1Privatizacija235 je bila proces, ki se je državljanov najbolj dotaknil. Po mnenju Jožeta Mencingerja naj bi privatizacija v svojem bistvu bila »urejen in zakonit prenos lastninskih upravičenj od »ljudstva« – države in drugih javnih institucij na osebe civilnega prava – posameznike in družbe«, privatna lastnina pa naj bi »izboljšala gospodarsko učinkovitost, zagotovila pravičnost pri razdelitvi bogastva in blaginje ter služila za odpravo enopartijskega sistema«.236 Dejansko se je pretvorba prejšnje lastninske ureditve v ureditev, ki je ustrezala mehanizmu tržnega gospodarstva in ki naj bi dosegla zastavljene gospodarske, socialne in politične cilje, pokazala za največji problem tranzicije. Da je privatna lastnina pogoj za učinkovitost, je samoumevno, saj so privatna lastninska upravičenja temelj za varčevanje, investiranje, iskanje novih proizvodov, optimalno izrabo kapacitet in tveganje. Vendar je tudi dejstvo, da pravih lastnikov, ki bi zagotavljali učinkovito uporabo sredstev, ni bilo mogoče ustvariti z dekreti in administrativnim prenosom lastninskih upravičenj. Vsekakor drži, da sta privatna lastnina in tržno gospodarstvo temelja stabilne politične demokracije, kljub temu pa je politična in gospodarska elita privatizacijo razumela predvsem kot priložnost za hitro povečanje svoje politične legitimnosti in bogastva, »tako pa je bila »prava« privatizacija le takšna, katere rezultat je bila njim ustrezna prerazdelitev bogastva in moči, podobno kot je za tuje investitorje »prava« privatizacija tista, ki jim omogoči poceni nakupe podjetij in velike dobičke«.237 Privatizacija je imela dvojno naravo. Pomembna je bila tako z gospodarskega kot tudi političnega vidika. Zamenjava prevladujočega državnega lastništva in kontrole produkcijskih sredstev z razpršeno in raznoliko zasebno lastnino je bilo bistveno dejanje pri odpravi prejšnjega gospodarskega sistema. Razpršitev gospodarske moči pa je pomenila tudi razpršitev politične moči in ustanovitev demokratičnih institucij.238 Pri privatizaciji je šlo za »prodajo državnega kapitala v nacionaliziranih industrijah ali drugih podjetjih privatnim investitorjem«, pri čemer je država izgubila ali pa tudi ne nadzor v njih. Ko se je dejansko začel prehod, je bila privatizacija opredeljena kot »vsakršen prenos bogastva od države ali državnega sektorja v privatni sektor«.239 Po mnenju Alenke Žnidaršič Kranjc je lastninsko preoblikovanje podjetij pomenilo »spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja«.240 Ekonomist Ivan Ribnikar celo meni, da je izraz privatizacija neustrezen in govori raje o lastninskem preoblikovanju podjetij.241 Ob vseh definicijah in razlagah je treba izpostaviti še eno stvar, in sicer dejstvo, da je bila »privatizacija predpogoj za ekonomsko preobrazbo Slovenije in njeno vključevanje v Evropo«.242 Zakonsko je privatizacija gospodarstva potekala v nekaj korakih. Najprej, jeseni 1991, sta bila sprejeta zakona o privatizaciji stanovanj243 in denacionalizaciji.244 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP)245 pa je bil, kot že omenjeno, sprejet šele novembra 1992 in osrednji poudarek v nadaljevanju tega poglavja bo ravno na slednjem.
1Cilj zakonov o privatizaciji stanovanj in denacionalizaciji je bilo jasna določitev lastništva in poprava krivic, a sta slednja, v obliki, kot sta bila sprejeta, nemalokrat povzročala nove krivice. Glede načina izvedbe privatizacije stanovanj v družbeni lastnini se mnogi čutijo prikrajšane in depriviligirane še danes, podobno velja za denacionalizacijski proces, ki sodi med največje, najdražje, predvsem pa najdlje trajajoče projekte po osamosvojitvi Slovenije. Zakoni, ki naj bi urejali premoženjska razmerja, so po mnenju nekaterih analitikov kazali na popolno nerazumevanje zasebnopravne strukture premoženjskih pravic, ki v tržnem gospodarstvu kot njenem nujnem nasledku urejajo pridobivanje in uporabo dobrin in storitev.246
2Pred letom 1991 je obstajal stanovanjski fond, v katerega so vsi aktivni prebivalci prispevali okoli šest odstotkov mesečnega bruto dohodka. Od omenjenega fonda so prebivalci imeli korist, nekateri so se odločali za posojilo, drugi za pridobitev stanovanjske pravice do družbenega stanovanja. Ker je bila večina stanovanj dotrajana, so jih nemalokrat imetniki stanovanjske pravice obnavljali z lastnimi sredstvi. Nekateri so vložili celo toliko denarja, da bi si po takratnih cenah zanj lahko kupili novo stanovanje. V začetku oktobra 1991 je skupščina sprejela nov stanovanjski zakon. Pripravili so ga na Ministrstvu za varstvo okolja in urejanje prostora, ki ga je vodil Miha Jazbinšek, zato se pogosto imenuje tudi Jazbinškov zakon.247 Za izvajanje nacionalnih programov s stanovanjskega področja so bili določeni Stanovanjski sklad Republike Slovenije, občinski stanovanjski skladi in neprofitne stanovanjske organizacije, lastniki družbenih stanovanj pa so postali Republika Slovenija, občine, podjetja in pokojninski sklad. Z zakonom je bila omogočena prodaja stanovanj bivšim najemnikom oziroma imetnikom stanovanjske pravice. Razporeditev tako zbranih kupnin je bila sledeča: 70 odstotkov je ostalo prodajalcem stanovanj, 20 odstotkov kupnine se je odvedlo Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije, 10 odstotkov pa Slovenskemu odškodninskemu skladu.248 Po podatkih je bilo približno 225.000 družbenih stanovanj in približno 113.000 takšnih, ki bi naj sodelovala v prodaji (odšteta so bila občinska, zaplenjena, premajhna itd.).249 Zakon je določil nova stanovanjska najemna in lastninskopravna razmerja ter privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lasti. Po določilih tega zakona so imetniki stanovanjske pravice dobili možnost po ugodni ceni odkupiti »svoja« stanovanja od podjetij ali občin, katerih najemniki so bili do tedaj. Temeljno načelo privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš je bilo izenačenje pravice do nakupa stanovanja za vse tiste občane, ki so bili na dan uveljavitve stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice. Glede predkupne pravice je po Stanovanjskem zakonu obstajal še en pomemben pogoj, in sicer ta, da je imel najemnik250 predkupno pravico na stanovanju, ki mu je bilo dano v najem za nedoločen čas, če predkupne pravice ni uveljavljal solastnik oziroma občina v primerih, ki jih določal zakon.251 Imetniki stanovanjske pravice so po zakonu lahko odstopili pravico do nakupa svojemu ožjemu družinskemu članu s posebno pisno izjavo. Za ožjega družinskega člana so veljali zakonec imetnika stanovanjske pravice ali oseba, s katero je imetnik živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki sta jih bila po zakonu dolžna preživljati.252 Stanovanjski zakon je torej v 117. členu določal, da ima pravico do odkupa stanovanja imetnik stanovanjske pravice, ki je imel to pravico ob uveljavitvi zakona. Imetnik stanovanjske pravice pa je lahko s pisno izjavo to pravico prenesel na ožjega družinskega člana.253 Za določitev vrednosti stanovanj, ki so se privatizirala, se je upoštevalo naslednje: število točk, vrednost točk, uporabna površina stanovanja in korekcijski faktor za popravek končne vrednosti stanovanja zaradi vpliva stanovanja. Vrednost točke je izračunavalo Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora, rezultati pa so bili mesečno objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije še dve leti po sprejetju zakona.254 Na področju točkovanja je v praksi prišlo do težav. Težavo je predstavljala predvsem toga uporaba sistema točkovanja za ugotavljanje vrednosti.255 Lastniki stanovanj so morali skleniti kupo-prodajno pogodbo najkasneje v 30 dneh po vložitvi zahtevka za odkup od dotedanjega imetnika stanovanjske pravice. Slednji so imeli pravico do popusta v višini 30 odstotkov od vrednosti stanovanja, zmanjšano za lastno udeležbo in za lastna vlaganja, ki so se kazali v povečani vrednosti stanovanja. Od tako izračunane pogodbene vrednosti stanovanja je moral kupec poravnati 10 odstotkov v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, preostalo kupnino pa v 20 letih, pri čemer so morali mesečni obroki ves čas odplačevanja ohranjati vrednost enakega deleža stanovanja oziroma so se prilagali stopnji inflacije. Zakon je kupcu omogočal tudi popust, če je plačal v enkratnem znesku ali predčasno. Tisti imetniki stanovanjske pravice, ki se niso odločili za nakup stanovanja, so z lastniki sklenili najemno pogodbo za nedoločen čas (v izjemah za določen), kar so bili dolžni storiti najkasneje v 6 mesecih po uveljavitvi zakona.256 Temeljna dilema pri procesu privatizacije stanovanj v družbeni lastnini je bila torej dilema o pravični prerazdelitvi stanovanjskega bogastva. Če bi hoteli družbena stanovanja z ekonomskega vidika pravično olastniniti, bi morali izračunati prispevke posameznikov, države, podjetij in drugih ustanov na skupnem skladu družbenih stanovanj, za celotno vrednost izdati vrednostne papirje in tako vzpostaviti mehanizem privatiziranja stanovanj za pravo ceno, kar pa po mnenju Aleksandra Bajta sploh ne bi bilo nemogoče, saj so bili potrebni podatki dostopni.257 Alenka Žnidaršič Kranjc se je spraševala, »zakaj se parlament ni odločil za ekonomsko pravičnost (in učinkovitost) privatizacije stanovanj v družbeni lastnini, pač pa za popolno socializacijo stanovanjskega gospodarstva prek uzakonitve odkupov stanovanj s strani imetnikov lastninske pravice za izjemno nizko kupnino«.258 S stanovanjskim zakonom so se med drugim spremenila stanovanjska razmerja v odnosu delavci – podjetja. Pred tem zakonom je bila delavcu dodeljena stanovanjska pravica, s čimer je podjetje rešilo delavčev stanovanjski problem, stanovanje pa je bilo za podjetje tako rekoč izgubljeno. Po novem zakonu je podjetje postalo lastnik, medtem ko je moral delavec plačevati najemnino in stroške. Kar se tiče najemnih pogodb je treba poudariti, da se je trajnost najemnega razmerja prenesla tudi po smrti podpisnika, in sicer na zakonca, zunajzakonskega partnerja ali družinskega člana, navedenega v najemni pogodbi. V primeru ločitve se je ob sporazumu zakoncev ali odločitvi sodišča najemna pogodba prav tako lahko prenesla na (bivšega) zakonca. Z novim zakonom je prišlo tudi do sprememb pri upravljanju v večstanovanjskih hišah. Lastniki stanovanj so morali skleniti pogodbo o upravljanju, s čimer so uredili medsebojna razmerja v zvezi z upravljanjem hiše in funkcionalnega zemljišča ter zagotovili normalno delovanje hiše. Odločujočo vlogo pri upravljanju v stanovanjski hiši so imeli tisti lastniki, ki so v posamezni večstanovanjski hiši imeli v lasti več kot 50 odstotkov stanovanj. Prav tako je bilo v primeru, ko je bilo v večstanovanjski hiši več kot 10 stanovanj in 2 lastnika, potrebno določiti upravnika. Novost stanovanjskega zakona je bil, kot že omenjeno, tudi Stanovanjski sklad Republike Slovenije, ki je bil namenjen financiranju nacionalnega stanovanjskega programa oziroma spodbujanju stanovanjske gradnje, prenove in vzdrževanja stanovanj in stanovanjskih hiš.259 Na področju nepremičnin veliko podjetij ni imelo pravno-formalno urejenega stanja. Neurejenost se je odražala v neažurnih katastrskih evidencah v zemljiških knjigah, prostorskih planih in drugod. Prenos nepreminčnin je bil zapleten in dolgotrajen, nekatera podjetja pa so namenoma zavlačevala s prenosom zemljišč oziroma s podpisom pogodbe o prenosu, saj Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni predvideval sankcij. Eden izmed vzrokov za dolgotrajno urejanje in izločanje zemljišč s strani podjetij so bili tudi nedokončani denacionalizacijski postopki.260 Določba stanovanjskega zakona je bila dokaj enostavna in ni predstavljala večjih težav, dokler je bil imetnik stanovanjske pravice državljan Republike Slovenije. V primeru da imetnik ni bil državljan Republike Slovenije, pa se je postavilo vprašanje pravne narave pravice do odkupa. Rešitev tega vprašanja je namreč dajala odgovor na vprašanje, kdo sme odkupiti stanovanje. Je to imetnik stanovanjske pravice, ki je tujec, ali morda njegov družinski član, ki je bil slovenski državljan, ali pa stanovanja v tem primeru sploh ni mogoče odkupiti. Vse to so bila vprašanja, ki so predstavljala velike pravne zagate in težave.261 Pred privatizacijo družbenih stanovanj je bilo v Sloveniji lastniško zasedenih 67 odstotkov stanovanj, po privatizaciji stanovanj pa se je ta odstotek povečal na 88.262 Po številkah sodeč bi lahko sklepali, da je bil stanovanjski zakon uspešen, a temu še zdaleč ni bilo tako. Tako imenovani Jazbinškov zakon je namreč imetnike stanovanjske pravice razdelil na dve skupini – na večino, ki je družbena stanovanja lahko odkupila, in manjšino, ki pravice do odkupa ni imela. Prva skupina je stanovanja odkupila po ugodnih cenah, saj je na primer cena za 114 kvadratnih metrov veliko stanovanje v središču Ljubljane znašala približno 16.000 tedanjih nemških mark.263 Druga skupina pravice do odkupa ni imela, saj je stanovanjski zakon prepovedoval odkup tistih stanovanj, ki so v družbeno lastnino prešla s podržavljanjem. Nov udarec je povzročil denacionalizacijski zakon, ki je predvidel vračanje stanovanj v naravi, tudi če so le-ta bila zasedena z imetniki stanovanjske pravice. Šlo je za edinstven primer v Evropi, saj nobena druga nekdanja socialistična država v naravi ni vračala z ljudmi zasedenih stanovanj. Slovenija je z ljudmi trgovala kljub nasvetu parlamentarne skupščine Sveta Evrope, naj se nacionalizirano premoženje praviloma vrne prvotnim lastnikom, če je to mogoče brez kršenja pravic sedanjih lastnikov ali najemnikov, ki so si premoženje pridobili ali najeli v dobri veri in brez škodovanja napredku demokratičnih reform. V primerih, ko to ni mogoče, naj se dodeli le materialno nadomestilo. Imetniki stanovanjske pravice so tako prisilno postali navadni pogodbeni najemniki pri zasebniku za nedoločen čas.264
3Leta 1994 je bil Stanovanjski zakon sicer dopolnjen tako, da je uvedel »nadomestno privatizacijo« stanovanj. Če so se najemniki, ki niso mogli odkupiti svojih stanovanj pod ugodnimi pogoji stanovanjskega zakona iz leta 1991, odločili, da bodo stanovanje, v katerem živijo, odkupili (v soglasju z lastnikom), ali pa so se odločili za nakup drugega stanovanja oziroma gradnjo hiše, so bili upravičeni do »nadomestne privatizacije«. To je pomenilo, da jim je država omogočila del sredstev za nakup ali gradnjo. Upravičeni so bili do nadomestila v višini 36 odstotkov od vrednosti stanovanja v gotovini in 25 odstotkov od vrednosti stanovanja v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Po stanovanjskem zakonu iz leta 2003 so bili upravičeni do nadaljnjih 13 odstotkov vrednosti stanovanja, kar pa so dobili izplačano v gotovini in ne več v vrednostnih papirjih. Tako so bili najemniki upravičeni do 74 odstotkov nadomestila od vrednosti stanovanja in so lahko še naprej v roku pet let od pravnomočne odločbe o denacionalizaciji uveljavljali »nadomestno privatizacijo«.265 Kot je zapisala Urša Matos, pa se je za oba modela, se pravi ali za dogovor z lastnikom o odkupu stanovanja ali za izselitev, odločilo le 1700 najemnikov. Večini lastnikov namreč ni bilo v interesu, da bi stanovanja prodajali po cenah, nižjih od tržnih, najemniki pa stanovanj niso hoteli zapustiti za izjemno nizko odškodnino, ki jo je ponujala država, saj bi na primer za 100 kvadratov dobili le okoli 15.000 mark. Zakon jim je v primeru odhoda iz stanovanja sicer zagotavljal pravico do ugodnega posojila, a je večina najemnikov bila starejših od 70 let in so se raje odločili ostati v najemniškem stanovanju. Težava je bila tudi na področju plačevanja najemnine, saj so jo nekateri lastniki postavili tudi do desetkrat višje, kot je dovoljeval zakon, drugi pa so jo zavračali, da bi dobili argument za tožbo.266 Nepravilnosti je nato skušal popraviti nov Stanovanjski zakon (SZ-1)267 sredi leta 2003. Nastal je v okviru Ministrstva za okolje, prostor in energijo, ki ga je tedaj vodil Janez Kopač. Ena od pomembnejših novosti zakona je bila obveza etažnih lastnikov, da mesečno vplačujejo sredstva v rezervni sklad, ki ga upravlja upravnik. Zakon je določal tudi gradnjo in prodajo novih stanovanj, varstvo kupca pri prodaji novih stanovanj, pristojnosti in naloge občin in države na stanovanjskem področju, ustanovitev stanovanjske zbornice, državnega stanovanjskega sveta in drugo.268 Na številne krivice so vsa devetdeseta in še kasneje opozarjali v Združenju najemnikov Slovenije, ki je bilo ustanovljeno leta 1991. V glavnem neuspešno, kar je potrdil tudi omenjeni nov Stanovanjski zakon (SZ-1), ki je povzročal nadaljnje krivice in zmedo. Urša Matos je v članku časnika Mladina z naslovom Žrtve tranzicije leta 2003 navedla primer usode nesrečne štiričlanske družine, ki je tri generacije živela v 90 kvadratnih metrov velikem stanovanju v stari Ljubljani. Po denacionalizaciji so lastniki hišo prodali, družina pa se je bila prisiljena izseliti. Lastnik jim je v zameno ponudil samo dvosobno stanovanje v Žužemberku, s čimer se niso strinjali. Naslednja ponudba je bilo dvosobno mračno stanovanje pod Ljubljanskim gradom, brez kopalnice in s straniščem na skupnem hodniku. Po hudih pritiskih so se odločili, da si sami poiščejo stanovanje na prostem trgu in ga kupijo. Sredstev, ki so jih vložili v obnovo prvotnega doma, niso dobili povrnjenih, selitev so morali plačati sami, lastnik pa jim je po prekoračitvi datuma, do katerega so se morali izseliti, vsak dan zaračunal 100 mark. Najemnikom, ki bi se omenjeni in podobnim situacijam želeli izogniti, je novi zakon med drugim dajal na razpolago rešitev, in sicer bi v primeru samovoljne izselitve iz stanovanja dobili odškodnino, ki je bila, seveda, ponovno izjemno nizka.269
4Še nekaj besed o Stanovanjskem skladu Republike Slovenije. Kot je v svoji knjigi zapisal ekonomist Stanislav Kovač, naj bi omenjeni sklad pripomogel k rešitvi stanovanjske stiske iskalcev stanovanj. Vodstvo sklada je imelo za nalogo, da iskalcem stanovanj v obliki ugodnih posojil razdeli denar, ki je bil zbran s prodajo družbenih stanovanj. V resnici je sklad ob tem del sredstev začel obračati na finančnem trgu, jih posojati gospodarstvu, bankam, javnim podjetjem ipd. (leta 1993 naj bi sklad gospodarstvu posodil kar 828 milijonov slovenskih tolarjev finančnih presežkov iz stanovanjskih kupnin in denarja črnograditeljev). Prav s tem posojenim denarjem je marsikateremu podjetju omogočil, da je nekaj dni z njim poslovalo bodisi na borzi, bodisi ga posodilo z višjo obrestno mero in si po tej poti z javnim denarjem prislužilo velike zaslužke.270 Zgodba ni dobila epiloga. Parlamentarni odbor je sicer odredil kriminalistično preiskavo, ki pa se je končala brez odkritih znakov kaznivih dejanj. Dejstvo je žal, da opisani primer ni nobena posebnost, saj se je na podoben način (brez sodnega epiloga oziroma kazenskega pregona sploh) končalo še veliko drugih afer.271 Ne samo omenjene primere, temveč sploh odnos državljanov do zakonodaje in pravnega sistema slikovito opiše naslednji citat: »Mnogo Slovencev si je želelo državo z dušo, danes menijo, da nimamo niti pravne države.«272
5Ogromno trenj je povzročal tudi Zakon o denacionalizaciji. Kot uvod v poznejšo denacionalizacijo je skupščina Republike Slovenije 2. julija 1990 sprejela Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini,273 ki je določal, da se zaradi zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov kmetijskih zemljišč in gozdov do 31. decembra 1990 prepovesta sečnja v teh gozdovih in promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v družbeni lastnini.274 Tudi v naslednjih letih je nedosledna in s predpisi in instituti denacionalizacije neusklajena oziroma, bolje rečeno, v praksi nepravilno razumljena zakonodaja slabo vplivala na področje gospodarjenja z gozdovi. Po Zakonu o denacionalizaciji so namreč vrnitev gozdov preprečevali pravni nasledniki gozdnih gospodarstev (ki so sčasoma postali gospodarske družbe v zasebni lasti), odškodnino zaradi neuporabe naj bi plačeval sklad kot zavezanec za vrnitev, pravni nasledniki gozdnih gospodarstev pa so zahtevali še povrnitev vlaganj, čeprav je znano, da so se gozdne ceste gradile tudi s sredstvi samoupravnih interesnih skupnosti, občin in države. Po sprejetju Zakona o denacionalizaciji so bili odzivi različni. Razlaščenci so se veselili in dejali: »To je bil za nas velik dan.« Ostali niso »niti ploskali niti preklinjali«. Razlaščenih lastnikov je bilo približno 200.000, samih denacionalizacijskih postopkov pa približno 60.000. Izračuni so kazali, da bi z denacionalizacijo privatizirali približno desetino družbenega premoženja.275
6V Demosu so si zelo prizadevali za denacionalizacijo, torej za vrnitev po drugi svetovni vojni na različne načine in na podlagi različnih pravnih določil podržavljenega premoženja. Zaradi prizadevanj, da bi bilo premoženje razlaščenim lastnikom ali njihovim dedičem vrnjeno »v naravi«, je bil prav način privatizacije in denacionalizacije klica razpada Demosa. Do hotenj predsednika vlade Lojzeta Peterleta in načina lastninskega preoblikovanja so bili kritični predvsem v Slovenski demokratični zvezi. Denacionalizacijski zakon je skupščino razdelil na dva bloka, na Demosovega in opozicijskega. Poslanci opozicije so opozarjali, da bo popravljanje krivic, ki so jih povzročile razlastitve po drugi svetovni vojni, z načinom denacionalizacije povzročalo nove krivice. Pri prvi razpravi je bilo na predlog zakona o denacionalizaciji vloženih 170 amandmajev. Ob sprejemanju tega zakona je »Demosov glasovalni stroj« v skupščini še deloval, tako da je bil zakon, kot že omenjeno, 20. novembra 1991 sprejet. Zakon je uzakonil vrnitev premoženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno na podlagi zakonov o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah. Nekdanjim lastnikom ali njihovim dedičem je bilo odvzeto premoženje vrnjeno »v naravi«, če to ni bilo mogoče, pa z odškodnino. Vendar je vračanje lastnine »v naravi« že ob sprejemanju zakona povzročalo veliko vroče krvi in kasneje še več v praksi. Čeprav so predlagatelji zatrjevali, da zakon in njegova izvedba ne bosta povzročala težav in krivic ljudem, ki so razpolagali z lastnino, predvideno za denacionalizacijo, na primer s stanovanji, v katerih so živeli vrsto let, ali z zemljo, ko so jo dobili iz zemljiškega sklada agrarne reforme.276 Demosova vlada je torej sklenila, da bo njena prednostna naloga pri popravi krivic, da oškodovancem vrne premoženje v naravi. Zanimivo je, da se za to ni odločila nobena druga od tranzicijskih držav, saj so večinoma posegle po izplačilu denarnih odškodnin, in to predvsem zato, ker so na mnogih nacionaliziranih zemljiščih in v objektih potekale dejavnosti v javnem interesu (šole, knjižnice ipd.).277 Glede na to, da so cene nepremičnin od sprejetja zakona rasle iz leta v leto, je jasno, da se je Slovenija odločila za izjemno velikodušno potezo v korist denacionalizacijskih upravičencev. Demosovi vladi so mnogi očitali, da se je odločila za favoriziranje vračanja premoženja v naravi predvsem zaradi svojih tesnih vezi z Rimskokatoliško cerkvijo (RKC). RKC je bila namreč največja denacionalizacijska upravičenka. Do konca oktobra 2007 je bilo RKC ugodeno zahtevkom v skupni vrednosti 209 milijonov evrov, kar pomeni, da je bila dotlej 96,9-odstotno uspešna, saj je bilo od 1191 zahtevkov za vrnitev kmetijskih zemljišč, gozdov, stanovanjskih enot, poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč v celoti končanih 1006.278 Še danes med drugim zelo odmeva zahtevek Nadškofije Ljubljana za vrnitev slapa Savica, dela obale Bohinjskega jezera in območja Doline Triglavskih jezer.
