1V Sloveniji so o načrtnem oživljanju gospodarskega razvoja v manj razvitih delih republike začeli razmišljati že oktobra 1946, tako da so predvideli ustanovitev posebnega sklada za pospeševanje razvoja v nerazvitih okrajih. Ker pa je moral republiški izvršni svet že leta 1955 občutno zmanjšati investicijsko in drugo porabo, se je prvi resni poskus hitrejšega gospodarskega napredovanja nerazvitih okrajev končal »še preden se je dobro začel«.⁵⁵⁸ Na začetku sedemdesetih let je bil sprejet Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij.⁵⁵⁹ Določil je občine, ki so veljale za manj razvite in za katere so bili predvideni posebni ukrepi. Takrat so manj razvita območja obsegala 18,9 odstotka površine in 18,2 odstotka prebivalstva Slovenije. Nato so se vsakih pet let (skladno s takratnim sistemom načrtovanja) spreminjali kriteriji, območja in ukrepi za pospeševanje regionalnega razvoja. Tako je med drugim decembra 1975 republiška skupščina sprejela zakon o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja v SR Sloveniji. Predvidel je tako imenovano »samoupravno združevanje dela in sredstev oziroma tesnejše proizvodno in poslovno sodelovanje delovnih organizacij z razvitega in manj razvitega območja«.⁵⁶⁰ Ta sistem je do leta 1980 prinesel določene rezultate, a sta gospodarski zastoj in vse večja gospodarska kriza že leta 1981 zahtevala preureditev razvojnih ciljev in omejitev vseh vrst porabe.⁵⁶¹

2Konec leta 1990 je bil sprejet Zakon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij v Republiki Sloveniji.⁵⁶² Usmerjen je bil predvsem v reševanje demografskih problemov. Na osnovi dveh demografskih kriterijev – indeksa staranja in indeksa rasti prebivalstva – je opredelil strnjena demografsko ogrožena območja. Ob sprejetju zakona so demografsko ogrožena območja obsegala 61 odstotkov površine in 24,6 odstotka prebivalstva Slovenije, kar pomeni, da se je obseg območij, upravičenih do posebnih sredstev, močno povečal. Leta 1999 je bil sprejet nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja,⁵⁶³ ki je med drugim uvedel tudi kazalnike za določitev območij s posebnimi razvojnimi problemi. Na temelju zakona je bil leta 2000 sprejet podzakonski akt, ki je natančno določal vrednosti meril in občine, ki izpolnjujejo ta merila. V okviru območij s posebnimi razvojnimi problemi je zakon uvajal tri tipe teh območij: ekonomsko šibka območja, območja s strukturnimi problemi in visoko brezposelnostjo ter razvojno omejevana obmejna in območja z omejenimi dejavniki. Sprejem zakona leta 1999 in podzakonskih aktov je na področju regionalne politike leta 2000 postavil slovensko regionalno strukturno politiko na nove temelje. Leta 2001 je bila sprejeta Strategija regionalnega razvoja Slovenije, ki je postala osnovni strateški dokument države in je v skladu s Strategijo gospodarskega razvoja ter Prostorskim planom Slovenije opredeljevala cilje regionalnega razvoja in določala instrumente ter politiko za doseganje teh ciljev.⁵⁶⁴

