1Pogledi na zgodovinske izkušnje so različni, posebej pa se z leti spreminjajo. Dejstvo je, da smo Slovenci do vsakokratne državne tvorbe, v okviru katere smo živeli, izoblikovali tako rekoč mitični odnos. Enako velja tudi za drugo Jugoslavijo. V osemdesetih letih minulega stoletja in v času osamosvajanja, je postala 'cokla' za razvoj Slovenije, samoupravni socializem kot najboljši sistem je postal totalitarizem, tovariš Tito diktator, konec je bilo bratstva in enotnosti. Nov cilj je, kot že omenjeno, postala Evropska unija, o kateri se je po začetnem navdušenju zidealizirana podoba spremenila. »Tito je mrtev, le da tega še ne ve,« je že sredi sedemdesetih cinično izjavil legendarni Koča Popović. O tej izjavi je zgodovinar Božo Repe zapisal, da bi »podobno – seveda danes, ko smo pametni za nazaj – lahko trdili za Jugoslavijo«.44 Jugoslavija je že konec sedemdesetih let zašla v krizo. Eden glavnih razlogov je bil ta, da je Jugoslavija po naftni krizi leta 1973 še naprej gospodarila tako, kot da se ne bi nič zgodilo, namesto da bi jo upoštevala in izvedla nujno potrebne reforme.45 V drugi polovici osemdesetih let je življenjski standard padel na raven iz šestdesetih. Ker je bil sistem v osemdesetih letih še vedno naravnan tako, da je domala o vsem odločal vrh partije, odločitve pa so bile potem samo speljane skozi »megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo«, so se vsi glavni politični konflikti do konca osemdesetih odvijali v vrhu Zveze komunistov Jugoslavije.46 Leta 1986 je France Bučar zapisal: »Živimo v svetu, katerega zgodovinski ciklus se izteka.« Kritik Kardeljevih upravljavskih in samoupravljavskih zamisli in eden izmed tvorcev slovenske osamosvojitve se v svoji izjavi glede na kasnejše dogajanje v Jugoslaviji ni prav nič zmotil.47 Dejansko je že na začetku šestdesetih let je postalo očitno, da sta gospodarski sistem ter z njim povezana odločilna vloga države pri oblikovanju in uresničevanju gospodarske politike glavni oviri za hitrejši tehnološki razvoj in večjo vključitev v mednarodno delitev dela. Eno od temeljnih težav so predstavljali nasprotujoči si pogledi glede razvojne usmeritve. Predvsem je šlo za spopad dveh smeri. Prvo je predstavljala Srbija, ki je težila k okrepitvi vloge zvezne države, povrnitvi centralističnega planskega sistema in distribucije, drugo pa predvsem Slovenija in Hrvaška, ki sta si prizadevali za nadaljevanje decentralizacije in posodobitev gospodarskega sistema. Gospodarska reforma iz leta 1965 je nekako pomenila zmago slovenske smeri, saj je za pripravo le-te bila izbrana posebna delovna skupina, ki jo je vodil Boris Kraigher. Reforma in njeni ukrepi so, vsaj v prvi fazi, veliko obetali, a nesporno dejstvo je, da je reforma v celoti propadla in da osrednjega cilja, to je preoblikovanja gospodarstva v sodobnejše samoupravno-tržno gospodarstvo, ni uresničila. Njena zasnova je bila shematična, neusklajena in ideološko preveč obremenjena.48 Eden največjih ekonomskih strokovnjakov tistega časa Aleksander Bajt je sredi osemdesetih let zapisal, da načrtovalci reforme še niso bili sposobni dojeti odločilnega pomena trga v gospodarskem življenju, saj so na trg gledali enostransko, zato tudi cene proizvodov, ki so jim posvetili največ pozornosti, niso nikoli dosegle svojih ekonomskih ravni. Po neuspešni reformi je zvezno partijsko vodstvo sprejelo stabilizacijski program, ki pa prav tako ni izpolnil pričakovanj, saj so njegovi omejitveni ukrepi imeli kratkotrajne učinke, povzročili nove zastoje ter še dodatno povečali nesorazmerja. V prvi polovici sedemdesetih let je bil gospodarski razvoj v Jugoslaviji neenakomeren, gospodarska gibanja ciklična in neenakomerna. Vrhunec prizadevanj po zajezitvi razmer je predstavljala ustava iz leta 1974, ki je pomemben mejnik v razvoju Jugoslavije, in mnogi v njej vidijo enega najpomembnejših vzrokov za razpad države in njene gospodarske težave. Ustavo je zvezna skupščina sprejela v zmagovitem in samovšečnem prepričanju, da s tem potrjuje enega od vrhunskih dosežkov človeškega duha. Imela je dvojen značaj. Na eni strani je z okrepitvijo vloge republik in pokrajin ter zmanjševanjem vloge centralizma urejala organizacijo federacije in delovanje le-te, na drugi pa je z natančnim normativnim urejanjem družbenoekonomskih odnosov, ki so temeljili na samoupravljanju in združenem delu, poudarjala razredni, tako imenovan delavsko opredeljen značaj jugoslovanske družbe in države. Dejanska porazdelitev moči v podjetjih pa je bila mnogo manj demokratična, kot je to prikazoval samoupravni normativni sistem: odločilno vlogo je imela politična oblast, menedžerji so imeli pomemben vpliv zaradi poslovnih informacij, delavci kot formalni nosilci samoupravljanja pa so bili dejansko brez moči in v podrejenem položaju. Na začetku sedemdesetih let je začel veljati tudi nov način družbenega načrtovanja, ki je temeljil na ideji, da bi delovanje tržnih zakonitosti lahko učinkoviteje nadomestili s samoupravnim dogovarjanjem med podjetji, katerega izhodišče je bil Zakon o združenem delu, ki ga je zvezna skupščina sprejela 25. novembra 1976. Gospodarski sistem, kot ga je predvideval zakon, torej po katerem naj bi na novo preoblikovana socialistična podjetja (tozdi, ozdi, sozdi) sama usklajevala medsebojne interese in določala vzajemne pravice in odgovornosti, v praksi ni prinesel nič pozitivnega. Tako imenovani sistem »dogovorne ekonomije« je težil k temu, da bi se podjetja med seboj dogovarjala in ne tekmovala, kar je povsem sprto z načeli tržnega gospodarstva. Podjetja so v tujini in sploh postajala vedno bolj nekonkurenčna, cene pa so počasi, a zanesljivo naraščale. Dogovarjanje med tozdi naj bi nadomestilo tržne zakonitosti, cena končnega izdelka pa je bila takšna, kot so jo izračunali, in