Mednarodno priznanje in vstopanje v ključne gospodarske integracije

1Minister za zunanje zadeve v času vstopa v EU, Dimitrij Rupel, je na vprašanje, kako se je začela slovenska pot v EU, odgovoril: »Slovenija se je leta 1991 odločila za Zahod, za evropske vrednote, za demokracijo, tržno gospodarstvo, vladavino prava, človekove pravice… V primerjavi z drugimi nekdanjimi socialističnimi državami je imela dodatno nalogo, morala si je postaviti lastno državo. Z Miloševićevo Jugoslavijo na Zahod in v EU ni bilo mogoče. Slovenija se je osamosvojila v kontekstu širšega evropskega dogajanja. Osamosvojitev in državnost Slovenije sta bili potrebni, da se je Slovenija lahko evropeizirala in se pridružila evropskim usmeritvam. Slovenska pot v EU se je začela istočasno z drugimi velikimi evropskimi prevrati. Slovenija je bila v skladu z evropskim dogajanjem, za kar je bila zaslužna Demosova vlada (1990–1992) in notranja zbranost slovenske politike sploh.«¹²⁰ Dejstvo je, da je bila za tako majhno narodno gospodarstvo, kot je bilo slovensko, ki se je povrhu vsega še odcepilo od velikega matičnega trga, usmeritev na zunanji trg edina pot za stabilno gospodarsko rast in razvoj.¹²¹ Politična osamosvojitev Slovenije je predpostavljala uvedbo lastne gospodarske politike na vseh klasičnih področjih, med drugim tudi v sistemu gospodarskih odnosov s tujino. Odzivi drugih republik in tujine tako na politično osamosvojitev kot tudi na gospodarske ukrepe so bili ob osamosvojitvi in po njej povsem neznani. Razreševanje odnosov z ostalimi deli Jugoslavije, se pravi pogajanja o razmejitvi jugoslovanskih zunanjih dolgov z drugimi republikami in z upniki, pogajanja o notranjih dolgovih in razdelitvi premoženja ter o pravicah in obveznostih iz mednarodnih pogodb, se je po politični osamosvojitvi Slovenije šele začelo.¹²²

2Navezovanje samostojnih gospodarskih stikov s tujino, pretok blaga, storitev, kapitala in znanja iz Zahodne Evrope so bili institucionalno povezani s priznanjem Slovenije. Dokler tega ni bilo, Slovenija ni mogla računati ne na tuj denar in ne na večji izvoz. Mednarodno priznanje je bil torej končni cilj prizadevanj slovenske politike ter sklepno v graditvi njene gospodarske suverenosti. Do tega tako pričakovanega dejanja je prišlo ob koncu decembra 1991 oziroma januarja 1992, ko je Slovenijo med prvimi priznala Nemčija, potem pa še Evropska skupnost.¹²³ V letih 1992 in 1993 so najpomembnejši razlogi za skrb Slovenije, kar se tiče gospodarstva in države, odpadli. Dve temeljni strateški negotovosti, ki sta vplivali na državo in gospodarstvo, sta odpadli. Do konca leta 1992 je Slovenijo priznalo že sto držav, postala je tudi članica Organizacije združenih narodov in njenih specializiranih organizacij. Konec leta 1992 je postala članica Evropske banke za obnovo in razvoj, v začetku leta 1993 članica Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Mednarodne finančne korporacije, leta 1994 pa še članica GATT-a (General Agreement on Tariffs and Trade). Slovenija je bila tako povezana z Zahodom in s tem tudi zavarovana pred vojno, ki je potekala v delih nekdanje Jugoslavije. To je ustvarilo podlago za normalizacijo gospodarskih odnosov s tujino in za pogajanja o jugoslovanskih dolgovih tujini. Leta 1996 je uredila dolžniška razmerja z upniki nekdanje Jugoslavije, to je s konzorcijem poslovnih bank (Londonski klub), in dosegla izpustitev vseh slovenskih dolžnikov iz mednarodne pogodbe med nekdanjo Narodno banko Jugoslavije in konzorcijem tujih poslovnih bank iz leta 1988 (New Financial Agreement), ki je predvidevala solidarnostno klavzulo, kar je pomenilo prevzem dolga v višini 812 milijonov dolarjev in njegovega razporejanja na nekdanje dolžnike tujini (Abanka, Nova Ljubljanska banka, Nova Kreditna banka Maribor, in Nafta Lendava), skoraj 655 milijonov dolarjev tega dolga je bilo predčasno odplačanega in začela urejati razmerja s članicami Pariškega kluba, to je z državami, s katerimi je nekdanja Socialistična federativna republika Jugoslavija z dvostranskimi sporazumi urejala dolgove v obdobju 1984–1988.