v Jugoslaviji in svetu. S tako politiko bi morali obdržati pri življenju čim več podjetij ne glede na njihove rezultate. Taka politika je bila po njegovem mnenju najboljša izbira, saj so bili makroekonomski okviri, v katerih je takrat delovalo slovensko gospodarstvo, nenormalni, pristojnosti slovenske vlade pa zelo omejene. Nosilci ekonomske politike so usmerili svojo energijo v iskanje rešitev in sprejemanje ukrepov za »preživetje« slovenskega gospodarstva. Preprečevali so stečaje z odlaganjem plačila obveznosti v republiški proračun, problem dokapitalizacije in republiških subvencij za neto izvoz so reševali z izdajanjem republiških obveznic. Vlada je odkupila del iraškega dolga in zbirala dodatna sredstva za pomoč brezposelnim, nadzorovala je plače in omogočila neposredno zadolževanje slovenskih podjetij v tujini. Pripravljala je predpise, s katerimi je omejevala nelikvidnost in povečevala konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva. Vladina gospodarska politika je bila deležna številnih kritik. Prizanesla ji ni niti domača ekonomska stroka. Slednja je vladi očitala, da se je problema premajhne denarne preskrbljenosti gospodarstva lotila »zelo neurejeno in precej neuspešno«, da je začela prepozno stimulirati izvoz, zadrževati prihodke federacije in se ukvarjati s trošenjem javnega sektorja. Prav tako so ji očitali, da je premalo storila za znižanje obremenitev podjetij.93 Ekonomist Bajt je sicer priznaval, da so bili kratkoročni ukrepi glede na položaj, v katerem se je znašlo slovensko gospodarstvo, nujni, vendar pa je bil mnenja, da bi bilo zgrešeno, če bi si domišljali, da so ti ukrepi zadostni, in da je ekonomska politika z njihovim sprejemom naredila svojo nalogo.94 Vlada je zapostavila tudi urejanje »standardnih« področij republiške ekonomske politike. Na področju osebnih dohodkov ter prispevkov skupne porabe in davkov republiškemu in občinskemu proračunu leta 1990 ni prišlo do nobenih bistvenih premikov. V dobro se je vladi štelo le to, da so bili restriktivno razpoloženi, kar je bilo ugodno za dolgoročno vzpostavljanje večje cenovne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Eden od problemov je bil tudi ta, da je zaradi močne navezanosti slovenskega gospodarstva na jugoslovansko vlada, še nekaj mesecev podpirala Markovićevo politiko in se, tako kot nekatere politične stranke, zavzemala za postopno, dolgoročno osamosvajanje gospodarskega področja. Šele avgusta 1990 je slovenska vlada v Memorandum o gospodarski politiki v preostalih mesecih 1990. leta zahtevala spremembo stabilizacijske politike ter zvezni vladi sporočila, da bo začela sama sprejemati ukrepe za zaščito svojega gospodarstva.