ne takšna, kot jo je bil sposoben prenesti trg. Nova gospodarska ureditev je dala podjetjem le nov zunanji videz, medtem ko je vsebina ostala enaka. Tozdi so ostali mala podjetja, organizirana po starem. Še leta 1986 so bili temelj dogovornega gospodarstva in so postali simbol in sopomenka za nesrečo. Dogovorno gospodarstvo je imelo še več slabosti. Ena je bila tudi ta, da so v podjetjih več časa kot za delo porabljali za sestanke. Zaradi samoupravnega odločanja se je leta 1975 efektivni delovni čas prepolovil in znašal do pet ur na dan. Dogovorno gospodarstvo se je obdržalo vse do razpada države. Gospodarski sistem, vzpostavljen z ustavo 1974 in z zakonom o združenem delu, je že tako slab položaj še poslabšal. Jugoslavija je konec sedemdesetih let zašla v hudo krizo, ki se je v naslednjih letih še poglabljala. Pomembno prelomnico v razvoju jugoslovanskega socialističnega gospodarstva predstavlja leto 1980. Navidezne uspešnosti je bilo konec in kljub nasprotnim prizadevanjem političnega vrha je kriza po smrti Tita privrela na plan. Glavni vzroki krize so bili zadolženost, zastarela tehnologija, primanjkljaj v trgovinski in plačilni bilanci ter ogromne razlike v razvoju. Jugoslavija je že sredi sedemdesetih let po kakovosti gospodarjenja zaostajala za razvitimi evropskimi državami. Imela je visoko stopnjo inflacije, najvišjo stopnjo zaposlenosti v industriji, nizko produktivnost, zaostajala pa je tudi po realnih osebnih dohodkih. Gospodarska politika Jugoslavije, za razliko od svetovnega gospodarstva, ki je težilo h kakovostnim strukturnim spremembam in višji razvojni stopnji, ni težila k temu, da bi se akumulacija pretakala v tehnološki razvoj, ni spodbujala storilnosti, znanja in izvoza, ni prilagajala proizvodnje obstoječim energetskim virom in zato ne čudi dejstvo, da so se ekonomski kazalniki v naslednjih letih, z inflacijo na čelu, samo poslabševali.49 Za osnovne življenjske artikle so oblasti v osemdesetih letih uvedle bone. Vožnje z avtomobili so oblasti najprej omejile glede na registrsko številko po tako imenovanem sistemu »par – nepar« (en dan so lahko vozili samo avtomobile z lihimi registrskimi številkami, naslednji dan pa le avtomobile s sodimi registrskimi številkami), potem pa so bili uvedeni še boni za bencin. Najhujša je bila energetska kriza, uvoz nafte je namreč v začetku osemdesetih let zadostoval le za dobrih 290 dni leta. Prebivalstvo so prizadele tudi omejitve pri uvozu, zlasti tako imenovanega »luksuznega« blaga, med katero so med drugim sodili južno sadje, kava, pa tudi uvožene alkoholne pijače, tuje revije in časopisi ter kozmetika. Ker so državljani po omenjene artikle hodili v tujino, jih tihotapili čez mejo in zanje zapravljali devize, ki jih je obupno primanjkovalo, so beograjski birokrati uvedli tako imenovani depozit oziroma plačilo takse za prehod meje. Nekateri državljani so inovativno namesto na državni račun depozit nakazovali na lasten račun, cariniki, ki jim je bilo treba pri prehodu meje pokazati položnico, pa seveda številke računa večinoma niso preverjali. Vpeljava depozita je sicer izzvala hude proteste; zlasti Slovenci, navajeni na odprto mejo, so ga razumeli kot omejevanje svobode.50 Razmere, ki so vladale, so v marsičem spominjale na obdobje vojne in prva leta po vojni.51 Predsednica zvezne vlade, Hrvatica Milka Planinc, je v letih 1982–1986 z odločno politiko sicer hotela narediti red, vendar je bila prešibka in je ves čas morala popuščati silovitim socialnim pritiskom in interesom posameznih republik.52 Ko je konec devetdesetih let Planinčeva popisovala neučinkovitost zveznega vrha v spopadanju s krizo v osemdesetih letih, je osrednjo krivdo pripisala partiji. Po njenem mnenju je bila slednja glavna ovira pri reševanju krize, saj je vedno poskušala najti kak argument proti radikalnejšim gospodarskim spremembam zaradi skeptičnosti do trga, ukvarjala pa se je predvsem »z neskončnimi lamentacijami o ideološkem in političnem položaju, o sovražnikih socializma itd.«53 Za Milko Planinc je eden največjih ekonomskih strokovnjakov tistega časa Aleksander Bajt dejal, da če bi ji pustili delati, bi morda sčasoma vendarle uredila razmere.54
2Eden od temeljnih vzrokov razpada Jugoslavije prav gotovo leži v nepremostljivih razlikah v stopnji gospodarske razvitosti med posameznimi federalnimi enotami. Z razvojem so se ekonomske razlike vedno bolj povečale in ideje o kakršnemkoli novem institucionalnem povezovanju Slovenije kot najrazvitejše med njimi so bile tako povsem brezpredmetne.55 Jugoslavija je politiko zmanjševanja razlik v stopnji razvitosti republik ves čas skušala voditi po sistemu »razviti manj razvitim«. Status manj razvitih so imele Bosna in Hercegovina, Črna gora, Makedonija in Kosovo. Sredi leta 1965 je bil ustanovljen Sklad za kreditiranje hitrejšega razvoja gospodarsko manj razvitih republik in avtonomnih pokrajin federacije. Sredstva sklada so se zbirala v odstotkih od družbenega proizvoda družbenega sektorja. To je bila samo še ena od zgrešenih potez ekonomske politike. Manj razviti namreč niso sprejeli odgovornosti za svoj gospodarski razvoj, lastna sredstva so vlagali le v razvoj posameznih območij in menili, da so ves ostali razvoj ter naložbe skupna jugoslovanska skrb. Manj razviti svojih dolgov tudi niso vračali, prejeta sredstva pa so pogosto uporabljali za negospodarske namene. Enako se je izkazalo tudi za sam Sklad za kreditiranje. Naj povemo, da so bile razvojne razlike v Jugoslaviji v razmerju 1:7, kar je v praksi pomenilo, da je bila Slovenija sedemkrat bolj razvita kot Kosovo in je kot najbolj razvita republika tudi največ vlagala. Glede na povedano in način vodenja ekonomske politike ni prav nobeno presenečenje, da je Jugoslavija padla v brezizhodno brezno gospodarske krize.