¹²⁴ Za Slovenijo je bila značilna relativno velika trgovinska odprtost. Tako je na primer leta 1997 temeljilo že približno 80 odstotkov slovenske trgovinske menjave na sporazumih o prosti trgovini. Po včlanitvi v GATT oktobra 1994 in v WTO (World Trade Organization) julija 1995 je začel julija 1995 veljati sporazum z državami EFTA (European Free Trade Association). V to organizacijo so bile takrat vpete Islandija, Liechtenstein, Norveška in Švica. Zatem se je Slovenija januarja 1996 pridružila Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini CEFTA. Namen tega sporazuma je bila postopna vzpostavitev območja proste trgovine z industrijskimi in kmetijskimi izdelki do leta 2001 na skoraj 90–milijonskem trgu Češke, Madžarske, Poljske, Slovaške, Slovenije in Romunije. Med državami na prehodu je imela sklenjene še sporazume o prosti trgovini z Bolgarijo, Estonijo, Hrvaško, Latvijo, Litvo in Makedonijo ter o preferenčnem statusu blaga z Bosno in Hercegovino.¹²⁵ Članica OECD, organizacije, ki združuje gospodarsko najrazvitejše države na svetu, je Slovenija postala leta 2010.

Uresničitev vizije

1Vključevanje v Evropsko unijo je bila od osamosvojitve naprej prioriteta Slovenije,¹²⁶ čeprav so obstajali tudi pomisleki in dvomi o smiselnosti vključitve. Prevladovalo je mnenje, da majhna država ni ekonomična in bi bilo najbolje, da se čim prej integrira v kako večjo gospodarsko skupnost. Ekonomist Marjan Senjur meni, da bi se Slovenija z vključitvijo v EU »odpovedala delu svojih državnih pristojnosti na področju gospodarstva« ter doda: »Po drugi strani je samostojna država potrebna za ohranitev nacionalnega bistva slovenskega naroda. Vprašanje je, ali lahko država, ki je izgubila ekonomsko samostojnost, ohranja nacionalno samostojnost države. To ni problem velikih držav, to je problem majhnih. Zato je včasih v Sloveniji slišati mnenje, češ, kot ekonomist sem zadovoljen, kot Slovenec pa ne. Pomisleki proti odpiranju Slovenije proti svetu so pogosto te vrste.« Vendarle je dejstvo, da se tudi majhne države lahko gospodarsko povsem uspešno razvijajo. Eden od bistvenih pogojev za to pa je odprtost gospodarstva.¹²⁷ Zaradi tesnega političnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja Slovenije z Evropsko unijo je bil strateški cilj Republike Slovenije polnopravno članstvo v EU. Slovenija se je začela pogajati z Evropsko unijo leta 1992 in leto zatem z njo sklenila že prve sporazume.¹²⁸ S podpisom okvirnega sporazuma med slovensko vlado in Komisijo Evropske unije o uresničevanju ukrepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah sodelovanja, 7. oktobra 1992, je Slovenija postala prejemnica tehnične pomoči v okviru programa Phare. Poleg tehnične pomoči se je začelo tudi izvajanje drugih projektov, med drugim je šlo tudi za pomoč pri nabavi različne opreme, sodelovanje na področju izobraževanja, usposabljanja v tujini, sofinanciranje naložb in javnih del.¹²⁹ Kasnejša ratifikacija tega sporazuma oktobra 1993 je omogočila tudi izvajanje javnih naročil po pravilih Phare in realizacijo projektov v okviru prvih indikativnih programov za Slovenijo ter v okviru drugih programov, strukturiranih v okviru predpristopne strategije za države Srednje in Vzhodne Evrope s podpisanim pridružitvenim sporazumom.