1Leta 1990 je likvidnostno stiskanje preseglo tudi tiste skrajne meje, ki jih je sicer gospodarstvo že izkusilo v osemdesetih letih. Čeprav sta tako likvidnostni krč kakor tudi ustrezno povečanje cene denarja znana pojava v gospodarstvih, v katerih skušajo zavreti zelo visoko inflacijo, je bilo radikalno zmanjševanje denarne ponudbe za jugoslovansko gospodarstvo nepričakovano boleče, saj se je v prejšnjih letih že navadilo na zelo blago kreditno-monetarno politiko. Leta 1990 je bilo skoraj povsem na dlani, da je imelo zmanjševanje denarne ponudbe neposreden in močan učinek na cene in gospodarsko aktivnost. Odstopanje nosilcev ekonomske politike od zadane usmeritve v sektorju kreditno-monetarne politike je značilno prispevalo k hitremu propadanju programa stabilizacije. Učinki stabilizacijskega programa za leto 1990 so potrjevali, da so nosilci ekonomske politike ne glede na močno politično rahljanje pravnega reda, torej ne glede na vse težje normalno vzpostavljanje gospodarskih vezi in drugih ekonomsko-političnih instrumentov, držali v rokah precej učinkovite vzvode kreditno-monetarne politike.95 V času, ko so se nosilci ekonomske politike začeli opazneje ukvarjati s politiko, tako kar se tiče sprejemanja ustreznih ekonomsko-političnih odločitev, kakor tudi s promocijo političnih programov in strank, so se ekonomski dosežki začeli vse bolj nedvoumno poslabševati. Za prvo polovico leta 1991 je tudi veljalo, kot je zapisal Velimir Bole, da so lahko nosilci ekonomske politike na kratek rok (nekaj mesecev) vlekli ekonomsko politične poteze skoraj neodvisno od delovanja gospodarskega mehanizma in neodvisno od političnih dogodkov. Razloga zato sta bila predvsem dva; devizne rezerve Narodne banke Jugoslavije v začetku leta 1991 so bile še vedno zadovoljivo velike, emisijski dobiček pa je bil v tistem obdobju prav tako nedotakljivi vir financiranja zveznega proračuna. Ta dva razloga skupaj sta omogočala državi notranjo in eksterno likvidnost, prek tečaja pa tudi kratkoročni vpliv na trg (cene in ponudbo) faktorjev in torej na trge blaga.96 Med depresijo gospodarstva v začetku devetdesetih let se je v Sloveniji relativno krepila produkcija industrijskih panog, ki so bolj dražile svojo blago, manj izvažale in bile bolj obdavčene. Pri teh industrijskih panogah se je najmanj poslabševala zaposlenost. V strukturi zaposlenih so imele več visoko izobraženih strokovnjakov, njihova produkcija je bila donosnejša, saj je imela večji dohodek na zaposlenega in hitrejši obrat sredstev kot pri producentih s slabšimi produkcijskimi rezultati. Prestrukturiranje slovenske industrije se je torej odvijalo v razmerah krepko porušenega notranjega (rast cen) in zunanjega (stagnacija izvoza) ravnotežja. V teh razmerah se je vendarle relativno krepila donosnejša produkcija z boljšim izkoristkom dela in kapitala.97
2Jeseni 1990 je Jugoslavija kot gospodarska skupnost tako rekoč prenehala obstajati. Zvezna država ni bila več sposobna pobirati davkov, nadzorovati tiskanja denarja ter preprečiti tako uvedbo »carin« med republikami kot nastajanje različnih gospodarskih sistemov znotraj enega gospodarstva. Takrat so potencialne gospodarske koristi odcepitve Slovenije začele presegati njene gospodarske in socialne stroške. Pokazalo se je, da je neodvisnost zasilni izhod in pogoj za spremembo gospodarskega sistema. Vendar je bilo v tistem času še negotovo in nepredvidljivo, kako bo do tega prišlo.98 V decembrskih dneh leta 1990 je Vlada Republike Slovenije v brezizhodnem položaju predstavila skupščini dokument z naslovom Osamosvojitev Slovenije, ki se je začel s pomenljivim vprašanjem: Tvegati ali privoliti v popolno gospodarsko razsulo?, in dala nanj kratek odgovor: Tvegati! Odločitev o izločitvi slovenskega gospodarstva iz jugoslovanske skupnosti se je dejansko pripravljala več let.99 Decembra 1990 se je prav tako začelo drugo in najpomembnejše obdobje izstopanja