3Jugoslovanske zvezne vlade so skušale reševati krizo jugoslovanskega gospodarstva z zadolževanjem, a so s tem, kot bo razvidno v nadaljevanju, delale državi medvedjo uslugo. Jugoslavija se do sedemdesetih let v tujini ni veliko zadolževala. Problem je nastopil že v sedemdesetih letih. O tem priča podatek, da se je zadolženost v obdobju 1972–1981 povečala kar za dobrih 17 milijard dolarjev. Do največjega skoka v zadolževanju je prišlo v letih 1977–1982, ko je zvezno vlado vodil Veselin Djuranović. Vzroki za takšno zadolževanje so bili v občutnem poslabšanju v tekočem delu plačilne bilance. Kot primer povejmo, da se je trgovinski primanjkljaj z 1,7 milijarde dolarjev leta 1973 povečal na kar 7,9 milijarde dolarjev leta 1979. Poleg tega so na zadolženost vplivali tudi visokoleteči investicijski cilji petletnega družbenega plana za obdobje 1976–1980. V tem času se je ogromno gradilo. Najbolj znani projekti tega časa so bili tovarna aluminija v Obrovcu, petrokemični kompleks DINA in železarna v Smederevu. Jugoslavija že leta 1982 ni bila več zmožna vračati dolgov. Kljub temu se je politični vrh z Mednarodnim monetarnim skladom sporazumel o odlogu dolga in najemal nova posojila. Takšno početje je jugoslovansko dolžniško krizo samo še poglabljalo in končalo se je s koncem razumevanja tujih upnikov. Pritiski le-teh so postajali vse večji, vrhunec pa so dosegli v letih 1986–1988, ko je bil predsednik zvezne vlade Branko Mikulić. Osrednji problem je bil v dejstvu, da je Mednarodni monetarni sklad narekoval vodenje gospodarske politike. Zvezno vlado je prisilil, da je opuščala nadzor nad cenami, vodila omejevalno politiko plač in kreditov ter zniževala stroške javnega sektorja. V Jugoslaviji so pritisk upnikov jemali kot vmešavanje v notranje zadeve države in končalo se je z odstopom Mikulićeve zvezne vlade, sicer prvem v zgodovini socialistične Jugoslavije, decembra 1988. Leto 1988 je bilo leto, ko je kriza gospodarskega sistema prešla v zadnjo, sklepno fazo pred razpadom.56 Dolžniška kriza, ki je zajela Jugoslavijo, je bila povod, za katerim so se skrivali globlji vzroki gospodarske neuspešnosti. Neven Borak meni, da je dolžniška kriza »v jugoslovanskih razmerah naznanila dokončen neuspeh jugoslovanskih razvojnih planov in investicijskega cikla iz sedemdesetih let, financiranega z recikliranimi naftnimi dolarji in sproženega na ocenah, da je v svetovnih razmerah spet prišlo do dolgoročnega zvišanja cen primarnih proizvodov«.57 Politiki krize niso priznali, govorili so o »nakopičenih problemih v gospodarstvu«, o »stabilizaciji« in podobno. Ustanovljena je bila tako imenovana Kraigherjeva komisija, ki jo je sestavljalo približno 300 ekonomistov in politikov iz vse Jugoslavije, njena naloga pa je bila poiskati izhod iz krize. Beseda kriza se sicer do srede osemdesetih let ni uporabljala. Šele leta 1985 je hrvaški ekonomist Branko Horvat v knjigi Jugoslavensko društvo u krizi, ki izzvala burne reakcije, jasno napisal, da je »politični sistem postal glavna ovira gospodarskega in družbenega razvoja«. Kraigherjeva komisija je v osnovi vztrajala pri temeljih gospodarskega sistema iz sedemdesetih let, zapisanih v ustavi (1974), Zakonu o združenem delu (1976) in resolucijah 10. in 11. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije (1978 in 1982) – zadnji je program ekonomske stabilizacije potrdil, čeprav so znotraj komisije nekateri ekonomisti v relativno odkritih razpravah o posameznih segmentih ekonomskega sistema opozarjali, da brez uvedbe tržnega sistema Jugoslavija gospodarske krize ne bo mogla premagati.
4Slovenski gospodarski položaj se v drugi Jugoslaviji ni bistveno razlikoval od položaja v prvi. Slovensko gospodarstvo je moralo svoje programe, poslovanje, proizvodnjo in cilje v času komunizma podrejati zahtevam celotne države celo bolj kot v preteklosti. Kljub temu je Slovenija bila in ostala gospodarsko najrazvitejši in najuspešnejši del jugoslovanske države. Kot je zapisal Peter Vodopivec, je »komunizem – kot drugod – uspel tudi v Jugoslaviji posodobiti in izboljšati družbene in gospodarske razmere, ni pa se mu – kot je opozoril ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith – posrečilo zmanjšati gospodarskega zaostanka države za zahodnimi sosedami«.58 V sistemu, kakršen je vladal, je bilo kaj takega tudi zelo težko uresničiti. Za razpad jugoslovanskega gospodarstva je nekaj srbskih ekonomistov z akademikom Kosta Mihajlovićem na čelu menilo, da je plod slovenske zarote. Ta naj bi segala do povojne »demontaže« srbske industrije in njene »selitve« v Slovenijo. Po tej teoriji bi bile gospodarska reforma 1965, ustava 1974 in amandmaji k slovenski ustavi 1989 samo faze v izvajanju zarote. Kljub vsemu pa je treba reči, da teorija zarote med »resnimi« ekonomisti ni imela mnogo pristašev.59 Obstajali so tudi takšni, ki so uvideli, da Slovenija ni za jugoslovanstvo. »Verjetno sem prvi srbski komunist, ki je dojel, da vi Slovenci niste za jugoslovanstvo, da ste za svojo samostojno nacionalno državo v okviru Jugoslavije, pod točno določenimi političnimi pogoji,« je v pismu Spomenki Hribar leta 1986 zapisal srbski pisatelj Dobrica Ćosić.60 Razpad Jugoslavije vsekakor ni bil le rezultat skrajno zaostrenih nacionalnih, gospodarskih in političnih nasprotij po Titovi smrti, temveč posledica mnogo daljše krize, ki je imela svoje korenine v protislovjih in nedemokratičnih temeljih jugoslovanske državno-politične in gospodarske ureditve. Polnih trideset let neuspešnih reformnih poskusov pa je končno doživelo svoj epilog v letih 1989–1991.61