7Po mnenju Aleksandra Bajta sta tako stanovanjski kot denacionalizacijski zakon kazala na globoko nerazumevanje bistva in strukture zasebnopravnih premoženjskih pravic, ki so v tržnem gospodarstvu kot njihovem gospodarskem nasledku urejale pridobivanje in uporabo dobrin in storitev. Še več, Bajt je denacionalizacijski zakon označil kot odločno protiustaven, in to po njegovi zasnovi in ne samo po njegovih posameznih določilih.279 Kakorkoli, temeljno načelo sprejetega je bilo vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Ko vračanje v naravi ni bilo možno, je prišla na vrsto odškodnina v obliki nadomestnega premoženja ali v obveznicah slovenskega odškodninskega sklada.280 Posebej sporen je bil člen 16/1, ki je preprosto domneval, da je velikost premoženja nekaj očitnega, nespornega. Zakon o denacionalizaciji med drugim »ni upošteval nelastninskih premoženjskih pravic in tržne vrednosti premoženja«.281 Zakon o denacionalizaciji je predvideval zaključek postopkov vračanja podržavljenega premoženja v enem letu. Ta napoved je bila več kot optimistična in nerealna, saj naj bi upravni organi in v manjšem delu tudi sodišča (glede na delitev pristojnosti na prevladujočo upravno pristojnost) v letu dni po vložitvi popolnih zahtev vrnili premoženje, ki je prešlo najprej v državno in nato v družbeno lastnino na podlagi 29 predpisov po Zakonu o denacionalizaciji in tudi glede na druge predpise. Zakonodajalec v postopku sprejemanja zakona vsekakor ni dovolj soočil različnih interesov upravičencev do denacionalizacije in zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja oziroma nekaterih za denacionalizacijo zainteresiranih in z denacionalizacijo prizadetih interesnih skupin. Tako so se ti nasprotujoči si interesi soočali šele kasneje, ko so se nosilci različnih interesov organizirali in začeli vztrajno in nepopustljivo uveljavljati svoje interese. Tako so se na eni strani organizirali upravičenci do denacionalizacije, na drugi strani pa zavezanci – tedaj še družbene pravne osebe – še posebej pa so se organizirali najemniki stanovanj v denacionaliziranih stanovanjskih hišah, ki niso mogli kot imetniki stanovanjske pravice v družbenih stanovanjih svojega stanovanja odkupiti, in najemniki poslovnih prostorov. Interesne skupine so tudi večkrat predlagale spremembo in dopolnitev zakonodaje. Med izvajanjem Zakona o denacionalizaciji je prišlo do številnih novel, pa tudi Ustavno sodišče je s svojimi odločbami ali z razveljavitvami 2 posameznih določb Zakona o denacionalizaciji v bistvu ustvarilo položaj, ko je bila novela nujna, ali pa je bistveno vplivalo na vsebinsko odločanje pristojnih organov v postopkih denacionalizacije. Po Zakonu o denacionalizaciji so bili upravičenci do vrnitve premoženja vsi, ki so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. maju 1945 to državljanstvo282 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, se je štelo, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Za upravičence se je štelo tudi osebe, ki so imele stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. septembru 1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo. Če so bili upravičenci do denacionalizacije mrtvi ali razglašeni za mrtve, so bili upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb so bili delničarji oziroma družbeniki. Pravico do vrnitve premoženja so pridobile tudi Cerkve in druge verske skupnosti, ki so ob uveljavitvi zakona delovale na območju Republike Slovenije.283 Zakon o denacionalizaciji je od svoje uveljavitve dne 7. decembra 1991 doživljal vzporedno z ostalo zakonodajo celo vrsto posegov vanj, sprememb in dopolnitev, od katerih so zlasti začasno zadržanje izvajanja nekaterih določb zakona, proces lastninjenja, ustanovitev Slovenskega odškodninskega sklada, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, razvijanje lokalne samouprave in proces vključevanja v Evropsko unijo v precejšnji meri vplivali na dinamiko uresničevanja denacionalizacijskega procesa. Ob sprejemu Zakona o denacionalizaciji kot pravne podlage za vračanje v preteklosti podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom ni bilo mogoče predvideti vse problematike, ki je dejansko spremljala izvajanje denacionalizacije. Če je bilo sprva mišljeno, da bi se proces denacionalizacije končal v enem letu, pa so se nato roki za dokončanje vedno znova podaljševali. Da bi se proces moral izvajati hitreje, je opozarjalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije pogosto prosil za podaljšanje rokov. V eni izmed poslanih prošenj za podaljšanje roka, ki je bila poslana aprila leta 1997, so kot razloge navedli različna stališča in poglede do spreminjanja Zakona o denacionalizaciji, razpis zakonodajnega referenduma pod geslom »Ohranimo naše bogastvo« in težave pri konstituiranju vlade. Ustavno sodišče je rok podaljšalo, vendar je pri tem posebej opozorilo na nekaj področij, ki bi jih moral urediti zakonodajalec. Ustavno sodišče je posebej opozorilo na vprašanje vračanja veleposestev fevdalnega izvora284 in zakonodajalca pozvalo, naj to vprašanje uredi v odložitvenem roku, saj bi se s potekom roka denacionalizacijski postopki, v katerih posamezni upravičenci zahtevajo vrnitev nad 200 ha kmetijskih zemljišč in gozdov, morali nadaljevati in ne bi obstajala več prepoved vračanja glede na obseg zahtevanega zemljišča. To bi tudi pomenilo, da ne bi obstajala več ovira za morebitno vrnitev veleposestev fevdalnega izvora, če bi upravičenec izpolnjeval tudi druge zakonske pogoje za vrnitev.285
8Denacionalizacijski postopki so predstavljali za upravne enote do sedaj objektivno najtežje postopke, saj so vsebovali elemente, ki so po svoji vsebini bolj podobni civilnemu pravdnemu postopku. Zakon o denacionalizaciji je posegal na več delovnih področij. Upravne enote na prvi stopnji so odločale o tistih vloženih zahtevah, ki so se nanašale na vračanje kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev, stanovanjskih hiš, stanovanj, poslovnih stavb, poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč. O morebitnih pritožbah zoper njihove odločitve so na drugi stopnji odločala pristojna ministrstva glede na delovno področje, v katero je konkretna zadeva sodila. O zahtevah o denacionalizaciji premoženja bank, zavarovalnic in drugih finančnih organizacij, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji, je na prvi stopnji odločalo Ministrstvo za finance. Ministrstvo za kulturo je na prvi stopnji odločalo o denacionalizaciji stvari, kadar so le-te bile, varovane po predpisih o varstvu kulturne dediščine. Ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, je na prvi stopnji odločalo o denacionalizaciji premoženja, kadar je bilo premoženje varovano po predpisih o ohranjanju narave. Poleg upravnih organov, v skladu z Zakonom o denacionalizaciji, so o denacionalizacijskih zahtevkih odločala tudi okrajna sodišča v nepravdnem postopku o tistih zadevah, v katerih je premoženje prešlo iz zasebne v državno sfero na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Do 30. junija 2001 je bilo pri upravnih organih, ministrstvih na prvi stopnji in sodiščih skupaj vloženih 38.414 zahtev. Število izdanih odločb pri upravnih organih, ministrstvih na prvi stopnji in sodiščih je skupaj znašalo 38.823, s katerimi je bilo v 23.981 primerih zahtevkom ugodeno, v 1891 primerih delno ugodeno, v 7410 primerih so bili zahtevki zavrženi, v 3172 primerih zavrnjeni, v 2366 primerih pa je bil postopek ustavljen. Od 38.823 izdanih odločb je bilo 34.902 odločb pravnomočnih. Število izdanih odločb pri upravnih organih in ministrstvih na prvi stopnji je skupaj znašalo 37.074, z njimi je bilo v 23.618 primerih zahtevkom ugodeno, v 1891 primerih delno ugodeno, v 7095 primerih so bili zahtevki zavrženi, v 2466 primerih zavrnjeni, v 2001 primeru pa je bil postopek ustavljen. Od 37.074 izdanih odločb je bilo 3540 odločb še pravnomočnih. Zoper izdane odločbe na prvi stopnji je bilo vloženih 5750 pritožb, pri sodiščih pa 603 pritožb (skupaj 6353 pritožb). V celoti zaključenih zadev pri upravnih organih in ministrstvih na prvi stopnji je bilo 23.224, pri sodiščih pa 1749, skupaj je torej bilo zaključenih 24.973 zadev. Od tega je bilo pravnomočnih 20.917 oziroma 1362 zadev, skupaj torej 22.279 zadev. V času od uveljavitve zakona o denacionalizaciji do konca meseca junija leta 2001 je bilo pri upravnih organih in pristojnih ministrstvih, ki odločajo o zadevah na prvi stopnji, vloženih skupaj 35.880 zahtev, od tega je bilo v celoti zaključenih oziroma rešenih 23.224 zadev, kar je v relativnem deležu glede na celotno strukturo vloženih zahtev predstavljalo 65 odstotkov. Nerešenih je do tega obdobja ostalo tako še 35 odstotkov zadev.286 Denacionalizacija je bila tudi eden največjih zaviralnih momentov v procesu lastninjenja. V primerih, kjer postopek denacionalizacije še ni bil končan, so denacionalizacijski upravičenci mnogokrat že vnaprej nasprotovali lastninskemu preoblikovanju podjetij, a za lastninsko preoblikovanje to ni bil zadosten argument. Slednje je bilo namreč časovno omejen proces, vezan na več zakonskih rokov. Zakon je zato omogočil, da podjetje začasno rezervira premoženje in nadaljuje z lastninskim preoblikovanjem.287 V postopku lastninskega preoblikovanja je 95 podjetij del družbenega kapitala v obliki delnic oziroma deležev v višini 9,13 milijarde slovenskih tolarjev preneslo na Slovensko razvojno družbo kot rezervacijo za denacionalizacijske upravičence. Osnova za prenos teh delnic na razvojno družbo bila pravnomočna začasna odredba. Slovenska razvojna družba je z denacionalizacijskimi upravičenci sklenila pogodbe o prenosu delnic oziroma deležev. V nekaterih primerih je bila vrednost rezervacije za vračilo glede na pravnomočno odločbo previsoka in je del delnic postal last razvojne družbe.288
9Izvajanje denacionalizacije je bilo pogosto predmet polemik in različnih obtoževanj, predvsem s strani razlaščencev, organiziranih v Združenju lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije (ZLRP). Po mnenju razlaščencev je vračanje podržavljenega premoženja potekalo prepočasi. O tem so ves čas opozarjali tako Vlado Republike Slovenije kot tudi ustrezne institucije Evropske skupnosti. 12. decembra 2003 je v Ljubljani potekala »Javna razprava o nedokončani denacionalizaciji«, na kateri so razlaščenci složno ugotavljali, da je odnos države do razlaščencev neodgovoren, da je država vseskozi sprejemala razna dopolnila Zakona o denacionalizaciji predvsem s težnjo, da bi se premoženje vrnilo vračanje zavrlo oziroma da bi se čim manjšemu številu razlaščencev. Vrh takšnih prizadevanj so razlaščenci videli leta 1998, ko je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji289 ali kot so ga poimenovali »Bavčarjev zakon«, ki je po njihovem mnenju po sedmih letih veljavnosti zakona bistveno spremenil pogoje vračanja na škodo razlaščencev.290 »Zakon o denacionalizaciji je popravil krivice eni skupini ljudi, najemnikom pa je povzročil nove krivice. Upali smo, da bo parlament zdaj uslišal določene amandmaje, a poslanska večina zanje ni imela posluha. Ne razumem, zakaj je treba enemu dati vse, drugemu pa ničesar,« je menila predsednica združenja najemnikov Tanja Šarec leta 2008.291 Da je vračanje premoženja razlaščencem potekalo prepočasi, so v svojih letnih poročilih omenjali tudi v uradu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Tako so v letnem poročilu za leto 2001 zapisali: »Združenje lastnikov razlaščenega premoženja opozarja na nesprejemljivost spreminjanja Zakona o denacionalizaciji med njegovim izvajanjem, slabšanje položaja lastnikov z nekaterimi drugimi zakoni, neupravičeno omejevanje lastnine nekaterih upravičencev (lastniki denacionaliziranih stanovanj, poslovnih prostorov in gozdov), dejstvo, da država doslej še ni prevzela jamstva za obveznice, ki jih dobijo lastniki za premoženje, ki ni vrnjeno v naravi, spremembo pri vračanju stavbnih zemljišč, ki so bila lastnikom vzeta iz uporabe po letu 1963, moralne diskvalifikacije upravičencev, sporno ugotavljanje državljanstva nekaterih upravičencev, drugo neustrezno ravnanje upravnih in pravosodnih organov in nepreglednost vladnih poročil o uresničevanju zakona; izražajo željo oziroma pozivajo mednarodne institucije, da vzpostavijo neposreden nadzor nad izvajanjem denacionalizacije«.292 Dolgotrajnost postopkov je bila tudi posledica pogostega vsebinskega nestrinjanja z zakonodajnimi rešitvami. Že ob izdaji zakona so nekateri opozorili, da je glavna pomanjkljivost zakona, da ni povezal denacionalizacije v zadostni meri z lastninskim preoblikovanjem. To vsebinsko nestrinjanje je povzročalo, da so upravni organi in sodišča (Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS v upravnem sporu293) pogosto sprejemali stališča, ki denacionalizaciji niso bila naklonjena.V sporočilu za javnost, ki se je nanašalo na sklepe, ki jih je sprejela Vlada Republike Slovenije na 63. seji, 2. marca 2006 in ki ga je izdal Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje, so zapisali: »Vlada RS se je na današnji seji seznanila s potekom reševanja denacionalizacije v RS in sprejela sklepe za pospešitev postopkov denacionalizacije.« Z namenom pospešiti reševanje denacionalizacijskih zahtevkov je vlada sprejela še naslednji sklep: »Vlada RS nalaga vsem udeleženim organom (upravne enote, ministrstva, ki na prvi in drugi stopnji rešujejo postopke denacionalizacije, Geodetska uprava Republike Slovenije, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Državno pravobranilstvo, Slovenska odškodninska družba), da pospešijo delo na denacionalizaciji in da denacionalizacijske postopke rešujejo prednostno.« Omenjeno sporočilo potrjuje dejstvo, da je proces denacionalizacije potekal prepočasi in da se je zavlekel še krepko v čas po formalnem zaključku tranzicije.294 O tem priča tudi intervju iz julija 2007 s takratnim pravosodnim ministrom. Lovro Šturm je takrat na vprašanje glede stanja denacionalizacije odgovoril, da je bilo na dan 31. marca 2007 od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji pravnomočno zaključenih 94,9 odstotka denacionalizacijskih zadev in da na upravnih enotah ostaja nerešenih še 1105 zahtevkov.295 Po ministrovem mnenju so v skladu z Zakonom o denacionalizaciji o denacionalizacijskih zahtevkih poleg upravnih enot odločala tudi okrajna sodiščav nepravdnih postopkih, kjer je šlo za tiste zadeve, v katerih je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, kar je določeno v 5. členu Zakona o denacionalizaciji. Šturm je še navedel podatek, da je bilo pri okrajnih sodiščih od uveljavitve zakona do 30. septembra 2006 vloženih skupaj 2804 zadev. Pravnomočno zaključenih je bilo že 2334 zadev, kar je glede na vložene zahtevke predstavljalo 92,3-odstotni delež. Na okrajnih sodiščih je ostalo nerešenih še 147 zadev, poleg tega se je v nepravdnem postopku odločalo na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij o vrnitvi premoženja, ki je bilo zaplenjeno z obsodilno kazensko sodbo. »Vse naše aktivnosti so usmerjene v to, da se denacionalizacijo čim prej zaključi,« je še dodal Šturm.296 Vlada pod vodstvom Janeza Janše v obdobju 2004–2008 si je še posebej prizadevala, da bi se proces denacionalizacije čimprej zaključil. Tako je Državni zbor Republike Slovenije na 36. redni seji, dne 26. februarja 2008, sprejel nov Zakon o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja,297 a je nato Državni svet Republike Slovenije v začetku marca 2008 na zakon sprejel odložilni veto. Državni svetniki so bili prepričani, da bi se z zakonom »sililo odločevalce k hitremu in zato nekakovostnemu odločanju«. Po njihovem mnenju bi se z zakonom ustvarjale nove pravice, širil krog upravičencev iz tujine in uvajale nova pravna sredstva izredne obnove že končanih postopkov.298 Po izglasovanem vetu so stranke SDS, NSi in SLS izrazile nestrinjanje s svetniki, medtem ko so tedanje opozicijske stranke in DeSUS veto pozdravile.
10Dolgotrajni postopki so seveda poleg osebnih krivic povzročali škodo gospodarstvu samemu. Materialna škoda je nastajala iz več razlogov. S premoženjem, ki je bilo predmet postopkov denacionalizacije, ni nihče gospodaril kot dober gospodar. Nepremičnin ni nihče vzdrževal tako, kot bi bilo to potrebno. Teh nepremičnin tudi v gospodarskem smislu ni bilo mogoče izkoriščati za njihov gospodarski namen (na primer za opravljanje gospodarske dejavnosti), saj jih ni bilo dovoljeno modernizirati. Tudi pravni promet s temi nepremičninami ni bil mogoč, saj ga je izrecno prepovedoval 88. člen Zakona o denacionalizaciji. Poleg tega pa se je tudi iz razloga, da bi pospešili denacionalizacijo, dosledno uveljavila sodna praksa, ki je priznavala upravičencem do denacionalizacije odškodnino zaradi nemožnosti izkoriščanja podržavljenega premoženja od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do pravnomočne vrnitve podržavljenega premoženja. Še na eno pravno-politično vprašanje je vredno opozoriti, in sicer, ko se je vračalo premoženje bivših podjetij, pa tudi v postopkih vračanja gozdov so skušali zavezanci ali najemniki gozdov prikazati, da gre za konflikt individualnih interesov upravičencev za denacionalizacijo z javnim interesom zagotavljanja pogojev za delovanje gospodarskih družb, ki zaposlujejo in dajejo kruh številnim delavcem. V resnici pa je šlo za konflikt z interesi novih lastnikov gospodarskih družb, ki so hoteli obdržati čim več premoženja, katerega vrnitev so zahtevali upravičenci do denacionalizacije, breme za izplačilo odškodnine za v naravi nevrnjenega premoženja pa prevaliti na Odškodninski sklad, torej na vso družbo.299
1Nasprotja med pristaši »šok terapije« in pristaši postopnosti so najbolj privrela na plan ravno pri vprašanju lastninjenja oziroma privatizacije podjetij. Razprave o privatizaciji med dvema konceptoma – konceptom postopne, decentralizirane in odplačne privatizacije ter konceptom hitre, centralizirane in razdelitvene privatizacije – so pripeljala do zamude pri sprejemanju privatizacijske zakonodaje. Razprava o načinu privatizacije je tako rekoč »blokirala« delovanje skupščine. Demosovemu predlogu je nasprotovala skupina iz Slovenske demokratične zveze. Zbor združenega dela je poleg vladnega predloga vložil v postopek še predlog poslanca Stranke demokratične prenove in predsednika »vlade v senci« Emila Milana Pintarja in Mencingerjev predlog zakona o privatizaciji. To potezo pa je Peterle označil za »medvedjo uslugo, ki nam izrazito škoduje«, a se je moral pozneje zaradi te izjave zagovarjati pred Zborom združenega dela. Na koncu je skupščinski zbor, v katerem Demos ni imel večine, ni sprejel nobenega od predlogov, z zapleti v Zboru združenega dela pa so se še nadaljevali in v veliki meri »blokirali« delo skupščine.300 Podpredsednik vlade, odgovoren za gospodarstvo v Demosovi vladi, Jože Mencinger, je tako preobrazbo gospodarstva iz socialističnega v kapitalističnega kot tudi privatizacijo zastavil precej socialno in tudi gospodarno. Menil je, da privatizacija ne sme biti sama sebi namen in da je ne bi razumeli samo kot politično dejanje, temveč bi moralo gospodarstvo s tem postati učinkovitejše. Breme prehajanja iz enega v drug gospodarski sistem naj bi po njegovem nosili premožnejši. S tem pa se številni v Demosu niso strinjali. Mencinger je zato junija 1990 skupščini predložil prvi predlog privatizacijskega modela. Po tem predlogu naj bi podjetje upravljali tisti, ki bi odkupili desetino njegove vrednosti, hkrati pa je nasprotoval brezplačni razdelitvi premoženja. Mencinger je takratnim direktorjem še naprej zaupal vodstvo podjetij, zaradi česar so ga kritizirali zlasti v vrstah Demosa, češ da ščiti tako imenovane »rdeče direktorje« in da s svojimi pogledi na gospodarski način tranzicije in osamosvajanja ne kaže zadostnega navdušenja nad osamosvojitvijo.301 Slovenska vlada je osnutek Zakona o privatizaciji podjetij sprejela 18. oktobra 1990. Po mnenju tedanje vlade naj bi zakon o privatizaciji podjetij omogočil prehod iz družbene lastnine »vsakogar in nikogar« v lastninske oblike, ki jih poznajo sodobna tržna gospodarstva, na načine, ki bi preprečili razpad podjetij in omejili »razprodajo« skupnega premoženja državljanov Slovenije.302 Januarja 1991 ga je tako imenovana Mencingerjeva skupina nekoliko spremenila, vendar so njegovi temeljni poudarki ostali. Osnutek so poimenovali Mencingerjev model delavskega oziroma menedžerskega odkupa. Njegovo bistvo je bilo, da so nosilci privatizacije v podjetjih zaposleni delavci in nosilci vodilnih upravljavskih funkcij. Njim je bilo prepuščeno, da sami izbirajo zanje najugodnejši način privatizacije. Mencingerjev model je predvidel štiri oblike preoblikovanja: prodajo podjetja ali njegovega dela domačim ali tujim kupcem po realni tržni ceni, vendar z določenim popustom za zaposlene, dokapitalizacijo oziroma naložbo dodatnega kapitala v podjetje, konverzijo terjatev v kapitalske delnice in prenos delnic na sklade. Mencinger je 19. marca 1991 ob predstavitvi osnutka zakona v skupščini dejal, da se podržavljenju ne bo mogoče povsem izogniti, saj v zasebni lasti ni dovolj denarja. Poleg tega pa so obstajala velika podjetja, ki jih nihče ne bi hotel kupiti.303 Z Mencingerjem se ni strinjal predvsem predsednik vlade Lojze Peterle, ker bi po njegovem mnenju gospodarstvo v tem primeru ostalo v rokah nekdanjih, tako imenovanih komunističnih direktorjev oziroma menedžerjev. Peterle je zato iskal drug način privatizacije, predvsem takšnega, na podlagi katerega bi odstranili dotedanje direktorje. Privatizacija naj bi po njegovem pomenila način odprave tako imenovanega direktorskega socializma, ki ga je z reformo podjetij uvedel Marković, in po katerem so številni ustanavljali podjetja tudi brez potrebnega kapitala za delovanje podjetja ter pogosto postali direktorji sami sebi.304 Odnosi so se še poslabšali, ko je vlada kot gospodarskega svetovalca najela ameriškega ekonomista, profesorja na Harvardu, Jeffreyia Sachsa, ki se je v pripravo privatizacijske zakonodaje vključil marca 1991. Med drugim je bil tudi svetovalec Anteja Markovića. Rezultat tega so bili namreč še poslabšani odnosi v koaliciji in celo odstop podpredsednika vlade Jožeta Mencingerja in finančnega ministra Marka Kranjca. Pokazalo se je, da je prišlo v koaliciji do spopada dveh povsem različnih gospodarsko-političnih konceptov, ki sta jih na zunaj poosebljala Mencinger in Sachs.305 Slednji je prišel v stik s slovensko vlado s posredovanjem Janeza Drnovška konec leta 1990. Dejstvo je bilo, da je Sachsu bilo veliko do tega, da vsaj v eni državi pokaže uspešnost svojega modela, saj je doživljal neuspehe v drugih postsocialističnih državah. Slovenija pa je bila kot majhna in relativno razvita država mnogo bolj obvladljiva in zato primerna za »eksperiment«. Sachsova ekipa se je celo odrekla honorarju, čeprav so stroški za njegovo delo slovensko vlado kljub temu stali nekaj sto tisoč dolarjev.306 V sporu teh dveh različnih konceptov je šlo za to, da je prva stran videla temeljni problem slovenskega gospodarstva v makroekonomskem področju, dajala prednost postopnemu preoblikovanju gospodarske ureditve, nasprotovala takojšnji uvedbi slovenskega denarja in razbitju Ljubljanske banke. Druga stran, ki ni bila obremenjena s hipoteko jugoslovanskega ekonomskega sistema, je predlagala hiter skok v kapitalizem s sočasno izvedbo najpomembnejših ekonomskih ukrepov, se pravi zamenjavo denarja, rekonstrukcijo gospodarstva, sanacijo bančnega sistema, privatizacijo in finančno ozdravitev podjetij. Temeljni problem je videla v družbenih podjetjih in se opredeljevala za razbitje Ljubljanske banke. Sachs je skupaj še z enim tujim ekonomskim strokovnjakom, Davidom Liptonom, za vlado napisal program gospodarske osamosvojitve in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva. Avtorja sta se zavzela za dva načina privatizacije: pri manjših podjetjih naj bi okoli 60 odstotkov družbenega premoženja prišlo v last enega ali manjše skupine lastnikov, medtem ko bi lastnik okoli 40 odstotkov postala država, ki bi lahko ta delež po končani privatizaciji prodala. Velika podjetja naj bi se po njunem mnenju lastninila prek investicijskih skladov, pri denacionalizaciji pa sta odsvetovala vrnitev v naravi. Pripravo novega privatizacijskega predloga je prevzela skupina pri republiškem sekretariatu za družbeno planiranje pod vodstvom ministra Igorja Umeka.307 Na koncu je pri privatizaciji po številnih kompromisih in dopolnilih zakona prevladal neke vrste vmesni model med Mencingerjevim in Sachsovim. Deloma tudi zato, ker Sachsove zamisli o enkratni, namesto postopni izvedbi privatizacije ni bilo mogoče realno uresničiti in ker se procesa osamosvajanja ni dalo izvesti po zamišljenem idealnem modelu.308 Vlada je bila deležna hudih kritik. Očitali so ji, da je osamosvajanje podredila političnim interesom in da zapostavlja domačo stroko. Najbolj neposredni in neprizanesljivi kritiki so bili vodilni domači ekonomisti. Aleksander Bajt je vladi zameril, da se je, namesto da bi odpravila težave pri gospodarjenju s kapitalom in njegovim oblikovanjem, zapletla v »mukotrpne procese oktroiranja privatizacije in denacionalizacije«. Po njegovem mnenju je s tem dokazala, da šteje zasebno obliko lastnine za najpomembnejši produkcijski dejavnik, s čimer naj bi »vlekla za nos sama sebe in se hotela pred svetom postaviti, kako napredna in radikalna je«, hkrati pa je pred problemi, katerih rešitev je bila mnogo pomembnejša za učinkovitost gospodarjenja, »samovoljno tiščala glavo v pesek«. Mlajši rod ekonomskih strokovnjakov, kot je na primer Ivan Ribnikar, pa je vladi očital, da nadaljuje z zapostavljanjem domače stroke. Prejšnja oblast naj bi po njegovem mnenju pritegnila drugo in tretjerazredne ter »priučene« ekonomiste, ki so se »spoznali na vse« in razlagali »nekaj, česar ni bilo mogoče razumeti«, medtem ko naj bi nova oblast pa je novačila tuje ekonomiste, ki so v Ljubljani in Beogradu prodajali in »pripovedovali stvari«, ki jih je bilo mogoče poiskati v učbeniku prvega letnika Ekonomske fakultete v Ljubljani.309 Nekateri so bili mnenja, da je bila močna politizacija vprašanja lastninskega preoblikovanja posledica dveh dejavnikov: prvi je bil pomanjkljiva koordinacija v vladi pri nastajanju njenega prvega predloga o privatizaciji, ki ga je celo sama umaknila, drugi dejavnik pa je bil, da se je skušal izvesti prehod na novi sistem, upoštevajoč okvire starega sistema.310 Zakoni o podjetjih in družbenem kapitalu, ki jih je sprejela zadnja jugoslovanska vlada, so torej omogočili spontano privatizacijo. Slovenska politična opozicija je po zmagi na volitvah z ustavnim zakonom začasno ustavila lastninsko preoblikovanje po tej zakonodaji. Prvi vladni predlog je predvideval decentralizirano privatizacijo z utemeljitvijo, da so obstoječi menedžerji sposobni uspešno opravljati podjetja. Zlasti politično konservativnejši in protikomunistični del vlade se s predlogom ni strinjal, zato je prišlo do razkola in novega predloga, ki je predvideval centralizirano privatizacijo s certifikati. Sprejem tega predloga je preprečil zbor združenega dela, v katerem so imeli večino predstavniki podjetij. Na koncu je skupina poslancev vseh strank oblikovala kompromis, ki je s popusti za zaposlene omogočil prevlado notranjih lastnikov in obenem odmeril pomembno vlogo tudi naložbenim skladom.311
2Zanimiv je pogled Jožeta Mencingerja na spore glede privatizacije in na prvega predsednika vlade Peterleta. V intervjuju za časnik Mladina leta 2006 je povedal: »Ko sem zaradi sporov o privatizaciji odstopil, sem bil nanj sicer jezen, zdaj pa na to gledam drugače. Sam sem z odstopom naredil edino možno stvar. Začeti trditi, da je nekaj zeleno, če sem verjel, da je modro, nisem mogel, časi za prepire niso bili pravi, vse, kar je bilo mogoče za osamosvojitev narediti na makroekonomski ravni, je bilo do aprila narejeno, največ po zaslugi Marka Kranjca, v operativnih stvareh pa je bil moj naslednik Ocvirk mnogo boljši. Sicer pa imam na takratno vlado, ki jo je Peterle vodil zelo demokratično, dobre spomine. Bili smo skupina političnih amaterjev, ki so poskušali nekaj narediti, ne da bi prav dobro vedeli, kaj in kako, in bili smo povsem neodvisni od strank. Sam sem bil na primer član zdajšnje Janševe, takrat Tomšičeve stranke, a mi nikoli niti na kraj pameti ni padlo, da bi kogarkoli v stranki vprašal, kaj naj naredim. Res pa je, da tudi stranke niso prav vedele, kaj početi z oblastjo.«312 Ob načrtovani hitri privatizaciji slovenskega gospodarstva se je odpirala vrsta pomislekov, ki so se pojavljali še takrat, ko se je privatizacija v določenih segmentih že začela. Vse to je bila posledica dejstva, da vlada oziroma parlament nista pravočasno oblikovala koncepta privatizacije. »Najusodnejša napaka je bila narejena že pred osamosvojitvijo. Gre za opustitev koncepta decentralizirane, postopne, odplačne in nadzorovane privatizacije, ki je upošteval stanje in značilnosti slovenskega gospodarstva. Z njim bi obdržali prednosti, izvedli privatizacijo in reprivatizacijo brez pretresov in kljub pomanjkanju kapitala hitro našli odgovorne lastnike. Brez neumnega poskusa zamenjave tega koncepta s centralizirano in razdelitveno privatizacijo bi bilo stanje v slovenskem gospodarstvu celo ne glede na takšno ali drugačno gospodarsko politiko že precej boljše od zdajšnjega,« je menil Mencinger sredi leta 1993.313 Polemike in težave okrog sprejete privatizacijske zakonodaje so se nadaljevale tudi po sprejetju zakona. Tako je tedanja direktorica Agencije Republike Slovenije za privatizacijo in prestrukturiranje Mira Puc v intervjuju septembra 1993 največji problem, ki je zaviral potek privatizacije, videla v tem, »da se stalno pojavljajo želje, da bi zakon spet popravljali, kar pa zaviralno vpliva na izvajanje privatizacije«.314
3Poleg omenjenih privatizacijskih predlogov so se pojavljali tudi drugi predlogi, ki pa niso bili resno vzeti oziroma sploh niso bili predmet vladnega odločanja. Še pred odločitvijo, kakšno privatizacijo izbrati, se je oglasil tudi Aleksander Bajt. Predlagal je vzpostavitev takšnega sistema, po katerem bi na trgu tekmovala najrazličnejša podjetja – od državnih, zasebnih, delničarskih in samoupravnih. Trg bi tudi pokazal, kakšna podjetja bi najbolje uspevala. Ta predlog je seveda priletel na gluha ušesa.315 Glede privatizacije je bilo Bajtovo mnenje jasno. »Slovenska ekonomska politika se je zapletla v mučne procese vsiljene privatizacije in denacionalizacije,« je bil mnenja septembra 1991. Trdil je, da »oblika lastnine za proizvodnjo sploh ni najpomembnejša, saj je mogoče proizvajati tudi brez zasebne lastnine« in da bi bilo neprimerno koristneje, da bi se, namesto da so se izčrpavala z lastninjenjem, »družbena podjetja popolnoma osamosvojila in da se jih prepusti samim sebi, delavcem in menedžerjem«. »Če bodo potrebovala lastnike, jih bodo že dobila, menedžerje pa nagnala, če ne bodo sposobni. To bi spodbudilo privzgojo podjetniških in upravljavskih sposobnosti. Nasprotno pa bi nameravano podržavljenje podjetij potisnilo menedžerstvo in s tem učinkovitost globoko pod zdajšnjo raven,« je še menil Bajt, ki se je tudi spraševal, »če naj dosedanji dolgoletni sistem prerazdeljevanja zdaj razširimo še na kapital«. Če bi se to zgodilo, bi po preprodaji »dobili kvečjemu finančne kapitaliste, špekulante, ne pa podjetnikov; prav te pa najbolj potrebujemo«.316 S problemom, kako izvesti privatizacijo podjetij, se je resno ukvarjal tudi ekonomist Ivan Ribnikar. Zagovarjal je tezo, naj država ne razdeli premoženja, saj lahko prihranke in naložbe povečata le varčevanje in ustvarjanje nove vrednosti.317 Ribnikarjev predlog si je prizadeval predvsem za zagotovitev večanja lastniškega kapitala podjetij, zagotovitev nastajanja trga kapitala in za zagotovitev dovolj hitrega prevzema nadzora v podjetjih s strani pravih lastnikov. Novi lastnik družbenega premoženja ne bi smel biti nevaren za prevzem kontrole v podjetju, podoben bi moral biti lastnikom podjetij, ki jih poznajo tržna gospodarstva, moral bi se zavedati, da družbena lastnina pripada vsem državljanom, ter upoštevati narodnogospodarske cilje.318 Takšnega lastnika je Ribnikar videl v pokojninskem skladu. Po njegovem mnenju bi se torej družbeno premoženje moralo prenesti na pokojninski sklad, ki bi na dolgi rok zagotavljal stabilnost pokojninskega sistema. Sprejeti ZLPP se je zelo razlikoval od Ribnikarjevega predloga. Na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja se je preneslo le 10 odstotkov družbenega premoženja (Ribnikar je predlagal, da bi se nanj preneslo vse premoženje) in velik del premoženja se je prek lastniških certifikatov razdelil med državljane, čemur je Ribnikar prav tako nasprotoval. Ribnikar se je oglasil s predlogom tudi ob koncu procesa lastninskega preoblikovanja. Ob koncu le-tega sta se pokazala dva problema. Pooblaščene investicijske družbe (PID-i), v katere je bilo vloženih največ certifikatov, niso mogle le-teh zamenjati za realno premoženje. Nastal je tako imenovani problem investicijske vrzeli oziroma luknje. Na drugi strani pa je reforma pokojninskega sistema postajala vse nujnejša. Ribnikar je skušal povezati reševanje obeh problemov. Njegov predlog je bil, da se premoženje, ki je bilo v rokah PID-ov prenese na novoustanovljeni pokojninski sklad, ki bi bil del drugega pokojninskega stebra. Lastniki prenesenega premoženja (delničarji PID-ov) pa bi bili po določenem obdobju upravičeni do prejemanja pokojninske rente. Država bi nato pokojninskemu skladu namenila dodatno premoženje, ki bi ustrezalo vrednosti še nezamenjanih certifikatov. Pozneje bi se ustanovil drug pokojninski sklad, ki bi bil namenjen zbiranju premij dodatnega zavarovanja, na podlagi katerih bi si zavarovanci pridobili pravico do dodatne pokojnine. V nasprotju s prvim skladom ta ne bi imel začetnega premoženja, temveč bi rasel samo na podlagi tekočih vplačil zavarovancev.319 Če sklenemo, lahko rečemo, da je privatizacijski predlog Ribnikarja v začetku devetdesetih let naletel na gluha ušesa. Predlog, po katerem ljudske množice ne bi v roke dobile nič otipljivega, dejansko ne politiki ne širši javnosti ni bil po volji. Drug predlog ob koncu lastninjenja je bil le delno upoštevan v Zakonu o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb.320 Največji odmik od Ribnikarjevega predloga je predstavljalo področje prenosa premoženja iz PID-ov na Prvi pokojninski sklad. Ribnikar je predlagal, da se nanj prenese vse ali vsaj večino premoženja, tako realnega kot tudi certifikate, vendar je bila z zakonom dana le možnost prenosa certifikatov. S tem se je seveda krepko zmanjšalo premoženje sklada.
1Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je Skupščina Republike Slovenije sprejela šele 11. novembra 1992 po več kot dvoletnem usklajevanju in po številnih razpravah na strokovnih, političnih, teoretičnih ter drugih ravneh.321 Bil je kompromis med različnimi strokovnimi koncepti in političnimi interesi, sprejetpa je bil na podlagi dopolnjenega zakonskega predloga posebne komisije treh poslancev, Janka Deželaka, Emila Milana Pintarja in Mileta Šetinca, ki so imeli za nalogo izdelati kompromisni predlog med različnimi političnimi interesi na ekonomsko in socialno čim bolj sprejemljiv način.322 Zakon je določal tri osnovne postopke: podržavljenje (kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih uporabljala družbena podjetja), restitucijo oziroma povrnitev v prvotno stanje in privatizacijo. Restitucija se je lahko uresničevala na tri načine, in sicer v naravi, z odškodnino prek Odškodninskega sklada in v obliki kapitalskih deležev v podjetjih. Zakon je predvidel, da so se zahtevki za vračanje premoženja, ki so jih oškodovanci vložili pri občinskih upravnih enotah, reševali posamič.323 ZLPP je prav tako določal, kolikšen delež družbenega premoženja oziroma kapitala morajo podjetja prenesti na kakšen sklad, državljanom pa je po starostnem ključu dodelil tako imenovane lastninske certifikate, ki so bili poimenski in neprenosljivi in so jih lahko zamenjali za delnice lastninjenih podjetij.324 Sprejeti zakon je imel namero čim bolj uspešno izboljšati tisto, kar je bilo v prvih dveh predlogih najbolj kritizirano. Tako si je prizadeval, da bi preprečeval »divje privatizacije« s strani menedžerjev podjetij in čezmerno državno lastništvo, kar bi državi lahko uspelo prek privatizacijskega ali prek državnih investicijskih skladov. Večjo vlogo v privatizacijskem procesu je dajal zaposlenim in drugim državljanom.325 Navedeni zakon je bil pravzaprav logično nadaljevanje že leta 1988 začete gospodarske reforme, ki jo je pripravila »Mikulićeva komisija«. Takrat sicer še ni bilo jasno, da ne gre za eno od klasičnih reform socialističnega gospodarstva, s katero naj bi povečali njegovo učinkovitost, ne da bi spremenili njegovo socialističnost. Šele ko so reformatorji »začeli govoriti o trgu kapitala in dela ter o titularju družbene lastnine, je postalo očitno, da gre za veliko več«.326 Glavni cilj ZLPP je bil spremeniti vsa podjetja v družbeni lasti v podjetja z dobro definiranimi lastninskimi pravicami v obliki delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo. Zakon je združeval elemente dveh različnih pristopov:
2Prvi pogoj za lastninsko preoblikovanje podjetja je bila priprava otvoritvene bilance obstoječega družbenega podjetja in nato določitev nominalne vrednosti delnic ter njihovega števila obenem s prilagoditvijo prejšnjega knjigovodstva sodobnim mednarodnim standardom. Program, ki ga je predložilo podjetje, je moral vsebovati še načrta organizacijskega in finančnega prestrukturiranja pred privatizacijo, izbrane metode ali kombinacije preoblikovanja ter predlagane privatizacijske metode. ZLPP je predvidel sedem metod, ki so bile kombinacija brezplačne razdelitve in komercialnih privatizacijskih metod:
31. Brezplačen prenos delnic na sklade:
4– 10 odstotkov navadnih delnic je bilo prenesenih na Slovenski odškodninski sklad
5– 10 odstotkov jih je bilo prenesenih na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja
6– 20 odstotkov jih je bilo prenesenih na Sklad za razvoj za poznejšo prodajo investicijskim družbam (Pid-om) v zameno za lastniške certifikate
72. Interna razdelitev
83. Notranji odkup
94. Prodaja delnic podjetja (javna prodaja delnic, javno zbiranje ponudb, javna dražba)
105. Prodaja vseh sredstev s prenehanjem podjetja
116. Večanje kapitala podjetja
127. Prenos preostalih delnic na Sklad za razvoj.327
13Če poenostavimo zgoraj navedeno, je torej osnovni model privatizacije po ZLPP predvidel sistem »20% + 20% + 20% + 40%«, kar je pomenilo, da se je 20 odstotkov delnic preneslo na paradržavna pokojninski in odškodninski sklad, 20 odstotkov na pooblaščene investicijske družbe ali PID-e (slednje so morale biti v zasebni lasti328), ki so same zbrale lastniške certifikate od državljanov, 20 odstotkov se je pod ugodnimi pogoji zamenjalo za lastniške certifikate notranjih lastnikov (menedžerjev, zaposlenih in bivših zaposlenih), 40 odstotkov pa se je lahko alternativno namenilo za odkup s strani notranjih lastnikov pod ugodnimi pogoji, za zamenjavo z lastniškimi certifikati državljanom prek javnih prodaj delnic, za zamenjavo z lastniškimi certifikati, zbranimi v PID-ih ali za odkup s strani strateških partnerjev.329 Pred samim začetkom lastninjenja je bilo treba oceniti vrednost vsakega posameznega podjetja. To so opravljali cenilci, ki so delovali v okviru posebne komisije za ocenjevanje. »Naši komisiji večkrat očitajo premalo liberalnosti, vendar dejstvo je, da gre pri ocenjevanju podjetij za ogromne vsote denarja, za milijone mark. Zato morajo biti vrednotenja ustrezna, kar pomeni, da je odgovornost cenilca velika. Naša komisija se želi prepričati, če cenilec svoje delo res dobro obvlada, to pa zato, da podjetja ne bi bila oškodovana zaradi njegovega neznanja,« je dejal Dušan Mramor, član komisije za podeljevanje licenc cenilcem, ki so ocenjevali vrednost podjetij v procesu lastninskega preoblikovanja.330
14Glavne državne in druge pravne osebe, vključene v privatizacijski proces, so bile Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, Sklad Republike Slovenije za razvoj (pozneje Slovenska razvojna družba – SRD), Slovenski odškodninski sklad, Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, PID-i, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, Agencija za trg vrednostnih papirjev, Klirinško–depotna družba (KDD) ter Ljubljanska borza.331 ZLPP ni veljal za vsa podjetja. Ni se uporabljal za podjetja, ki so opravljala dejavnost posebnega družbenega pomena oziroma gospodarske javne službe, za podjetja, ki so opravljala dejavnost prirejanja iger na srečo, za banke in zavarovalnice, za podjetja, ki so se lastninila po zakonu o zadrugah ali po zakonu o gozdovih, in za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku postopka. Če je posebni zakon tako določil, se je ZLPP uporabljal tudi za našteta podjetja.332 Za podjetja in ustanove, ki se niso lastninila po ZLPP, so veljali naslednji zakoni: Zakon o gospodarskih javnih službah,333 Zakon o zadrugah,334 Zakon o gozdovih,335 Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture,336 Zakon o veterinarstvu,337 Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije,338 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (z družbenim kapitalom), ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka,339 Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini,340 Denacionalizacija v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij (Zakon o denacionalizaciji341) ter Lastninsko preoblikovanje pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo.342
15V praksi je bilo praktično uporabljenih pet metod lastninskega preoblikovanja, kajti le eno podjetje se je odločilo za metodo prodaje vseh sredstev, pa še to tega ni izvedlo. Število vseh podjetij je bilo 1371 in ta so se najpogosteje odločala za prenos delnic na sklade, interno razdelitev in notranji odkup. Prenos delnic na sklade je bila obvezna metoda zakona o ZLPP, vendar približno 3 odstotki podjetij niso prenesli svojih delnic na sklade, ker so izkoristili kupnino namesto delnic. Nadalje je bilo nekaj podjetij, ki so se lastninila po Zakonu o zadrugah,343 pri čemer prav tako niso imela obveznega prenosa delnic na sklade in so jih prenesla le v primeru, ko niso izkoristila lastninjenja 40-odstotnega kapitala z javno prodajo delnic. Metodi interne razdelitve in notranjega odkupa sta bili uporabljeni pri večini podjetij. Metodo interne razdelitve je uporabilo 96,57 odstotka podjetij, metodo notranjega odkupa pa 91,39 odstotka podjetij. Ti dve metodi sta bili najpogosteje izbrani zato, ker so upravičenci interne razdelitve in notranjega odkupa delnice lahko kupili s 50-odstotnim popustom in so se s tem hkrati izognili vstopu zunanjih lastnikov.344
16ZLPP je torej združeval odplačno privatizacijo z brezplačno razdelitvijo dela družbenega kapitala delavcem in slovenskim državljanom. Junija 1993 pa je Državni zbor sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.345 Ta je prvotni koncept prevesil v prid tako imenovane »prerazporeditvene» privatizacije, odplačna privatizacija, ki je bila dotlej v ospredju, pa se je morala umakniti v ozadje. Spremembe so prinesle vrsto olajšav in ugodnosti pri notranjem odkupu, s čimer naj bi zaposlenim delavcem omogočili večjo udeležbo v lastništvu. Podjetju je bilo omogočeno, da določi vrednost družbenega kapitala z izbiro najugodnejše cenitve. Prvotne določbe so dopuščale le izbiro med vrednostmi po otvoritveni bilanci in vrednostmi po metodi neto vrednosti sredstev, pri kateri bi sodelovali pooblaščeni ocenjevalci.346 V Sloveniji je bila torej izvedena tako imenovana razdelitvena privatizacija. Ta je obsegala interne razdelitve in odkupe zaposlenih ter obvezne prenose na sklade. Zagovorniki razdelitvene privatizacije so trdili, da sta njeni glavni prednosti za države na prehodu hitrost prenosa velikega dela gospodarstva na zasebni sektor in oživljanje trga kapitala. Razdelitvena privatizacija je v Sloveniji zajela neposredno velik del nefinančnega sektorja, posredno je vplivala na skoraj celotno gospodarstvo. Privatizacija je bila načeloma sicer decentralizirana na straneh ponudbe in povpraševanja, a v resnici je bila možnost odločanja omejena na obeh straneh. Pri načeloma samostojni pripravi privatizacijskih načrtov so bila podjetja precej omejena z zakonskimi določili, od njihovih načrtov pa so bile odvisne priložnosti za vlaganje certifikatov, čeprav je bil po zakonu sicer možen cel spekter privatizacijskih opcij, je je bilo od več kot 1300 podjetij, ki so bila neposredno vključena v razdelitveno privatizacijo, izjemno malo uvrščenih na borzo. Šlo je le za največja in najbolje poslujoča podjetja, za katera je bilo značilno, da so izvedla javno ponudbo delnic za certifikate. Vpisi certifikatov za delnice teh podjetij so bili preseženi v vseh primerih, v nekaterih za večkrat. Večina državljanov je vložila svoje certifikate v interni privatizaciji podjetij kot zaposleni in bivši zaposleni ter v privatizacijske sklade, ki so bili uvrščeni na borzi. Farmacevtsko podjetje Lek se je prvo v Sloveniji odločilo za privatizacijsko kombinacijo, v katero je vključilo tudi javno prodajo delnic. Direktor Leka Metod Dragonja je februarja 1994 dejal: »Ocenjujemo, da bo razpršeno lastništvo na položaj Leka v prihodnje vplivalo bolj ugodno, kot če bi bilo to lastništvo v večji meri državno«.347
17Na izbor, kako se bo izvedla privatizacija, je v praksi odločilno vplivalo zakonsko načelo avtonomnosti, ki je menedžerjem in zaposlenim v podjetjih dajalo pravico, da sami izberejo kombinacijo metod privatizacije. Prva značilnost tega izbora je bila, da se podjetja v okviru privatizacije po ZLPP praktično niso odločala za prodajo delnic strateškim partnerjem. To je tudi ena od osnovnih značilnosti slovenske razdelitvene privatizacije v primerjavi s primerljivimi državami na prehodu. Slovenska razdelitvena privatizacija namreč ni neposredno omogočila vstopa strateških lastnikov in še posebej ne tujih strateških lastnikov v podjetja, ki so bila predmet privatizacije. To se je zgodilo samo pri nekaj deset podjetjih. Druga značilnost izbora v okviru razdelitvenega modela privatizacije pa je bila, da so menedžerji in zaposleni praviloma izkoristili svojo predkupno pravico za 40 odstotkov delnic pod ugodnimi pogoji do zgornje meje, ki jo je dopuščala njihova finančna sposobnost. V Sloveniji se je razdelitvena privatizacija v vseh podjetjih izvajala kot kombinacija notranje, zunanje in v nekaterih podjetjih javne privatizacije. Zunanja in javna privatizacija sta poleg notranje privatizacije dobili pomen predvsem v večjih in kapitalno intenzivnejših podjetjih. Pri zunanji privatizaciji je šlo za razdelitev prek skladov, pri javni pa za javno ponudbo delnic državljanom za certifikate. Glede na delež od teh treh oblik razdelitve v podjetju so se v Sloveniji izoblikovale tri tipične skupine podjetij:
18Kljub dolgotrajnemu sprejemanju ZLPP pa je tudi po sprejetju slednji imel pomanjkljivosti. Anica Popovič je v enem izmed svojih člankov, ki so se nanašali na ZLPP, citirala Mirana Mihelčiča, ki je bil, podobno kot mnogi drugi, zelo kritičen do dolgotrajnega sprejemanja ZLPP. Mihelčič je zapisal: »Medtem ko so številni modrovali o mogočih poteh lastninske preobrazbe, so drugi udejanjali spoznanje o povezanosti delitve z lastninjenjem oziroma lastninjenja z delitvijo in si razdelili (s preusmeritvijo iz ustvarjalnega v porabniški sektor) nemajhen kos družbenega bogastva«.349 Veliko zapletov v praksi je bilo povezanih z zakonsko ureditvijo, ki je glede na roke iz 20. člena ZLPP od 1. januarja 1995 naprej urejala postopke lastninskega preoblikovanja.350 Eno od težav so vsekakor predstavljali povsem zgrešeni zakonski roki, zapisani v ZLPP, ki so med drugim sprožili ponovno nepotrebno »legalizacijo« »divjega lastninjenja« po 1. januarju 1993. Eno od težav je predstavljal tudi neenoten informacijski sistem, kar je samo po sebi povečevalo netransparentnost in avtonomnost delovanja posameznih institucij namesto njihove boljše vsebinske in časovne koordinacije.351 Družbeni pravobranilec Republike Slovenije je moral v sodelovanju z Agencijo Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo leta 1997 pripraviti poročilo za Komisijo za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije Državnega zbora Republike Slovenije (v prvem sklicu državnega zbora se je imenovala Komisija za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikovanja družbene lastnine, obema pa je predsedoval Izidor Rejc), v katerem so prav tako zapisali, da so veliko nejasnosti prinesla predvidevanja zakonodajalca, ki je revizije omejil le na triletno obdobje od 1990 do 1992 ob predpostavki, da bodo revizijski postopki predhodnega lastninjenja končani do konca leta 1994. Revidiranje po 1. januarju 1993 zakonsko ni bilo dopuščeno, kar je nekako spodbudilo drugi val »divjeprivatizacijskih« transakcij in kopico problemov glede na zakonsko ureditev priprave otvoritvenih bilanc na dan 1. januarja 1993.352 Kasnejša uvedba tako imenovane »druge revizije«, praktično šele sredi leta 1996, je v primerih, ko lastninsko preoblikovanje še ni bilo končano, pripeljala do postopkov, ko so se vsa oškodovanja poskušala odpraviti pred končanim lastninjenjem, zlasti v primerih, ko so se le nadaljevala oškodovanja, ugotovljena s prvo revizijo.353 Družbeni pravobranilec Republike Slovenije je v obdobju od 1. julija 1993 do 31. marca 2001 prejel 1151 revizijskih poročil in na podlagi 293 oziroma 323 revizijskih poročil vložil tožbo (razlog za dva različna podatka je v dejstvu, da je bila lahko na posamezno revizijsko poročilo vložena ena ali več tožb, lahko pa je na več revizijskih poročil bila vložena le ena tožba).354 V obdobju od 31. marca 2001 do 30. junija 2004 je prejel še dodatnih 97 revizijskih poročil.355
19ZLPP je bil tako med strokovnjaki kot v laični javnosti različno sprejet. Aleksander Bajt je menil, da je bil uzakonjeni sistem lastninjenja protiustaven. Zakon je med drugim določal, katere okoliščine upravičujejo do »zasebljanja«, katere pa »zasebljanje« preprečujejo. Prav osebne okoliščine ljudi, ki bi jih po ustavi moral izločiti, je zakon spremenil v temeljne kriterije lastninjenja. Razen tega je zakonodajalec sprejemal pravila, ki so nasprotovala že uveljavljenim, s tem pa je ustvaril notranje protisloven sistem. Med drugim je prišlo tudi do divjega lastninjenja, in to zaradi nepremišljene uvedbe nedomišljenega sistema lastninjenja, kar pomeni, da ga je povzročil zakonodajalec.356 Malo po sprejetju ZLPP se je do slednjega, gledano iz današnje perspektive, v pravem vizionarskem stilu opredelil tudi ekonomist Jože Damijan, ki je decembra 1992 zapisal: »Vendar pa je po sprejetju zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, na katerega smo vsi že najmanj dve leti nestrpno čakali, vse bolj dvomljivo, da bo tujemu kapitalu sploh uspelo prodreti v Slovenijo. Kajti zakon daje očitno prednost slovenskim investitorjem, pa še tukaj predvsem zaposlenim v podjetjih, ki že s samo privatizacijo pridobijo lastniške certifikate...Vendar, da ne bo pomote, čeprav zakon govori o tem, da zaposleni delavci odkupijo delež, je izjemno dvomljivo, da bodo podjetje odkupili delavci, saj bodo ti zaradi mizernih plač svoje lastniške certifikate čim prej zamenjali v likvidnostne finančne oblike. Vse skupaj seveda ob določenem tudi do 50-odstotnem popustu. Dokaj jasno se že tudi dozdeva, kdo bo te certifikate odkupil – predvsem seveda sedanja menedžerska struktura, ki edina, zahvaljujoč prefinjenim finančnim mahinacijam v preteklosti, lahko zbere toliko denarja, da odkupi večinski delež v podjetju, in ga upravlja.« Po Damijanovem mnenju je bilo tudi »idiotsko« govoriti o kakršnikoli socialni pravičnosti, ko je šlo za lastninske odnose, in je bilo prav, da so odlični menedžerji dobili lastniški nadzor v podjetjih. »Prav tako je neumno pričakovati, da se bo tuji kapital pripravljen podati v Slovenijo, ko pa so najboljša podjetja že v naprej rezervirana za sedanje menedžerje,« je še zapisal.357
1Po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (razen javnih podjetij, podjetij z gozdovi, zadrug, bank, zavarovalnic, igralnic in podjetij v stečaju) je bilo oktobra 1993 izdanih prebivalstvu za 567 milijard slovenskih tolarjev brezplačnih lastninskih certifikatov. Ti so potekli julija 1997, neizkoriščenih pa je ostalo 67 milijard slovenskih tolarjev. V prvi polovici leta 1993 so pri Službi družbenega knjigovodstva (SDK) odprli 2.000.900 certifikatnih računov za vse državljane Slovenije.358 Po ZLPP se je najprej predvidevalo, da bi se lastniški certifikati razdelili glede na delovno dobo. To je bilo kasneje leta 1993 v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij spremenjeno in lastniški certifikati so se razdelili med prebivalstvo po starostnem ključu, in sicer glede na njihovo starost na dan 5. 12. 1992 v naslednji nominalni vrednosti:
2Državljani so tako dobili neprenosljive lastniške certifikate, ki so jih nato lahko zamenjali za delnice. Nekaterim je uspelo vložiti v uspešna podjetja, večji del pa jih je končal v tako imenovanih investicijskih družbah brez večjih vrednosti. Višina vrednosti certifikata je bila določena po starostnih kategorijah.360 Zaradi različnih oblik oškodovanja družbene lastnine se je celotno družbeno premoženje zmanjšalo in ena od posledic tega je bila, da je bila vrednost tistih certifikatov, ki so bili vloženi, manjša, poleg tega pa določen odstotek certifikatov ni bilo mogoče kam vložiti, ker je lastnine zmanjkalo.361 58 odstotkov lastniških certifikatov je bilo vloženih v pooblaščene investicijske družbe, 32 odstotkov je bilo plasiranih v podjetja, nekaj jih je ostalo neporabljenih. Zaradi vezave nakupov nekaterih delnic podjetij na zaposlitev v tem podjetju so bile možnosti za nakup delnic podjetij omejene. Tudi možnost uporabe certifikatov v javnih prodajah podjetij je bila omejena zaradi premajhnega števila podjetij. Večji del certifikatov se je zato porabil za nakup delnic pooblaščenih investicijskih družb.362
| Investirano v: | Milijarde SIT | % |
| Pooblaščene investicijske družbe | 329 | 58 |
| Podjetja | 181 | 32 |
| Neporabljeni certifikati | 57 | 10 |
| Skupaj izdanih certifikatov | 567 | 100 |
3O certifikatih in njihovi vrednosti je bilo ves čas veliko govora. Nekateri so menili, da gre le za ničvreden papir, drugi se s tem niso strinjali. Eden takšnih je bil takratni državni sekretar na Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj Anton Rop, ki je v vezi s certifikati dejal: »Glede na to, da šele začenjamo z intenzivno kampanjo v zvezi z lastninskimi certifikati, je zelo dobro, da pričakovanja ljudi niso preveč visoka in da imajo do njih realen in trezen odnos. Ljudem je treba povedati, da certifikati določeno vrednost imajo, da pa se bo šele čez čas pokazala njihova realna vrednost oziroma tržna vrednost delnic, ki bodo kotirale na borzi.«363 Zelo zanimivo je zgodbo o lastniških certifikatih opisal Franc Zagožen, poslanec že v prvem Državnem zboru Republike Slovenije leta 1992, ki je dejal, da so v tistem času tako ekonomisti kot politiki ljudem dopovedovali, da lastniški certifikati oziroma delnice, ki so jih imeli, niso nič vredne, in posledica tega je bila, da so ljudje le-te veselo prodajali (Dimitrij Rupel jih je na primer prodal Rdečemu križu364). To pa so seveda izkoristili tisti, ki so se zavedali, da so lastniški certifikati oziroma delnice imeli svojo vrednost. Po Zagožnu je stvar bila takšna, »ali nam gre gospodarstvo k vragu, ali pa bodo vrednosti tistih delnic naraščale«.365 Še preden so se certifikati sploh začeli deliti, je njihovo vlogo Anton Rop opisal z naslednjimi besedami: »Tisti, ki govorijo, da so certifikati metanje peska v oči državljanov, se istočasno zavzemajo za spremembo zakona o državljanstvu, za referendum v zvezi s tem in za preprečitev izdaje lastninskih certifikatov, zato da jih ne bi dobili državljani iz drugih republik. Menijo, da bi to pomenilo nepravično razdelitev slovenskega premoženja. Ne vem, zakaj se potem tako »sekirajo«, če mislijo, da nimajo nobene vrednosti. Mislim, da se ne bi smeli preveč ozirati na takšna mnenja, saj gre pri tem za tipično politizacijo. Moje stališče je, da moramo projekt izpeljati do konca in imeti do njega pozitiven odnos. Dejstvo je, da je lastninski certifikat instrument razdelitve družbenega kapitala, kar je vsekakor nekaj vredno. Koliko bo to dejansko vredno, bo pokazala prihodnost, ki pa je odvisna od mnogih dejavnikov«.366 V tistem času je bilo dobro vedeti, kaj lahko ljudje s certifikati počnejo. »Vložijo jih lahko v svoje podjetje ali v podjetja, ki bodo delnice prodajala na javnih prodajah. Tretja možnost so skladi. Možno je tudi, da se certifikat ne uporabi. Za tiste, ki vanj ne verjamejo, je lahko to zanimiva varianta. V skladih ne bo neke povprečne slovenske donosnosti, saj upamo, da ne bodo vsi enaki, ampak da bodo specializirani in vsak s svojo usmeritvijo,« je konec leta 1993 dejal Marko Simoneti, ki je bil do maja 1993 na čelu Agencije Republike Slovenije za privatizacijo in prestrukturiranje, nato pa je prevzel vajeti C.E.E.P.N., mednarodne organizacije s sedežem v Ljubljani, ki je združevala ministrstva Agencije za privatizacijo in trge.367
4Junija 1994 je agencija GRAL Marketing izvedla anketo med slovenskim prebivalstvom, v kateri so ljudi spraševali, kako so zadovoljni s potekom lastninjenja. Rezultati so pokazali, da so ljudje v tistem času na splošno podpirali privatizacijo, saj so menili, da je prehod družbene lastnine zasebno za hitrejši gospodarski razvoj nujno potreben. Vendar so dvomili o pravilnosti izbranega načina. Slovenski model privatizacije so poznali le v obrisih oziroma so poznali le posamezne sestavine, ki pa jih niso bili sposobni povezati v celoto. Ljudje so imeli negativna stališča, povezana z mnenjem o nedorečenosti modela, dopuščanjem divjega lastninjenja, prepočasnim potekom privatizacije in prepočasnim reševanjem denacionalizacijskih postopkov. Občutek so imeli, da je že vse dogovorjeno vnaprej in da bodo ljudje, ki imajo več informacij, pobrali »smetano«, ostali pa bodo »ogoljufani«. Na splošno so se ljudje odzivali zelo čustveno in so imeli nenehen občutek, da bodo ogoljufani. Odnos do certifikatov je pri večini ljudi bil negativen. Obravnavali so jih kot papir brez vrednosti in mnogi so jih želeli čim prej prodati. Večina bi jih prodala za polovico nominalne vrednosti, posamezniki pa tudi že samo za 10 odstotkov vrednosti. Najpogostejši razlog za to je bilo pomanjkanje denarja za vsakodnevne stvari. V ozadju je bilo pogosto prisotno tudi nepoznavanje delovanja borze, poslovanja z delnicami in delniških družb, nekateri niso vedeli, kako priti do borznega posrednika. Seveda so bili tudi takšni, ki so na certifikat gledali kot na naložbo in ki so pričakovali dobiček v nekaj letih. Na odločitev o naložbi certifikata so najmočneje vplivali družina in znanci. Največ zaposlenih je dejalo, da bodo svoje certifikate vložili v svoja podjetja, vendar motiv za to ni bil dobiček, pač pa predvsem ohranitev delovnega mesta, lojalnost, pomoč podjetju in možnost nakupa s 50-odstotnim popustom. Ljudje so zelo slabo poznali institucije, ki so izvajale proces lastninskega preoblikovanja, slabo je bilo tudi poznavanje delovanja privatizacijske pisarne, prav tako je prebivalstvo slabo poznalo brošuro Od certifikata do delnice. Anketa je torej pokazala, da so ljudje izjemno slabo poznali procesprivatizacije, odnos do nje pa je bil precej skeptičen in zadržan.368 Prebivalstvo je v večji meri lastniške certifikate torej razprodalo, misleč, da le-ti tako ali tako nimajo nobene vrednosti. Tudi nekateri strokovnjaki in politiki so bili takšnega mnenja. Zavedati se moramo, da tisti čas ne politika in ne stroka nista vedeli, kaj se bo dejansko zgodilo in kako bodo stvari potekale. Če je večina certifikate prodajala, so bili na drugi strani posamezniki, ki so le-te odkupovali, s tem po eni strani veliko tvegali, po drugi pa si ustvarjali bogastvo. Šlo je za posameznike, ki so predvsem prek svojih družb odkupovali certifikate. Na ta način so na primer uspeli Darko Horvat z Aktivo, Igor Lah z Divido, Stane Valant z Nacionalno finančno družbo in Matjaž Gantar s Kmečko družbo.369
5»V Sloveniji, kot se zdi, ni povsem jasno, kaj od skladov pričakujemo. Cilji so namreč za različne ljudi različni. Eden med njimi je, da vsega ne dobijo insiderji, ampak nekaj tudi outsiderji. Drugi sledi temu, da se del premoženja razdeli državljanom. Šele zdaj se je začelo razmišljati o razliki med aktivnimi in pasivnimi lastniki,« je novembra 1993 o investicijskih privatizacijskih skladih, kot jih je takrat predvideval zakon o investicijskih skladih, dejal Marko Simoneti.370 Novembra 1993 je Roman Androjna v Agensu zapisal, da so v »razvitih zahodnih gospodarstvih investicijski skladi že dolgo časa uveljavljena oblika finančnih posrednikov, ki opravljajo vlogo posredovanja prihrankov v investicije«, in da imajo zaradi tega »investicijski skladi velik pomen tako za narodno gospodarstvo, za prebivalstvo in podjetja kot tudi pri razvoju trga kapitala in vrednostnih papirjev«.371 Pomen investicijskih skladov, v grobem jih lahko delimo na odprte in zaprte, je predvsem naslednji:
6Pooblaščena investicijska družba je posebna oblika investicijske družbe, ki je ustanovljena z namenom zbiranja lastninskih certifikatov in odkupa delnic, izdanih v skladu s predpisi o lastninskem preoblikovanju podjetij.372 Znotraj institucij, ki so nastale s samo privatizacijo, so bile vsekakor pomembne institucije tudi privatizacijski investicijski skladi ali kot se jih uradno imenuje pooblaščene investicijske družbe, ki so bile vse od njihovega nastanka predmet različnih kritik. Na potek in razvoj slovenskega gospodarstva je vsekakor vplival leta 1994 sprejeti Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje,373 ki je bil kasneje še nekajkrat spremenjen in dopolnjen, nazadnje leta 2002, ko je bil sprejet Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU – 1).374 Do konca leta 1997 ni delovala nobena prava investicijska družba, ki bi bila upravljana v skladu z zakonodajo.375 Kot je septembra 2003 v enem izmed intervjujev dejal direktor Nacionalne finančne družbe (NFD) d. o. o., pooblaščene družbe za upravljanje z investicijskimi skladi, Stanislav Valant, so PID-i začeli zbirati lastninske certifikate julija 1994 in slovenska izkušnja z njimi je med vsemi izkušnjami množične privatizacije zagotovo najbolj pozitivna. Valant je bil mnenja, da je bilo v Sloveniji ekscesov, kot so jih poznali na Češkem, Poljskem in Rusiji, daleč najmanj. Je pa priznal, da pa so se dogajali tudi v Sloveniji in da je žal »obdobje tranzicije tudi obdobje ekscesov«. Privatizacijski skladi so bili ob začetku slovenske privatizacije za večino skoraj popolna neznanka. Valant je o vlogi PID-ov še dejal: »Skladi so povzročili v slovenski družbi nov fenomen, fenomen razporeditve in nove delitve vpliva v podjetjih. Politika je bila do procesa privatizacije navajena, da obvladuje gospodarstvo, in pravzaprav pri tem ni imela konkurence. S pojavom skladov jo je dobila. Zaradi tega so seveda mnoge ocene o podobi in delovanju investicijskih skladov politično pogojene. Začelo je prihajati do nekaterih drugačnih načinov odločanja, kot ga je bila navajena politika v prejšnjem obdobju. To je pa tisti del, o katerem se ne govori veliko, čeprav je hkrati dejstvo v vseh državah v tranziciji«.376 Vsekakor so PID-i predstavljali novost in bili konkurenca politiki, kar je pozitivno. Prav tako so skladi odigrali pozitivno vlogo zlasti pri uvajanju novih sistemov odločanja, kjer pa bi ob boljši strokovni usposobljenosti lahko odigrali še večjo vlogo. Težava je bila predvsem v pomanjkanju izobraževanja v tej smeri. Ljudi, ki bi imeli neki minimum znanja o tem, kaj investicijski skladi so, kaj je njihova vloga, kako voditi družbe za upravljanje, kako upravljati portfeljske naložbe, je bilo v času ustanavljanja investicijskih skladov, občutno premalo. Tukaj pa pridemo do negativne vloge privatizacijskih investicijskih skladov. Na račun neznanja so si lahko poznavalci izjemno izboljšali svoj finančni položaj. Med drugim so se lahko dogajale nepravilnosti v obliki koncentracije lastništva in podobne nepravilnosti. Ob tem je treba navesti dejstvo, da je kar več kot milijon prebivalcev vložilo svoje certifikate v PID-e. Nekako je obveljalo prepričanje, da je naložba certifikatov v njih najbolj varna naložba. Ljudje so se kasneje, vsekakor upravičeno, bali, da ne bodo dobili ustreznega deleža nekoč skupnega premoženja.