slovenskega gospodarstva iz jugoslovanskega sistema, ki je trajalo do 25. junija 1991. V prvih dneh decembra je vlada obravnavala več elaboratov, ki so analizirali različne vidike osamosvajanja Slovenije. Skupne ugotovitve je predstavila v gradivu z naslovom Osamosvojitev Slovenije. V njem so med drugim zapisali, da ni več razlogov za vztrajanje v jugoslovanski skupnosti, in sporočili, da je gospodarsko osamosvojitev postavila za svoj prvi cilj. Dejansko gospodarsko osamosvajanje se je začelo januarja 1991, ko se je Slovenija z uvedbo lastnega sistema neposrednih davkov in kotizacije zveznemu proračunu fiskalno izločila iz Jugoslavije in odstopila od sanacije bančnega sistema na zvezni ravni. S sprejemom ustavnih dopolnil januarja in februarja se je v veliki meri izločila iz zveznega pravnega sistema. Marca je uvedla fleksibilni tečaj dinarja in oblikovala začasen »kvazidevizni trg« z uvedbo tako imenovanih evidenčnih deviznih pozicij (EDP), s katerimi so trgovali na ljubljanski borzi. Konec meseca marca je vlada sprejela še proračun. Aprila je vladna koalicija ocenila, da je treba priprave za osamosvojitev pospešiti, saj sporazumna razdružitev ni prišla v poštev. Ustanovila je projektni svet, ki ga je najprej vodil Lojze Peterle, potem pa Igor Bavčar, koordinatorka pa je bila Olga Jakhel. Svet je do začetka maja 1991 pripravil integralni projekt osamosvajanja, ki je bil sestavljen iz 14 podprojektov, uresničili pa naj bi ga v treh fazah do 26. junija. Maja je vlada uvedla nadomestno obračunsko enoto SECU, da bi zmanjšala negativne učinke inflacije in olajšala uveljavitev lastne denarne enote. Do 25. junija je slovenska skupščina sprejela predpise, ki so na novo urejali bančno področje, kreditno poslovanje s tujino in carinsko službo, ter obvestila zvezno skupščino, da bo začela formalni postopek za razdružitev. Vlada je sprejela Programske teze za gospodarsko samostojnost Slovenije. Imela je pripravljen začasen denar, to je bone, ki jih je nameravala uvesti takoj po 26. juniju. Ker pa je hrvaška vlada sporočila, da jih ne bo priznala, se je odločila, da bo po 26. juniju še obdržala dinarje in jih nato v enem ali dveh mesecih zamenjala s svojo valuto. Mencinger je dajal prednost politiki »preživetja«, to je pomenilo prilagajanje razmeram in iskanje rešitev za vsakodnevne probleme. Prvo podrobnejšo vizijo gospodarskega razvoja je vlada predstavila šele slabo leto po volitvah, in sicer marca 1991 v dokumentu z naslovom Razvojna politika Slovenije na začetku devetdesetih. Kot prednostne naloge je postavila prestrukturiranje gospodarstva, pospešitev organizacijske in tehnološke prenove, ustvarjanje novih delovnih mest in preureditev gospodarske sestave. Vlada je imela pri preurejanju gospodarskega življenja in pri sprejemanju zakonodaje, potrebne za prehod v tržno gospodarstvo, ogromno težav. V začetku junija 1991 sta dve razčlenitvi ekonomskega stanja in gospodarskih tokov opozorili, da 26. junij še ne bo tisti stvarni datum, ko naj bi se udejanjile slovenske sanje o gospodarski suverenosti. Mencinger je v strokovnem članku zapisal, da je pot do polne gospodarske neodvisnosti vodila prek razrešitve gospodarskih problemov ter povezav z ostalimi deli Jugoslavije. Dogodek, ki je v javnosti zelo odmeval, je bil nastop novega finančnega ministra Dušana Šešoka v slovenski skupščini 5. junija. Tudi on je poslance opozoril, da se bodo 26. junija osamosvojili le »normativno«, ne pa dejansko, ker za to še ne bodo izpolnjeni vsi pogoji. Na gospodarskem področju Slovenija namreč takrat še ni imela lastnega denarja, zadostnih deviznih rezerv, priznanja centralne banke v tujini, pa tudi delitvena bilanca do takrat še ni mogla biti napravljena. Gospodarstveniki prav tako sredi junija 1991 niso delili optimizma s politiki in večinskim mnenjem. Malo je bilo takih, ki so si upali trditi, da se bo z osamosvojitvijo začel preporod slovenskega gospodarstva.
