1Tri desetletja samostojne države so vsekakor doba, ko lahko podamo mnenje o tranzicijskem procesu, ki se je na formalni ravni končal z vstopom v EU, tudi z zgodovinskega gledišča. Če se jo je vse do formalnega zaključka slovensko gospodarsko tranzicijo označevalo zlasti kot zgodbo o uspehu, so po letu 2004 v ospredje vse bolj stopala vse prej kot pozitivna mnenja in ocene. Vse od simbolnega začetka tranzicije, to je padca berlinskega zidu, se je zanimanje za proces tranzicije povečevalo. Ustanovljene so bile številne institucije, katerih osrednja naloga je bila preučevanje tega procesa. V devetdesetih letih 20. stoletja je bil proces tranzicije, katerega cilj je bilo povečanje gospodarske uspešnosti glede na uspešnost v socialističnem sistemu, eden najbolj preučevanih procesov, države, v katerih je potekal, pa se niso mogle opirati na izkušnje iz preteklosti. Med samimi tranzicijskimi državami so bile velike razlike tako v političnem kot gospodarskem pogledu, kar sploh ni nič čudnega glede na to, da je bilo v ta proces vključenih več kot 30 držav. Seveda so imele te države tudi skupne značilnosti – socializem in enoumje, centralnoplanski sistem in družbeno lastnino. Glede na količino držav, stopnjo razvitosti in podobno je bila tudi tranzicija v posameznih državah različno uspešna. Tako kot so obstajale razlike med socialističnimi, tako obstajajo razlike tudi med kapitalističnimi gospodarstvi. Tudi kapitalizem ima namreč več obrazov: eden je bolj človeški, socialno naravnan in s tem ljudem bolj prijazen, v drugem prihaja do velikega družbenega razslojevanja in podobno. Vsekakor je vsaka država specifičen primer in jo zaznamujejo edinstvene značilnosti. Tako tudi slovenska gospodarska tranzicija ni le zgodba o uspehu, pa tudi ne zgodba o neuspehu. Ima svojo boljšo in slabšo stran.

2Poleg podržavljenja in spremembe gospodarske ureditve je nova oblast po drugi svetovni vojni med drugim obdržala vlogo na področju produkcijskih virov in financ. Industrializacija in investicije so vplivale na hitro gospodarska rast, povprečna letna stopnja rasti družbenega proizvoda v obdobju od leta 1953 do 1981 je znašala 6,9 odstotka, povprečna stopnja rasti družbenega proizvoda na prebivalca pa okoli 6 odstotkov, kar je bila visoka rast tudi v svetovnem merilu. Po drugi strani so se sistemske težave z leti in desetletji kopičile, trgovinski primanjkljaj se je večal, investicijski cilji so vplivali tudi na zadolženost, kar je rezultiralo v vedno globljo krizo, ki je dokončno eskalirala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred razglasitvijo neodvisne in samostojne države leta 1991 je bila Slovenija torej del jugoslovanske federacije z gospodarskim sistemom, ki ni omogočal trajnega gospodarskega razvoja in napredka države, čeprav je treba poudariti, da je bil začetni položaj Slovenije v marsikaterem pogledu boljši od katerekoli druge tranzicijske države. Slovenija je namreč imela razvite že mnoge tržne institute. Tako na primer v blagovni menjavi ni bila omejena le na vzhodni trg, politika v gospodarstvu ni imela tako prevladujoče vloge (oblikovanje cen in proizvodnje je v večji meri delovalo že po načelih tržnega gospodarstva, je pa bil pri kadrovski politiki vpliv politike do zadnjega velik), prav tako je bil tehnološki razvoj na višji ravni kot v drugih socialističnih državah. Težnje po spremembah so bile vse glasnejše že od druge polovice osemdesetih let dalje, pomlad leta 1990 pa jih je prinesla tudi uradno. S plebiscitom, razglasitvijo samostojnosti, desetdnevno vojno in mednarodnim priznanjem se je Slovenija v letih 1990–1992 osamosvojila. Odločitev za samostojno in neodvisno državo je na gospodarskem področju omogočila, da je Slovenija prevzela v svoje roke gospodarsko politiko in s tem odgovornost za lastni gospodarski razvoj. V prvi fazi tranzicije je bila torej naloga Slovenije vzpostaviti vse potrebne elemente in institucije za uspešno delovanje demokratične in pravne države. V procesu gospodarske in politične tranzicije se je odvijalo nekaj osrednjih procesov. Proces, ki si zasluži pozitivno oceno, je predstavljalo vstopanje Slovenije v različne mednarodne integracije. Zelo pomembna novost za slovensko gospodarstvo je bila preusmeritev od trga nekdanje Jugoslavije na trge cenovno in kakovostno zahtevnejših držav. Za majhno narodno gospodarstvo, ki se je odcepilo od velikega matičnega trga, je bila usmeritev na zunanji trg pot, ki je zagotavljala stabilno gospodarsko rast in razvoj. Potem ko je do konca leta 1992 Slovenijo priznalo že sto držav