| Vrsta družbe | Število | Kapital v SIT |
| Vzajemni skladi | 15 | 2.817.490.000,00 |
| Pooblaščene investicijske družbe | 69 | 526.430.490.000,00 |
| Skupaj | 84 | 529.247.980.000,00 |
7V slovenski zakonodaji so opredeljene tri vrste investicijskih skladov:
8Skoraj 60 odstotkov lastniških certifikatov je bilo vloženih v pooblaščene investicijske družbe. Slednje so po znanih podatkih zbrale za 130 do 14 milijard slovenskih tolarjev (po oceni iz decembra 1999 158.1 milijard377) več certifikatov, kakor jim je uspelo dobiti premoženja, to je delnic podjetij, ki so se lastninsko preoblikovala.378 Ta »privatizacijska vrzel« naj bi bila odpravljena s privatizacijo državne lastnine. Vlada je za ta namen odobrila poleg 100,1 milijarde slovenskih tolarjev svojega premoženja še del državnega deleža v obeh državnih bankah, zavarovalnicah in železarnah, zagotoviti pa je še morala približno 18 milijard slovenskih tolarjev državnega premoženja.379 Tik pred prvomajskimi prazniki leta 2001 je tedanja vlada namenila dobrih 35 milijard slovenskih tolarjev dodatnega premoženja za zapolnjevanje 84 milijard slovenskih tolarjev globokega privatizacijskega primanjkljaja. Namenila je deleže podjetij Slovenske razvojne družbe, deleže in delnice podjetij, ki sta jih Slovenska odškodninska in kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja prenesli na državo v zameno za bančne delnice, del premoženja v Termoelektrarnah Šoštanj, Brestanica in Trbovlje ter deleže družb, ki so bili PID-om namenjeni po lastninski zakonodaji. Majda Zupan, poslanka v tedanjem sklicu Državnega zbora, se je na eni izmed sej Državnega zbora obrnila na tedanjega premiera Janeza Drnovška in mu postavila naslednje vprašanje: »Kaj to pomeni za pidovske delničarje?« Ob tem je dodala, da bo »premoženje pidovskih delničarjev vredno zelo malo in ker je to največji del udeležencev lastninskega preoblikovanja pomeni, da bodo opeharjeni za tisto, kar jim je bilo obljubljeno«. Drnovšek je odgovoril, da si vlada prizadeva »dokončati proces pridobivanja oziroma transferiranja državnega premoženja PID-om in zakonito zapolniti tako imenovane privatizacijske luknje«. Pomenljive so besede, s katerimi je Drnovšek nadaljeval: »Slišal sem za pritoževanje PID-ov, tudi meni so napisali pismo, češ da niso zadovoljni s kvaliteto premoženja. No, pogled na to je, da je seveda premoženje lahko nekoliko boljše, nekoliko slabše, je pač različnih vrst. In tudi PID-i se morajo pač sprijazniti s tem, da dobijo pač neko povprečno premoženje. Torej, včasih – ponekod nekoliko boljše, drugje nekoliko slabše, če govorim relativno.«380 Te besede vsekakor niso mogle biti v razveseljive za več kot milijon tistih, ki so vložili svoje certifikate v PID-e. Zadnji dan leta 2003 je potekel rok, do katerega so se morale pooblaščene investicijske družbe preoblikovati. Tako so določali Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, Zakon o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (ZPS PID)381 in še nekateri drugi predpisi. Za PID-e, ki niso dobili soglasja Agencije za trg vrednostih papirjev za preoblikovanje, je Agencija pripravila načrt prenosa upravljanja na drugo družbo za upravljanje. Družba za upravljanje bi namreč izgubila dovoljenje za upravljanje, če preoblikovanje PID-a ne bi opravila pravočasno. Kakorkoli, večina že preoblikovanih družb se je odločila za preoblikovanje v redno delniško družbo oziroma tako imenovani finančni holding, izjemoma so se preoblikovali v vzajemni sklad. Družbe za upravljanje so skladno z zakonodajo morale svoje poslovanje uskladiti do 1. januarja 2004. Zatem je veliko časa potekala polemika, kako urediti status družb naslednic PID-ov. To je končno uredil Zakon o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb (ZPN PID),382 ki je bil sprejet šele leta 2007.
1V času od leta 1990 do sprejema ZLPP konec leta 1992 so se mnoga podjetja statusno preoblikovala, dokapitalizirala ali reorganizirala na podlagi takratne jugoslovanske zakonodaje (Zakon o podjetjih383 in Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom384), in ker še v tem času država ni imela docela vzpostavljenega instituta nadzora nad statusnimi in premoženjsko-kapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela družbeni kapital, je seveda bila velika možnost zlorab. Za to obdobje je tako lahko prihajalo do tako imenovane »divje privatizacije«. V skladu z določili ZLPP je revizija potekala tako v podjetjih, ki so se lastninsko preoblikovala pred sprejetjem, kot v tistih po sprejetju zakona. Revizijski organi so bili Služba družbenega knjigovodstva Republike Slovenije, Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ter Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij.385 Medtem ko so posamezni teoretiki in vlada razmišljali, ali bi bilo bolje delavcem enostavno razdeliti delnice v tovarnah, ali jim omogočiti njihov nakup z dolgoročnimi krediti, pa se je po mnenju Alenke Žnidaršič Kranjc družbena lastnina izničevala, razprodajala, razgrabljala ali kar kradla – titular lastnine je postajal znan. Škodljive pojave v zvezi s privatizacijo družbene lastnine Žnidaršič Kranjčeva razdeli v tri skupine:
2Ob opazovanju oblik kaznivih, nemoralnih, neetičnih in protiustavnih dejanj zoper družbeno premoženje je ves čas njihovega nastajanja vzbujalo skrbi dejstvo, da so se »majhnim tatovom« družbenega premoženja, ki so si izboljševali družinski proračun s popoldanskim zaslužkom, z možnostmi, ki jih je dajala zaposlitev v družbenem podjetju (prilaščanje rezervnih delov, reprodukcijskega materiala in drugo), očitneje kot v preteklosti pridružili predstavniki tako imenovanih belih ovratnikov, poslovne oziroma strukturalne kriminalitete. Tako je pretežni del oblik transformacije družbene lastnine v privatno, vsaj v prvem obdobju, potekal prav na nivojih vodstev podjetij, s sodelovanjem intelektualcev in s sodelovanjem ali vednostjo krajevnih in drugih oblasti. Šele kasneje so se razvile oblike, ki so z vključevanjem vseh zaposlenih poskušale legitimizirati navedena dogajanja. Čeprav so vseskozi tako predstavniki širše javnosti kot tudi posamezni pripadniki oblasti in različnih nivojev družbenega nadzorstva vedeli, da do teh pojavov prihaja, resnejših spodbud za njihovo preprečevanje ni bilo. Z opuščanjem reševanja posameznih primerov, ali pa zaradi nemoči njihovega dokazovanja, se je zato občasno celo zdelo, da se je širjenje teh pojavov celo spodbujalo.386
3Konec leta 1992 sprejeti ZLPP se je do problematike divjega lastninjenja opredelil v 48. členu, ki se je glasil: »Pred začetkom preoblikovanja se v podjetjih ali v od njih odvisnih ali povezanih podjetjih, ki so se v času od 1. januarja 1990 do uveljavitve tega zakona, to je 5. decembra 1992 kakorkoli statusno preoblikovala, reorganizirala, brezplačno prenašala družbeni kapital ali ustanavljala in vlagala v nova podjetja, ali so prenašala posamezne poslovne funkcije na druga podjetja, opravi finančni, računovodski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja (v nadaljnjem besedilu: postopek revizije), če obstaja utemeljen sum, da je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine«.387 Leta 1995 je bila na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje388 ustanovljena Agencija RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (dalje Agencija za revidiranje), ki je opravljala revizijske postopke podjetij. Agencija je zaživela po dolgih porodnih krčih in številnih zapletih z razdelitvijo nekdanje Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) in v prvi vrsti naj bi dokončala delo APPNI. Prva direktorica je postala Alenka Kovač–Arh, ki je s svojim delom začela šele 7. avgusta 1996.389 Revizijo lastninskega preoblikovanja podjetij je Agencija za revidiranje lahko opravila le pri podjetjih, pri katerih postopek lastninskega preoblikovanja še ni bil končan, oziroma pri tistih, ki še niso bila vpisana v sodni register. Revizijo je morala opraviti na predlog organov za notranje zadeve, državnega tožilca, javnega pravobranilca, družbenega pravobranilca, Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, Slovenske razvojne družbe, Slovenskega odškodninskega sklada, Kapitalskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, upravičencev po predpisih o vračanju premoženja, Državnega zbora Republike Slovenije in organov lokalnih skupnosti, lahko pa je postopek revizije uvedla po uradni dolžnosti. O ugotovitvah je izdala revizijsko poročilo, ki ga je morala vročiti revidirani osebi, Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, družbenemu pravobranilcu, pristojnemu državnemu tožilcu, pristojnemu organu za notranje zadeve in tistemu od drugih upravičenih predlagateljev, ki je zahteval revizijo.390 Agencija je delovala vse do 1. avgusta 2004, ko je po Zakonu o ukinitvi Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij391 prenehala obstajati. V nedokončane pravde in upravne spore je v tem času namesto nje vstopilo in nadaljevalo z delom Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Pomembne informacije, ki osvetljujejo vzroke oškodovanja družbenega premoženja, vsebuje tudi gradivo Družbenega pravobranilca Republike Slovenije (podrobnosti o ustanovitvi so predstavljene v metodološkem uvodu). Ustanova družbenega pravobranilca je bila že v času prvih osamosvojitvenih aktivnosti Slovenije »dodobra zdesetkana«. Po mnenju namestnika družbenega pravobranilca Republike Slovenije Janeza Krnca gre tudi tej okoliščini pripisati razloge, zakaj se je na začetku devetdesetih let razbohotilo divje lastninjenje oziroma je po takrat veljavni zakonodaji šlo za sporne transakcije. Kot kot mnogi je tudi Krnc menil, da gre levji delež spornih privatizacij med drugim zanesljivo pripisati »neverjetnemu zavlačevanju pri sprejemanju Zakona o lastninskem preoblikovanju. Slednji je leta 1997 še zapisal: »Danes je pogosto slišati izjave, češ divja privatizacija je tekla po tako imenovanih Markovićevih zakonih. Če bi to bilo res, zanesljivo ne bi bila sporna, nezakonita. Dejansko se je le sklicevala na zakonsko nedorečeno Markovićevo zamisel o privatizaciji.«392
4Ko je ZLPP v začetku leta 1993 uzakonil tudi revizije predhodnega lastninjenja, je bil pretežni del spornih transakcij že končan. Zakonodajalec je tedaj različne oblike oškodovanj razdelil v dve skupini. Prvo je predstavljal tako imenovani 48. člen, kjer so bila v desetih alinejah opisana različna tovrstna domnevna oškodovanja, drugo pa je predstavljal 48. a-člen, ki je našteval deset primerov in za vsako oškodovanje podajal tudi kvantitativna merila. Z njimi je bilo mogoče natančno določiti vrednost oškodovanj in končno revidirani pravni osebi tudi po zakonu z odločbo naložiti izvršitev vseh potrebnih uskladitev za pravilno izkazovanje družbenega kapitala. Po vsebini, postopkih in pristojnostih je šlo za dve skupini povsem neprimerljivih oškodovanj, kar je v praksi ustvarjalo veliko nejasnosti. Prva skupina (48. člen) je bila v pristojnosti družbenega pravobranilca, druga (48. a-člen) pa v pristojnosti Agencije za revidiranje.393 V pristojnosti družbenega pravobranilca so bila torej le oškodovanja po 48. členu, pri katerih je zakon predvideval vlaganje tožb za njihovo odpravo, če revidirano podjetje v 30 dneh ni prostovoljno odpravilo očitanih oškodovanj. Po mnenju Janeza Krnca so bile tovrstne tožbe velika ovira, saj so zaustavljale lastninjenje in so končno lahko pomenile prehod družbenega kapitala v last in upravljanje Sklada Republike Slovenije za razvoj, slednje pa je pomenilo tudi izgubo pravice do avtonomnega lastninjenja.394 Družbeni pravobranilec je do konca leta 1996 pregledal 990 revizijskih poročil in ocenil, da je bila domneva o oškodovanju po 48. členu utemeljena v 39 odstotkih revizijskih poročil. Napačno bi bilo domnevati, da v preostalih 61 odstotkih ni bilo oškodovanj, saj je šlo za tista oškodovanja, ki niso bila v pristojnosti družbenega pravobranilca. Posebnost pri revizijah so bili primeri tako imenovanih vzporednih (pogosto se uporablja tudi izraz obvodna) ali by-pass podjetij.395 Ustanavljanje in delovanje by-pass podjetij je Anica Popovič, družbena pravobranilka Republike Slovenije, označila za »višjo obliko« oškodovanja družbene lastnine. Po njenem mnenju je šlo za znan in razširjen pojav ustanavljanja podjetij v zasebni lasti, ki so jih ustanovili delavci, zaposleni v družbenem podjetju, z istim ali podobnim predmetom poslovanja, za katerega je bilo registrirano družbeno podjetje. Največkrat sta bili obe podjetji (družbeno in zasebno) v istih poslovnih prostorih, imeli sta iste telefonske številke in iste vodilne oziroma pooblaščene delavce, s tem da praviloma v zasebnem podjetju ni bil nihče zaposlen. Med seboj sta imeli podjetji sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, po katerih je zasebno podjetje v svojem imenu sklepalo posle, ki jih je nato opravilo družbeno podjetje oziroma ustanovitelji zasebnega podjetja, ki so bili hkrati v delovnem razmerju v družbenem podjetju. Zasebno podjetje je nato izdalo račune, pobralo maržo in še kaj. Na ta način je zasebno podjetje začelo izrinjati družbeno podjetje s trga, prevzemalo njegove posle in ga s tem ukinjalo oziroma se je družbena lastnina spreminjala v nekakšen premoženjski sklad, ki je služil temu, da je polnil žiroračun zasebnega podjetja in žepe ustanoviteljev vse do svojega izničenja. Ker so zasebno podjetje oziroma lastniki torej pridobivali dobiček na račun družbene lastnine s prepovedano preusmeritvijo poslovanja in finančnih tokov od družbenega podjetja nase, je šlo v tem primeru za izrazito »divjo privatizacijo«.396 Do konca leta 1996 je bilo skupno ugotovljeno 215 by-pass podjetij ali povprečno dve by-pass podjetji na vsako revidirano podjetje, v katerem so se odločili za takšno obliko predhodnega lastninjenja. Ob podatkih o številu by-pass podjetij samo domneva o organiziranju by-pass podjetja še ne pove veliko. Dejanska oškodovanja v teh primerih so namreč segala od by-passov, pri katerih je šlo le za potencialno možnost oškodovanja, do druge skrajnosti, ko so tako rekoč vse poslovne funkcije in pripadajoče učinke z različnimi spornimi transakcijami prenesli na by-pass podjetja. Matičnemu podjetju je v teh primerih ostala največkrat le še pravica razpolaganja z večjo ali manjšo vrednostjo družbenega kapitala, praviloma z vrednostjo nepremičnin. Revizijska poročila družbenega pravobranilca Republike Slovenije so kazala na to, da so se med omenjenima skrajnostma v praksi uveljavile številne izpeljanke različnih zamisli oziroma modelov predhodnega lastninjenja, ki so se med drugim razlikovali predvsem po dejansko izpeljanem obsegu »divje« privatizacije. Slednja se je po mnenju Krnca z organiziranjem by-pass podjetij nadaljevala tudi po 31. decembru 1992, saj so bile včasih po tem roku izpeljane celo odločilne divje privatizacijske transakcije, vendar glede na zakonsko ureditev, zapisano v ZLPP, vse do ustanovitve Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij leta 1996, torej po skoraj triletnem obdobju, ni bilo mogoče uvesti ustrezne revizije predhodnega lastninjenja, niti ukrepati po ZLPP.397 Eno od »višjih oblik« oškodovanja družbene lastnine v začetku devetdesetih let oziroma do sprejetja ZLPP, kot je to poimenovala Popovičeva, je predstavljal tudi brezplačen prenos družbenega kapitala, ki se je skliceval na drugi odstavek 145. člena Zakona o podjetjih iz leta 1990. Opisan prenos kapitala, pa četudi je bil opravljen med podjetji, ki so bila v družbeni lasti, je bil nezakonit. Na ta način so namreč mešana podjetja postala lastniki družbene lastnine v družbenih podjetjih in posredno s tem tudi že lastninila družbena podjetja brez zakona o lastninjenju, kar je bilo nedopustno in nezakonito.398 Glede »spornega lastninjenja« je Anica Popovič oktobra leta 1992 v enem izmed svojih člankov zapisala: »Veliko več reda na področju lastninjenja bi bilo, ko bi bil Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije na podlagi zadolžitve Skupščine Republike Slovenije v Ustavnem zakonu z dne 23. januar 1991 predpisal kriterije, po katerih bi Agencija Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanja prenove podjetij lahko kontrolirala in izdajala soglasja za izdajo internih delnic. To danes v letu 1992 sicer ni več pomembno, ker ni možno več izdajati internih delnic po tako imenovanem Markovićevem zakonu, vendar je bil izvirni greh spočet že z nesprejetjem navedenih kriterijev, ker je bila tako privatizacija družbene lastnine možna že od vsega začetka brez zadostnih pravil in predpisov, kar velja še za današnje obdobje, saj na primer zlovešči 145. b-člen Zakona o podjetjih, ki velja od 18. avgusta 1990 in omogoča brezplačno prenašanje družbene lastnine po mili volji, ni bil s strani slovenskega parlamenta ne razveljavljen in ne dopolnjen kljub številnim opozorilom. Ustavno sodišče je sicer 28. novembra 1991 dalo embargo nad njegovo uporabo, vendar še do danes ni sprejelo ocene o ustavnosti oziroma zakonitosti te določbe in seveda tudi ne o posledicah.«399 Sploh so vsi pozivi po ukrepih za obvarovanje družbene lastnine pri politiki naleteli na gluha ušesa. Parlament 16. maja 1990 ni dal podpore vladi pri predlogu o oblikovanju poziva slovenski javnosti za zavarovanje družbenega premoženja. Takratna razprava v skupščini se je končala s splošno ugotovitvijo, da problema razprodaje in kraje družbene lastnine ni in da je zato sprejemanje takšnih pozivov nepotrebno. Kasneje je bila kljub temu oblikovana komisija (tako imenovana Toplakova komisija400) za preučevanjepojavov oškodovanja družbenega premoženja, a predvsem po načelu »če nočeš česa rešiti, oblikuj komisijo«, kar se je kasneje tudi izkazalo, saj je komisija prenehala z delovanjem brez rezultatov. Avgusta 1990 je vlada pripravila zakon o varovanju družbenega premoženja, vendar ga na ustreznem sekretariatu niso uspeli »konkretizirati«. Septembra 1990 so bili zavrnjeni tudi predlogi za sprejem ustavnih zakonov z ugotovitvijo, da bi njihov sprejem zavrl pozitivne premike v gospodarstvu in mu povzročil škodo, v primeru da bi takšne zlorabe obstajale, pa naj vanje posežejo organi pregona. Vzporedno s tem dogajanjem so postale skoraj »bogokletne« izjave in opozorila o razširjenosti in posameznih oblikah pojava »divjih privatizacij«, posebej še potem, ko je bil sprejet ustavni amandma XCVI k Ustavi Republike Slovenije in je Agencija Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij decembra 1990 oblikovala in kasneje dopolnjevala strokovna stališča do uporabe različnih zakonskih osnov za preoblikovanje podjetij, ki so poslovala z družbenim kapitalom. Razprave o tem »so požele posmeh ali pa so bile opredeljene kot osebni napadi na posameznike, skupine in podjetja«, saj takšnih »družbeno nezaželenih nezakonitih oblik privatizacije sploh naj ne bi bilo«. Velik del krivde za številna oškodovanja lahko pripišemo prav politiki in njenemu ignorantskemu obnašanju do tega problema. Kot je leta 1992 zapisala Alenka Žnidaršič Kranjc, pa so v predvolilnem času leta 1992, podobno kot pred volitvami leta 1990, teze o divjih privatizacijah kar naenkrat znova postale aktualne.401
5V obdobju od 1. januarja 1990 do 31. decembra 1992 je prišlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 86.174 milijonov takratnih slovenskih tolarjev. Sama številka nam seveda pove izjemno malo. S pomočjo izračuna oziroma revalorizacije denarnega zneska402 pa pridemo do zelo zanimive vsote. Vrednost zgoraj omenjenega revaloriziranega zneska na dan 2. oktober 2008 znaša 1.238.454.581,87 evrov.403 Pri izračunu se upošteva gibanje indeksov cen v obravnavanem obdobju, ki so bili merilo inflacije. Znesek je visok, posebej če predpostavimo, da vsa oškodovanja in kazniva dejanja niso bila odkrita. Naj samo informativno dodamo, da je proračun Republike Slovenije za leto 1992404 znašal dobrih 174 milijard slovenskih tolarjev oziroma dobre 2,5 milijarde evrov (revaloriziran znesek).405 Vsekakor se je majhen del prebivalstva v tem obdobju zelo okorostil. Največja oškodovanja so bila posledica neutemeljenega odpisa terjatev, nepravilne delitve dobička in neodplačanega prenosa kapitala.