3Tretje in zadnje obdobje se je začelo 26. junija 1991, ko zvezni organi niso sprejeli odločitve slovenske skupščine o razdružitvi z Jugoslavijo, temveč so jo razglasili za enostransko, nelegalno in nelegitimno dejanje. Črne napovedi so se uresničile. Poleg materialne škode, ki jo je utrpelo slovensko gospodarstvo, so se junija 1991 začeli ločevati tudi gospodarski stiki z jugoslovanskimi republikami in tujino, kar je otežilo preskrbo z reprodukcijskim materialom, zmanjšalo devizni priliv in zaustavilo proizvodnjo. V naslednjih mesecih so se gospodarske razmere še poslabšale. Slovenija se je soočila s pospešenim izgubljanjem jugoslovanskega trga, sovražnim vedenjem zveznih ustanov in drugih republik, omahovanjem tujih gospodarskih partnerjev in z le deklarativno pomočjo tujih vlad. Vzroki, da se gospodarsko nazadovanje ni moglo zaustaviti, so ostali isti: zmanjšano povpraševanje, slabša ponudba reprodukcijskih materialov, nekonkurenčni izvoz in rast cen, prevelika davčna obremenitev gospodarstva in gospodarski pesimizem. Dejavniki, ki so vplivali na poslabšanje finančnih rezultatov, so se množili in krepili. Upadali so industrijska proizvodnja, obseg investicij, realni osebni dohodki, menjava in povezave z jugoslovanskimi republikami, medtem ko so naraščali brezposelnost, inflacija, primanjkljaj v zunanji trgovinski bilanci, število blokiranih žiro računov in stečajev. Že tako skromno akumulacijo je še dodatno načelo čezmerno povečanje javne porabe. Zunanje razmere so veliko pripomogle k temu, da je slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta 1991 še bolj usihalo in obupavalo.
4Po desetdnevni vojni in že naštetih težavah je na gospodarskem področju vplivala tudi Brionska deklaracija, ki je Sloveniji več vzela kot prinesla. Slovenija se je za tri mesece odpovedala izvajanju Deklaracije o neodvisnosti. Ostala je torej v jugoslovanskem gospodarskem okviru.100 V gospodarskih gibanjih ob koncu leta 1991 so zapisali da »vse le ni tako črno, ni pa gotovo, da vlada ve, kaj počne«. Dejstvo je bilo, da se je pojavilo nekaj znamenj oživljanja. Trgovinska menjava je bila leta 1991 zadovoljiva, a se je konkurenčnost izvoza hitro zmanjševala. Cene proizvajalcev so ponovno rasle hitreje kakor cene na drobno. Država ni bila naklonjena resničnemu stiskanju trošenja javnega sektorja in stabiliziranju gospodarstva. Fiskalne obremenitve gospodarstva tudi ni prilagodila njegovi tekoči uspešnosti. Novembra 1991 se je industrijska produkcija zmanjševala že dvanajsti mesec zapored.101 Septembra 1991 je Aleksander Bajt napisal članek s pomenljivim naslovom »Zdaj bi pa že bil čas, da se kaj stori za gospodarstvo!«. Bil je namreč mnenja, da se bodo vse proizvodne, denarne in podobne težave pripisovale samo osamosvojitvi Slovenije, čeprav bodo v resnici posledica nedomišljenosti ekonomske politike.102 Vlada in še posebej njen predsednik sta bila do konca leta 1991 deležna neprestanih kritik, del odgovornosti za to, da je slovensko gospodarstvo s svojimi težavami nebogljeno, od vseh pozabljeno stalo v kotu in čakalo na veliko inventuro, pa je vsekakor nosila vlada in njena ekonomska politika.103 Eden od temeljev ekonomske suverenosti je tudi lasten denar. Slovenska vlada je že proti koncu leta 1990 začela resno razmišljati o uvedbi vzporednega denarja in 11. januarja 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela sklep, ki je terjal pripravo predpisov za zaščito slovenskega gospodarstva in prebivalstva pred posledicami jugoslovanske