3Leta 2011 je bil sprejet nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR – 2), ki je v 10. členu med drugim določeval naloge Javnega sklada za regionalni razvoj in razvoj podeželja.⁵⁶⁵ S prehodom v tržno gospodarstvo so tudi industrijski kraji in regije, ki so se razvijali na temelju industrijskega razvoja, doživeli gospodarsko krizo. Ekonomska politika socialističnega sistema ni dopuščala pravočasnega prestrukturiranja klasične industrije v skladu z zahtevami tržnega gospodarstva, ki se je oblikovalo v evropskem prostoru. Regije so se novim razmeram v tržnem gospodarstvu različno prilagajale, kar je bilo odvisno predvsem od stopnje razvitosti in gospodarske strukture ob vstopu regij v proces tranzicije. Različno prilagajanje novim razmeram se je pretežno odražalo v finančnih izidih poslovanja gospodarstva, izgubah, izvozu in v deležu brezposelnih v delovno sposobnem prebivalstvu. Finančni izidi so se v vseh regijah poslabšali v letih 1991 in 1992, medtem ko se je leta 1993 stanje izboljšalo. Regije, ki so težave prehodnega obdobja lažje reševale, so bile predvsem osrednjeslovenska, obalno-kraška in gorenjska. Zanje je bilo značilno, da so v proces tranzicije vstopile z boljšimi izhodiščnimi pogoji. Vse tri omenjene regije so imele dokaj pestro gospodarsko strukturo, predvsem obalno-kraška in osrednjeslovenska tudi nadpovprečen delež zaposlenih v terciarnih dejavnostih. K lažjemu premagovanju težav prehodnega obdobja jim je pomagala tudi boljša izobrazbena struktura prebivalcev in zaposlenih. osrednjeslovenska in obalno-kraška regija sta imeli že v prvih letih tranzicije nadpovprečno bruto dodano vrednost na prebivalca. V nekoliko težjem položaju je bila gorenjska regija, ki je bila obremenjena s staro industrijsko strukturo, potrebno sanacije. V drugo skupino so spadale regije, ki so bile srednje razvite, imele pa so dokaj perspektivno gospodarsko strukturo in pretežno pozitivno ocenjene razvojne potenciale. To so bile savinjska, dolenjska in goriška regija. Med temi se je najtežje novim gospodarskim razmeram prilagajala savinjska regija, predvsem zaradi manj perspektivne in stare industrije, v kateri so prevladovala velika podjetja, ki so se težje usmerjala v iskanje novih trgov. Dolenjska regija je od vseh slovenskih regij bila vseskozi najbolj izvozno usmerjena, saj je na primer delež izvoza v celotnem prihodku leta 1993 znašal kar 41,1 odstotka.⁵⁶⁶ Slovensko povprečje je bilo dobrih 21 odstotkov. Goriška regija je izstopala po najnižjem deležu brezposelnih v delovno sposobnem prebivalstvu (leta 1993 6,9 odstotka brezposelnih, Slovenija 10,1 odstotka). Med slabše razvite regije, vendar s perspektivno gospodarsko strukturo, sta spadali pomurska in notranjsko-kraška regija. Kljub slabi razvitosti regij je njuna gospodarska struktura, neobremenjena s starimi industrijskimi panogami, pripomogla k lažjemu prilagajanju v procesu tranzicije. Bruto dodana vrednost na prebivalca je bila sicer med najnižjimi v Sloveniji, vendar pa se je v obdobju 1990–1993 v pomurski regiji najhitreje povečevala. Obe regiji sta imeli tudi podpovprečno rast števila brezposelnih v obdobju 1990–1994. Podravska, koroška in spodnje posavska regija so spadale v srednje razvite regije s problematično gospodarsko strukturo in pozitivno ocenjenimi razvojnimi potenciali. To so bile regije, ki so se prve začele soočati z naraščajočo brezposelnostjo, imele pa so tudi nadpovprečen delež izgub v celotnem prihodku. Gospodarstva omenjenih regij so bila obremenjena s številnimi neperspektivnimi industrijskimi podjetji, posebej podravsko regijo sta močno prizadeli še vojna v Iraku in izguba jugoslovanskega trga. So pa te regije imele perspektivo predvsem v razvijanju neindustrijskih dejavnostih. Pri tem jim je bila v pomoč tudi dokaj dobra izobrazbena struktura prebivalstva, ki pa je bila zaradi visokega deleža brezposelnih slabo izkoriščena. Na zadnje mesto tako po razvitosti kot tudi perspektivnosti lahko uvrstimo zasavsko regijo. To je bilo izrazito industrijsko območje s poudarjenim energetskim kompleksom, slabo razvitim terciarnim sektorjem, obenem pa s slabimi naravnimi možnostmi za razvoj kmetijstva. Regija je bila tudi ekološko zelo prizadeta. Zaradi vseh naštetih dejstev se je zelo težko prilagajala prehodu v tržno gospodarstvo, kar se je kazalo v slabih finančnih izidih gospodarstva, predvsem v visokem deležu izgub v celotnem prihodku in brezposelnih od leta 1990 dalje.⁵⁶⁷