6Zaradi zapletov in dolgotrajnega sprejemanja privatizacijske zakonodaje sta bili decembra 1990 ustanovljeni dve državni ustanovi, da bi nadzorovali in urejali izvajanje privatizacije v Sloveniji in pomagali pri njej. Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila, potrjevala privatizacijske programe in kasneje opravljala tudi revizijske postopke za obdobje pred ZLPP. Sklad Republike Slovenije za razvoj pa je prestrukturiral podjetja. Postal je tudi lastnik podjetij, lahko se je pogajal in podpisoval prodajne pogodbe. Preden je bila sprejeta privatizacijska zakonodaja, je Sklad za razvoj tudi prejemal izkupiček od prodaj in ga vlagal naprej. Privatizacije, ki so potekale pred sprejetjem ZLPP, so bile izvedene po zveznem zakonu o družbenem kapitalu in zakonu o podjetjih. Zakon je dajal podjetjem (to je delavskim svetom in vodstvu) pravico, da se odločijo, ali bi se privatizirala ali ne. V tem okviru ni bila možna privatizacija podjetij proti njihovi volji. Že leta 1991 se je pokazalo, da je stara jugoslovanska zakonodaja neustrezna. Sprejeta so bila dopolnila k zakonu, da bi upravi in delavcem preprečili kupovanje podjetij po izjemno nizkih cenah. Dodaten nadzor nad procesom je vlada zaupala Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo. Osnovna načela nadzora privatizacijskih transakcij, ki ga je izvajala Agencija, so bila: postopek mora biti konkurenčen in transparenten, računski izkazi podjetij morajo biti revidirani in njihova sredstva ocenjena, pravica do glasovanja in delitve dobička se deli med lastniki sorazmerno vrednosti vložka. Po drugi polovici 1992 je bilo tako rekoč za vse transakcije pred registracijo na sodišču potrebno pisno soglasje Agencije. V enem letu je bilo pregledanih okoli 1000 primerov in skoraj 800 je bilo odobrenih. Večinoma je šlo za reorganizacijo podjetij v družbeni lasti in delne privatizacije s prodajo dela sredstev ali delnic. Pogosto pa so taki posli predstavljali prve korake pri celoviti privatizaciji velikih podjetij.406
1Podjetništvo je igralo izjemno pomembno vlogo v razvoju in prestrukturiranju tržnega gospodarstva in je eno največjih in najpomembnejših družbenorazvojnih ekonomskih dejavnikov sodobnega časa.407 Obstaja vrsta definicij podjetništva, čeprav so si v svojem bistvu podobne. Omenimo le dve. Prva se glasi: »Podjetništvo je poskus ustvariti dodano vrednost s pomočjo odkrivanja poslovnih priložnosti, obvladovanja tveganja, ki ustreza tej priložnosti, in s pomočjo komunikacijskih in poslovodnih (menedžerskih) sposobnosti in znanja mobilizirati človeške, finančne in materialne vire, potrebne za uspeh podjetja.«408 Druga pa pravi: »Podjetništvo lahko definiramo kot proces, ki poteka med človekom, idejo in viri, podjetje pa je mesto, kjer se ta proces uresničuje. Bistvo podjetništva je povečanje dodane vrednosti v podjetju, pri kateri je ključen element priložnost oziroma taka uporaba sredstev, ki jo trg visoko ceni.«409 Podjetništvo je bistvenega pomena za delovanje tržnega gospodarstva, še posebej ob strukturnih spremembah, značilnih za obdobje prehoda na višjo raven razvoja ali iz enega družbenega sistema v drugega, kakor se je zgodilo v Sloveniji. V obdobjih strukturnih sprememb gospodarska rast, ki temelji na obstoječi industriji in trgih, praviloma stagnira, rast pa postane še bolj odvisna od ustvarjanja novih trgov in dejavnosti, kar pa je ravno značilnost podjetnikov.410 Dinamičen podjetniški sektor je bil, in to velja še danes, ključen za gospodarski razvoj. Podjetništvo je igralo pomembno vlogo tudi pri ustvarjanju novih delovnih mest. S tem je prispevalo tudi h gospodarski uspešnosti in socialnemu položaju. Ustvarjanje in rast novih podjetij sta krepila konkurenčnost med obstoječimi podjetji, ustvarjala sta nove ideje in inovativne pristope in tako vodila k bolj pestri izbiri ter večji vrednoti proizvodov in storitev za potrošnike. Krepitev podjetništva je igrala pomembno vlogo tudi pri spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in rasti zaposlenosti zlasti v regijah, ki so zaostajale v razvoju.411 Na razvoj podjetništva in ustanavljanje novih podjetij vplivajo predvsem trije dejavniki, in sicer ugodni makroekonomski pogoji, dobro načrtovani in izvajani državni programi in ugled podjetniške kariere v družbi. Sila pomembno vlogo je imela trgovinska politika. Ta je lahko s svojim delovanjem ali olajševala ali oteževala dostop malim in srednje velikim podjetjem na trge njihovih proizvodov. Države z večjo podjetniško aktivnostjo imajo boljše možnosti za gospodarski razvoj, saj so fleksibilnejše pri mobilizaciji virov ter uvajanju novih izdelkov in storitev. Kolikor bolj dinamično in razvito podjetniško okolje ima država, toliko bolj je zanimiva za tuje vlagatelje.412 Posebej je treba izpostaviti vlogo mikro, malih in srednje velikih podjetij (MSP). Vloga oziroma razvoj tega sektorja je bila zelo pomembna. V Sloveniji podpora MSP nima dolge tradicije. Po osamosvojitvi Slovenije je država največ sredstev namenjala reševanju velikih podjetij, politika spodbujanja MSP pa je bila v devetdesetih letih bila spremenljiva in neodločna. A dejstvo je, da so ravno MSP priznana kot potencialno najbolj dinamičen del gospodarstva, saj so v svojem delovanju pogosto bolj prilagodljiva kot velika podjetja. Tovrstna podjetja so tudi glavni generator gospodarske rasti in novih delovnih mest.413
2Podjetja so bila v času Jugoslavije v tako imenovani »družbeni lasti« in so pripadala celotni družbi. Delavski sveti so igrali vlogo lastnika in skupaj z vodstvom podjetja predstavljali glavne upravljavce podjetij v družbeni lasti. Slovenska podjetja so torej delovala v nekakšnem tržnem sistemu, ki se je zelo razlikoval od centralnega planiranja v drugih komunističnih državah. Prav ti pogoji so spodbujali razvoj menedžerskih sposobnosti.414 Veliko večino sprememb v gospodarskem sistemu Slovenije lahko povežemo z odpravo družbene lastnine gospodarskih podjetij. Način oblikovanja družbene lastnine in njene izpeljave ni toliko vplival na oblikovanje gospodarskih podjetij, temveč je odločilno vplival na razvoj bank, drugih finančnih ustanov in trgov kapitala. Prek vpliva na institucije in trge pa je vplival tudi na varčevanje in oblikovanje kapitala.415 V Sloveniji so se vrata podjetništvu odprla leta 1988, ko je bilo zakonsko omogočeno ustanavljanje zasebnih podjetij in ko se je začela privatizacija obstoječih podjetij.416 Leta 1988 sprejeti Zakon o podjetjih417 je med drugim omogočil začetek vključevanja privatnega kapitala v podjetniški sektor, dovoljeval udeležbo tujega kapitala v družbenih podjetjih in odpravil družbeno lastnino kot edino obliko lastnine. Poleg družbenih je predvidel tudi zasebna, pogodbena in mešana podjetja v obliki delniških družb, družb z omejeno odgovornostjo, komanditnih družb in družb z neomejeno solidarno odgovornostjo članov. Zakon o podjetjih je povzročil različno sestavo podjetij. Najštevilčnejša so bila podjetja, katerih lastnik je bila še vedno »družba«, medtem pa je glavni organ ostal delavski svet (do spremenjenega in dopolnjenega podjetniškega zakona avgusta 1990). Drugo obliko podjetja so predstavljala podjetja z značilnostmi plansko-tržnega sistema z napako. To so bila podjetja, v katerih so odpravili prepoved, da bi nekdo imel trajno udeležbo v premoženju. Tretja oblika so bila novoustanovljena podjetja, ki so imela značilnosti kapitalističnega podjetja. Uprave posameznih podjetij so si prizadevale prilagoditi se novim razmeram. V Iskri, največji slovenski sestavljeni organizaciji združenega dela, so konec leta 1989 ugotovili, da bo treba za izboljšanje razmer in preživetje izpeljati decentralizacijo ter potegniti črto med korporacijsko in podjetniško strategijo. V podjetjih so se začeli zavedati, da je treba začeti gospodariti in misliti podjetniško in tržno.418 Po tem zakonu se je podjetništva lahko lotil vsak, ki je bil dovolj pogumen in je vložil svoj čas in kapital za tvegano obdobje preživetja, dokler z redno dejavnostjo ni začel ustvarjati dobička. Pozitivno je na razmah podjetništva vplivala tudi ukinitev predpisa o omejenem številu delavcev v privatnih podjetjih in ukinitev zemljiškega maksimuma.419 Spremembe je prinesel tudi avgusta 1990 sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih. Ta je med drugim določal tudi ukinitev delavskih svetov. Pristojnosti, ki jih je imel delavski svet, so se tako prenesle na skupščino podjetja, upravni odbor in na direktorja. Spremenjeni zakon iz leta 1990 je med drugim odpravil ločitev med pravico do lastnine in pravico do upravljanja lastnine. Po novem je pravica do upravljanja izvirala le iz lastninske pravice.420 Dve leti pred tem je bil sprejet sprejet Obrtni zakon,421 ki je odpravil omejitve zaposlovanja v obrtniškem sektorju. S kasnejšo liberalizacijo mednarodne trgovine in ureditvijo deviznega trga je bila omogočena hitra rast privatnega sektorja, predvsem v trgovini.422 Pomembno je na razvoj in dogajanje vplival še Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom423 oziroma tako imenovani Markovićev zakon. S to zakonodajo sta bila sprožena dva procesa, ki sta začela spreminjati strukturo gospodarstva iz tipične socialistične strukture v strukturo, značilno za tržna gospodarstva. Šlo je za polnjenje vrzeli v tistem delu strukture gospodarstva, ki jo v tržnih gospodarstvih zavzemajo majhna in srednja podjetja. Prvi proces je bilo množično nastajanje majhnih podjetij, drugi proces pa je bilo drobljenje velikih podjetij, ki jih je zlasti po letu 1990 veliko razpadlo.424 Oba procesa sta v naslednjih desetih letih povzročila obsežen premik zaposlenih iz velikih podjetij v mikro in majhna podjetja. To pomeni, da je veliko število ljudi našlo poslovne priložnosti zunaj obstoječih podjetij, kjer so bili zaposleni. Nastalo je veliko število novih podjetnikov, kar je povzročilo veliko spremembo v videnju ljudi o možnih poteh svoje delovne kariere. Psihološko je postalo povsem sprejemljivo kroženje ljudi iz ene organizacije v drugo in iz ene ekonomske aktivnosti v drugo. Nekdo, ki je začel kot direktor v starem podjetju, je npr. ustanovil svoje podjetje, šel nato v državno službo, se kasneje pridružil še mednarodni svetovalni skupini in na koncu zopet ustanovil podjetje. Postalo je tudi povsem sprejemljivo biti začasno nezaposlen. Fleksibilnost zaposlovanja se je močno povečala, in če je šlo za dobre poslovne priložnosti, so bili ljudje pripravljeni delati tudi na drugem koncu Slovenije oziroma celo drugod po svetu. Vse več ljudi je bilo zaposlenih v majhnih in srednjih podjetjih in vse več je bilo samostojnih podjetnikov. Rast dodane vrednosti je izvirala skoraj izključno iz sektorja majhnih in srednjih podjetij, ki so iz majhnih preraščala v srednja in velika.425 Kot zanimivost navedimo podatek, da je bila leta 1990 zabeležena zelo visoka stopnja rasti števila podjetij, in sicer kar 1048-odstotna.426
3Ena od novosti je bila tudi ustanovitev borze v Sloveniji po skoraj sedemdesetih letih. Vzpostavitev trga kapitala in ustanovitev borze sta leta 1989 omogočila Zakon o vrednostnih papirjih427 in Zakon o trgu denarja in trgu kapitala.428 26. decembra 1989 je bila namreč ustanovljena Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, delniška družba v lasti delničarjev – borznih članov. Zaradi vseh lastnosti borznega delovanja z vrednostnimi papirji je igrala Ljubljanska borza pomembno vlogo v procesu lastninskega preoblikovanja slovenskega gospodarstva. Njene najpomembnejše naloge in vloga v procesu lastninskega preoblikovanja v Sloveniji so bile: oblikovanje in odkrivanje »poštene«, tržne cene delnic delniških družb ter preglednost koncentracije lastništva v primerih združevanja ali prevzemov družb, oblikovanje in uveljavljanje pravil in postopkov za pošteno trgovanje, enakomerna obveščenost vseh udeležencev trga in izobraževanje investitorjev in izdajateljev ter splošna skrb za razvoj delniške kulture v Sloveniji. V procesu privatizacije slovenskih gospodarskih družb je borza uspešno odigrala predvsem vlogo na sekundarnem trgu delnic privatiziranih podjetij. Organizirano borzno trgovanje je omogočilo prestrukturiranje lastništva omenjenih družb, vključno s preglednostjo trga na področju združitev in prevzemov podjetij. Prvo podjetje iz procesa lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je bilo vključeno v trgovanje na borzi, je bilo Kolinska Ljubljana d. d., in sicer 8. januarja 1996. Do konca junija 1996 je bilo takih podjetij že štirinajst. S povečevanjem števila družb in njihove tržne vrednosti se je neprestano povečeval tudi obseg prometa (od 33,9 milijarde SIT leta 1996 na 122,7 milijarde SIT v prvih enajstih mesecih leta 1999). Od januarja 1998 je borza postala tudi mesto trgovanja z delnicami pooblaščenih investicijskih družb.429 Slovenska vlada je že na začetku devetdesetih let ocenila, da bo treba za pospešitve razvoja malega in srednje velikega podjetništva uvesti posebne oblike finančne podpore, in je z Zakonom o razvoju malega gospodarstva omogočila ustanovitev Javnega sklada za razvoj malega gospodarstva, ki je malim in srednje velikim podjetjem ponudil spodbude v obliki posojil, neposrednih investicij v podjetniško infrastrukturo, subvencije obrestnih mer za bančna posojila in garancije. Na razvoj malega podjetništva je vplival tudi Zakon o razvoju malega gospodarstva,430 ki je bil sprejet leta 1991. Ta je zagotavljal pomoč pri ustanavljanju podjetij, poenostavljene upravne postopke in določena sredstva financiranja ter dal podlago za nastanek sklada za razvoj malega gospodarstva in pospeševalnega centra za malo gospodarstvo.431
4Na lokalni ravni so bili oblikovani številni skladi in oblike financiranja iz občinskih proračunov, vendar so bila sredstva za mikrokredite in subvencioniranje obrestnih mer s tega naslova skromna. Leta 1992 je bil ustanovljen tudi Pospeševalni center za malo gospodarstvo.432 Zakonodaja ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let je omogočala hitro rast števila novih podjetij, saj od ustanoviteljev ni zahtevala večjega ustanovnega kapitala. To je imelo slabe posledice za ekonomsko varnost investitorjev in poslovnih partnerjev. Kasneje sta odločilno na potek oziroma razvoj podjetništva vplivala še kasneje sprejeta Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij433 in Zakon o gospodarskih družbah.434 Zakon o gospodarskih družbah je bil sprejet leta 1993 in je bil kasneje še večkrat noveliran v obliki sprememb in dopolnitev. Vsi ti zakoni so vplivali in bili podlaga za dejanski razvoj podjetništva. Povprečna letna stopnja rasti števila podjetij v obdobju 1991–1993 je bila kar 47-odstotna.435 Pomembno je omeniti še nov Obrtni zakon436 iz leta 1994. S tema zakonoma se je spremenilo vedenje podjetnikov pri izbiri pravne oblike njihovega poslovanja. Zakon o gospodarskih družbah je vpeljal enotno zakonsko ureditev za vse gospodarske subjekte in s tem odpravil ločevanje na podjetniški in obrtniški sektor ter med drugim predpisoval tudi višji ustanovni kapital za ustanovitev družbe z odgovornostjo. Drugi predpisi pa so poleg tega postavili zelo visoke knjigovodske in računovodske zahteve. Dinamika ustanavljanja podjetij se je po letu 1993 upočasnila. To je bila posledica izčrpanega dela podjetniškega potenciala in večje konkurence na omejenem trgu, kjer je bilo vse težje najti prave poslovne priložnosti, in posledica zahtev države po večjem ustanovnem kapitalu za ustanavljanje kapitalskih družb.437 Zakon o gospodarskih družbah in Obrtni zakon sta torej uveljavila spremenjeno pravno-organizacijsko strukturo malega gospodarstva, sprožila obsežen proces preoblikovanja in organizacijskega prilagajanja in tako malim gospodarskim enotam povzročila veliko administrativnih težav.438 Kot že omenjeno, je bil Zakon o gospodarskih družbah še večkrat noveliran. Najobsežnejša in najcelovitejša je bila novela Zakon o gospodarskih družbah – F (ZGD – F) iz leta 2001,439 ki je bila pomembna za uskladitev z evropskim pravom družb ter zaradi notranje uskladitve in dopolnitev primarnega zakona iz leta 1993.440 Po ZGD – F, ki je urejal pravice in obveznosti gospodarskih subjektov, so se podjetja delila na mala, srednja in velika podjetja po naslednjih treh kriterijih:
5Razdelitev podjetij glede na število zaposlenih je potekalo v Sloveniji po približno enakih kriterijih kot v EU. Večje razlike v kriterijih so obstajale pri določitvi v velikosti prihodkov od prodaje in vrednosti aktive podjetij.441 Gospodarske družbe so od leta 1994 dalje vodile računovodske evidence v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah in slovenskimi računovodskimi standardi (SRS). V obdobju 1994–2002 se je število družb vsako leto (razen v letih 1999 in 2001) povečevalo, število zaposlenih pa (razen v letih 1995, 1999, 2000 in 2001) zmanjševalo. Leta 2002 je bilo v primerjavi z letom 1995, ko so bile družbe prvič razvrščene po »Standardni klasifikaciji dejavnosti« 4442 več družb. Od tega jih je bilo 2201 več v dejavnostih nepremičnin, najema in poslovnih storitev, 1127 v gradbeništvu in 775 v predelovalnih dejavnostih. Največ jih je bilo še vedno v dejavnosti trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe, vendar kar za 1450 manj kot leta 1995, in to je pomenilo tudi 15.436 manj zaposlenih v teh dejavnostih. V predelovalnih dejavnostih, kjer je bila skoraj polovica vseh zaposlenih, jih je bilo celo 23.413 manj, več pa jih je bilo predvsem v dejavnosti nepremičnin, najema in poslovnih storitev, in sicer 9626 več. Prav tako jih je bilo 4627 več v gradbeništvu. Poslovanje družb je postalo pozitivno leta 1998. To je pomenilo, da so bili čisti dobički večji od čistih izgub. Leta 2002 so morale družbe pri svojem poslovanju upoštevati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah ter nove slovenske računovodske standarde. Leta 2002 so gospodarske družbe izkazale 215.498 milijonov slovenskih tolarjev čistega dobička, kar je bilo največ v obdobju 1994–2002. Skoraj polovico vrednosti celotnega neto čistega dobička leta 2002 so ustvarile družbe iz predelovalnih dejavnosti, 23,6 odstotka iz dejavnosti trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe ter 16,5 odstotka iz dejavnosti nepremičnin, najema in poslovnih storitev.442
6Gospodarski položaj v prvi polovici leta 1990 je bil dobesedno agonija. Velik del podjetij je poslovalo z izgubami. Nelikvidnost je paralizirala delovanje tudi tistih delov gospodarstva, ki so sicer imela vse pogoje za uspešen razvoj. Medpodjetniška zadolženost je bila izjemno velika, razen tega se je »pluralizacija« lastnine zreducirala na brezobziren grabež, ki je lahko ostajal civilno in kazensko nekaznovan le v »socialističnem« pravnem sistemu.443 Treba je poudariti, da je država po osamosvojitvi največ sredstev namenjala reševanju velikih podjetij, medtem ko je bila politika spodbujanja mikro, malih in srednje velikih podjetij v devetdesetih letih spremenljiva in neodločna. Takšno stanje se je začelo spreminjati z začetkom izvajanja Evropske listine za mala podjetja, z vključitvijo Slovenije v evropske programe spodbujanja mikro, malih in srednje velikih podjetij, s sprejemom Programa ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti ter Zakona o podpornem okolju za podjetništvo,444 ki je bil sprejet šele marca 2004.445 Leto 1991 je bilo prelomno z družbenopolitičnega in državnopravnega vidika. Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1989 in novi Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 sta pomenila prehod v nov sistem tržnega gospodarstva in družbenoekonomske ureditve z jasnimi lastninskimi temelji. Te spremembe so močno posegle na področje delovnih razmerij in socialne politike. Namesto asociativnih delovnih razmerij je bilo zopet uveljavljeno klasično razmerje med delodajalcem in delavcem, ki ga je zaznamoval konflikt med kapitalom in delom. Odkar je bilo od leta 1990 delovno razmerje zopet dvostransko, je bil delodajalec dolžan delavcu izplačati s pogodbo določeno plačo. Plača je bila strošek, ki ga je moral delodajalec izplačati najprej, pred vsemi drugimi stroški. To je bila ena od ključnih sprememb s področja delovnih razmerij in socialne politike leta 1991 sploh. Po osamosvojitvi in ustanovitvi lastne države je slovenska socialna politika postala državna. Slovenija je postala tudi subjekt mednarodnega delovnega prava in stopila na pot lastnega razvoja delovnopravne zakonodaje na podlagi lastne slovenske ustavne ureditve.446 Na novo nastala mala podjetja, ki so vključevala podjetja z do 50 zaposlenimi, najpomembnejši vir ustvarjanja neto delovnih mest in da bi brez nastanka tega sektorja ob odprtem gospodarstvu, ki je prisililo velika podjetja, da so racionalizirala zaposlitev, imela Slovenija ogromno nezaposlenost. Od leta 1990 se je število aktivnega prebivalstva zmanjšalo z 944.932 na 866.721. Ta upad je bil posledica hitrejšega upokojevanja, emigracije, prostovoljnega odhoda iz aktivnega prebivalstva in povečanega števila dijakov in študentov. Obenem pa je število brezposelnih naraslo od 55.441 na 119.799.447
7V slovenskih podjetjih, kjer so imeli sposobne kadre in pravo poslovno orientacijo, so se uspeli obdržati na površju. Vprašanje je bilo, ali bodo ob pogojih gospodarjenja, tako v državi kot v svetu, sledila tehnološkemu razvoju. Podjetja, ki niso imela izdelane dolgoročne tržne usmeritve in niso bila usmerjena na svetovni trg, so v novih razmerah zašla v težave ali so celo propadla. Del neuspehov slovenskega gospodarstva gre pripisati že dalj časa trajajoči recesiji v svetu, a glavne vzroke je treba iskati doma, in ti so bili:
8V pogojih recesije gospodarstva se je po letu 1987 do leta 1998 vsako leto zmanjšalo število zaposlenih v gospodarstvu, upadal je indeks rasti industrijske proizvodnje, po drugi strani pa se je v istem obdobju izjemno povečalo število poslovnih subjektov. To je razvidno iz pregleda poslovnih subjektov po enotni klasifikaciji dejavnosti. Leta 1990 je bilo skupaj vseh poslovnih subjektov v gospodarstvu in negospodarstvu 83.565, leta 1996 pa 134.881. Največji porast je bil pri podjetjih in družbah. Število podjetij in družb se je povečalo od 14.597 na 52.580, to je za več kot trikrat (3,6 krat). Število podjetij se je povečalo celo v industriji, ki je bila v največjih težavah. Sicer je najbolj poraslo število podjetij in družb na področju financ, tehničnih in poslovnih storitev, prometa in zvez, gradbeništvu in trgovini.448 Slovensko gospodarstvo je imelo drugačno izhodišče od gospodarstev v drugih državah, in sicer so bile razlike predvsem v večjem deležu podjetij, ustanovljenih pred letom 1990, večjem deležu malih podjetij, močnem zasebnem sektorju pred privatizacijo, manj pomembni vlogi velikih podjetij z več kot 5000 zaposlenimi in večjimi problemi pri prestrukturiranju.449 V podporo MSP in podjetništvu so bile Obrtna zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije in Zavod RS za zaposlovanje. Po osamosvojitvi Slovenije je, kot rečeno, država največ sredstev namenjala reševanju nekaterih velikih podjetij, medtem ko je bila ržavna politika spodbujanja MSP in podjetništva precej spremenljiva in neodločna. Formalno je sicer podpirala nastajanje novih podjetij, vendar so dejansko prevladovali predvsem programi reševanja nekdanjih večjih družbenih podjetij, pozabilo pa se je na razvoj stimulativnega podpornega okolja za MSP. Nedoslednost podjetniške politike se je kazala tudi v nenehnih spremembah v resorju gospodarstva, saj so se obdobja samostojnega ministrstva za malo gospodarstvo in njegove vključitve v okvir širšega ministrstva izmenjavala. Politika razvoja MSP je delovala nedosledno in improvizirano, kar malemu gospodarstvu ni dajalo stalne in predvidljive opore. Prišlo je tudi do formalnega zaostrovanja pogojev za ustanavljanje podjetij in zmanjševanja davčnih spodbud za registracijo novih podjetij, kar je povzročilo zastoj v nastajanju novih podjetij v drugi polovici devetdesetih let in slabšanje podjetniške klime. Tudi za področje finančnega poslovanja podjetij je bila značilna neurejenost zakonodaje. Zastoj v nastajanju novih podjetij v drugi polovici devetdesetih let je bil vsekakor tudi posledica nedoslednosti in neodločnosti državne politike. Nastanek velikega števila občin sredi devetdesetih let je položaj podjetništva poslabšal. Razlog je bil v razpršenosti razvojnih sredstev, kar je seveda oteževalo razvoj podporne infrastrukture predvsem za MSP.450 Leta 1996 je bila v Sloveniji pripravljena prva Strategija razvoja malega gospodarstva, ki je predvidela vrsto ukrepov za izboljšanje poslovnega okolja MSP. Vsebina omenjene strategije je bila v Strategiji Republike Slovenije za vključitev v EU. Leta 2001 je bila izoblikovana nova Strategija razvoja MSP in podjetništva. Ta strategija je podjetništvu priznala osrednjo vlogo pri zagotavljanju razvoja, uvajanju strukturnih sprememb in izboljševanju konkurenčne spodobnosti slovenskega gospodarstva. Prav tako je pomembno mesto MSP in podjetništvu namenila Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001–2006. Tudi ta strategija je predvidevala številne ukrepe, ki bi jih za izboljšanje podjetniškega sektorja morala izvajati država. Leta 2002 je Vlada Republike Slovenije s podpisom tako imenovane Mariborske deklaracije priznala pomembnost principov Evropske listine za mala podjetja in pristopila k izvajanju Večletnega programa za podjetja in podjetništvo, predvsem za mala in srednje velika podjetja v obdobju od leta 2001 do leta 2005. S tem se je Slovenija enakopravno vključila v programe EU za ustvarjanje stimulativnega podjetniškega okolja, mrežo Euro-Info Centrov, izmenjavo najboljših praks med državami članicami s področja spodbujanja MSP in v evropske finančne programe za spodbujanje razvoja podjetništva in MSP. Po vstopu v EU so se Sloveniji odprle številne možnosti tudi na področju podjetništva. Med drugim je lahko črpala sredstva iz evropskih strukturnih skladov in drugih programov za podporo MSP in podjetništva, iz EU pa so izhajale tudi dejavnosti za odpravo administrativnih ovir. Tako je ministrstvo za gospodarstvo skušalo z antibirokratskim programom ustvariti stimulativno okolje za nastajanje in razvoj malih podjetij. Leta 2002 je ministrstvo za gospodarstvo objavilo Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2002–2006. Program ukrepov so sestavljali trije programski sklopi: program Znanje za razvoj, program Izboljšanje konkurenčnih sposobnosti podjetij in program Spodbujanje podjetništva in izkoriščanje podjetniških priložnosti. V razvojne programe ministrstva za gospodarstvo je bilo v obdobju od 2001 do 2003 vključenih približno 2500 podjetij z okoli 150.000 zaposlenimi v tržnem sektorju. Za te programe je bilo v povprečju na leto namenjenih približno 5 milijard slovenskih tolarjev, kar je predstavljalo manj kot 0,5 odstotka proračuna. Zakon o razvoju malega gospodarstva, ki je bil sprejet leta 1991, se je v praksi izkazal za pomanjkljivega in v neskladju z novo gospodarsko realnostjo. Tako je bil leta 2004 sprejet Zakon o podpornem okolju za podjetništvo,451 ki naj bi pomanjkljivosti Zakona o razvoju malega gospodarstva izboljšal. Od leta 2004 je Zakon o podpornem okolju za podjetništvo služil za vodenje podjetniške politike. Njegov osrednji cilj je bil vzpostavitev podjetniškega okolja, ki bi aktiviralo tako človeške kot tudi materialne in finančne vire za enostavno vstopanje in uspešno rast podjetij ter optimalno izkoriščanje podjetniških in inovacijskih potencialov v Sloveniji. Zakon je upošteval usmeritve Evropske listine za mala podjetja in je predstavljal osnovo za koriščenje sredstev iz strukturnih skladov. Določal pa je tudi vzpostavitev sistema različnih institucij za podporo MSP. Omeniti je treba še Enotni programski dokument za obdobje 2004–2006, ki ga je konec leta 2003 objavila Vlada Republike Slovenije. Med prednostnimi nalogami tega dokumenta je bilo na prvo mesto postavljeno spodbujanje podjetniškega sektorja in konkurenčnosti, kar je seveda kazalo na zavedanje pomena razvoja podjetništva za pospešitev gospodarskega razvoja s strani države.452
1Obdobje po letu 1990 oziroma t. i. tranzicijsko obdobje pomenljivo oriše tudi naslov dokumentarnega filma Zvezdana Martiča Kam so vse tovarne šle. Seznam tovarn, ki so propadle konec osemdesetih let minulega stoletja in po letu 1990, je zelo dolg. Prevent, Rog, Tam, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mura, Tovarna sladkorja Ormož, Toper, Iskra Delta, Iskra, Tobačna Ljubljana in Industrija usnja Vrhnika (IUV) so le del seznama.453 Čeprav jih do leta 1989 tako rekoč ni bilo, je število stečajev v tem, predvsem pa v letih 1990 in 1991 zelo naraslo. Prav gotovo so bili stečaji podjetij »prva, na zunaj najbolj nazorna in vidna posledica premikov v družbenoekonomskem sistemu«.454 Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji je bil v času samostojne Slovenije sprejet šele leta 1993455 (pred tem je veljal zakon pod istim imenom iz decembra leta 1989). V začetku leta 1989, ko je število stečajev nenadoma poraslo, je še vedno veljal Zakon o sanaciji in prenehanju organizacije združenega dela,456 ki je bil sprejet že leta 1986. Sama sprememba stečajne zakonodaje torej ni vplivala na povečanje števila stečajev podjetij. Predvsem podjetniški – mikroekonomski razlogi so se pokazali kot ključni dejavniki stečajev slovenskih podjetij. A ne zato, ker podjetja niso več poslovala dovolj racionalno, pač pa so v določenem trenutku preveliko število zaposlenih in preveliki stroški poslovanja postali ključno vprašanje v tako velikem obsegu podjetij, da so stečaji postali neizbežna posledica stanja v podjetju.457 Z gospodarsko krizo, posebej leta 1991, in z močnejšim delovanjem normalne tržne selekcije se je na drugi strani krepil tudi proces odmiranja neuspešnih podjetij. Skokovito je naraščalo število prijav za stečaj, ki jih je po zakonu o finančnem poslovanju vlagala Služba družbenega knjigovodstva (SDK).458 Stečaj je družbeno nezaželen pojav, ki povzroča gospodarstvu škodo predvsem takrat, kadar njegova posledica ni prerazporeditev ekonomskih dejavnikov iz manj v bolj produktivne namene, temveč je prenehanje poslovanja subjekta in uničenje proizvodnih dejavnikov, kar pomeni manjše družbeno produktivno premoženje, manjši družbeni proizvod in manjše število zaposlenih. Vsak stečaj pomeni škodo in vsak stečaj producira žrtve. Osnovni stečajni razlog je tako pri nas, kot tudi v večini evropskih pravnih sistemov, je dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost oziroma nesolventnost dolžnika. Nesolventnost v stečajnem smislu je za podjetje kritična in označuje kronično, nesolventno stanje. Podjetje se znajde v položaju, ko je osnovna vrednost sredstev, to je aktive podjetja, manjša od obveznosti podjetja. Poleg objektivnih razlogov za uvedbo stečajev pa so bili v naši praksi prisotni predvsem tudi subjektivni razlogi, zaradi katerih so podjetja sama dala pobudo za stečaj.