1Kot omenjeno, če ne prej, se je leta 1988 slovenska politika dokončno sprijaznila z dejstvom, da so razvojne možnosti slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva omejene in brez prihodnosti. Razlogov za tako spoznanje je bilo več, eden je bil zagotovo ta, da sta v državi prevladali dve razvojni »strategiji«, slovenska in srbska. Tudi sicer se je Slovencem rado očitalo usmerjenost na Zahod, potrošništvo in željo po modernizaciji. Kako te želje ne bi bilo, ko pa je bilo od šestdesetih let mogoče dobiti potni list in bilo moč oditi »v svet«, na potovanje ali s trebuhom za kruhom. Slovenci so množično hodili po nakupe čez mejo, do in z avstrijskih in italijanskih meja so se vile kolone dokler v osemdesetih letih ni prišlo do omejitev. V praksi so državljani še vedno hodili čez mejo, kupovali za devize in »švercali«. Uvedeno je bilo plačilo takse za prehod meje, a se je nemalokrat zgodilo, da so ga državljani namesto na državni, nakazovali na svoj račun. To je bilo obdobje, ko so si državljani vedno bolj želeli svobode, ki so jo imeli na primer Nemci in Avstrijci, prisotna je bila zidealizirana podoba o kapitalizmu. K temu je v posplošenem smislu svoje prispevalo dejstvo, da so se so se 'Gastarbeiterji' domov vozili z Mercedezi in BMW-ji. Če preskočimo kakšno desetletje, se je zidealizirana podoba o kapitalizmu, tako imenovana podoba o kapitalizmu s človeškim obrazom, hitro razblinila.62
2V osemdesetih letih se je povečala siva ekonomija in sprotno menjavanje dinarje za devize. Ljudje so gradili hiše in vikende še zlasti, ker so krediti realno vrednost začeli dobivati šele sredi osemdesetih let, ob tem je imela Slovenija do konca osemdesetih skoraj da polno zaposlenost. Slovenija je bila v svetovnem vrhu po deležu zaposlenih v celotnem prebivalstvu oziroma v aktivnem prebivalstvu, kot tudi po deležu zaposlenih v industriji in rudarstvu. Na drugi strani pa v produktivnosti dela, izobrazbeni strukturi in življenjskem standardu daleč od svetovnega vrha. Leta 1987 je bilo nezaposlenega samo 1,6 odstotka aktivnega prebivalstva, leta 1989 3 odstotke, zatem pa se je brezposelnost drastično povečala. Danes je znano, da smo Slovenci na vrhu, kar zadeva lastniške hiše v Evropi in največ jih je bilo zgrajenih ravno v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kar 168 tisoč bi naj bilo tovrstnih hiš, lastniki skoraj polovice pa so danes upokojenci. Tistemu obdobju je bila lastna tudi gradnja. Večina hiš iz tistega časa ima več prostorov, po dve ali več nadstropji in dvignjeno ter pripravljeno podstrešje za dodatno stanovanje, saj so bile so grajene z mislijo za skupno življenje z otroki.63
1V začetku osemdesetih je bila na primer končana gradnja Cankarjevega doma, ki je bila največja investicija v kulturi v 20. stoletju. Že sredi sedemdesetih let je bila na seji republiškega odbora podana ideja o gradnji modernega prireditvenega središča v Ljubljani, v pripravo programa, gradnjo, financiranje in nadzor so se poleg republike, mesta in občine Ljubljana pa so se vključili tudi Radiotelevizija Ljubljana, Ljubljanska banka, Iskra, Emona Ljubljana, PTT Ljubljana in Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije. Cankarjev dom je gradilo več tisoč delavcev, tehnikov in inženirjev ter več kot dvesto podjetij, ki so sodelovala pri projektantskih, gradbenih, inštalacijskih, obrtniških in drugih delih. Spomladi 1980 so v Linhartovi dvorani že potekale prve kulturne in kongresne prireditve, v naslednjih letih so bile končane še preostale dvorane. Med največjimi projekti tistega časa ali nekaj prej, velja omeniti še gradnjo osrednje stavbe Kliničnega centra, ki se je sicer začela že leta 1966 in modernizacijo cest. Končna investicijska vrednost Kliničnega centra je bila 617 milijonov dinarjev v letu 1975 (revalorizirano po preračunu SURS 153 milijonov evrov leta 2020). Gradnja osrednje stavbe Kliničnega centra je trajala skoraj 10 let. Marca leta 1969 bil je sprejet zakon o modernizaciji ceste od Šentilja do Nove Gorice, hkrati je sprejet tudi odlok o modernizaciji cestnih odsekov Vrhnika - Postojna -Razdrto in Hoče - Levec. Maja 1970 se je začela gradnja gradnje prve, 30 kilometrov dolge avtoceste od Vrhnike do Postojne, ki so jo prometu predali decembra leta 1972. Zatem je bilo med letoma 1970 in 1994 je bilo zgrajenih 198,4 km avtocest.64
1Med novimi izdelki, s katerimi so slovenska podjetja pod svojo ali licenčno blagovno znamko osvojila jugoslovanski trg, jih je bilo nekaj, ki so zaznamovali vsakdanje življenje povojnih generacij. Razen mlajših generacij, pa še tej je večina znamk znanih, kdo ne pozna kolesa Pony (Rog Ljubljana), pijač Ora, Schweppes, Viljamovka, Boonekamp (Talis Maribor), mortadele Gorica, kraškega pršuta (MIP Nova Gorica), majoneze in gorčice Thomy (Kolinska Ljubljana), šampona Subrina, pralnega praška Mixal, kreme Solea (Zlatorog Maribor), hlačnih nogavice Peggy (Polzela), avtomobila R-4 (IMV Novo mesto) ipd. Vse do sredine sedemdesetih let je poseben problem pri promociji slovenskih blagovnih znamk predstavljala obvezna uporaba oznake Made in Yugoslavia. Ker je slednja pri tržnem razvrščanju nacionalnih blagovnih znamk pristala na repu, se izdelki slovenskih podjetij s to etiketo niso mogli prebiti v višji cenovni razred. Iz ekonomskih razlogov so zato podjetja, kot so bila Elan Begunje, Gorenje Velenje, Kolektor Idrija in Sava Kranj, svoje izdelke rajši prodajala pod tujimi znamkami oziroma prek tujega partnerja. Elan je vse do sedemdesetih let svoje smuči v tujini lahko dobro tržil le pod okriljem najrazličnejših podjetij, od italijanskih do norveških, in tako postopoma vstopal na trg svetovnih proizvajalcev smuči. Šele leta 1977 je prvič na svoje smuči napisal Made in Yugoslavia in jih brez težav prodajal v 36 državah.