¹³⁰ Phare je predstavljal pobudo Evropske unije in zagotavljal državam Srednje in Vzhodne Evrope finančno pomoč za podporo procesa ekonomske preobrazbe, hkrati pa jim je pomagal okrepiti njihove novonastale demokratične družbe. Na zasedanju Evropskega sveta v Essnu decembra 1994 je bilo sklenjeno, da postane program Phare ključni instrument pomoči državam Srednje in Vzhodne Evrope pri njihovem približevanju Evropski uniji. Poudarjena je bila njegova vloga pri pripravi na izvajanje predpristopne strategije.¹³¹ Po mnenju Komisije Evropske unije iz leta 2000 je Slovenija učinkovito izkoriščala sredstva iz omenjenega programa in usmerila velik delež tehnične pomoči v reševanje posebnih tehničnih problemov, povezanih z reformo politike, prehodom v tržno gospodarstvo, sprejetjem acquis in pridobivanjem tehnološkega znanja. Slovenija je v programu Phare sodelovala v naslednjih treh programskih sklopih: Nacionalni program, Programi čezmejnega sodelovanja in Večdržavni programi (regionalni). V okviru vseh treh programov je Slovenija v obdobju 1992–1997 prejela 155 milijonov ECU (slednjega je 1. januarja 1999 v razmerju 1:1 nadomestil evro).¹³² Prek programa Phare je Slovenija sodelovala tudi s sosednjimi državami, in sicer prek tako imenovanega Programa čezmejnega sodelovanja, ki ga je financirala Komisija Evropske skupnosti. Slednja je dajala svojim članicam ogromna sredstva, namenjena regionalnemu razvoju. V okviru tega Programa čezmejnega sodelovanja je Slovenija na več področjih sodelovala z Italijo, Madžarsko in Avstrijo. Največ sredstev je bilo namenjeno gospodarskemu sodelovanju, sicer pa so bila porabljena še za sodelovanje na področjih prometa in obmejne infrastrukture, okolja, človeških virov, kulture in tehnične pomoči.¹³³

2Junija 1996 je Slovenija podpisala z EU Pridružitveni sporazum z veljavnostjo po ratifikaciji v parlamentih Slovenije in petnajstih članic EU. Državni zbor Republike Slovenije je Pridružitveni sporazum ratificiral julija 1997.¹³⁴ Pridružitveni sporazum med Republiko Slovenijo in EU je med drugim temeljil tudi na načelu enakega obravnavanja državljanov Republike Slovenije in EU. Takšna obravnava je bila praktični izraz temeljnega načela EU o nediskriminaciji.¹³⁵ 15. julija je torej bil ratificiran Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki so delovale v okviru Evropske unije, na drugi strani s sklepno listino (podpisano 10. junija 1996 v Luksemburgu) ter Protokolom, s katerim se je spreminjal Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo ne eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki so delovale v okviru Evropske unije, na drugi strani (podpisan 11. novembra 1996 v Bruslju). Na podlagi podpisa sporazuma o pridružitvi sta pogajalski delegaciji Slovenije in EU 19. septembra 1996 parafirali tudi začasni sporazum o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino, veljati pa je začel z letom 1997.¹³⁶ Ob podpisu sporazuma 10. junija 1996 je Slovenija zaprosila tudi za članstvo v Evropski uniji, sporazum pa je začel veljati februarja 1999. S sporazumom so bili opredeljeni naslednji cilji pridružitve:

• zagotovitev primernega okvira za politični dialog, ki bi omogočal razvoj tesnih političnih odnosov med pogodbenicami,
• pospeševanje širitve trgovine in skladnih gospodarskih odnosov med pogodbenicami in s tem spodbujanje dinamičnega gospodarskega razvoja in blaginje v Sloveniji,
• postopno razvijanje območja proste trgovine, ki bi zajemalo tako rekoč vso trgovinsko menjavo med Skupnostjo in Slovenijo,
• podpiranje razvoja slovenskega gospodarstva in njegovega prehoda v tržno gospodarstvo,
• zagotavljanje primernega okvirja za vključitev Slovenije v Evropsko unijo ob izpolnitvi potrebnih pogojev.¹³⁷