2V posameznih primerih so bile obveznosti podjetij tako majhne, da nikakor ne upravičujejo odločitve za stečaj. Pri družbeno nezaželenih pojavih v povezavi s stečaji je bilo kar 82 odstotkov vseh stečajev uvedenih v srednjih in velikih podjetjih. Treba je reči, da so bili mikroekonomski razlogi eden ključnih dejavnikov za stečaje slovenskih podjetij. Torej je bilo vprašanje, kdo bo lastnik in kako postati lastnik, temeljna skrb menedžmenta družbenih podjetij, ki je razmišljal o oblikovanju takšnih podjetij, ki bodo v spremenjenem okolju obvladljiva predvsem lastninsko in upravljavsko. Spremembe v družbenogospodarskem sistemu so imele pomembno vlogo tudi pri stečajih podjetij. Hitre spremembe v konceptih gospodarskega in političnega življenja, ki so jih spremljale hitre spremembe zakonodaje ali vsaj napovedi teh sprememb, so vnašale v družbo, posebej pa v gospodarstvo, zmedo, neurejenost, nejasno razmejitev dovoljenega od nedovoljenega, možnosti in podpiranje izkoriščanja lukenj v zakonodaji. Vse navedeno je v gospodarstvu in posledično v družbi povzročilo škodo, ki se je kazala v različnih oblikah, na primer v brezposelnosti, zmanjšanju produktivnega družbenega premoženja, begu kreativnih izobražencev v tujino, v razvijanju negativnih etičnih in moralnih norm, povečanju negativnih pojavov, pa tudi posameznih oblik kriminalitete.459
3Od julija 1991 do marca 1993 je 1522 podjetij, v katerih je bilo zaposlenih 125.698 delavcev, izpolnilo pogoje za uvedbo stečajnega postopka. Med njimi sta bili1002 zasebni podjetji z 2306 delavci. Takšnega števila podjetij ne more likvidirati ali preurediti nikakršna stečajna ureditev. Posegi, ki so potrebni, presegajo okvir in namene stečajne ureditve, njihovo vsebino pa je treba iskati v preureditvi dolžniško-upniških odnosov na narodnogospodarski ravni in v spremembah relativnih cen.460 Zanimiv je pregled, ki kaže na ustanovitve in prenehanje poslovnih subjektov. Leta 1991 je prenehalo poslovati največ poslovnih subjektov, in sicer 10.532. Zatem je bilo leta 1992 ustanovljenih kar 23.630 poslovnih subjektov. Ti podatki kažejo na veliko povezanost prenehanja in ustanavljanja poslovnih subjektov s sprejemanjem Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je bil objavljen 11. novembra 1992, in Zakonom o gospodarskih družbah, ki je bil objavljen 10. junija 1993.461
4Podjetje Talum Kidričevo (podjetje se je iz Tovarne glinice in aluminija – TGA Kidričevo v Talum Kidričevo preimenovalo leta 1992), ki ima v svetu aluminija sicer pomembno vlogo,462 se je na prehodu iz enega v drug družbenopolitični sistem borilo s številnimi težavami. Prvi mož podjetja Danilo Toplek je nekaj časa po nastopu mandata nove slovenske vlade 1990 o odnosu države in podjetja dejal: »Direktnih odnosov še nismo imeli, saj se naša vlada praktično šele seznanja s situacijo in z vodilnimi v posameznih podjetjih. Zagotovo pa bo vpliv glede na takšne vrste industrije, kot je v Kidričevem in podobnih infrastrukturnih objektih, zelo pomemben in prisoten. Čeprav slovenska vlada zatrjuje, da ne bo posegala direktno v gospodarstvo, sem prepričan, da bo slej ko prej spoznala, da bo na nekaterih področjih to vendarle potrebno.«463 Podjetje je imelo tudi večkrat blokiran žiroračun, in to ne enkrat. Prvo blokado so uspeli premostiti komaj 59. dan. Vzroki za resne težave in nezmožnost plačevanja so bili predvsem precenjena vrednost dinarja, težave zaradi odplačila domačih kreditov (vzrok so bile obresti, ki so bile od 35- do 45-odstotne) ter cena električne energije, ki je bila pri nas močno pretirana. Za primerjavo: v Nemčiji je znašala cena električne energije na tono aluminija 460 dolarjev, v kidričevskem podjetju pa kar 960 dolarjev!464 Direktor podjetja Danilo Toplek je o krizi, v kateri se je znašlo podjetje v času tranzicije, še dejal: »Aluminijska industrija v Sloveniji je v krizi, ki je posledica izredno poslabšanih domačih gospodarskih razmer in že dalj časa trajajoče nizke cene na svetovnem tržišču!«465 Podjetje so redno obiskovali državni funkcionarji in vse več je bilo politikov, ki so kljub različni strankarski pripadnosti razmišljali v prid temu okoli 2000-članskemu delavskemu kolektivu.466 Podjetje je prebrodilo vse krize, se leta 1998 lastninsko preoblikovalo v delniško družbo in je še danes izjemno uspešno.467 Prav tako je v veliko krizo v času tranzicije zašlo eno najpomembnejših slovenskih podjetij v živilski industriji Perutnina Ptuj. Tako je Alojz Gojčič, nekdanji predsednik poslovodnega odbora Perutnine, o prehodnem kriznem obdobju dejal: »Če se ekonomski odnosi v Jugoslaviji prekinejo, pomeni to za Perutnino izredno težek položaj. Jugoslovanski trg nam je potreben, brez njega ne preživimo. Perutnina je bila v osnovi vselej slovenska, jugoslovanska in svetovna firma. V Jugoslavijo izvozimo 20–30 odstotkov proizvodnje.«468 Prvi mož Perutnine Roman Glaser pa je dejal: »Tako kot za vse slovensko gospodarstvo je bilo leto 1991 težko tudi za Perutnino Ptuj. Na naš položaj so vplivali problemi z likvidnostjo, izguba jugoslovanskega trga, padec standarda naših kupcev, pa še nekaj vzrokov je. Je pa kljub temu leto 1991 Perutnina prebrodila dokaj normalno tako v proizvodnem kot finančnem poslovanju. Niti enkrat nismo imeli blokiranega računa.«469 Kot Talum Kidričevo je tudi Perutnina Ptuj prebrodila krizno obdobje in prehod iz enega v drug družbenopolitični sistem, se lastninsko preoblikovala v delniško družbo leta 1997 in je še danes izjemno uspešno slovensko podjetje.470
5Še decembra leta 1991, ko so se že odpirala vrata mednarodnemu priznanju Slovenije, so bila pričakovanja slovenskih direktorjev majhna, strah pa velik. Še posebej pri tistih, ki jih je prizadel zakon o denacionalizaciji. Direktorji uspešnih slovenskih podjetij niso bili zadovoljni z odnosom, ki ga je imela do njih oblast. V anketi, izvedeni sredi decembra 1991, so izpostavili, da jim je vlada dala le »iskrico upanja in nič več«. Z izjemo tistih, ki so dolga leta gradili izvozno strategijo, so se čutili nemočne, nebogljene, nekateri celo kot »goli fičfiriči«.471 To pa zato, ker niso poznali pogojev gospodarjenja v prihodnje in ker niso vedeli, kako bo teklo lastninsko preoblikovanje njihovih podjetij. Vladi so svetovali, naj se ne izčrpava v političnih razpravah, temveč se rajši loti »praktičnega dela«. Tudi najuspešnejši direktorji, kot je bil direktor Krke Miloš Kovačič, so se čutili preveč »odmaknjeni« od političnih odločitev, politika jih ni »kaj prida upoštevala« in je niso zanimale njihove izkušnje, kako »zastaviti uspešno gospodarsko strategijo«.472 Kljub začetnim težavam in črnogledosti je tudi Krka prebrodila tranzicijsko krizo. Postopek lastninskega preoblikovanja Krke je bil zaključen decembra 1996, ko se je registrirala kot delniška družba. S tem je prišla v last 75.000 delničarjev in je ena največjih delniških družb v Sloveniji. Omenimo še eno uspešno mednarodno podjetje s sedežem v Velenju – Gorenje d. d. Prestrukturiranje in lastninska preobrazba tega podjetja sta potekala v letih 1991–1996. Čeprav ga je močno prizadela izguba jugoslovanskega trga, je na drugi strani v tem obdobju ustanavljalo podjetja v tujini. Predvsem v Vzhodni Evropi, in sicer na Češkem, Madžarskem, Poljskem, v Bolgariji ter na Slovaškem, kar je bila izjemno pametna poteza. Podjetje se je sicer že v osemdesetih letih širilo tako na trge Velike Britanije kot na trge Združenih držav Amerike. Leta 1997 je Gorenje postalo delniška družba. Po tem letu se je počasi začelo tudi vračanje na trge nekdanje Jugoslavije. Podjetje je torej uspešno preživelo tranzicijo in velja danes za največjega slovenskega proizvajalca gospodinjskih aparatov, pohištva, keramike, grelnikov vode, klimatskih naprav in drugih izdelkov za dom ter je tudi med največjimi slovenskimi izvozniki.473 Vsa slovenska podjetja seveda niso prebrodila tranzicijske krize. Mnoga so bila likvidirana ali pa so izpolnila pogoje za uvedbo stečaja. V obdobju po osamosvojitvi so podjetniki pogrešali predvsem stimulativno podporno okolje za ustanavljanje podjetij, na razvoj gospodarstva sta slabo vplivala tudi zmanjševanje davčnih spodbud za registracijo novih podjetij in neurejenost zakonodaje na področju finančnega poslovanja. Ekonomska politika ni sledila potrebam razvoja malega gospodarstva, saj je Slovenija Strategijo razvoja malega gospodarstva dobila šele leta 1996.474
1ZLPP je, kot že omenjeno, sprožil množično lastninjenje podjetij. Po njem so si uprave podjetij (razen javnih podjetij, podjetij z gozdovi, zadrug, bank, zavarovalnic, igralnic, podjetij v stečaju in še nekaterih manjših izjem) same izbrale način preoblikovanja podjetij, Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je prek izdajanja soglasij k privatizaciji opravljala nadzor nad procesom. S prvim soglasjem je potrdila opredelitve podjetja glede ekonomskih ciljev in interesov, medtek ko je drugo soglasje pomenilo potrditev pravnega instrumentarija in metod privatizacije v okviru zakona.475 V Sloveniji se je torej odvijalo decentralizirano in avtonomno lastninsko preoblikovanje, kar pomeni, da so podjetja sama odločala glede izbire načina in izvedbe lastninskega preoblikovanja. Proces lastninskega preoblikovanja je trajal šest let. Poleg samega lastninskega preoblikovanja je Slovenija znotraj procesa reševala tudi niz drugih problemov. Na dolgotrajnost procesa so najbolj vplivale revizije nezakonitih privatizacij in vračanje odvzetega premoženja. Poleg tega so se reševali še nekateri drugi problemi (kmetijska reforma, uskladitev računovodskih in finančnih standardov, reorganizacija pravnega sistema itd.), ki so prav tako upočasnili proces lastninjenja.476
2Jože Mencinger je leta 2006 zapisal, da lahko nekoliko specifičen proces tranzicijske privatizacije v Sloveniji razdelimo na tri obdobja. Masovno privatizacijo zgodnjih devetdesetih let je po njegovih besedah zaznamovala dediščina socialističnega razumevanja lastnine in samoupravljanja, ki sta bila temelja jugoslovanskega ekonomskega sistema. Dokaj predvidljiv rezultat privatizacijskega procesa je bila nestabilna lastniška struktura, ki so jo sestavljali notranji lastniki, zasebne in državne finančne institucije in majhen delež tujih lastnikov. Znaten del ekonomije je ostal v neposrednem lastništvu države. Formalni privatizaciji je sledilo počasno konsolidiranje lastniške strukture, ki pa je hkrati tudi ponujalo možnost političnega vmešavanja. Po Mencingerjevem mnenju vlade do leta 2004 te možnosti niso na široko izrabljale, temveč so jo uporabljale diskretno, »novoizvoljena vlada leta 2004 pa je ob svoji neoliberalni retoriki o umiku države iz gospodarstva to možnost na široko izkoristila«.477 Tu je treba dodati, da je ta vlada naznanila novo obdobje privatizacije in umik države iz gospodarstva. Na kakšen način se je tega lotila, je seveda drugo vprašanje. Dejstvo je, da se je v času te vlade pokazal nov obraz slovenske privatizacije ali še bolje rečeno, slovenske različice kapitalizma.
3Podjetja so lahko do konca leta 1994 avtonomno pripravila programe lastninjenja in jih poslala v odobritev vladni Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo. Do 31. julija 1998 je prejelo prvo soglasje k programu 1436 podjetij s celotnim kapitalom otvoritvene bilance 1148,3 milijarde slovenskih tolarjev, od tega 784,7 milijarde slovenskih tolarjev družbenega kapitala. 114 podjetij je bilo prenesenih na Sklad za razvoj oziroma kasnejšo Slovensko razvojno družbo (SRD), 57 pa jih je bilo likvidiranih oziroma so izpolnila pogoje za stečajni postopek. Lastninsko preoblikovanje je s pridobitvijo drugega soglasja (za vpis v register gospodarskih družb) do leta 1999 končalo 1381 podjetij, 141 podjetij je bilo prenesenih na SRD, medtem ko je bil v 82 podjetjih uveden stečajni ali likvidacijski postopek. Na dolgotrajnost postopka je zelo vplivalo reševanje številnih problemov tranzicije.478
4V celotni strukturi kapitala podjetij, lastninjenih po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, je znašala lastnina notranjih lastnikov 27 odstotkov, pooblaščenih investicijskih družb 17 odstotkov, državnih skladov 15 odstotkov, kupcev izjavne prodaje 9 odstotkov in ostalih 32 odstotkov (velika večina ostalega je pripadalo državi, nekaj pa še starim lastnikom, zadrugam in denacionalizacijskim upravičencev). Notranji lastniki so prevladovali v manjših, delovno intenzivnih podjetjih. Koncept lastninjenja podjetij nerezidentom ni namenil tako pomembne vloge kakor v nekaterih drugih tranzicijskih državah. V podjetja ni pritekal svež kapital iz tujine, nerezidenti pa so pred vzpostavitvijo lastniške strukture odlagali svoje neposredne naložbe. Proces lastninjenja je vplival tudi na splošno ekonomsko aktivnost, trend investiranja in oblikovanje dodatnega proizvodnega kapitala. Tako je zaključek procesa sprostil zadržane investicije ter povečal donosnost in učinkovitost podjetij.
5V začetku maja 1998 je začel veljati Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe,479 ki je določil prehod iz decentralizirane v centralizirano obliko privatizacije. Ta oblika privatizacije je doletela podjetja, ki se sama niso uspela lastninsko preoblikovati, vendar je treba poudariti, da so v šest let trajajočem procesu lastninsko preoblikovanje izvedla skoraj vsa podjetja z družbenim kapitalom. Le manjše število podjetij zaradi lastne neaktivnosti ali drugih objektivnih vzrokov ni opravilo lastninjenja po ZLPP. Z lastninskim preoblikovanjem slovenskih podjetij z družbenim kapitalom je bil leta 1999 sklenjen del preobrazbe gospodarstva. Proces je bil zelo pomemben, saj je spremenil vse vidike slovenskega gospodarstva in odnos širše javnosti do kapitala ter tržne naravnanosti. Lastninska preobrazba podjetij je pripomogla k oblikovanju učinkovito vodenih in tržno naravnanih podjetij. Z zaključkom procesa lastninskega preoblikovanja podjetij je bil končan prvi del tranzicijskega procesa, katerega namen je bilo pridruževanje Slovenije splošnim svetovnim trendom in gospodarskim tokovom ter vključevanje v integracijske procese Evrope. V procesu, ki je trajal šest let, se je reševala vrsta pravnih, finančnih, institucionalnih in ne nazadnje tudi teoretičnih in moralnih dilem. Razen lastninske preobrazbe je bilo opravljeno tudi finančno in organizacijsko prestrukturiranje. Proces je pripomogel k ureditvi številnih problemov, kot so bili: vračanje odvzetega premoženja upravičencem, kmetijska reforma in pravna ureditev lastništva kmetijskih zemljišč, uskladitev računovodskih standardov in drugo.
6Slovenski model lastninjenja ni prinesel svežega kapitala s strani tujih investitorjev in dolgotrajnost procesa je bila posledica številnih problemov tranzicije. Z dokončanjem procesa se je sprožil nov investicijski ciklus, s čimer se je povečala gospodarska rast in zaposlenost. Povečal se je tudi delež tujih vlaganj. Po formalnem zaključku procesa lastninskega preoblikovanja podjetij je bilo potrebno dokončanje drugega dela tranzicijskega procesa, in sicer privatizacija državnega premoženja.480 Ekonomist Maks Tajnikar je ob koncu leta 1999 ugotavljal, da je bil pretežni del velikih sistemov, ki so ostali v lasti države in se niso preoblikovali, še vedno na pol v socializmu, in se čudil, kako so sploh uspeli z ogromnimi izgubami preživeti več kot osem–letno obdobje.481 Po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah482 iz leta 2001, ki je urejal pravice in obveznosti gospodarskih subjektov, so se podjetja delila na mala, srednja in velika. Ta delitev je bila odvisna od povprečnega števila zaposlenih v zadnjem poslovnem letu, čistega prihodka od prodaje v zadnjem poslovnem letu ter vrednosti aktive ob koncu poslovnega leta.483
7Procesu lastninjenja kot odpravi družbene lastnine je sledila privatizacija 2000 milijard slovenskih tolarjev vrednega dela državnega premoženja. V naslednjih letih so bili sprejeti zakoni o privatizaciji zavarovalnic, državnih bank, nekaterih državnih podjetij (prometne infrastrukture, telekomunikacij, energetskega sistema) in drugih javnih služb.484 Prodaja državnega premoženja, pri kateri sta odločilno vlogo odigrala paradržavna sklada Kad in Sod, je bila v več primerih nepregledna in predstavlja še en način več, kako so nekateri ugodno prišli do premoženja. Julija 2008 je v Državnem zboru Republike Slovenije potekala obravnava poročila preiskovalne komisije za ugotovitev odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zvezi z oškodovanjem državnega premoženja pri prodaji državnih deležev Kada in Soda v gospodarskih družbah pred letom 2005. V poročilu izvemo, da je bilo v obdobju 1995–2005 večinoma brez javnega zbiranja ponudb prodanih 2447 lastniški deležev Kada in Soda. V obdobju 2006–2007 je bilo večinoma z javnim zbiranjem prodanih približno 200 lastniških deležev omenjenih državnih skladov. Glavnina kapitalskih deležev v obdobju 1995–2005 je bila torej prodana netransparentno, nejavno, s čimer je bila onemogočena konkurenčnost ponudnikov. Jasno je tudi, da so bili ti deleži pretežno prodani pod ceno. Množična netransparentna prodaja državnega premoženja vsekakor predstavlja še eno od oblik divje privatizacije.485 ZLPP je določil preverbo zakonitosti in pravilnosti že opravljenih lastninskih preoblikovanj v podjetjih, ki so se v času od 1. januarja 1990 do uveljavitve tega zakona kakorkoli statusno preoblikovala, reorganizirala, brezplačno prenašala družbeni kapital, ustanavljala ali vlagala v nova podjetja oziroma prenašala posamezne poslovne funkcije na druga podjetja. Do preverjanja je prišlo, če je bil podan utemeljen sum, da je z navedenimi dejanji oziroma posli prišlo do oškodovanja ali če je bila s strani pooblaščenega organa dana zahteva za uvedbo postopka revizije, ter je bila zahteva za uvedbo postopka pravočasna.486 Pri načinih odprave oškodovanja družbene lastnine je družbeni pravobranilec Republike Slovenije dajal prednost takim rešitvam, s katerimi je bil vzpostavljen nominirani družbeni kapital v lasti matičnega podjetja na dan 31. decembra 1992 (odpravljanje by-pass podjetij), plačilu dobička, plačilu kupnine, vrnitvi ugodnosti iz menedžerskih pogodb družbenemu kapitalu, če so premije bile plačane iz družbenega kapitala, spremembam prednostnih delnic za družbeni kapital v navadne delnice in povečanju družbenega kapitala.487 Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja Republike Slovenije je v postopkih opravljene revizije za obdobje od 1. januarja 1993 do 31. julija 2004 ugotovila, da je po 48. a-členu ZLPP prišlo do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 8820 milijonov slovenskih tolarjev. Glede na 48. člen ZLPP pa je prišlo do oškodovanja družbene lastnine v višini 9358 milijonov slovenskih tolarjev. Če upoštevamo 48. in 48. a-člen, je torej v obdobju od 1. januarja 1993 do 31. julija 2004 prišlo do oškodovanja družbene lastnine oziroma premoženja v vrednosti 18.178 milijonov slovenskih tolarjev, kar je precej manj kot v obdobju do konca leta 1992. Do največjih zlorab je prišlo zaradi sklepanja škodljivih pogodb, ustanavljanj by-pass podjetij, neutemeljenega odpisa terjatev ter zmanjševanja premoženja podjetij.488 Glede na revizijo je torej v obdobju od 1. januarja 1990 do 31. julija 2004 prišlo do oškodovanja družbene lastnine v višini 104.352 milijonov slovenskih tolarjev. Kot že omenjeno, je prišlo v času do sprejetja ZLLP do največjega oškodovanja družbene lastnine. Po sprejetju ZLPP pa so nad procesom lastninskega preoblikovanja bdele naslednje institucije: Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, Vlada Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije. Nadzor nad postopki preoblikovanja in skrb za njihovo zakonitost je izvajala Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Agencija je v okviru javnih pooblastil izdajala tudi listine (soglasja) in reševala pritožbe. Poleg Agencije je bilo pristojno za nadzor procesa lastninskega preoblikovanja tudi Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. To je sodelovalo tudi pri pripravi zakonskih in podzakonskih aktov za to področje ter za vodenje centralne evidence računov lastninskih certifikatov. Prav tako se je bilo zoper odločbe Agencije mogoče pritožiti na omenjeno ministrstvo.