2Leta 1985 je Gospodarska zbornica Slovenije pripravila delovno gradivo z naslovom Kakovost – bistveni element naše gospodarske uspešnosti. Republiška skupščina ga je sprejela in se zavzela za njegovo uresničevanje. Tega leta je zaradi podvojenih prizadevanj za povečanje izvoza oživelo zanimanje gospodarskih načrtovalcev in podjetij za blagovne znamke. Hkrati pa je v Sloveniji, zaradi poglabljajoče se gospodarske krize in z njo povezanega zmanjšanja ponudbe, zanimanje kupcev za posamezne znamke precej zamrlo. Kot je ugotovil dr. Jože Prinčič, se je število prijavljenih slovenskih blagovnih znamk slovenskih podjetij do leta 1989 približalo številki tisoč, izdelkov z novimi imeni in podobami je bilo še nekajkrat več. Kljub navedenim oviram in zadregam pa je v obravnavanem obdobju večina izdelkov slovenske industrije nosila določeno blagovno znamko, pri čemer so bila uporabljena tudi tuja imena. Med proizvajalce s prepoznano blagovno znamko so spadala številna podjetja. Med drugim so tudi blagovni znak Iskra Kranj poznali po vsem svetu. Leta 1981 je njen telefon Eta 80 (po domače so ga imenovali fitipaldi) prejel najvišje mednarodne nagrade za obliko in potem do konca desetletja ostal svetovni standard za oblikovanje telefonov. Krka Novo mesto je razvila lastno tehnologijo zdravil in jo zaščitila z okoli 400 patenti. Gorenje Velenje je v sedemdesetih letih postalo eden največjih proizvajalcev gospodinjskih aparatov s sodobno organizirano prodajno in servisno službo.65 Kot mi je v pogovoru, ki sem ga imel srečo opraviti z njim, povedal Ivan Atelšek, tvorec in dolgoletni direktor Gorenja, je imel velikokrat solzne oči, ko je spoznaval, da so se kljub ne največji podpori države in z razmeroma veliko skromnejšim kapitalom, lahko kar enakovredno kosali z velikimi podjetji. V sodelovanju z ameriškim Borroughsom so lahko uspešno razvijali tudi računalništvo in izdelali tudi prvi jugoslovanski robot. Leta 1978 se je Gorenje odločilo za nakup bavarskega podjetja Körting iz Grassaua. Nakup tega podjetja je odobrilo celotno slovensko politično vodstvo z Edvardem Kardeljem na čelu. Slednji je Atelšku ob nakupu dejal: »To je velika stvar, samo treba jo je izpeljati. Upam, da imate dovolj moči, kar ste doslej že dokazali.« Atelšek je z ekipo vzpostavil velik poslovni sistem, s podjetji širom po državi in v tujini, ki je v zlatih časih zaposloval približno 22 tisoč delavcev. V času kampanjskega in pogosto s proizvodnjo in ekonomiko skreganim tozdiranjem, je nemalokrat prišel v nesoglasje s politiko, kar ga je na koncu koncev stalo tudi odhoda z mesta prvega moža Gorenja.66 Zelo uspešna je bila tudi Alpina Žiri, ki je bila med glavnimi proizvajalci smučarskih čevljev in je v osemdesetih letih z lastno blagovno znamko obvladovala petodstotni delež svetovnega trga smučarskih čevljev. Radenska Radenci je bila četrti največji proizvajalec mineralnih vod na svetu. Metalna Maribor se je na tujih trgih uveljavila z opremo za hidroelektrarne in za premogovnike in v kooperaciji s tujimi podjetji sodelovala pri gradnji velikih energetskih projektov po vseh celinah. Tovarna lepenke in papirja Sladki Vrh je konec sedemdesetih postala pojem kakovostnih izdelkov na področju papirnate konfekcije. Industrija usnja Vrhnika (IUV) je v osemdesetih letih postala največji proizvajalec svinjskega usnja na svetu.
1Slovenija je v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let minulega stoletja gospodarila previdneje in boljše kot druge republike. Svoje kredite je odplačevala, previdneje je najemala nove, bolj se je opirala na svoje sile in na svoje vire. Kljub temu pa je gospodarska kriza ni zaobšla, temveč jo je na nekaterih področjih prizadela celo močneje kot ostale dele države.67 Slovenija ni več zmogla igrati »lokomotive«, ki bi celotno jugoslovansko gospodarstvo potegnila iz krize, ker se je gospodarska politika v Beogradu ravnala po večinskem manj razvitem in nerazvitem »jugu«.68 Slovensko gospodarstvo je že leta 1984 v bistvu stagniralo, potem pa ga je v prvih mesecih 1985. leta poleg polarnega zraka zajel tudi leden gospodarski »tuš«: proizvodnja je močno upadla, izvoz je bil počasnejši od uvoza, cene in plače so rasle. Jesenski meseci tega leta so prinašali vse bolj »mračno« podobo gospodarjenja v naši republiki. Tudi v letih 1986 in 1987 je slovensko gospodarstvo nazadovalo, saj so bile stopnje rasti družbenega proizvoda, industrijske proizvodnje in naložb v osnovna sredstva negativne. Padajoča gospodarska rast se v naslednjih letih ni zaustavila, temveč je zajela tudi podjetja, kot so bila Iskra, Tam, Litostroj, Slovenske železarne, SCT, Strojne tovarne Trbovlje, ki so bila lokomotiva slovenskega razvoja in nadpovprečni izvozniki. Razvojno krizo ter upadanje gospodarske dejavnosti so spremljali še drugi negativni pojavi: nizka storilnost, devizna nelikvidnost in naraščanje obremenitev gospodarstva; med šestdesetimi različni prispevki in davki so se najbolj povečale obveznosti v zvezne sklade. Našteti negativni pojavi so povečali spore pri delitvi dohodka, otežili vstopanje tujemu kapitalu, povzročili so visoke izgube, stečaje, rast nezaposlenosti in življenjskih stroškov, znižali so obseg in učinkovitost investiranja ter zelo upočasnili kakovostno gospodarsko preobrazbo. V naši republiki se je krepilo spoznanje, da vedno bolj zaostaja za razvitim svetom. V drugi polovici leta 1990, torej že po političnih spremembah v Sloveniji, se položaj slovenskega gospodarstva ni popravil. Industrijska proizvodnja je porasla le septembra in oktobra, novembra pa se je znova zaustavila kot tudi druge gospodarske dejavnosti. Izvoz je vseskozi upadal, uvoz je naraščal, upadale so investicije, brezposelnost pa je rasla. Septembra 1990 so začele naraščati cene, oktobra so se zaradi prevelikega trošenja javnega sektorja začele težave na finančnem področju, ki se jim je novembra – tudi zaradi »napada« prebivalstva na devizne depozite – priključila splošna dinarska nelikvidnost.69