4Glede na BDP na prebivalca je daleč pred vsemi regijami vodila osrednjeslovenska regija, na zadnjem pa je bila pomurska regija. BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji je leta 2003 znašal 17.954 evrov, v pomurski pa le 8535. Razlika je bila torej ogromna in tudi po formalnem koncu tranzicije se ta slika ni spremenila. Leta 2003 je osrednjeslovenska regija ustvarila dobro tretjino (35,7 odstotka) celotnega slovenskega BDP-ja, kar je več kot v osmih regijah z najmanjšim BDP-jem skupaj (31 odstotkov) – skupaj s podravsko regijo pa je ustvarila skoraj polovico slovenskega BDP-ja (49 odstotkov).⁵⁶⁸ Z grafa je razvidno, da so bile v Sloveniji precejšnje regionalne razlike tudi v novem tisočletju in da sama tranzicija nesorazmerij ni odpravila.⁵⁶⁹ Tudi po vstopu v EU so razlike med regijami ostale precejšnje. Vzhodna in zahodna Slovenija sta še danes po bruto domačem proizvodu na prebivalca pod povprečjem Evropske unije. V letu 2014 je zahodna Slovenija dosegla 98 odstotkov povprečja Evropske unije oziroma 113. mesto med 276 regijami, vzhodna Slovenija pa 68 odstotkov in je bila na 218. mestu.⁵⁷⁰

5V letu 2016 je BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji znašal 27.644 evrov, kar je bilo za več kot 40 odstotkov več od nacionalnega povprečja; to je bilo 19.576 evrov. Edina regija, katere BDP na prebivalca je bil tudi višji od slovenskega povprečja, je bila obalno-kraška. Med preostalimi regijami so dosegle nad 90 odstotkov slovenskega povprečja jugovzhodna Slovenija, savinjska in goriška regija, od 80 do 90 odstotkov slovenskega povprečja so dosegle gorenjska, posavska, podravska in koroška, manj kot 75 odstotkov slovenskega povprečja pa so primorsko-notranjska in pomurska regija ter zasavska. Regionalne razlike v BDP na prebivalca so se tako povečale, pomenljivo je, da je osrednjeslovenska regija v 2016 ustvarila 2,6-krat višji BDP na prebivalca od najmanj uspešne, zasavske regije.⁵⁷¹

6Po večini kazalnikov ekonomskega in socialnega razvoja je na dnu med slovenskimi regijami Pomurska regija. Z namenom krepitve razvojne politike v Pomurski regiji ter usklajenega nastopa države in regije pri reševanju razvojnih problemov v regiji je bil pripravljen Zakon o razvojni podpori Pomurski regiji, ki se je začel izvajati s 1.1.2010.⁵⁷² S sprejetjem Zakona je bil vzpostavljen institucionalni in finančni okvir za interventno ukrepanje na območju Pomurja (poleg statistične regije Pomurje so bile v okvir zakona zajete še 3 občine iz območje UE Ormož, skupaj območje 30 občin), saj med vsemi slovenskimi statističnimi regijami Pomurje že desetletja najbolj zaostaja v razvoju. Zakon je določil sledeče ukrepe razvojne podpore: Program spodbujanja konkurenčnosti Pomurske regije v obdobju 2010–2015, Spodbude za zaposlovanje, Davčna olajšava za investiranje in Prednostna obravnava programov in projektov iz Pomurske regije pri kandidiranju za sredstva iz nacionalnih programov, programov evropske kohezijske politike in politike razvoja podeželja na področjih (vzpostavitev medpodjetniškega izobraževalnega centra, vzpostavitev regijskega gospodarskega središča,  vlaganja v prestrukturiranje in dvig konkurenčnosti kmetijstva in gozdarstva ter živilsko-predelovalne  industrije in diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti in vlaganja v infrastrukturo za oskrbo s pitno vodo). Šesti odstavek 4. člena Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji je določal, da mora biti predvideni program v celoti uresničen do leta 2015 v skupni vrednosti 33 milijonov evrov. Z namenom zagotovitve realizacije tega določila se je vlada odločila izvajanje zakona podaljšati. Konec leta 2014 so namreč nerealizirana sredstva za izvajanje Programa znašala dobrih 14 milijonov evrov.⁵⁷³ Za ustvarjanje razmer in spodbuditev razvoja v Pomurski regiji, je bil med drugim pripravljen Program spodbujanja konkurenčnosti Pomurske regije 2010–2019 (POMURJE 2019). Program POMURJE 2019 je bil pripravljen na podlagi Zakona o spremembah Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010–2017, ki je bil sprejet maja leta 2017.⁵⁷⁴