3Do ratifikacije sporazuma je veljala vladna Uredba o začasni uporabi začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo, na drugi strani. Osnovni predmet trgovinskega dela sporazuma je bilo recipročno in asimetrično vzpostavljanje območja proste trgovine. Evropska unija je januarja 1997 v celoti sprostila trg industrijskih in kmetijskih izdelkov, medtem ko je Slovenija to imela namen storiti postopno, nekje do leta 2001. Poleg trgovinskih je vseboval sporazum še številna pravna določila, določal je pretok kapitala, finančno in kulturno sodelovanje, preprečevanje nezakonitosti in podobno. 1. decembra 1997 je v Bruslju potekala konferenca z nazivom Širitev EU: Primer Slovenije, na kateri je bila predstavljena Strategija Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo. Težišče je bilo na gospodarskem področju, obravnavani pa so bili tudi drugi vidiki strategije.¹³⁸ Na podlagi ugodnega mnenja Evropske komisije je EU 13. decembra 1997 prejela sklep o začetku pogajanj o članstvu s Ciprom, Češko, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Slovenijo. Kandidatke so bile soočene s potrebo po uveljavitvi celote zakonov, predpisov, pravil in standardov EU, imenovanih acquis communautaire.¹³⁹ Marca 1998 se je v Bruslju začela Medvladna konferenca o pristopu Slovenije k Evropski uniji, ki je vsebovala tudi proces pristopnih pogajanj. Leta 2000 je bila sprejeta pogodba iz Nice, ki je z institucionalnimi spremembami omogočala širitev Unije, decembra 2001 pa je Lakenski svet naštel deset držav kandidatk, ki bi lahko sklenile pogajanja do leta 2002. Slovenija je bila med njimi in res je pogajanja z ostalimi devetimi kandidatkami končala decembra 2002 v Kobenhavnu. Evropski parlament je aprila 2003 podal soglasje k pristopni pogodbi, Svet unije pa je še isti mesec soglasno sprejel odločitev o sprejemu desetih držav pristopnic v Evropsko unijo. V začetku novembra 2003 je Evropska komisija predstavila zadnje poročilo o pripravljenosti držav pristopnic pred vstopom v EU. Po poročilu sodeč je bila Slovenija med vsemi kandidatkami najbolje pripravljena.¹⁴⁰ Pogajanja o vstopu v Evropsko unijo so torej potekala od aprila 1998 do decembra 2002. 23. marca 2003 so se državljani in državljanke Republike Slovenije na referendumu izrekli za vstop Slovenije v Evropsko unijo s kar 89,64-odstotno podporo.¹⁴¹ Sočasno je potekal tudi referendum o vstopu Slovenije v zvezo Nato, ki je prav tako dobil podporo 1. maja 2004. Malo manj kot trinajst let po osamosvojitvi je torej Slovenija postala članica EU in začela še z zadnjimi pripravami na izpolnitev tako imenovanih maastrichtskih pogojev za vstop v ekonomsko in denarno unijo (EMU).¹⁴² Treba je poudariti, da je vstop Slovenije v EU bil edini, predvsem pa največji skupni strateški cilj, do katerega so se zmogle dokopati oblastne in opozicijske strukture, kar pa je bila tudi težnja pretežnega dela slovenskega gospodarstva.¹⁴³ Dodajmo, da formalni vstop Slovenije v EU maja 2004 ni označeval konca procesa vključevanja v različne integracije evropske skupnosti. Posebej pomembna sta bila še dva vstopa, in sicer vstop v tako imenovano evro območje (sprejem evrske valute) in vstop v območje skupne kmetijske politike. Oboje je Slovenija uresničila leta 2007.¹⁴⁴