2Obsežna gradiva slovenskega izvršnega sveta v osemdesetih letih, to je v mandatu Janeza Zemljariča (1980–1984) in nato Dušana Šinigoja (1984–1990), kažejo, da »se je izvršni svet ukvarjal predvsem z usmerjanjem slovenskega gospodarstva na zahod »za vsako ceno«, z zagotavljanjem sredstev za odplačevanje dolgov, z obupnim administriranjem, zaradi katerega so bila vsa osemdeseta leta letala v Beograd polna gospodarstvenikov, ki so tja letali po razna dovoljenja, in z neuspešnimi poskusi zaščite slovenskega gospodarstva pred neizmerno požrešnostjo zvezne blagajne (sprva je to zadevalo pomoč pri raznih katastrofah, organizacijo dragih mednarodnih športnih prireditev in druge neproračunske postavke, postopoma pa tudi sredstva za nerazvite, financiranje Jugoslovanske ljudske armade in druge proračunske postavke).« Zemljaričeva vlada se je morala na slovenski ravni soočiti z naftno in dolžniško krizo, medtem ko je Šinigoju sicer uspelo povečati obseg zunanjetrgovinske menjave, a tudi deficit. Kljub krizi pa se nobeni od obeh vlad, razen deloma Šinigojevi v zadnjem obdobju, ni bilo treba soočiti z organiziranim sindikalnim odporom. Še v prvi polovici osemdesetih let je bilo število kratkotrajnih stavk nižje kot v sedemdesetih letih. Zakon o združenem delu sploh ni predvideval, kako naj se konflikti rešujejo. Šele ko so bila leta 1987 oblikovana stavkovna pravila, so se začele razprave o dopolnilu zakona, konec osemdesetih let pa se je začel postopno razvijati tudi sindikalni pluralizem.70 Leta 1985 je slovenski politični vrh dokončno spoznal, da je treba opustiti defenzivno politiko do zveznega središča. Takrat so se dejansko začeli zavedati, da bo treba biti bolj dejaven in odločnejši. Dolgoročni plan gospodarskega razvoja Socialistične Republike Slovenije v letih 1986–2000 je bil prvi odmevnejši rezultat dejavnejšega odnosa slovenske politike do Beograda, saj je med prednostne naloge na gospodarskem področju postavil zmanjšanje sodelovanja slovenskega gospodarstva z gospodarstvi drugih republik ter njegovo tesnejšo povezanost z razvitim zahodnim svetom. Leta 1987 je v Sloveniji prevladalo spoznanje, da ni več mogoče podpirati ukrepov zveznih teles, ker bi to pomenilo propad domačega gospodarstva. Naslednje leto pa se je slovenska politika očitno sprijaznila z dejstvom, da so razvojne možnosti slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva omejene in brez prihodnosti. Razlogov za tako spoznanje je bilo več, a odločilna sta bila predvsem dva. Prvi je bil, da sta v državi prevladali dve razvojni »strategiji«, slovenska in srbska. Slovenska je po besedah prvega moža slovenske partije Milana Kučana temeljila na tehnološki inovativnosti in razvitosti ter v svet odprti družbi, medtem ko se je Srbska zavzemala za zaprtost in avtarkijo. Drugi razlog pa so bile razprave o spremembi zvezne ustave.
3Konec leta 1989 in na začetku leta 1990 se je zvrstilo nekaj dogodkov, ki so Slovenijo začeli potiskati na pot gospodarskega osamosvajanja. Septembra 1989 je slovenska skupščina sprejela dopolnila k slovenski ustavi, med katerimi je bila tudi ekonomska suverenost Slovenije. Decembra istega leta se je začela srbska gospodarska vojna proti slovenskim podjetjem, ki je slovenskemu gospodarstvu prizadejala več kot sto milijonov dolarjev škode, slovenski politiki pa je služila kot dokaz, da zvezna vlada samovoljnih ukrepov posameznih republik noče in ne more preprečiti.71 Po anketi Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je 229 srbskih podjetij prekinilo odnose s slovenskimi podjetji, zlasti je bil prizadet izvoz tekstila, pohištva, bele tehnike, električnih aparatov, kozmetike in izdelkov živilske industrije. Slovenija je leta 1988 v Srbiji kupila za 2,1 milijarde dolarjev blaga oziroma 8,8 odstotka vseh nakupov, prodala za 2,6 milijarde oziroma 8,1 odstotka vse prodaje. Finančne terjatve slovenskih podjetij do Srbije so znašale dobrih 205 milijonov dolarjev. Po ocenah GZS bi se, če bi prodaja v Srbijo upadla za 100 odstotkov, v Sloveniji proizvodnja zmanjšala za 15 odstotkov, neto osebni dohodek pa za 13,8 odstotka, kar so bile ob tudi siceršnji krizi precej visoke številke (izračuni so bili sicer narejeni tudi za manjše odstotke upada trgovanja). Srbija je ravnala selektivno in je blokado izvajala tam, kjer je bilo zanjo najmanj škode; računala je, da slovenski protiukrepi ne bodo tako hitri in učinkoviti in da bo zato bojkot dosegel svoj namen. Izvajanje bojkota so nadzorovale politične institucije, spremljale pa so ga zahteve po odstranitvi vodilnega kadra v tistih podjetjih, ki so še sodelovala s Slovenijo. Prekinitev sama je imela tudi širše razsežnosti in namen: blokirati jugoslovansko gospodarsko reformo, ki jo je tedaj začel Marković.72 Eden od namenov blokade je bil tudi dokazati, da Slovenija ne more preživeti brez jugoslovanskega trga. Treba je upoštevati dejstvo, da so se proti odcepitvi Slovenije največkrat pojavljale trditve, da »so težnje gospodarskega osamosvajanja v nasprotju s sodobnimi svetovnimi tokovi, da je slovensko gospodarstvo premajhno, da ima v Jugoslaviji zanesljiv trg za prodajo dragih in slabih industrijskih izdelkov ter za poceni nakupe surovin in delovne sile«.73 Odločilnega pomena je bilo tudi Markovićevo videnje Jugoslavije, ki si jo je predstavljal kot »konvoj«, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpočasnejši ladji. V Sloveniji so ga sprejeli kot grozečo in nesprejemljivo napoved. Slovenska vlada je na te posege in grožnje odgovorila z zamudo. Njeni ukrepi (ustavitev plačevanja dela sredstev v zvezne sklade, Deklaracija o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo in drugo) so pokazali, da je potrebo po samostojnejšem gospodarskem razvoju povezala z zahtevo po preureditvi Jugoslavije v konfederacijo.74 Zaradi dejstva, da so tudi Markovićeve gospodarske reforme doživele polom, pa je slovenski politični vrh bil primoran ukrepati še odločneje.