denarne ureditve.104 Po končanem trimesečnem moratoriju, vezanem na Brionsko deklaracijo, so se stvari le začele pomikati naprej. V noči na 8. oktober 1991 je slovenska skupščina sprejela Zakon o denarni enoti Republike Slovenije.105 Z njim se je tako končala sedemdeset let stara dinarska navezanost Slovenije na Jugoslavijo. Slovenija je dobila svojo denarno enoto, slovenski tolar in stotine. Menjalno razmerje med slovenskim tolarjem in dinarjem je bilo 1:1, z marko pa 1:32; menjava dinarjev v vrednostne bone se je začela 10. oktobra 1991. Uvedba slovenskega denarja je dokončno spremenila jugoslovanske trge v tuje. S tem se je tudi spremenilo razmerje med vlado in Banko Slovenije; slednja je postala državna banka, ki je odgovarjala le skupščini, njena glavna naloga pa je postala skrb za trdnost valute.106 Za novo slovensko valuto je bil uveljavljen sistem uravnavano drsečih deviznih tečajev, vendar je kljub temu Banka Slovenije le redkokdaj posegla na deviznem trgu. To je omogočilo takojšnjo notranjo konvertibilnost slovenskega tolarja in s tem odpravo črnega deviznega trga. Leta 1995 je slovenski tolar tudi uradno postal konvertibilna valuta.107
5Ekonomist Ivan Ribnikar je zapisal, da je »zaradi decentraliziranega jugoslovanskega centralno-bančnega sistema bila denarna osamosvojitev Slovenije tehnično relativno preprosta zadeva«. Ena od značilnosti novonastalega denarnega področja je gotovo bila njegova majhnost. Konec leta 1993 je bilo na primer v Sloveniji v obtoku približno 113 milijard slovenskih tolarjev denarja, kar je bilo vrednostno nekaj manj od ene milijarde ameriških dolarjev. To je znašalo približno eno tisočinko denarnega obtoka ZDA, kjer je bilo konec leta 1992 v obtoku 1058,6 milijarde dolarjev, in približno ena petindvajsetina denarnega obtoka Avstrije, kjer je bilo septembra 1993 v obtoku 292,6 milijarde šilingov. Vendar ta majhnost denarnega področja ne izhaja samo iz majhnega števila ljudi, ki ta denar uporabljajo, ali od velikosti bruto domačega proizvoda (BDP), ki naj bi izražal obseg transakcij in s tem potrebno količino denarja za transakcijske namene. BDP Avstrije je bil samo približno 14 in ZDA samo 462-krat večji od našega. Denarja v obtoku je bilo tako pri nas za več kot dvakrat manj, kakor bi sledilo iz velikosti BDP v primerjavi z ZDA in Avstrijo. To pa je bil izraz poznanega dejstva, da so imeli pri nas posamezniki, podjetja in drugi relativno manj premoženja v denarni obliki.108
1S krizami kot sestavnim delom gospodarskega življenja se rešujejo nakopičena gospodarska neravnovesja in so kot razvodnica, ki pomeni ali konec ali začetek nekega ciklusa.109 Če država uspešno premaga vse preizkušnje in zagate, ki jih nalaga kriza, lahko iz nje izide kot zmagovalka z uspešnejšim gospodarstvom kot pred krizo in to je bil vsekakor tudi cilj mlade slovenske države. »Dvojno tranzicijo« – iz socialističnega v tržno gospodarstvo in iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo – je spremljal prehod iz industrijskega v storitveno gospodarstvo ter propadanje velikih in nastajanje manjših podjetij. Pred razglasitvijo neodvisnosti leta 1991 je bila Slovenija del jugoslovanske federacije z gospodarskim sistemom, ki ni bil sposoben zagotoviti trajne gospodarske rasti. Kot smo že omenili, se je začelo z bojkoti slovenskega blaga, nadaljevalo z neplačevanjem carin v zvezni proračun s strani Srbije in njenim vdorom v monetarni sistem, končalo pa z nacionalnimi izpadi in vojno v Jugoslaviji. Najprej