4Ena izmed najpomembnejših pozitivnih lastnosti vstopa v EU je bilo povečanje trgovinske menjave, kar je izdatno pripomoglo k uspešnosti slovenskega gospodarstva. Ta je vse od leta 1991 dalje naraščala. Leta 1997 je začel veljati Začasni sporazum med Slovenijo in EU, s katerim je EU odpravila vse carine in dajatve z enakovrednim učinkom za industrijske izdelke slovenskega porekla, v zameno za popolno slovensko odpravo carin za vse industrijske izdelke s poreklom EU, do 1. januarja 2001. Z vstopom v EU so bile odpravljene vse carine in uvozne kvote, saj je Slovenija postala del skupnega evropskega trga.¹⁴⁵ Ena od velikih novosti je bilo tudi sprejetje enotne monetarne valute in slovo od slovenskega tolarja. Še preden pa je Slovenija prevzela evro kot monetarno valuto, je morala zadostiti pogojem za sodelovanje v ERM II. Šlo je za mehanizem deviznega tečaja, s katerim se je zagotavljala stabilnost deviznih tečajev in povezanost med evrom ter valutami tujih držav članic EU. Država, ki ni članica EU, se v ERM II ne more vključiti, vsaka članica pa, ki želi prevzeti evro, mora najprej delovati v tem mehanizmu deviznega tečaja. Program vstopa v ERM II je bil sprejet novembra 2003, v ERM II pa je Slovenija vstopila 28. junija 2004. 2. marca 2006 je zahtevala oceno pripravljenosti za vstop v evroobmočje, Evropska komisija pa je v svojem poročilu maja 2006 ugotovila izpolnjevanje vseh konvergenčnih pogojev. Evropski svet je nato junija 2006 sprejel odločitev o širitvi evroobmočja na Slovenijo, julija istega leta pa je za prevzem valute podal pravno podlago Svet EU v sestavi finančnih ministrov. Ti so določili 1. januar 2007 za dan uvedbe evra in menjalno razmerje med slovenskim tolarjem in evrom. Centralni tečaj do evra je bil določen v naslednjem razmerju: 1 evro = 239,64 SIT. V Sloveniji se je informativno dvojno označevanje začelo izvajati marca 2006. Ključni datum pa je bil 1. januar 2007, ko je bil ves knjižni denar, tudi na transakcijskih računih, samodejno preračunan v evrsko valuto. S tem je evro postal zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji.¹⁴⁶

5Na zelo slikovit je zgodbo o »slovenski poti iz Jugoslavije v Evropo« podal tudi Mencinger že leta 1993. Opisal jo je takole: »Kmet, »prvi v vasi«, se je odločil, da postane meščan, čeprav »zadnji v mestu«. V vasi mu sicer nihče ni nič hotel, toda ocenil je, da možnosti za boljšo življenje nima, ker sovaščani niso pripravljeni napraviti, kar že dolgo počno v sosednjih vaseh, in ker so se že začeli prepirati o dedih in njihovih grehih. Ko odide, se naseli na robu mesta in potrpežljivo čaka na dovoljenje, da bi ga spustili za obzidje. Postane ga sram, da je iz vasi, zato odvrže obleko in navade, ki ga izdajajo. Da bi meščanom ugajal, poskuša narediti vse tako, kot misli, da jim je prav, in sploh ne opazi, da jim je, dokler je ponižen, prav vseeno, kaj počne. Vstopi v vsa društva, kamor mu dovolijo. Najbolj vesel je, če sme plačati zapitek ali če ga pohvalijo, najbolj sram ga je, če mu omenijo nekdanje sovaščane. Meščani mu sicer kar naprej »pomagajo«, najraje z nauki. Počasi začne živeti bolje, kot je, ko je bil na vasi. Mnogo let mine, preden ugotovi, da se pravila za preselitev in celo prodajo v mesto stalno spreminjajo, da od »pomoči«, ki jo dobi, živijo mestni uradniki, in da o ničemer, kar počne, ne odloča sam. Nazaj ne more, saj so sosedje vse požgali, kam drugam tudi ne, saj je povsod le nered.«¹⁴⁷ Vsekakor pomenljivo in z današnjega gledišča še toliko bližje resnici. Obstajali so tudi takšni, ki so še slabo leto pred vstopom v EU menili, da Slovenija vanjo ne bo vstopila pripravljena. Eden takšnih je bil tudi vodja tedanje opozicije in predsednik SDS Janez Janša, ki je jeseni 2003 na eni od novinarskih konferenc podal mnenje glede gospodarskega stanja v Sloveniji. Dejal je, da je gospodarska rast okoli dveh odstotkov za državo v razvoju oziroma v tranziciji katastrofalno nizka ter da sta negativni vpliv nizke gospodarske rasti še povečevala visoka inflacija in rastoči dolg.