4Jesenski meseci leta 1989 so bili zaznamovani z zahtevami po protiinflacijskem programu. Nastalo je kar nekaj stabilizacijskih načrtov. Načrt Jeffreya Sachsa, ki je bil tedaj na vrhuncu svoje slave zaradi odprave bolivijske hiperinflacije, ekonomist, ki je, kot vemo, pustil globlje sledi ne samo v jugoslovanskem, temveč kasneje tudi v slovenskem gospodarstvu. Drugi tovrstni načrt, ki je nastal skoraj mesec dni pred Sachsovim, je skoval slovenski ekonomist Velimir Bole z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete. Slednji načrt je slovenski javnosti tako rekoč popolnoma neznan in nikoli, kljub temu, da je bil predstavljen predsedniku Zveznega izvršnega sveta in skupini njegovih svetovalcev, ni bil resno obravnavan. Boletovo zamisel je podrobneje v svoji knjigi predstavil le Neven Borak, ki se mu jo je, kot je zapisal, zdelo potrebno predstaviti, zlasti še, ker so skromnost in nekatera nenapisana pravila preprečevala Boletu, da bi to storil sam. Boletov načrt je v procesu stabilizacije predpostavil dve fazi, posebnost njegove zamisli pa je bila uvedba dvojne valute kot sredstva za ustvarjanje popolne indeksiranosti gospodarstva na eni strani in hkrati priprave za njegov prehod na delovanje v nizkoinflacijskih razmerah. Tretji načrt, ki je bil uporabljen v praksi, je nastal izpod peresa Anteja Markovića.75 Žal se je končal s popolnim polomom. Marković je ob svojem nastopu obudil žarek upanja, da se bodo razmere v državi popravile. Kot svoje prednostne naloge je napovedal samostojnost gospodarskih subjektov ter zmanjšanje regulacije države in njenega »normativizma«. Vendar pa zvezna vlada kljub katastrofalnim rezultatom v naslednjih mesecih ni hitela s pripravo protiinflacijskega programa, niti s celovito strategijo globalnega prestrukturiranja gospodarstva. Protiinflacijski program, ki ga je vlada predstavila decembra 1989, ni več temeljil na postopnem zaviranju inflacije, temveč na šok terapiji, se pravi na enostranskih in drastičnih ekonomskih ukrepih, s katerimi naj bi naslednjem letu rast cen dosegla le 13 odstotkov. Markovićev Program gospodarskih reform in ukrepov za njihovo uresničitev leta 1990 je temeljil na konvertibilnem dinarju in fiksnem tečaju, na restriktivni denarni in na finančni politiki, na liberalizaciji cen in trga ter na zamrznitvi plač na ravni iz novembra 1989. Program je bil deležen splošne podpore doma in v tujini, hkrati pa je bil tudi predmet opozorila ekonomistov, da se utegne zgoditi, da ga v pol leta »ne bo dosti ostalo«. Markoviću je uspelo do maja 1990 bistveno zmanjšati inflacijo, ni pa mu uspelo zaustaviti padca proizvodnje in izvoza ter obnoviti skupni jugoslovanski trg, ki je bil v njegovi viziji temelj državne enotnosti. Ko je bilo treba program junija izpopolniti, je dal prednost političnim odločitvam (promociji političnih programov in strank), ki naj bi zagotovile oblikovanje novega socializma in njegove tretje poti. Te dolgoročne rešitve, ki jim je v poletnih mesecih dodal še nekaj popolnoma zgrešenih potez (opustitev korekcije tečaja, povečanje plač zvezni upravi, selektivno kreditiranje kmetijskih podjetij), so bile za trenutne razmere neprimerne, za utrditev dosežene stabilizacije pa celo škodljive, zato je program jeseni 1990 propadel. Januarja 1991 je Marković pripravil minimalni program za delovanje države v prehodnem obdobju, ki pa ni imel več nobenega vpliva na nadaljnji razvoj dogodkov.76
5Reševanje krize je bilo bolj podobno gašenju požara kot iskanju dejanskih vzrokov zanjo. Po eni strani so se vlade odločale za restriktivne ukrepe v preskrbi, po drugi pa kompromise v spremembah gospodarskega sistema. Čeprav se je vedno več govorilo o tržnem gospodarstvu in tako imenovanih tržnih mehanizmih, je še naprej v veljavi ostajala dogovorna ekonomija.77 Jugoslovanska družbena kriza v osemdesetih letih 20. stoletja je dokazovala ideološki, politični in ekonomski zlom socializma. Kot je zapisal Bogomir Kovač, je bil socializem »nedvomno najvplivnejša socialna ideologija 20. stoletja, ki se je sprva ponujala kot zaokrožen politično-ekonomski sistem (družbena lastnina, planiranje, delitev po delu, neposredna politična demokracija), dejansko pa je postal politični projekt komunistov, kako osvojiti in ohraniti ekonomsko oblast v družbi«.78 Kriza v začetku osemdesetih let je torej razkrila nemoč socialističnega gospodarstva, vendar je trajalo skoraj desetletje za prodor spoznanj, da ga ni mogoče reformirati. Razpad je bil rezultat vzpostavljanja normalnega stanja konfliktnosti interesov ter spoznanja, da »ni Tita, po Titu«.79 Da so bila osemdeseta leta tista, v katerih se je zgodil miselni preobrat in ko so ljudje začeli verjeti in delati za vrednote, ki odlikujejo zahodni svet, je menil tudi Janez Drnovšek: »Mislim, da smo vsi začeli razmišljati o tem v osemdesetih letih. Vsaj jaz sem takrat, ko je postalo vse bolj očitno, da zaostajamo, o tem veliko razmišljal. Vsa osemdeseta leta je jugoslovanska država stagnirala, predvsem na ekonomskem področju. Očitno je postajalo, da so potrebne spremembe, demokratične vrednote so postajale vse pomembnejše. Šlo je za prebujenje, ne le v Sloveniji, temveč v celotni srednji in vzhodni Evropi. V Sloveniji je težnjam po spremembah, v precejšnji meri botrovalo zaostajanje, brezperspektivnost, ki sta jo prejšnji režim in prejšnja država kazala zlasti v zadnjem desetletju. Očitno je bilo, da ni izhoda.« O socialističnem sistemu oziroma obdobju je Drnovšek dejal: »Očitno je obdobje socializma sicer prinašalo nekatere prednosti, morda tudi večje socialne garancije nekaterim slojem, ki se težje prebijajo v konkurenčnem tržnem sistemu. Na dolgi rok pa je bil socialistični sistem manj uspešen in manj konkurenčen, kot je sedanji, in zato tudi ni preživel. V samostojni državi smo potem morali nadoknaditi neko obdobje, kjer smo precej zaostajali za rastjo razvitih evropskih držav.«80 Do razpada SFRJ se je opredelil tudi zadnji predsednik Predsedstva Socialistične Republike Slovenije in dolgoletni predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Med govorom gospodarstvenikom v Avstriji novembra 2005 v Gradcu je dejal: »Razpad je bil posledica dolgotrajne politične, gospodarske in vrednotne krize nekdanje večnacionalne, multikulturne, federativno urejene in na ideologiji socialističnega samoupravljanja utemeljene države. Kriza je bila v velikem delu izraz splošne krize evropskega komunističnega sveta, ki jo je generirala Sovjetska zveza s svojim v bistvu boljševističnim sistemom, prilagojenim pogojem hladne vojne in blokovskega merjenja politične in vojaške moči ter vzdrževanja ravnotežja strahu.«81 Gospodarski položaj, v katerem se je znašla Jugoslavija, je bil pomemben dejavnik nezadovoljstva jugoslovanskih narodov in nič čudnega ni, da so gospodarske okoliščine »ustvarjale plodna tla za razpihovanje ekonomskega in političnega nacionalizma ter za medsebojno obtoževanje glede izkoriščanja«, kakor je dejal Borak.82