sta razpadla skupni jugoslovanski trg in Zveza komunistov Jugoslavije kot edina dovoljena politična stranka, nato pa še Jugoslavija kot država.110 Po razpadu Jugoslavije je nastalo pet različnih denarnih območij oziroma pet različnih gospodarsko-političnih območij. Po mnenju Nevena Boraka poznamo pri prehodu tri faze: fazo dezintegracije, fazo konsolidacije in fazo zaokrožanja novonastalih gospodarstev. Slovenijo je, kot že rečeno, izguba trgov zelo prizadela. Zadnji in najmočnejši udarec, ki je prizadel slovensko gospodarstvo, je bil povzročen z oženjem nekdanjega jugoslovanskega notranjega trga. Ta udarec je bil tretji v vrsti izgub – prva dva sta bila povezana z razpadom SEV (Svet za evropsko vzajemnost) in z zalivsko vojno.111 Odločitev za samostojnost in izguba jugoslovanskega trga je v prvi fazi za Slovenijo pomenila resda hud udarec in veliko preizkušnjo, a sčasoma se je izkazalo, da je bila to potrebna in izjemno modra odločitev. Kot je zapisal gospodarski zgodovinar Žarko Lazarević, je Slovenija »morala jugoslovanski prostor najprej zapustiti, da je reformirala in prestrukturirala svoje gospodarstvo«. Sčasoma pa je »konkurenčno okrepljeno gospodarstvo omogočilo ponovno »osvojitev« trgov nekdanjih jugoslovanskih republik«, ki so prav tako kot Slovenija postale samostojne države.112 Odločitev za samostojno in neodvisno državo je na ekonomskem področju omogočila, da je Slovenija prevzela v svoje roke ekonomsko politiko in s tem odgovornost za lastni gospodarski razvoj. Kot nasprotje prejšnjemu planskemu ekonomskemu sistemu se je opredelila za moderno socialno-tržno gospodarstvo in ekonomsko integracijo v evropski gospodarski prostor. Ekonomska dogajanja so se odvijala po značilnem transformacijskem vzorcu – najprej prevladujoče negativne posledice uvajanja tržnih reform, kasneje pozitivni učinki makroekonomske stabilizacije, prestrukturiranja in reform na mikroekonomski ravni. Gospodarstvo novonastale države je bilo v vsem tem času pod dodatnim pritiskom izgrajevanja institucij nove države in prehoda v tržno in odprto nacionalno gospodarstvo.113 Omenjene spremembe so pomenile spremembe gospodarskega prostora, prevladujočega koordinacijskega mehanizma in družbenih odnosov, spremenile pa so tudi poglede na vlogo socialne politike, zakonov trga in politično ideologijo.114 Prehajanje v tržno in nacionalno gospodarstvo po letu 1990 je sprožalo globoke strukturne spremembe, ki jih označujejo:
2Slovenija je imela pri vzpostavljanju normalnega tržnega gospodarstva v primerjavi z drugimi socialističnimi gospodarstvi (vzhodnoevropskimi in ostalimi deli jugoslovanskega gospodarstva) kar nekaj prednosti. Kot del nekdanje komunistične Jugoslavije je bila najbogatejša in do Zahoda najbolj odprta socialistična republika. S slabo desetino prebivalstva je obvladovala petino jugoslovanskega bruto domačega proizvoda in četrtino celotnega izvoza. Bruto domači proizvod je bil tako bližje grškemu in portugalskemu in, recimo, skoraj trikrat višji od češkoslovaškega, madžarskega ali poljskega.116 Pomembno je dejstvo, da ideološka dezintegracija v Jugoslaviji ni bila tako nenadna kot v Vzhodni Evropi in da je bila tesno povezana z gospodarskimi reformami. Gospodarstvo je imelo razvite mnoge tržne institute, oblikovanje cen proizvodov in deloma tudi proizvodnih dejavnikov je bilo bolj ali manj tržno, gospodarsko odločanje je bilo razpršeno in podobno. Tudi tehnološko zaostajanje jugoslovanskega gospodarstva za tržnimi je bilo zaradi njegove