¹⁴⁸ Zunanji dejavniki, kot so bile težave v gospodarstvih EU, po njegovem mnenju niso bili glavni razlog za nizko gospodarsko rast, ampak so bili šele na tretjem ali četrtem mestu, saj so z gospodarstvi Evropske unije sodelovala tudi gospodarstva drugih tranzicijskih držav, kjer pa je bila gospodarska rast, z izjemo Češke, večja kot v Sloveniji. Janša je še dejal: »Razlogi za slabo stanje so v neprijaznem okolju za razvoj malega in srednjega gospodarstva, preveliki potrošnji vlade in neugodnem okolju za tuje investicije. Slednji razlog se v analizah slabe gospodarske rasti sploh ne omenja. Šele na četrtem mestu so zunanji dejavniki. Malo in srednje gospodarstvo je v razvitih državah glavni motor razvoja. Neprijazno okolje za njegov razvoj se oblikuje predvsem zaradi plačilne nediscipline in slabe kreditne politike državnih bank do tega sektorja. Javna potrošnja se iz leta v leto povečuje, dobrega varčevalnega programa pa ni. Glede tujih investicij se je s pritiski raznih lobijev ustvarilo neugodno okolje za prihod zdravega tujega kapitala. Tuje investicije v letošnjem letu so katastrofalno nizke. Zaskrbljujoč je tudi podatek o stagniranju zaposlovanja, problematična pa je predvsem struktura, ki kaže, da se veča zaposlovanje v državni upravi, v gospodarstvu pa se zmanjšuje. V takšnih razmerah ni možno pričakovati, da bo Slovenija pripravljena vstopila v Evropsko unijo«.¹⁴⁹ Skrbi Janše so se pokazale za odvečne, Slovenija je postala polnopravna članica EU, prav tako pa se je z vstopom njena makroekonomska podoba izboljšala.

6Prvi in dolgoletni slovenski predsednik Milan Kučan je vključitev Slovenije v evropske integracije označil kot temeljni zunanjepolitični strateški cilj in eno ključnih točk vseh odločitev za samostojno državo vse od plebiscita naprej. Kot motive in razloge za vključitev v evropske integracije je navedel naslednje dejavnike: hitrejši gospodarski in družbeni razvoj, višja blaginja in kakovost življenja, pospešitev procesov notranje preobrazbe države oziroma gospodarske, strukturne, lastninske in politične reforme, priznanje, da je Slovenija demokratična država, ki spoštuje vladavino prava, človekove pravice in svobodni trg, ter priznanje, da je verodostojen partner v mednarodnih odnosih, aktivna vloga Slovenije v razpravah o prihodnosti Evrope, preseganje evropskih delitev in podpora njenemu povezovanju ter aktivna vloga Slovenije pri širitvi EU naprej na JV Evrope in v Srednjo Evropo. Kučan je dobro leto po vstopu Slovenije v EU ocenil, da je izkušnja z življenjem znotraj EU »v temelju dobra«, a je omenil tudi nekaj najpomembnejši težav, ki jih je imela Slovenija pri pogajanjih. Omenil je, da je po kriteriju povprečij Slovenija morala številne zahtevne strukturne reforme izpeljati z lastnimi močmi in da sta sosedi, Italija in Avstrija kot članici EU poskusili izkoristiti svoj položaj v pogajanjih in si poplačati domnevne krivice glede meje in lastnine, ki naj bi jih kot zaveznici sil osi utrpeli v mirovnih pogajanjih po drugi svetovni vojni, in to je povzročilo zavlačevanje podpisa pridružitvenega sporazuma 1997. leta. Kot težavo je omenil tudi diskriminatorno stališče, ki novim članicam (razen Malte in Cipra) ni omogočalo prostega gibanja delovne sile za dobo 7 let, čeprav Slovenija ni bila »izvoznica«, ampak »uvoznica« delovne sile, in tako imenovani »Španski kompromis«, s katerim je morala Slovenija tujcem dovoliti dostop do svojih nepremičnin še pred članstvom v EU, kar je med drugim zahtevalo spremembo slovenske ustave.¹⁵⁰ Predsednik Republike Slovenije v času vstopa v EU Janez Drnovšek je v enem od intervjujev glede odločitve za vstop v EU in zvezo Nato dejal: »Šlo je ključni odločitvi za, odločitvi, ki seveda vplivata na prihodnost naše države. Za plebiscitom gre nedvomno za najpomembnejšo odločitev, ki smo jo Slovenci sprejeli. Članstvo v EU in Natu pomeni, da je naša prihodnost začrtana v družbi držav, s katerimi delimo demokratične vrednote, cilje. Globoko verjamem, da je to izbira, ki nas pelje v bolj svobodni stabilni svet, v boljšo prihodnost.