8Glede na določila Zakona o Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo489 sta bila za nadzor nad strokovnim delom in poslovanjem Agencije zadolžena tudi Svet Agencije in Nadzorni odbor Agencije. Vlada je poleg direktorja Agencije imenovala še predsednika in člane Sveta Agencije. V njeni pristojnosti je bil med drugim finančni načrt Agencije ter obravnavanje in potrditev zaključnega računa in poročila o delu Agencije. Poleg tega je vlada odločala tudi o prenosu družbenega kapitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe. Nad procesom lastninskega preoblikovanja je bdel tudi Državni zbor Republike Slovenije, ki je imenoval 9-članski Nadzorni odbor Agencije, leta 1992 pa je imenoval še Komisijo za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije, ki ji je predsedoval Izidor Rejc. Komisija je spremljala in nadzorovala lastninsko preoblikovanje podjetij in sprejemanje zakonodaje na tem področju. Pomemben dejavnik pri lastninskem preoblikovanju je bila odprtost postopka lastninjenja posameznega podjetja in obveščenost javnosti. Na ta način je bila vsem upravičencem dana možnost do udeležbe v postopku lastninskega preoblikovanja. Podjetje je moralo odobreni program javno objaviti v 30 dneh v Uradnem listu Republike Slovenije in v enem od dnevnih časopisov. Seznaniti je moralo še zaposlene, upnike, katerim je dolgovalo več kot 100.000 ECU,490 in denacionalizacijske upravičence. Agencija je poleg tega še enkrat tedensko obveščala pomembne medije o izdanih soglasjih za vpis podjetij v register gospodarskih družb.491
1Zakon o lastninskem preoblikovanju, ki je bil osrednji dokument privatizacijske zakonodaje, je bil leta 1993 še dvakrat dopolnjen. Privatizacija pusti posledice na mnogih ravneh gospodarjenja. Lahko so pozitivne in zaželene ali pa manj ugodne in povzročajo nova neravnovesja.492 V Sloveniji se je privatizacija skozi proces tranzicije in nov način regulacije med drugim odrazila v ponovni vzpostavitvi tržnega ekonomskega reda. Sam proces privatizacije pa je še poglobil gospodarski zastoj v »transformacijsko krizo«, saj je povečal negotovost. Zaključki privatizacije so prispevali k sprostitvi dotlej zadržanih investicij. Investiranje se je namreč povečalo za 16 odstotkov, vendar se je posledično povečal tudi bruto domači proizvod, in sicer za 0,9 odstotka. Prišlo je tudi do povečanja neposrednih tujih naložb za 1,8 odstotka. Sočasno pa je prišlo do zmanjšanja tujega dolžniškega zadolževanja za 0,6 odstotka.493 O učinkih privatizacije na korupcijo so mnenja dokaj različna. Nekatere raziskave so pokazale, da se s privatizacijo podjetja zapirajo. V privatiziranih podjetjih je javnosti na razpolago manj informacij o stroških in kazalnikih uspešnosti poslovanja. Akademik in sociolog Veljko Rus je zapisal, da je »zaradi tega privatizacija javnih podjetij ali zavodov sama po sebi nedemokratična in za družbo tudi nevarna, saj se z njo povečuje vpliv menedžerjev in zmanjšuje vpliv javnosti«, ter da imajo »vodilni gospodarstveniki vse večji vpliv na politiko in z donacijami političnim strankam postajajo nelegitimni sooblikovalci politike«. Rus še meni, da tržna logika in dobiček tako vse bolj potiskata v ozadje javne interese in da to niso samo domneve, temveč empirično ugotovljena dejstva, ki tudi potrjujejo, da obstaja negativna soodvisnost med privatizacijo in dostopnostjo do informacij in tudi negativna soodvisnost med privatizacijo in družbeno odgovornostjo menedžerjev. Iz vsega tega bi lahko sklepali, da je korupcija neizogibna posledica privatizacije, vendar temu ni tako. »Korupcija ni ekonomski, ampak predvsem politični problem,« je mnenja Rus.494
2Lastninjenje je ustvarilo nove lastnike podjetij, ki jih lahko uvrstimo v dve veliki skupini, in sicer na notranje in zunanje lastnike. V prvo skupino so spadali tisti delničarji, ki so bili v podjetju zaposleni (delavci in menedžerji), njihovi sorodniki in nekdanji zaposleni. V drugo skupino so spadali državni privatizacijski skladi, pooblaščene investicijske družbe, banke, država, podjetja in mali delničarji.495 Lastnike privatiziranih podjetij lahko v glavnem razdelimo v naslednje skupine:
3V Sloveniji so se s privatizacijo izoblikovale tri tipične skupine podjetij: javna, notranja in zunanja podjetja. Javna so kotirala na borzi, notranja in zunanja podjetja pa ne. Razlika med notranjimi in zunanjimi podjetji je bila ta, da so za razliko od zunanjih podjetij pri notranjih lastniki pridobili večinski delež.497 Po podatkih sodeč, se je v Sloveniji po začetku lastninjenja vzpostavila relativno koncentrirana lastniška struktura v podjetjih – v povprečju je za vsa podjetja največjih 5 delničarjev obvladovalo približno 50 odstotkov kapitala, kar je v načelu ugodno za vzpostavitev učinkovitega obvladovanja podjetij. Težava je bila v tem, da med temi velikimi delničarji ni bilo nobenih strateških lastnikov. Kot veliki delničarji so v vseh podjetjih nastopali dva paradržavna sklada in PID-i. Predvsem pooblaščene investicijske družbe so pri obvladovanju podjetij večkrat zasledovale tudi svoje posebne interese, ki so izhajali iz primarne dejavnosti ustanoviteljev družb za upravljanje (na primer bančništvo in zavarovalništvo), zaradi institucionalnih razlogov, kot so bili na primer struktura provizij in nagrad, pravila preoblikovanja, privatizacijska vrzel, pa je bila vprašljiva tudi njihova sposobnost in motiviranost za učinkovito obvladovanje podjetij.498 Konec leta 1999 je bila koncentracija lastništva v vseh podjetjih iz razdelitvene privatizacije relativno visoka. Za vsa podjetja je v povprečju veljalo, da 5 največjih lastnikov obvladuje 61,5 odstotka glasov. Za podjetja, ki so bila privatizirana kot javna, pa je bil delež, ki ga je obvladovalo 5 največjih lastnikov, najnižji, vendar je le-ta še vedno znašal 56,3 odstotka glasov. Za podjetja, ki so želela ostati na borzi na dolgi rok, so bile tako visoke stopnje koncentracije lastništva lahko sporne z vidika zagotavljanja enakih pravic za velike in male delničarje. Število delničarjev se je po pričakovanjih najhitreje zmanjševalo v javnih podjetjih, saj so številni državljani že v samem začetku privatizacije v ta podjetja vstopali z namenom, da bi svoje deleže čim prej prodali. Poleg tega pa je tudi prodaja delnic na borzi enostavnejša in bolj transparentna od prodaje delnic v notranjih in zunanjih podjetjih, ki niso kotirala na borzi. Zanimivo je, da se je koncentracija lastništva v notranjih podjetjih konec leta 1999 že povsem približala koncentraciji lastništva v zunanjih podjetjih.499
4Izpeljava (način privatizacije) je bila in še vedno je predmet številnih razprav. Torej o tem, ali je bila izpeljana optimalno, kaj so bile pomanjkljivosti in pri čem in podobno. O tem imajo zanimiva mnenja nekateri slovenski politiki. Miran Potrč, ki je bil aktiven v politiki še v prejšnjem sistemu in je poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije vse od leta 1992 dalje, je o tem, kako je Slovenija spreminjala družbeno lastnino v privatno, na primer dejal: »Spreminjali smo jo po koščkih tako, da je obstajala možnost na relativno poceni način priti do pomembnega dela kapitala v podjetju in ta denar ni v žepu, v denarnicah… je v delnicah.«500 Predsednik skupščine Republike Slovenije v letih 1990–1992 in ena vodilnih osebnosti slovenskega osamosvojitvenega procesa France Bučar, ki je bil član Državnega zbora Republike Slovenije tudi po letu 1992, pa je o privatizacijskem procesu dejal: »Politika enostavno ni bila kos tem procesom…Bogataši niso padli z neba… Politika ni naredila ničesar, da bi intervenirala s svojimi ukrepi, da do tega ne bi prihajalo.« Dejal je še, da je najlažje obtoževati in kriviti nekoga ter govoriti, kako je kdo kradel družbeno lastnino. Dejstvo po njegovem je, da ne politika in ne stroka nista bili kos nastalemu položaju in so nekateri pač to izkoristili.501 Da politika (vsaj del nje) ni bila kos razmeram, priča tudi stavek, ki ga je na enem izmed zasedanj izrekel minister v Demosovi vladi Dimitrij Rupel: »Glede na razpoloženje v Demosu bodo zakoni o lastninjenju sprejeti, morda z majhnimi popravki. Vendar, kot rečeno, to ni bistveno.« Minister je resda moral zapustiti dvorano, a je vsekakor izžareval, kot je zapisal Neven Borak, »neverjetno in politično neodpustljivo naivnost.«502 Dimitrij Rupel, predsednik Republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje v Demosovi vladi in nato zunanji minister Republike Slovenije v skoraj vseh kasnejši slovenskih vladah, je o bogatenju nekaterih dejal, da so do velikega premoženja prišli zaradi velikih kreditov, ki so jih dobivali v bankah. Po njegovem je bil denar edino v bankah in nekaterih nekdanjih komunističnih ustanovah, medtem ko so jim kredite odobrili zaradi poznanstev. Kredite so nekateri po njegovih besedah dobili tudi »na nič«, iz tega pa so si potem ustvarili »imperije«. Rupel omenja tako imenovano »Old Boys Network«.503 Kljub temu po Ruplovem mnenju v Sloveniji ni bilo tako kot na Madžarskem, kjer so tujci pokupili velika podjetja.504
5Delavska participacija se je v slovenskem prostoru od osamosvojitve vse do nedavnega povezovala predvsem z različnimi oblikami sodelovanja delavcev pri upravljanju. Temelj za to je bil Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU),505 ki je bil sicer sprejet leta 1993, vendar je bil šele leta 2007 izdan kot uradno prečiščeno besedilo.506 Možnost udeležbe zaposlenih pri dobičku je bila sicer predvidena že pred novelo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR),507 vendar samo na deklarativni ravni. Pojmovanje delavske participacije se je razširilo na finančno participacijo, ki vključuje tako udeležbo zaposlenih pri dobičku, kakor tudi lastništvo zaposlenih šele s sprejetjem Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (ZUDDob).508 Šele z uveljavitvijo ZUDDob pa je bila udeležba zaposlenih pri dobičku podvržena davčnim olajšavam, vendar le pod pogojem, da je bila pogodba o udeležbi pri dobičku veljavno sklenjena, da izpolnjuje vse z zakonom predpisane sestavine in da je opravljena registracija na Ministrstvu za gospodarstvo. Na podlagi 21. člena ZUDDob-a je Ministrstvo za gospodarstvo vpisovalo odobrene pogodbe v poseben register, v katerega se je vpisalo: firma in sedež firme, datum vpisa v register, številka odločbe vpisa v register, shema, datum sklenitve pogodbe in prva delitev dobička.509 Za udeležbo zaposlenih pri dobičku so morali biti izpolnjeni tako formalni kot materialni pogoji. Eden od pogojev je bil ta, da je morala biti možnost udeležbe zaposlenih pri dobičku predvidena v statutu oziroma v družbeni pogodbi družbe. Nadaljnji formalni pogoj za udeležbo zaposlenih pri dobičku je bila sklenjena pogodba o udeležbi zaposlenih pri dobičku, o sklenitvi katere je na strani družbe odločala skupščina z navadno večino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Sklep skupščine je moral vsebovati tudi pooblastilo poslovodstvu za sklenitev pogodbe. Za udeležbo zaposlenih pri dobičku je seveda na koncu koncev bil potreben dobiček, s pojmom »dobiček« pa je mišljen čisti poslovni izid obračunskega obdobja, kot ga je določal zakon, ki je urejal gospodarske družbe. Pobudo za sklenitev pogodbe so lahko dali ali družba ali delavci. Pobudo je na strani delavcev lahko podal reprezentativni sindikat v družbi, svet delavcev oziroma delavski zaupnik ali eden ali več predstavnikov delavcev, ki so jih delavci imenovali na zboru delavcev. Pogodba je bila sklenjena, ko so jo podpisale pooblaščene osebe, uporabljala pa se je za naslednje poslovno leto, šteto od dne sklenitve pogodbe.510 Učinkovit sistem finančne participacije vsekakor pozitivno vpliva na zadovoljstvo pri delu, večjo motivacijo ter predvsem na krepitev pripadnosti družbi, zato zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, sprejet leta 2008, vsekakor pomeni pozitiven premik na tem področju, a zavedati se moramo bistva privatne lastnine; država lahko posega in ureja zadeve tam, kjer je solatnica ali lastnica, ne bi pa smela vplivati na podjetja in delitev dobička v podjetjih, ki so v popolni privatni lasti. Tam bi to morala biti stvar odločitve posameznih lastnikov, sicer bi šlo za grob poseg v avtonomijo privatnih podjetij.511 O tem, kakšne rezultate bo Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku prinesel v praksi, je še prezgodaj govoriti. Čas bo vsekakor pokazal svoje, a podatek, ki ga je navedla avtorica članka z naslovom Delitev dobička delavcem, ki je izšel januarja 2009, priča sam po sebi. V njem preberemo, da je Ministrstvo za gospodarstvo do 5. decembra 2008 prejelo le šest zahtev za registracijo pogodb o udeležbi delavcev pri dobičku. Do 23. decembra 2008 je bilo registriranih osem pogodb o udeležbi delavcev pri dobičku, od tega je bila s tremi pogodbami dogovorjena prva delitev dobička za poslovno leto 2008 ter s petimi za poslovno leto 2009.512 Privatizacijska metoda je imela dober namen in je omogočala visoko vključenost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje. Obseg lastništva zaposlenih v Sloveniji je sicer zelo težko oceniti, ker o tem sistematično ne zbirajo podatkov niti podjetja niti institucije. Rezultati analiz na manjših vzorcih podjetij pa kažejo na to, da se delniško lastništvo v Sloveniji koncentrira in da se dobički delijo v okviru peščice ljudi v podjetjih, vodilnih, seveda.513
6Po vstopu Slovenije v EU je v javnosti močno odmevala prodaja Mercatorja, ki je zaslužna tudi za to, da je konec leta 2007 v slovenskem besedišču našla svoj prostor beseda tajkun. Število menedžerskih prevzemov je po letu 2004 naraslo in vrhunec doseglo leta 2007, ko je bilo izdanih 35 izdanih dovoljenj za prevzem.514 V oči najbolj bode dejstvo, da so bili v večini izpeljani preko posojil in na račun izčrpavanja družb, ki so bile prevzete, Zakon o prevzemih iz leta 1997515 namreč ni izrecno prepovedoval prevzema podjetja z zastavo premoženja ciljnega podjetja. Menedžerski prevzemi so bili med drugim, glede na ugodne gospodarske razmere v obdobju 2005–2005, ugodno zakonodajo in odobrene visoke bančne kredite, tudi zelo prikladna rešitev za zmanjšanje vpliva politike v podjetjih.
1Gospodarska kriza je zamajala tudi običajne poslovne modele upravljanja podjetij in veliko je govora o tem, da bi zaposleni prevzemali vedno večjo vlogo. Poznani so celo primeri dobre prakse. Takšna sta primera podjetij Domela in M Toma. Pri podjetju Domel gre za primer, ki izstopa v slovenskem prostoru, čeprav je rezultat lastninjenja oziroma privatizacije pravzaprav takšen, kot ga je slovenska privatizacijska metoda omogočala. Omogočala je visoko vključenost zaposlenih v proces lastninjenja, a se je z leti lastniška struktura spreminjala – posebej v prid menedžerjev in investicijskih družb, zaposleni (brez menedžmenta) pa so v tej strukturi izgubljali. V tem pogledu je podjetje Domel velika izjema in danes, glede na rezultate, ki jih podjetje dosega, se je več kot očitno odločilo za pravo pot. Pri tem so, kolikor je znano, ključno vlogo imeli delavci. Po izstopu iz Iskre in preimenovanju v Domel se je podjetje v celoti usmerilo v izvoz. Leta 1996 se je zaključil proces lastninjenja in Domel je bil takoj zatem cilj prevzema ameriške multinacionalke, ki pa ni bil izveden predvsem po zaslugi zaposlenih. Ti so se namreč temu uprli, organizirali in ustanovili združenje delničarjev – kasneje družbo pooblaščenko Domel Holding, ki je zbrala toliko kapitala, da je predstavljal večinski delež. Lastništvo družbe Domel Holding je v rokah nekaj več kot 1.200 delničarjev, to so pretežno zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci. V Domelu sicer med drugim proizvajajo različne električne motorje, puhala in črpalke, centrifugalne ventilatorje, motorje z zunanjim rotorjem, orodja in komponente. Podjetje se je tudi v času potencialnih težav ali krize vedno odzvalo tako, da zaposleni niso čutili večjih posledic. Ni se jim bilo težko dogovoriti, da pri njih ne bo odpuščanja, da spremenijo urnik dela, znižajo plače in podobno. Gre za primer podjetja, ki dokazuje, da je očitno lahko tudi takšna oblika lastniške strukture uspešna v današnjem sistemu. To spomni na besede legendarnega ekonomista Aleksandra Bajta, ki je predlagal takšno vzpostavitev sistema, po katerem bi na trgu tekmovala najrazličnejša podjetja – od državnih, zasebnih, delničarskih in samoupravnih. In nato bi trg pokazal, kakšna podjetja bi najbolje uspevala. Bajt je menil, da »oblika lastnine za proizvodnjo sploh ni najpomembnejša, saj je mogoče proizvajati tudi brez zasebne lastnine«, in da bi bilo neprimerno koristneje, da bi se, namesto da so se izčrpavala z lastninjenjem, »družbena podjetja popolnoma osamosvojila in da se jih prepusti samim sebi, delavcem in menedžerjem«. Primer podobne dobre prakse je viden tudi v podjetju M Tom. Po stečaju so se namreč odločili za njegovo preoblikovanje. Podjetje so na noge postavili nekdanji zaposleni propadlega podjetja Tom, ki jim je uspelo odkupiti še proizvodno halo nekdanjega podjetja. Ena od zanimivosti v zvezi s podjetjem M Tom je tudi ta, da danes posluje uspešno in da imajo vsi zaposleni, vključno z direktorjem, enake plače. V intervjuju za Dnevnik leta 2015, je direktor Damjan Burger med drugim dejal, da je način dela, ki so se ga lotili, edini pravilen, ko začneš iz nič in »da mora gospodarska panoga postati primarna v državi, ne pa da se ukvarjamo s tem, kje bomo ljudem še kaj vzeli«.516
2Na tem mestu je potrebno izpostaviti še vlogo in pomen sindikatov. Globalizacija in sodobni čas sta namreč vplivala tudi na delovanje sindikatov. Vloga sindikatov v 21. stoletju se je spremenila. Sindikati vedno bolj izgubljajo pri pogajalski moči, saj se članstvo v njih nenehno zmanjšuje. Sploh med mlajšo populacijo. Če je bila stopnja sindikaliziranosti v času po osamosvojitvi zelo visoka, je v zadnjih letih, tako pri nas kot v večini evropskih držav, zaznaven trend upadanja članstva v sindikatih. V industrijskih sindikatih upada članstvo tudi zaradi zapiranja tovarn in izgube delovnih mest. Nekoč je bilo v gradbeništvu zaposlenih 80.000 ljudi, zdaj jih je 50.000; v tekstilni industriji jih je bilo 100.000, zdaj le 20.000. Medtem pa se, iz enakih razlogov, sindikalno članstvo v javnem sektorju krepi. Sindikati se v modernem času soočajo z očitki, češ da so zastareli, da ne dohajajo sprememb in da so nepotrebni. Vsekakor velike spremembe na trgu delovne sile, krize ter splošne družbene spremembe narekujejo določene spremembe tudi za sindikalno gibanje.517
1V Srbiji so bila tudi po zaključku vojne zaradi številnih političnih in drugih mednarodnih pritiskov (Kosovo, Haag, Črna gora itd.) gospodarska vprašanja v ozadju. Po velikem padcu gospodarske aktivnosti in hiperinflaciji v začetku devetdesetih let minulega stoletja, je pomembno vlogo pri zastoju reform je imel tudi uboj predsednika vlade Zorana Đinđića marca leta 2003. Slednji si je zelo prizadeval za spremembe, kar je plačal z življenjem. Po spremembah na političnem prizorišču 5. oktobra leta 2000 (padec Slobodana Miloševića) so bili ukrepi proti Zvezni republiki Jugoslaviji umaknjeni, prav tako pa so se ji odprla vrata za vključitev v mednarodne politične in ekonomske integracije. Tranzicija se je v Srbiji uradno začela konec leta 2000 oziroma z letom 2001. Eden od temeljnih tranzicijskih zakonov v Srbiji je Zakon o privatizaciji iz leta 2001. Ta je temeljil na metodi prodaje. Predvidel je prodajo 70-odstotnega deleža kapitala podjetja in brezplačno razdelitev preostalega deleža ali zaposlenim ali vsem državljanom. Cilj takšne privatizacijske metode je bil, da se pride do dobrih strateških investitorjev, ki bi posedovali večinski delež in s tem imeli možnost nadziranja menedžmenta in dobrega vodenja podjetij. Do začetka leta 2005 je bilo privatiziranih 1384 podjetij. Ekonomist Danijel Cvjetićanin meni, da je podrejanje gospodarstva politiki najbolj zaviralo gospodarski razvoj, tržni sistem in konkurenčnost srbskega gospodarstva. Tuji strateški partnerji so pokazali interes za številna podjetja, predvsem pa si želijo sodelovati pri njihovi dokapitalizaciji. Trenutno potekajo ekonomske reforme, ki bodo spremenile gospodarske pogoje in zagotovile dodatne vire financiranja. Vsi koraki, ki so bili storjeni do sedaj (odplačevanje obstoječih notranjih in zunanjih dolgov, zagotavljanje sredstev za uvoz energentov, predvsem pa aktivnosti pri izvajanju privatizacije) in ki bodo še storjeni, bodo pripomogli k postopnemu okrevanju industrije in lažjemu prilagajanju na nove gospodarske pogoje.518
2Tako kot v Srbiji je tudi na Hrvaškem na gospodarski razvoj in preobrazbo močno vplivala vojna. Kljub vojnim razmeram se je država lotila strukturnih sprememb, sanacije in privatizacije gospodarstva. Leta 1995 je bilo stabiliziranje gospodarstva uspešno. Inflacija se je znižala in je znašala 3,7 odstotka, tečaj domače valute (kune) je porasel za polovico manj. Osnovna dejavnika stabilizacije sta bila restriktivna monetarna in fiskalna politika ter temu ustrezna tečajna politika močne kune. Po dogovoru sta Hrvaški Svetovna banka in Evropska banka za obnovo in razvoj leta 1995 odobrili posojila v višini 400 milijonov ameriških dolarjev. Glavni sistemski načrti za leto 1996 so vključevali reformo bank, nadaljevanje privatizacije, izgradnjo prometnih poti, obnovo turizma na Jadranu (ta je leta1995 prinesel 1, pred vojno pa 6 milijard ameriških dolarjev priliva). Proces privatizacije na Hrvaškem se je formalno začel leta 1990 s sprejetjem Zakona o Agenciji za prestrukturiranje in razvoj in Zakona o hrvaškem fondu za razvoj. Omenjeni instituciji sta imeli za nalogo voditi proces privatizacije. Po letu 1995 je prišlo do zastoja procesa privatizacije. Poleg vojne so bili še drugi razlogi. Tako se je na primer kuponska privatizacija, ki naj bi pospešila privatizacijo, predvsem zaradi administrativnih težav začela šele v začetku leta 1998. Posebno fazo privatizacije, množično privatizacijo, je na Hrvaškem sprožil Zakon o privatizacijskih investicijskih skladih, ki je temeljila na brezplačni razdelitvi ljudem, ki so bili tako ali drugače povezani z vojno (vojni invalidi, družine padlih v vojni, izgnanci oziroma vrnjeni begunci, bivši politični zaporniki itd.). Omenjena populacija je obsegala približno 350.000 ljudi, samo v kuponski privatizaciji pa je sodelovalo 240.000 žrtev vojne, ki so jim brezplačno razdelili delnice v višini 2,65 milijarde tedanjih nemških mark.519
3Izbira načina privatizacije je vsekakor vplivala na to, kaj bodo iz procesa privatizacije dobili zaposleni in koliko. Češka, Madžarska, Poljska in Slovenija so države, ki so sicer uporabile popolnoma različne modele privatizacije in jih izpeljale na različnih ravneh. Te države lahko primerjamo v razmerju med razdelitveno, to je »kuponsko privatizacijo«, in klasičnimi oblikami privatizacije. Pri tem je izstopala Madžarska, ki je edina od omenjenih držav uporabljala skoraj izključno klasične metode in je bil le manjši del privatizacije razdelitvene narave, kjer je šlo za denacionalizacijo in za vojne odškodnine oziroma odškodnine zaradi delovanja nekdanjega družbenopolitičnega sistema. Na Češkem je prevladovala »kuponska privatizacija«, v okviru katere so se podjetja sama odločala, kako bodo »kuponsko privatizacijo« kombinirala s klasičnimi metodami. Za Češko in Poljsko je bilo značilno dejstvo, da so se številni, predvsem veliki poslovni sistemi, preobrazili, še preden so se privatizirali, kar je povečalo njihovo učinkovitost. Na Češkem je bila uspešna tudi tako imenovana »mala privatizacija«, ki je Slovenija ne pozna. Pri tej je šlo za privatizacijo malih objektov. Po preobrazbi podjetij so Čehi privatizirali neposlovne dele, kot so bile na primer restavracije. V takšnih družbah ni bilo težav z nadzorom, ker so te objekte kupovali menedžerji. Na Češkem so pomembno vlogo igrale tudi investicijske družbe. Te so zbrale približno 70 odstotkov certifikatov, torej približno toliko kot v Sloveniji. Teh skladov je bilo na Češkem okoli 400, toda 50 odstotkov vseh certifikatov, ki so jih dobili vsi skladi, je zbralo 13 največjih investicijskih družb, ki so nato ustanovile državne banke in državne zavarovalnice. Na Češkem so bile v »kuponsko privatizacijo« vključene tudi banke in zato je prišlo do težav v lastniških razmerjih. Češka zakonodaja je namreč dovoljevala, da so lahko en sklad ali več skladov, ki jih upravlja ista družba za upravljanje, v istem podjetju največ 20-odstotni lastniki, na drugi strani pa je lahko imelo več skladov v lasti celotno podjetje. Lastniška struktura podjetij je bila tako zelo odvisna od dražb, zato je imelo veliko podjetij na Češkem zelo razpršeno lastniško strukturo – z nekaj skladi, z enim skladom in podobno.520
| Država | Prevladujoči način privatizacije | Obseg ugodnosti za zaposlene |
| Češka | Privatizacija s certifikati (kuponi) | Veliko, pomembno vlogo sona koncu imeli privatizacijski skladi |
| Madžarska | Najprej poskus prodaje, nato decentralizirano | Veliko (posebej od leta 1992, ko je bila sprejeta zakonodaja ESOP) |
| Poljska | Najprej poskus prodaje, nato privatizacija z likvidacijo in certifikati | Veliko pri likvidaciji, malo pri certifikatih |
| Slovenija | Kompromis, privatizacija s certifikati | Veliko, pomembno vlogo so na koncu imeli privatizacijski skladi |
4Poljska demokratična vlada je podobno kot Madžarska in delno tudi Slovenija, najprej predlagala načine privatizacije, ki niso bili posebej naklonjeni zaposlenim, vendar je morala kasneje popustiti pritiskom in privoliti v kompromise. Delež, predviden za zaposlene v »certifikatni privatizaciji«, je bil sicer manjši kot v Sloveniji, vendar je alternativna tehnika – privatizacija z likvidacijo omogočala ceneno vzpostavitev notranjega lastništva.521 Kot je dejala Andreja Böhm v intervjuju za časopis Agens, je bila poljska privatizacija državno vodena, poznali pa so različne privatizacijske metode. Uspešna je bila predvsem privatizacija podjetij s stečajem. V teh primerih so ustanovili nova podjetja, katerih lastniki so bili največkrat delavci. Te družbe so postale jemalci »leasinga« za sredstva podjetja. Treba je poudariti, da v teh primerih ni šlo za klasične oblike stečajev. Stečaji so bili izvedeni ne glede na uspešnost poslovanja podjetij. Tako so se izognili ustanavljanju podjetij po novih zakonih in podobno. Nastale so manjše družbe, delavci pa so kupovali z najemom. Le nekaj je bilo primerov z zunanjimi ali tujimi lastniki. Prednost te privatizacije je bila tudi, da je bila hitra, podjetja so večinoma poslovala dobro in ni bilo težav z nadzorom. Za srednja in velika podjetja pa je na Poljskem veljala kapitalna, to je klasična privatizacija. Na tem področju so Poljaki najbolj zaostajali. Na začetku so našteli približno 8000 podjetij v državni lasti, privatiziralo naj bi se jih okoli 5000, medtem ko so 1200 privatizirali s stečajem. Med drugimi družbami ni bilo privatiziranih niti 200. Pri tem tipu privatizacije je šlo predvsem za neposredne prodaje tujcem oziroma strateškim lastnikom. Poljaki so v začetku veliko dobrih podjetij prodali z javnimi ponudbami delnic. Tako so vzpostavljali svoj trg kapitala. Delnice takšnih družb so prodajali tudi po delih in posledično je bila država na borzi še vedno med največjimi lastniki. Na začetku privatizacijskih procesov so bili Poljaki primer za množično privatizacijo, a »kuponska privatizacija« ni in ni stekla. Parlament namreč zelo dolgo ni sprejel ustreznega zakona, zato so bili Poljaki med zadnjimi, ki so začeli s »kuponsko privatizacijo«. To se je zgodilo šele leta 1996 in tudi takrat je bilo v privatizacijo vključenih le 512 podjetij. Poleg omenjenih 200 družb so torej pomembne še družbe iz »kuponske privatizacije«, ki so jo izpeljali skoraj centralnoplansko, saj je država, ki jim je dala strateške lastnike natančno predpisala, kakšna bo lastniška sestava teh podjetij. Prav tako je sponzorirala ustanovitev skladov, izbrala menedžerje zanje in predpisala razdelitev kapitala po posameznih podjetjih. Skladi na Poljskem so bili na začetku državni, nato so jih privatizirali in tako ljudje svojih certifikatov niso mogli vlagati v podjetja, ampak le v sklade. Leta 1997 se je poljsko Ministrstvo za privatizacijo preoblikovalo v Ministrstvo za državno lastnino in vsa dotlej neuspešno privatizirana podjetja so spadala pod njegov resor.
| LETO | SLO | ČEŠ | MAD | POL |
| 1990 | 15 | 10 | 25 | 30 |
| 1991 | 20 | 15 | 30 | 40 |
| 1992 | 30 | 30 | 40 | 45 |
| 1993 | 40 | 45 | 50 | 50 |
| 1994 | 45 | 65 | 55 | 55 |
| 1995 | 50 | 70 | 60 | 60 |
| 1996 | 55 | 75 | 70 | 60 |
| 1997 | 60 | 75 | 75 | 65 |
| 1998 | 60 | 75 | 80 | 65 |
| 1999 | 60 | 80 | 80 | 65 |
| 2000 | 65 | 80 | 80 | 70 |
| 2001 | 65 | 80 | 80 | 75 |
| 2002 | 65 | 80 | 80 | 75 |
| 2003 | 65 | 80 | 80 | 75 |
| 2004 | 65 | 80 | 80 | 75 |
5Posebna zgodba je tudi primer Madžarske, za katero so strokovnjaki kmalu začeli opozarjati, da so tujci pokupili preveč podjetij. To pa drži le deloma. Madžarom je namreč s tem, ko so pripeljali strateške lastnike, vendarle uspelo oblikovati neko lastniško strukturo, ki je podjetjem ustrezala. Na Madžarskem je bilo največ tujih naložb na prebivalca, saj so s privatizacijo oblikovali zelo prijazno okolje za tuje vlagatelje. Svoja podjetja so jim prodali tako, da so tuji vlagatelji že pri nakupu, torej v pogodbah, morali jamčiti za svoje naložbe v ta podjetja. Privatizacija je bila torej nekakšen vzvod za preobrazbo družb. Vsekakor so bila v devetdesetih letih in tudi kasneje madžarska privatizirana podjetja najuspešnejša, čeprav je bila ta preobrazba zaradi izgube služb in stečajev za ljudi zelo huda in boleča, ampak »to je treba počistiti, saj so tuji strateški investitorji poleg denarja prinesli tudi znanje o upravljanju, tehnologijo«.522 Posebnosti slovenske razdelitvene privatizacije glede na Sloveniji primerljive postsocialistične države, sta bili predvsem v tem, da slovenska razdelitvena privatizacija ni neposredno omogočila vstopa strateških lastnikov (še posebej ne tujih) in sorazmerno velik preostanek posrednega lastništva države v vseh privatiziranih podjetjih prek dveh državnih skladov.523 Čeprav so tujci sodelovali v privatizaciji, je bila v Sloveniji želja po pridobitvi tujega kapitala manjša kot v drugih socialističnih gospodarstvih. Glavni razlogi za to so bili že dotedanja odprtost v svet, mnogo bogatejše prebivalstvo in kompromisni privatizacijski model, ki je pripeljal do velikega števila podjetij z večinskim notranjim lastništvom. Po drugi strani pa je bilo tudi manjše zanimanje tujih investitorjev, predvsem zaradi majhnega slovenskega trga ter relativno visoke življenjske ravni in njej ustreznih plač in stroškov dela.524 Dejstvo je, da je privatizacija družbene lastnine predstavljala osrednji in največji problem v vseh tranzicijskih državah. Vse tedanje oblasti so bile pred veliko preizkušnjo, saj je bilo izbrati ustrezno privatizacijsko metodo vse prej kot lahko delo.