večje odprtosti manjše kot gospodarstva drugih socialističnih gospodarstev. Prav tako je bilo v zunanjetrgovinski menjavi jugoslovansko gospodarstvo manj vezano na menjavo znotraj Vzhodne Evrope, kar je bilo ob razpadu vzhodnoevropskega trga zelo pomembno. V Sloveniji pa so bile vse naštete prednosti pred vzhodnoevropskimi državami še izrazitejše kot v drugih delih Jugoslavije. V drugo vrsto prednosti, ki jih je Slovenija imela pri prehodu v tržno gospodarstvo, so sodili velikostna struktura industrije, geografska razpršenost in z njo povezana socialna stabilnost slovenske družbe, manjše število usodno napačnih investicijskih odločitev in manjši vpliv politike na gospodarstvo. Kot je zapisal Jože Mencinger v prvi polovici leta 1991, pa je bilo negotovo, ali bo znala Slovenija te prednosti in možnosti, ki jih je za uspešen prehod v tržno gospodarstvo imela, izkoristiti.117 Kar se tiče pomena nastanka političnih strank in prvih demokratičnih volitev, je bilo pozitivno tudi to, da so rezultati volitev vzpostavili krhko ravnotežje, ki je tako oblast kot opozicijo sililo v sodelovanje in iskanje kompromisov. Negativna plat se je, kot je zapisal Božo Repe, pokazala po osamosvojitvi. Stranke so namreč začele vse bolj postavljati svoje interese pred nacionalne, »kar je v devetdesetih letih pripeljalo do partitokracije,118 ki je (podobno kot v Italiji) postala ena od temeljnih značilnosti slovenskega političnega dogajanja«.119
90. Mencinger, Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495.
91. Babič, Predvolilni gospodarski program koalicije Demos, str. 186–187.
92. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 594.
93. Prav tam, str. 594–613.
94. Bajt, Zdaj bi pa že bil čas, da se kaj stori za gospodarstvo!, str. 478–479.
95. Bole, Denarno povpraševanje in monetarno stiskanje, str. 23–33.
96. Bole, Ekonomskopolitični pogoji v 1991 ali podajanje v neznano, str. 25–39.
97. Križanič, O zastoju gospodarske dejavnosti v Sloveniji, str. 23–41.
98. Mencinger, Deset let pozneje, str. 27–28.
99. Prinčič, Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56.
100. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 594–613.
101. Gospodarska gibanja, št. 223, 1991/12, str. 5–22.
102. Bajt, Zdaj bi pa že bil čas, da se kaj stori za gospodarstvo!, str. 478–479.
103. Šušteršič, Politično gospodarski cikli, str. 222–232.
104. Borak, Denarne reforme, str. 245–252.
105. UL RS, 17I/1991-I.
106. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 611–612.
107. Pančur, Uvedba slovenske denarne enote. V: Čepič at al.: (ur.). Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1361–1363.
108. Ribnikar, Denar, denarna politika in bančni sistem, str. 235–248.
109. Lazarević, Plasti prostora in časa, str. 237.
110. UMAR, Delovni zvezek, št. 3, letnik VIII, 1999, str. 3.
111. Borak, Spočetje ekonomske samostojnosti, str. 203.
112. Lazarević, Prostor, gospodarstvo, in razmerja, str. 291.
113. UMAR, Delovni zvezek, št. 3, letnik VIII, 1999, str. 5.
114. Borak, Slovenske transformacije: kontinuiteta v spremembah. V: Borak, Lazarević (ur.), Gospodarske krize in Slovenci, str. 261–276.
115. ZMAR, Delovni zvezek, št. 6, letnik III, 1994, str. 2.
116. Kovač, Obsojeni na uspeh?, str. 34.
117. Mencinger, Makroekonomske dileme Republike Slovenije, str. 25–35.
118. Partitokracija – oblika družbenega uravnavanja na način, da si stranke lastijo obsežen nadzor nad viri in postopki odločanja.
119. Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 81.