«¹⁵¹ Predsednik vlade v času vstopa Slovenije v EU, Anton Rop, pa je v govoru ob ratifikaciji sporazuma pristopne pogodbe med Slovenijo in EU dejal: »Našim državljanom se bodo ponudile nove možnosti za izobraževanje, kulturno in znanstveno sodelovanje. Z učinkovitim izkoriščanjem vseh teh možnosti in priložnosti se bomo lažje in bolje odzivali na izzive globalizacije, državljankam in državljanom pa omogočili višjo stopnjo blaginje in socialne varnosti.« Povedal je še, da je vlada pripravila Program za učinkovit vstop v Evropsko unijo z ukrepi na področju gospodarstva, izobraževanja, regionalnega razvoja, dokončanja reforme javnega sektorja, uresničevanja načel pravne države, zunanje politike in kulturne identitete. Končal je z naslednjimi besedami: »Srečno, Slovenija! Doma smo v Evropi!«.¹⁵²

7Pokojni Drnovšek je ob vstopu v EU dejal: »Zgodovinski začetek novega obdobja, v katerega stopamo, ne bo konec narodove zgodovine niti konec naše identitete. Odpira se prava priložnost za mednarodno uveljavljanje naše zgodovine in naše identitete. Še z večjo zavzetostjo, odločnostjo in odgovornostjo kot do zdaj bomo morali skrbeti za vse tisto, čemur se nočemo in ne nameravamo odreči – za naš jezik, našo kulturo, našo umetnost in našo zgodovino. Vsega tega nam sicer nihče ne odreka, a tudi nihče drug ne bo tega postoril namesto nas. Tako bo tudi v prihodnje le od nas samih odvisno, ali bosta naša zgodovinska izkušnja in kulturno izročilo postala razpoznaven del evropske dediščine in ali bo naša ustvarjalnost opazno in jasno vidna v evropskem prostoru tudi v prihodnje.« Drnovšek je še menil, »da smo lahko ponosni, da smo v trinajstih letih prehodili pot od osamosvojitve do mednarodno ugledne države z dobrimi gospodarskimi temelji in utrjeno demokracijo«.¹⁵³ Da je Slovenija z vstopom v EU veliko dosegla, je menil tudi predsednik vlade Rop, ki je malo pred uradnim vstopom v predgovoru knjige Vzpon med evropske zvezde zapisal: »Za nami je veliko delo. Vizija postati del moderne Evrope in transatlantskih povezav, v katerih vladajo demokracija, varnost, blaginja in gospodarski napredek, nas je vse od osamosvojitve navdajala z optimizmom in sedaj postaja realnost.«¹⁵⁴ V zaključku tega poglavja omenimo, da je Slovenija že šest mesecev po vstopu v Evropsko unijo stala pred novim izzivom. Le nekaj tednov po parlamentarnih volitvah je bilo treba sprejeti odločitev, ali naj kot prva izmed novih članic prevzame krmilo te zveze držav in težo odgovornosti predsedovanja Svetu Evropske unije. Izziv je Slovenija sprejela in v prvi polovici leta 2008 predsedovala Svetu Evropske unije. Po odzivih visokih predstavnikov EU in ostalih držav članic uspešno.

8Ideje o združeni Evropi so bile nekoč le sanje filozofov in vizionarjev. Že Victor Hugo, eden vodilnih evropskih piscev 19. stoletja, je, navdahnjen s humanističnimi ideali, sanjal o »Združenih državah Evrope«. Danes je EU realnost, del nje pa je tudi Slovenija. Evropsko unijo se najpogosteje opisuje z naslednjimi stavki: »Različnost in spoštovanje kulturne raznolikosti predstavljata bistveni del Evropske unije. Po stoletjih oboroženih spopadov je v Evropi zagotovljen trajen mir med državami članicami EU. Na podlagi demokratičnih sporazumov se uresničujeta splošni družbeni napredek in varnost posameznika, ne da bi se izgubljala kulturna identiteta in posebnost evropskih narodov.«¹⁵⁵ Vsekakor se napisano lepo sliši, kakšna bo usoda te skupnosti, bo pokazal čas.