235. Privatizacije ne poznamo samo na prehodu iz socialističnega v tržna gospodarstva, ampak jo poznamo tudi v kapitalističnih gospodarstvih. V slednjih prihajo do privatizacije iz različnih razlogov; da bi s prodajo državne lastnine država pridobila finančna sredstva, da bi se znebila državnih podjetij, ki ustvarjajo izgubo itd., vse skupaj pa se povezuje s spoznanji, da je opravljanje gospodarskih dejavnosti, ki temelji na privatni lastnini, učinkovitejše. Prav tako poznajo proces nacionalizacije kapitalistična gospodarstva. Ta je pogosto vezana na politične spremembe (Velika Britanija po drugi svetovni vojni), pogosto pa želi država z nacionalizacijami posameznih gospodarskih panog zagotoviti ključno vlogo v gospodarstvu (največkrat gre za nacionalizacijo podjetij, ki formalno ustvarijo majhen delež družbenega produkta in v panogah, ki so ključne v gospodarski infrastrukturi (promet)). Več v: Mencinger, Gospodarski sistem in politika Slovenije, str. 50.
236. Mencinger, Deset let pozneje, str. 29.
237. Prav tam, str. 29–30.
238. Eatwell et al., Iz tranzicije v evropsko povezovanje, str. 176.
239. Bannock et al., Dictionary of Economics.
240. Žnidaršič Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, str. 44.
241. Ribnikar, Odprava družbene lastnine podjetij, privatizacija, str. 60–62.
242. Agens, št. 1, september 1993, str. 1.
243. UL RS, 18/1991.
244. UL RS, 27/1991.
245. UL RS, 55/1992.
246. Bajt, Zakon o denacionalizaciji kot zanikanje zasebne lastnine, str. 25–34.
247. Slovenski almanah '92, str. 120–122.
248. Gorenčič, Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske varčevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim varčevanjem, str. 13.
249. Mencinger, Gospodarski sistem in politika Slovenije, str. 55.
250. V devetdesetih letih 20. stoletja se je trg najemnih stanovanj razvijal v dveh smereh: ena smer so bila neprofitna najemna stanovanja, druga smer pa tržna najemna stanovanja.
251. Stanovanjski zakon, UL RS, 18/1991, Predkupna pravica – 18. člen.
252. Slovenski almanah '92, str. 120–122.
253. Tekavc, Tujci in privatizacija stanovanj, str. 42–43.
254. Slovenski almanah '92, str. 120.
255. Neffat, Privatizacija po stanovanjskem zakonu – ugotavljanje vrednosti stanovanja, str. 7.
256. Slovenski almanah '92, str. 120–122.
257. Bajt, Gospodarski vidiki zasebljanja stanovanj, str. 28.
258. Žnidaršič Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja. Divja privatizacija, načrtovana kraja, neznanje ali slovenska nevoščljivost?, str. 52.
259. Slovenski almanah, str. 121–122.
260. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 114–115.
261. Tekavc, Tujci in privatizacija stanovanj, str. 42–43.
262. Cirman, Lastna nepremičnina – najpogostejša naložba v Sloveniji, str. 4.
263. Po Stanovanjskem zakonu iz leta 1991 je cenitev stanovanj po celotni Sloveniji potekala enako (točkovanje idr.). Kot vemo, pa so cene stanovanj (m2) od leta 1991 dalje v različnih krajih po Sloveniji različno naraščale (velika razlika npr. med Ljubljano in ostalimi kraji), kar je bilo glede na zakonitosti trga za pričakovati. A na to očitno snovalci zakona iz leta 1991 niso pomislili.
264. Matos, Žrtve tranzicije, str. 30–31.
265. Gorenčič, Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske varčevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim varčevanjem, str. 15.
266. Matos, Žrtve tranzicije, str. 30–31.
267. UL RS, 69/2003.
268. Gorenčič, Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske varčevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim varčevanjem, str. 18.
269. Matos, Žrtve tranzicije, str. 30–31.
270. Kovač, Zamolčane zgodbe slovenske tranzicije, str. 145–157. Kovač v zadevnem primeru navaja tudi konkretna imena in podrobnosti »afere«.
271. Prav tam.
272. Boncelj, Bankrotirana družba: Izmišljeni lastniki, str. 5.
273. UL RS, 26/1990.
274. Žužek, Prehod iz samoupravnega v tržno gospodarstvo, str. 172.
275. Slovenski almanah '92, str. 117.
276. Čepič, Privatizacija gospodarstva. V: Čepič et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306.
277. Kulturni spomeniki in druge nepremičnine so se v Sloveniji načeloma res vračali v naravi. Izjemoma pa se niso vračale nepremičnine, glede katerih so obstajale ovire, ki jih je določal 19. člen Zakona o denacionalizaciji. Slednji se je glasil: »Nepremičnine ni mogoče vrniti: 1. če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški; 2. če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije; 3. če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice; 4. če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin; 5. v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. Določba 4. točke prejšnjega odstavka in 20. člen tega zakona se ne uporabljata za gozdove, za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov pa se uporabljajo določbe 27. člena tega zakona.« Omenimo še 20. člen Zakona o denacionalizaciji, ki se je glasil: »Nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov.« Kljub kasnejšim spremembah in dopolnitvah zakona je žal v praksi na tem področju prihajalo do velikih težav in dolgotrajnih sodnih postopkov. Nekateri še danes niso zaključeni. Lahko pa mirno rečemo, da predvsem v škodo raznih nepremičnin, ki na račun tega propadajo.
278. Pirc, Hitra rešitev s specialnimi efekti, str. 26–27.
279. Bajt, Problemi denacionalizacije. V: Bohinc, Milkovič (ur.), Privatizacija na Slovenskem 1990–1992, str. 189–230.
280. Slovenski almanah '92, str. 118.
281. Bajt, Zakon o denacionalizaciji kot zanikanje zasebne lastnine, str. 25–34.
282. V času procesa se je državljanstvo oziroma dokazovanje le-tega izkazalo za veliko težavo. Nekateri so pravico iskali tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice. Znani so primeri dedičev, ki so se borili za nepremičnine in dokazovali državljanstvo svojih prednikov, katerih nepremičninsko premoženje (ki se nahaja na ozemlju sedanje Slovenije) so jugoslovanske oblasti septembra 1945 razlastile. Težava se je pogosto pojavila, če so predniki 6. aprila 1941 bili državljani nekdanje Kraljevine Jugoslavije, a ker so na primer leta 1945 zapustili ozemlje sedanje Slovenije, so jih jugoslovanske oblasti obravnavale kot osebe nemške narodnosti, se pravi kot osebe, katerih materni jezik je nemški.
283. Zakon o denacionalizaciji, UL RS, 27/1991, II. poglavje (9.–15. člen).
284. Do premoženja fevdalnega izvora se je Zden opredelil v 27. a-členu, ki se je glasil: »Premoženje fevdalnega izvora ni predmet denacionalizacije, razen kolikor se nanaša na primere, v katerih so denacionalizacijski upravičenci cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove ali redovi. Za premoženje fevdalnega izvora po prejšnjem odstavku se šteje lastnina podarjena od monarha, ki kasneje ni bila predmet odplačnega pravnega posla.« Premoženje fevdalnega izvora je bilo torej v postopku denacionalizacije vrnjeno samo verskim skupnostim, pri čemer je največ dobila RKC.
285. Sklep, s katerim se na predlog Državnega zbora rok, določen v 4. točki odločbe ustavnega sodišča št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, podaljša do 31. julija 1997, stran 3798, UL RS, 41/1997.
286. 16. poročilo o uresničevanju Zakona o denacionalizaciji za obdobje od 30. 06. 2000 do 30. 06. 2001, str. 4–6.
287. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 25.
288. Prav tam, str. 123.
289. UL RS, 65/1998.
290. Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije.
291. Pirc, Hitra rešitev s specialnimi efekti, str. 26–27.
292. Letno poročilo za leto 2001, Urad Varuha človekovih pravic Republike Slovenije.
293. Ustavno sodišče je na primer leta 2003 odločilo, da najemnikom denacionaliziranih stanovanj ni bila kršena pravica do nastanitve in da niso bili diskriminirani, saj lahko nekdanji imetniki stanovanjske pravice ob sklenitvi najemne pogodbe še naprej ostanejo v stanovanjih za nedoločen čas in z neprofitno najemnino. Vrhovno sodišče je nato leta 2005 spremenilo do tedaj veljavno sodno prakso, ki je priznavala pravico zakonca ali ožjih družinskih članov, da po smrti najemnika ostanejo v neprofitnem najemniškem razmerju. Vrhovno sodišče je odločilo, da lastniki po smrti lastnika pogodb niso več dolžni oddajati stanovanj za neprofitno najemnino njegovi družini. Temu so sledili novi postopki pred Ustavnim sodiščem, ki je konec leta 2009 razsodilo, da neprofitna najemnina pripada le zakoncu ob smrti najemnika, ne pa tudi ožjim družinskim članom. Feantsa, evropska zveza nevladnih organizacij, je potem, ko se je podrobno seznanila s položajem najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v Sloveniji in s številnimi pritožbami najemnikov avgusta 2008 na Evropsko sodišče vložila kolektivno pritožbo. Evropski odbor za socialne pravice pri Svetu Evrope je ugotovil, da so reforme Slovenije na področju stanovanjske politike postavile najemnike stanovanj, ki so bila povrnjena nekdanjim zasebnim lastnikom, v negotov položaj, kar je v nasprotju z revidirano Evropsko socialno listino. Kršene so pravica do nastanitve, pravica do varstva družine in prepoved diskriminacije. (Podrobneje o tem je pisal Matjaž Albreht v članku z naslovom Slovenija krši evropsko socialno listino, ki je izšel v Sobotni prilogi Dela 6. februarja 2010.)
294. Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje. Sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 63. seji, 2. marca 2006.
295. ZDen je predvidel, da bodo vsi vloženi zahtevki in postopki na prvi stopnji končani v enem letu. Ob sprejemu Zakona o denacionalizaciji leta 1991 je bilo prav tako predvideno, da bo vrnjenega za štiri milijarde nemških mark oziroma dve milijardi evrov premoženja, po podatkih iz začetka leta 2007 pa je že bilo jasno, da bodo stroški precej, morda celo dvakrat, višji. Po podatkih Ministrstva za pravosodje je bilo do konca marca leta 2007 v naravi vrnjenih za milijardo 881 milijonov evrov zemljišč, gozdov, stavb in premičnin. Kjer vrnitev ni bila mogoča v naravi, so imeli upravičenci pravico do odškodnine v obliki obveznic in 6-odstotnih obresti. Slovenska odškodninska družba je do spomladi 2007 izplačala več kot 400 milijonov evrov, do konca postopka pa naj bi izplačala še 1,3 milijarde evrov.
296. Vlada je dolžna nadzorovati tajno službo – Intervju z ministrom Lovrom Šturmom.
297. Ministrstvo za pravosodje. URL: http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5696/ (10. 9. 2010).
298. Državni svet RS. URL: http://www.ds-rs.si/?q=node/411 (10. 9. 2010).
299. Predlog zakona o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja – 26. 3. 2007.
300. Čepič, Privatizacija gospodarstva. Čepič et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306. str. 1304–1306.
301. Prav tam, str. 1305–1306.
302. ARS, AS 223, šk. 4872, 29. seja Izvršnega sveta RS, 24. 10. 1990 (Ocena stanja v gospodarstvu Republike Slovenije s predlogi ukrepov za ureditev na posameznih področjih, str. 10.)
303. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 594– 613.
304. Čepič, Privatizacija gospodarstva. Čepič et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306.
305. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 594–613.
306. Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 76– 80.
307. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 594–613.
308. Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 76–80.
309. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 594–613.
310. Ovin, Komentar k privatizacijskim razpravam o privatizaciji, str. 17–25.
311. Šušteršič, Politično gospodarski cikli, str. 211–222.
312. Repovž, Intervju z dr. Jožetom Mencingerjem, str. 36–40.
313. Mencinger, Začasnost samostojnosti?, str. 303–312.
314. Agens, št. 1, september 1993, str. 2.
315. Nežmah, Doba sindikatov.
316. Popit, Prof. Aleksander Bajt o slovenski gospodarski politiki (2), str. 2.
317. Mekina, Rojstvo podalpskih oligarhov.
318. Ribnikar, Družbena lastnina in narobe poskusi njene odprave: od leta 1989 do dandanes, str. 877–890.
319. Ribnikar, Drugi (in tretji) steber pokojninskega sistema in trg kapitala, str. 49–51.
320. UL RS, 50/1999.
321. Bohinc, Ureditev privatizacije po veljavni slovenski zakonodaji. V: Bohinc, Milkovič (ur.), Privatizacija na Slovenskem 1990–1992, str. 7.
322. Žnidaršič Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 33.
323. Gregorec (ur.), OECD Gospodarski pregledi 1996–1997: Slovenija, str. 91–92.
324. Čepič, Privatizacija gospodarstva. Čepič et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306.
325. Štiblar, Privatization in Slovenia. V: Marjan Senjur (ur.), Slovenia – A Small Country in the Global Economy, str. 181–191.
326. Žnidaršič Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 9.
327. Poročilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 14–27.
328. Gregorec (ur.), OECD Gospodarski pregledi 1996–1997: Slovenija, str. 92.
329. Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 6.
330. Jakomin, Intervju z Dušanom Mramorom, str. 2–3.
331. Poročilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 14–27.
332. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 22–27.
333. UL RS, 32/1993.
334. UL S, 13/1992.
335. UL RS, št. 30/1993.
336. UL RS, 75/1994.
337. UL RS, 82/1994.
338. UL RS, 10/1993.
339. UL RS, 24/1996.
340. UL RS, 16/1996.
341. UL RS, 27/1991.
342. UL RS, 40/1997.
343. UL RS, 13/1992.
344. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 88/138.
345. UL RS, 31/1993.
346. Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945–1997), str. 158.
347. Čeh, Intervju z Metodom Dragonjo, str. 2–3.
348. Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 5–10.
349. Popovič, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 85.
350. ARS, AS 1272 (Družbeni pravobranilec RS), šk. 412, R 3/2000 R (Poročilo po sklepu Rejčeve komisije).
351. ARS, AS 1272, šk. 412, R 3/2000 R (Poročilo po sklepu Rejčeve komisije).
352. ARS, AS 1272, šk. 412, R 3/2000 R (Poročilo po sklepu Rejčeve komisije).
353. ARS, AS 1272, šk. 412, R 3/2000 R (Poročilo po sklepu Rejčeve komisije).
354. ARS, AS 1272, šk. 417, R 1/01R (Aktivnosti DP RS v zvezi z revizijskimi poročili 1. 7. 1993–31.3.2001).
355. ARS, AS 1272, šk. 425, R 1/04R (Pregled aktivnosti DP RS od 1.1.2004 do 30. 6. 2004 in od 1.7. 2004 do 31. 12. 2004).
356. Bajt, Protiustavnost uzakonjenega sistema lastninjenja, str. 19.–38.
357. Damijan, Slovenska privatizacijska burka, str. 14–15.
358. Poročilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 14.
359. Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – 18. člen. ULRS, 31/1993.
360. Repe, Nećak, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine.
361. Aplenc, Prodaja Slovenije, str. 160.
362. Berdnik, Prihaja leto koncentracije, str. 11–12.
363. Jakomin, Intervju z Antonom Ropom, str. 2–3.
364. Izjava dr. Dimitrija Rupla .
365. Izjava dr. Franca Zagožna.
366. Jakomin, Intervju z Antonom Ropom, str. 2.
367. Čeh, Intervju z Markom Simonetijem, str. 2–3.
368. Strniša, Slovenci o lastninjenju, str. 14.
369. Kako je potekala tajkunizacija v Sloveniji?
370. Čeh, Intervju z Markom Simonetijem, str. 2.
371. Androjna, Investicijski skladi, str. 4–5.
372. Prav tam, str. 4–5.
373. UL RS. 6/1994.
374. UL RS, 110/2002.
375. Žnidaršič Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, str. 58– 65.
376. Polanc, Ekstremno ravnanje ne daje optimalnih rezultatov. Intervju s Stanislavom Valantom 2003.
377. BS, Letno poročilo Banke Slovenije za leto 1999, str. 14.
378. BS, Letno poročilo Banke Slovenije za leto 1997, str. 10.
379. BS, Letno poročilo Banke Slovenije za leto 1999, str. 14.
380. 6. redna seja Državnega zbora Republike Slovenije, 22. 5. 2001.
381. UL RS, 50/1999.
382. UL RS, 68/2007.
383. UL SFRJ, 77/1988.
384. UL SFRJ, 84/1989.
385. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 100–101.
386. Žnidaršič Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 133.
387. UL RS, 55/1992, 48. člen, str. 3123.
388. UL RS, 58/1995.
389. Petrov, Intervju z Alenko Kovač Arh, str. 2–4.
390. Agencija republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij. Arhivska stran.
391. UL RS, 80/2004.
392. Krnc, Revizije predhodnega lastninjenja, str. 71–74.
393. Spremembe in dopolnitve 48. člena ZLPP so bile dopolnjene in spremenjene v 24., 25. in 27. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. UL RS, 7/1993.
394. Krnc, Revizije predhodnega lastninjenja, str. 71–74.
395. Prav tam, str. 71–74.
396. Popovič, Primer oškodovanja družbene lastnine oziroma divje privatizacije, str. 756–760.
397. Krnc, Revizije predhodnega lastninjenja, str. 71–74.
398. Popovič, Primer oškodovanja družbene lastnine oziroma divje privatizacije, str. 756–760.
399. Popovič, »Sporno lastninjenje«, str. 29.
400. Žnidaršič Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 14. Predsednik komisije je bil Ludvik Toplak.
401. Žnidaršič Kranjc, Družbeno nezažljeni pojavi v povezavi s preoblikovanjem družbene lastnine. V: Bohinc, Milkovič (ur.), Privatizacija na Slovenskem 1990–1992, str. 172–188.
402. Izračun preverljiv na URL: http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp, (2. 10. 2008).
403. Za začetni datum pri izračunu revaloriziranega zneska je vzet 31. 12. 1992.
404. Zakon o proračunu RS za leto 1992. UL RS, 16/1992.
405. Znesek 2,5 milijarde evrov je vrednost, ki je dobljena s izračunom oziroma revalorizacijo denarnega zneska z začetnim datumom 31. 12. 1992. Oškodovanje družbene lastnine v obdobju 1990–1992 je torej predstavljalo približno 50 odstotkov proračuna Republike Slovenije za leto 1992! Če vzamemo kot začetno vrednost 1. 1. 1992 je preračunana vrednost še veliko višja. Ta znaša 4,7 milijarde evrov (vzrok je v inflaciji). Izračun je bil narejen na dan 2. 10. 2008.
406. Poročilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 10 –11.
407. Kovač, Uvod v podjetništvo: analiza poslovnega načrta, str. 1–7.
408. Vahčič, Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v devetdesetih, str. 49–59.
409. Žugelj et al., Tvegani kapital: si upate tvegati?, str. 14.
410. Žakelj, Podjetniška aktivnost in podjetniško okolje v Sloveniji, str. 11.
411. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in Evropski uniji, str. 7–12.
412. Žakelj, Podjetniška aktivnost in podjetniško okolje v Sloveniji, str. 11.
413. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 14.
414. Poročilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 3.
415. Ribnikar, Pot od družbene lastnine k lastnini gospodarskih podjetij.
416. Vahčič, Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v devetdesetih, str. 49–59.
417. UL SFRJ, 77/1988.
418. Fikfak, Prinčič, Turk, Biti direktor v času socializma: med idejami in praksami, str. 43 –44.
419. Plut, Podjetnik in podjetništvo, str. 43.
420. UL SFRJ, 46/1990.
421. UL SRS, 35/1988.
422. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31.
423. UL SFRJ, 84/1989.
424. Lorenčič, Privatizacija: ozbiljan problem u slovenačkoj ekonomskoj tranziciji, str. 1 – 3.
425. Vahčič, Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v devetdesetih, str. 49–59.
426. The European Observatory for SMEs. First Annual Report. European Network for SME Research, str. 15.
427. UL SFRJ, 64/1989.
428. UL SFRJ, 64/1989.
429. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 118–119.
430. UL RS, 18/1991.
431. Pšeničny et al., PodjetništvO, str. 40.
432. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–32.
433. UL RS, 55/1992.
434. UL RS, 30/1993.
435. The European Observatory for SMEs. First Annual Report. European Network for SME Research, str. 15.
436. UL RS, 50/1994.
437. Pšeničny et al., Podjetništvo, str. 40–43.
438. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 32.
439. UL RS, 45/2001.
440. UMAR, Ekonomsko ogledalo, št. 6, 2003, str. 16.
441. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 12.
442. UMAR, Ekonomsko ogledalo, št. 6, 2003, str. 16.
443. Bajt, Iz heterodoksne stabilizacije v ultraortodoksno: Kako iz nje?, str. 27–39.
444. UL RS, 40/2004.
445. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 7.
446. Kresal, Socialna politika v Sloveniji do druge svetovne vojne. V: Borak, Lazarević (ur.), Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju 1918–1945–1991, str. 49– 64.
447. Vahčič, Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v devetdesetih, str. 49–59.
448. Boncelj, Bankrotirana družba, str. 84–85.
449. Poročilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 7.
450. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 37–38.
451. UL RS, 40/2004.
452. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 33– 37.
453. Usodo in doživljanja zaposlenih na primeru tovarne Mura zelo dobro predstavi dr. Nina Vodopivec (Vodopivec, Nina: Tu se ne bo nikoli več šivalo : doživljanja izgube dela in propada tovarne. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2021, Zbirka Razpoznavanja).
454. Žnidaršič Kranjc, Planirani stečaji?, str. 15.
455. UL RS, 67/1993.
456. UL SFRJ, 72/1986.
457. Žnidaršič Kranjc, Planirani stečaji?, str. 191.
458. Boncelj, Bankrotirana družba, str. 149–151.
459. Boncelj, Bankrotirana družba, str. 149.
460. Borak, Iskanje Guliverja ali kako preživeti, str. 102.
461. Boncelj, Bankrotirana družba, str. 85.
462. URL: http://www.talum.si, (avgust 2005).
463. Tednik, 14. junij1990, leto XLIII, št. 23, str.2.
464. Tednik, 2. november 1990, leto XLIII, št. 43, str. 3
465. Tednik, 23. maj1991, leto XLIV, št. 20, str.2.
466. Tednik, 5. december 1991, leto XLIV, št. 48, str.1.
467. URL: http://www.talum.si, (avgust 2005).
468. Tednik, 13. november1990, leto XLII, št. 48, str.3.
469. Tednik, 16. januar 1992, leto XLV, št. 2, str.2.
470. URL: http://www.perutnina.si, (avgust 2005).
471. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 619.
472. Prav tam, str. 618–619.
473. URL: http://www.gorenjegroup.com, 11. 12. 2007.
474. Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 34, 20. 9. 1996, str. 133.
475. Križanič, Oplotnik, Ekonometrična ocena vpliva zaključka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investiranje in dinamiko prilivov tujega kapitala v Slovenijo, str. 25–35.
476. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 81.
477. Mencinger, Privatization in Slovenia, str. 65–81.
478. Križanič, Oplotnik, Ekonometrična ocena vpliva zaključka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investoranje in dinamiko prilivov tujega kapitala v Slovenijo, str. 25–35.
479. UL RS, 30/1998.
480. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 37, 133.
481. Tajnikar, Preobrazba velikih podjetij še ni končana, str. 20–22.
482. UL RS, 45/2001.
483. Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 33–37.
484. BS, Letno poročilo Banke Slovenije za leto 1999.
485. Kovač, Cvikl odhaja, Slovenija raja, str. 11.
486. Popovič: Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 8.
487. Popovič, Lastninjenje pred koncem – o oškodovanjih pa še novi postopki, str. 1–2.
488. Zadnje poročilo o delu Agencije za revidiranje na dan 31. 7. 2004.
489. UL RS, 7/1993.
490. S prvim januarjem 1999 je ECU nadomestil evro in sicer v razmerju 1:1. Od 1. januarja1999 se je tako vsako sklicevanje na eku v pogodbah, predpisih in drugih uradnih dokumentih nadomestilo s sklicevanjem na evro v razmerju 1:1. Za razliko od ekuja, ki je bil opredeljen kot košarica dvanajstih valut, je evro postal samostojna valuta.
491. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 128–132.
492. Gregorec (ur.), OECD Gospodarski pregledi 1996–1997: Slovenija, str. 91
493. Križanič, Oplotnik, Ekonometrična ocena vpliva zaključka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investiranje in dinamiko prilivov tujega kapitala v Slovenijo, str. 25–35.
494. Rus, Podjetizacija in socializacija države, str. 126–129.
495. Prašnikar, Domadenik, Svejnar, Prestrukturiranje slovenskih podjetij v poprivatizacijskem obdobju. V: Prašnikar (ur.), Poprivatizacijsko obnašanje slovenskih podjetij, str. 251–273.
496. Bešter, Prevzemi podjetij in njihovi učinki na delničarje, managerje, zaposlene, upnike in državo, str. 143.
497. Simoneti, Rojec, Rems, Lastniška struktura podjetij ob privatizaciji, str. 11.
498. Simoneti, Rojec, Rems, Koncentracija lastništva v podjetjih ob privatizaciji, str. 8.
499. Simoneti, Rojec, Rems, Koncentracija lastništva v podjetjih leta 1999, str. 7.
500. Izjava Mirana Potrča.
501. Izjava dr. Franceta Bučarja.
502. Borak, Spočetje ekonomske samostojnosti, str. 167.
503. »Old Boys Network« – slabšalna oznaka za vplivne osebe, ki so na osnovi družbenih in poslovnih povezav v času tranzicije prišli do velikega premoženja.
504. Izjava dr. Dimitrija Rupla.
505. UL RS, 42/1993.
506. UL RS, 42/2007.
507. UL RS, 42/2002.
508. UL RS, 25/2008.
509. Spletna stran Ministrstva za gospodarstvo. URL: http://www.mg.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/notranji_trg/drugi_pomembni_dokumenti/register_pogodb_po_zuddob/, (25. 7. 2009).
510. Franca, Globočnik, Vsebina pogodbe o udeležbi delavcev pri dobičku, str. 4–8.
511. Lorenčič, Lastniška struktura v podjetjih in participacija delavcev v njej po osamosvojitvi Slovenije, str. 12.
512. Glušič, Delitev dobička delavcem, str. 9–11.
513. Kanjuo-Mrčela, Lastništvo zaposlenih na prelomu tisočletja, str. 21–24.
514. Dejstva o (menedžerskih) prevzemih podjetij, str. 2.
515. UL RS, 47/1997.
516. Lorenčič, Prinčič, Slovenska industrija, str. 110-112.
517. Lorenčič, Aleksander. Slovenski sindikati in prehod v kapitalizem. V: KAVČIČ, Franček (ur.). Delavsko gibanje in delavska enotnost : zbornik ob 75-letnici Delavske enotnosti. Ljubljana: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. 2017, str. 172-179.
518. Spletna stran Republike Srbije/gospodarstvo [Website of the Republic of Serbia/economy]. URL: http://www.ambasadasrbije.si/srbsko_gospodarstvo.html (30 June 2010).
519. Lorenčič, Aleksander. Aspects of economic transition illustrated by examples from Slovenia, Serbia and Croatia. Études balkaniques : revue trimestrielle. 2016, 52, št. 3, str. 499-526.
520. Novković, Intervju z Andrejo Böhm, str. 2–5.
521. Šušteršič, Politično gospodarski cikli, str. 211–222.
522. Novković, Intervju z Andrejo Böhm, str. 2–5.
523. Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 10–11.
524. Mencinger, Deset let pozneje, str. 32.