1V začetku leta 1989 se je na podlagi Zakona o političnem združevanju83 in Zakona o volitvah v skupščine84 dokončno oblikoval slovenski politični prostor. Opozicijske zveze in družbenopolitične organizacije so se preoblikovale v klasične politične stranke, predsednik skupščine Miran Potrč pa je razpisal volitve za 8. april 1990.85
2Ključno dejanje pri oblikovanju slovenskega demokratičnega prostora je pomenil sklep opozicijskih zvez, da ne bodo več sodelovale na tako imenovani »okrogli mizi«, ter da bodo začele snovati skupno organizacijo. Predstavniki Slovenske demokratične zveze (SDZ), Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS) in Slovenske kmečke zveze (SKZ) so se 27. novembra 1989 sešli na domu predsednika Slovenske kmečke zveze Ivana Omana in podpisali sporazum o ustanovitvi opozicijske koalicije. Nastal je Demos – Demokratična opozicija Slovenije. 4. decembra 1989 je Demos formaliziral sporazum treh strank (SDZ, SDZS, SKD) in ene zveze (SKZ) ter se slovenski javnosti predstavil z izjavo Jožeta Pučnika, da je namen Demosa prevzeti odgovornost za slovensko državo in da »zato hočejo osvojiti oblast«. K Demosu so pristopili še Zeleni Slovenije. Stranke so sporazum o ustanovitvi Demosa za skupen nastop na skupščinskih volitvah podpisale 8. januarja 1990. Kasneje sta k Demosu pristopili še Slovenska obrtniška stranka ter Stranka sivih panterjev. Jeseni 1989 so se v stranke začele spreminjati tudi dotedanje vodilne družbenopolitične organizacije. Med njimi sta bili Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki je ohranila svojo kratico, ime pa spremenila v Za svobodo mislečega sveta, ter Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije (SZDL), ki se je v začetku januarja preimenovala v Socialistično zvezo Slovenije. Kot zadnja izmed političnih organizacij na oblasti se je preimenovala Zveza komunistov Slovenije (ZKS).86 Vendar so slovenski komunisti z novim imenom na volitvah za družbenopolitični zbor skupščine osvojili le 17,3 odstotka glasov in skoraj enak delež sedežev ter so tako morali priznati premoč opoziciji. V Sloveniji sicer ni prišlo do zamenjave na vrhu partije, zato pa so se vidno spremenila njena javna stališča.87 Demosu je torej uspelo, a v zmago na volitvah niso verjeli niti njegovi voditelji. Predsednik Demosa Jože Pučnik je novembra 1989 ocenjeval, da bo uspeh, če bo opozicija sploh prišla v slovenski parlament in se utrdila kot močna frakcija. Pričakoval je, da se bo Demos po prvih volitvah šele učil tehnik in veščin političnega dela in da je veliko bolj realna zmaga leta 1994.88 25. junija je nato tudi sprejela tri ključne osamosvojitvene dokumente, pol leta kasneje je sprejela še novo ustavo, ki je uveljavila klasični parlamentarni sistem z novim predstavniškim in zakonodajnim organom, imenovanim Državni zbor. Le malo kasneje je Demos razpadel, klasična strankarska nasprotja so izbruhnila na plan in posledično je padla tudi Peterletova vlada. Novo vlado, ki se je nato obdržala do prvih državnozborskih volitev, je aprila 1992 sestavil Janez Drnovšek.89
44. Repe, Razmere v Sloveniji do leta 1989 (rokopis).
45. Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 26–43.
46. Repe, Razmere v Sloveniji do leta 1989 (rokopis).
47. France Bučar, Resničnost in utvara, str. 5.
48. Podrobneje glej v Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 127–143.
49. Lorenčič, Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988: na poti v razpad. V: Čepič (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, str. 261–270.
50. Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 10–12.
51. Čepič, Gospodarska kriza. V: Čepič et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1151–1153.
52. Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 10–12.
53. Vodopivec, Od poskusov demokratizacije (1968–1972) do agonije in katastrofe (1988–1991). V: Čepič (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, str. 22.
54. Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 26–43.
55. Štiblar, Razvoj trgov Ex-Jugoslavije, str. 23–43.
56. Lorenčič, Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988: na poti v razpad. V: Čepič (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, str. 270–273.
57. Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 137–138.
58. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 385.
59. Mencinger, Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495.
60. Repe, Razmere v Sloveniji do leta 1989 (rokopis).
61. Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 613.
62. Lorenčič, Aleksander. Life in the second Yugoslavia through the prism of selected indicators : The Slovenian experience. Review of Croatian history. 2015, letn. 11, št. 1, str. 101-120.
63. Lorenčič, Aleksander. Od "cokle" za razvoj do EU : osemdeseta - leta, ki so porodila spoznanje, da so razvojne možnosti izčrpane. Mladina. [Tiskana izd.]. 27. nov. 2020, posebna št. mladine - zgodovina, rojstvo države, 1. del, str. 32-37
64. Prav tam.
65. Podrobneje v Lorenčič, Aleksander, Prinčič, Jože: Slovenska industrija od nastanka do danes. Razpoznavanja: INZ, Ljubljana 2018. Dalje Lorenčič, Prinčič, Slovenska industrija.
66. Lorenčič, Aleksander. Atelšek, Ivan. V: Šterbenc Svetina, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2013, zv. 1: a, str. 284-285, portret.
67. Prinčič, Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56.
68. Repe, Jutri je nov dan, str. 134.
69. Prinčič, Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56.
70. Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 12–13.
71. Prinčič, Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56.
72. Repe, Jutri je nov dan, str. 141–142.
73. Mencinger, Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495.
74. Prinčič, Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986 –1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56.
75. Borak, Spočetje ekonomske samostojnosti, str. 19–31.
76. Prinčič, Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V:Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56.
77. Čepič, Gospodarska kriza. V: Čepič et al. (ur.). Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1151–1153.
78. Kovač, Rekviem za socializem, str. 143.
79. Mencinger, Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495.
80. Možina, »Politika postane manj pomembna«, str. 26–30..
81. Govor Milana Kučana .
82. Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 194.
83. UL SRS, 42/1989.
84. UL SRS SRS, 42/1989.
85. Babič, Predvolilni gospodarski program koalicije Demos, str. 171–172.
86. Čepič, Volitve aprila 1990. V: Čepič et al. (ur.). Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1283–1290.
87. Šušteršič, Politično gospodarski cikli, str. 198–210.
88. Pesek, Osamosvojitev Slovenije, str. 121.
89. Gašparič, Državni zbor 1992-2012, str. 25.