1S krizami kot sestavnim delom gospodarskega življenja se rešujejo nakopičena gospodarska neravnovesja in so kot razvodnica, ki pomeni ali konec ali začetek nekega ciklusa, meni gospodarski zgodovinar žarko Lazarević.⁶ Kriza, ki je privrela na plano leta 2008, je tretja velika kriza v zadnjem stoletju in pol. Prva je udarila leta 1873, druga pa leta 1929 z borznim zlomom na Wall Streetu. V minulem stoletju je treba izpostaviti še recesijo in krizo, ki je nastopila po naftni krizi leta 1973. Od omenjene gospodarske krize leta 1873 dalje se kaže, da so se vse krize imele svoj izvor v finančnem, bančnem sektorju, in sicer zaradi finančnih, kreditnih in investicijskih špekulacij. Kar se jasno kaže, če pogledamo dosedanje krize pobliže je, da so ena od značilnosti kapitalističnega gospodarskega razvoja ciklična obdobja kriz in gospodarske rasti. Konjunkturi po navadi sledi velik padec. Spomnimo se dvajsetih let 20. stoletja, pa na leta pred letom 2008. Zdelo se je, da je samo nebo meja v gospodarstvu. Več kot očitno je šlo za balon, za katerega je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo počil. Če primerjamo krizo v tridesetih letih minulega stoletja in krizo po letu 2008, vidimo še nekatere podobnosti. Ekonomska politika leta 1929 se je namreč odzvala podobno, kot se je to zgodilo v primeru današnje krize. Se pravi z zategovanjem pasu in varčevanjem, a se je izkazalo, da to ni prava pot. Zgodil se je New Deal, ki je jasno pokazal, kako pomembna sta za zagon gospodarstva povpraševanje in trošenje, o katerem je danes toliko govora. Kasneje je prevladala ekonomska teorija Johna Maynarda Keynsa, ki je med drugim zagovarjal vlogo regulative in to se je na ekonomskem področju nekaj časa odražalo kot uspešno. Ukrepi, ki jih je generirala kriza v tridesetih letih minulega stoletja in ukrepi sprejeti z brettonwoodskim sporazumom drugi svetovni vojni, pa so veljali le nekaj desetletij, do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po drugi svetovni vojni smo bili priča gospodarskemu razcvetu, gledano v globalnem smislu. To je bil čas, ko je pomembno vlogo v ekonomski politiki igrala država. Šlo je za nekakšno simbiozo državnega intervencionizma in delovanja prostega trga. Po izbruhu že omenjene naftne krize leta 1973 pa je prišlo do velikega premika v miselnosti in do prepričanja, da vloga države in intervencionizem nista ključna oziroma pomembna za gospodarstvo. Zgodil se neoliberalizem, ekonomskopolitična paradigma, ki zagovarja čim manjšo vlogo države v gospodarstvu. Ekonomist Davorin Kračun meni, da je slednji dobil uradno politično podporo z nastopom predsednika Reagana v ZDA in svoj vrh dosegel konec osemdesetih let minulega stoletja s tako imenovanim Washingtonskim konsenzom, ki je predstavljal recept za tranzicijske države.⁷ »Neoliberalistična ekonomskopolitična paradigma je bila v teh pogojih dokaj uspešna, tudi zato, ker je sovpadala z razpadom vzhodnega bloka in s širitvijo svetovnega trga na nekoč neosvojljive trdnjave Rusije in Kitajske«, meni Kračun. Poleg tega pa sta po njegovem mnenju informacijska in komunikacijska revolucija odprli možnosti za povsem nove gospodarske panoge.⁸ Podobnega mnenja je tudi Ivan T. Berend, primerjalni zgodovinar Srednje in Vzhodne Evrope, ki meni, da se je kapitalizem spremenil in od sedemdesetih let preteklega stoletja vsekakor to ni več isti kapitalizem. »Razvite evropske države so se deindustrializirale, industrija je izgubila svoj pomen, v najrazvitejših zahodnih državah samo še 18 odstotkov aktivnega prebivalstva dela v industriji. Finančni sektor z bankami, finančnimi institucijami, zavarovalnicami in nepremičninskim sektorjem raste šestkrat hitreje kot realna ekonomija in njegova sredstva so trikrat, štirikrat večja od celotnega bruto domačega produkta Evropske unije. Govorim o deindustrializiranem, pretirano finančno obvladovanem gospodarstvu, ki je bilo zelo krhko, dovzetno za finančno paniko, ki se je zgodila. Od leta 1980 naprej je bil celoten sistem dereguliran: vsa regulativa, ki je bila uvedena v tridesetih letih in po drugi svetovni vojni z brettonwoodskim sporazumom, z lekcijami velike depresije vred, je bila eliminirana. Neoliberalizem je bil prepričan, da je rešil probleme kriz, da jih ne bo več. Vodilni ekonomisti chicaške šole so vladam svetovali, da prisilnega jopiča regulacije ne potrebujemo več«, meni Berend.⁹ »Neoliberalizem, ki ga je pravilneje imenovati neokonzervatizem, je finančni fevdalizem 21. stoletja«, meni Iztok Simoniti. Bistvo neoliberalizma je, da želi odstraniti državo, jo spremeniti v nočnega čuvaja, vso moč pa prepustiti kapitalu, kar pa je po Simonitijevem mnenju »zanesljiv recept za trajno slabo družbo in je preprosti klasični demokraciji, kot je zapisano v naši ustavi«.¹⁰ Dejstvo je, da so mnogi verjeli, da neoliberalna ekonomskopolitična paradigma omogoča neomejene možnosti širitve. Pa jih ni, kar je dokončno dokazala kriza, katere katalizator, kot že pri krizah prej, so bile ponovno ZDA. Dolžniška kriza in številne države, ki so imele neodgovorno bančništvo, kot je Islandija, ali veliko porabo prebivalstva oziroma države, kot sta Irska in Portugalska, ali neodgovorno vladno trošenje, kot je Grčija, so se sesule.

2Da so lahko vzroki za gospodarsko in finančno krizo tudi drugačni od prej navedenih, priča aktualno dogajanje. Potem ko je Slovenije še v letu 2019 Slovenija beležila 3,2-odstotno realno rast BDP, je kot strela z jasnega 'udaril' Covid-19. Tokrat je prihodnost še toliko bolj negotova, posledice so in bodo toliko večje, ker je prizadet ves svet. Trenutna kriza bo zagotovo še vplivala na skoraj vse dele družbe in gospodarstva. Med drugim so nujne številne strukturne reforme (zdravstvena, pokojninska …).