in je postala članica OZN in njenih specializiranih organizacij, je do leta 1996 postala še članica domala vseh najpomembnejših gospodarskih združenj (Evropske banke za obnovo in razvoj, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Mednarodne finančne korporacije, GATT-a, WTO, EFTE, CEFTE). Slovenija je bila tako »z varnostnimi pasovi pripeta« na Zahod in s tem tudi zavarovana pred vojno, ki je potekala v delih nekdanje Jugoslavije. Največji strateški cilj Republike Slovenije zaradi tesnega političnega, kulturnega in gospodarskega sodelovanja z Evropo je bilo polnopravno članstvo v EU, kar ji je uspelo 1. maja 2004. Edina organizacija, v katero se Sloveniji ni uspelo prebiti tako hitro in uspešno, je OECD, ki združuje gospodarsko najrazvitejše države na svetu (članica je postala leta 2010). Drugo uspešno področje je predstavljal proces makroekonomske stabilizacije, ki je bila ena od prioritet slovenske politike v prvem obdobju tranzicije. V obdobju od leta 1990 do leta 2004 je Slovenija prehodila sorazmerno uspešno pot gospodarskega razvoja. Med prvimi je prešla obdobje transformacijske depresije, ki je bila značilna za tranzicijska gospodarstva na začetku devetdesetih let, saj se je okrevanje gospodarske rasti z oživitvijo domačega povpraševanja pojavilo že sredi leta 1993. Relativno hitro je presegla predtranzicijsko raven gospodarske aktivnosti – raven predtranzicijske razvitosti iz leta 1990 leta 1996, leta 1998 pa tudi raven iz leta 1987. Uspešnost tranzicije gre pripisati tudi bančnemu sektorju, bančna sanacija v devetdesetih je sicer obsegala več kot 50 odstotkov bančnega sektorja, Banka Slovenije pa je odigrala pomembno vlogo pri stabilizaciji slovenskega gospodarstva. Vsekakor je k uspešni stabilizaciji slovenskega gospodarstva veliko pripomogla tudi ekonomska politika, ki so jo vodile vlade Janeza Drnovška pri usmerjanju gospodarskega razvoja Slovenije. Za le-te sta bila značilna postopnost in pragmatičnost. Nekateri se s tem pristopom niso strinjali in so si prizadevali za tako imenovano šok terapijo. Ti kritiki tudi menijo, da so vidne številne posledice gradualističnega pristopa k tranziciji. Toda z zgodovinskega stališča lahko rečemo, da se je Slovenija glede na razmere, v katerih se je znašla na začetku devetdesetih let, odločila za pravo pot. Razpad Jugoslavije in vojne so zahtevale previdnost in so bile zadosten argument za izogibanje nepotrebnim šokom. Izogibanje političnim pretresom, hitrim in nepremišljenim potezam ter zavračanje tujih nasvetov sta bila gospodarsko koristna. Treba je poudariti, da so določeni primeri vseeno odstopali od gradualističnih značilnostih in da ni šlo brez hitrih sprememb. V mislih imamo tudi monetarno reformo in liberalizacijo uvoza. Tudi sicer pa ni mogoče z gotovostjo oporekati tistim, ki menijo, da se je tako imenovani gradualistični pristop nekje na prelomu tisočletja izpel. Eden takšnih je tudi Peter kraljič, ki meni, da je bil gradualizem dober samo na začetku, da pa bi morali nato pospeševati razvoj, delati za konkurenčnost, sprejemati strukturne reforme in predvsem sprejeti vizijo Slovenije. Obdobju recesije je, kot je bilo že omenjeno, sredi leta 1993 sledilo transformacijsko okrevanje. Kljub hitremu prehodu v gospodarsko rast moramo izpostaviti dve področji, na katerih se stvari niso odvijale, kot bi si želeli. Prvo je že omenjena relativno visoka inflacija, drugo pa visoka stopnja brezposelnosti, katere posledice so državljane najbolj prizadele. Leta 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, in posebej v letih, ki so sledila, je prišlo do izrazitega izboljšanja makroekonomske slike. Posebej je prišlo do izboljšave na področju blagovne izmenjave, povečala se je gospodarska rast, znižala se je brezposelnost, a vse to je bilo kratke sape, saj je že konec leta 2008, posebej pa leta 2009 sledil novi šok za slovensko gospodarstvo, ki je bil posledica globalne finančne in gospodarske krize. Država je ves čas po osamosvojitvi, izjemi sta bili leti 2018 in 2019, ustvarjala tekoči primanjkljaj. Prvič se je javnofinančni primanjkljaj Slovenije opazneje povečal leta 1995, predvsem kot posledica knjiženja transakcije v zvezi z vračilom po vojni odvzetega premoženja, leta 2013 pa je reševanje državnih bank potisnilo primanjkljaj v vse do 14,6 odstotka BDP. Takoj po osamosvojitvi je začel naraščati tudi javni dolg, bruto dolg sektorja država je konec leta 2020 znašal že 80,8 % BDP.

3Daleč največ preglavic in sivih las v procesu gospodarske tranzicije (tako politiki in gospodarstvu kot vsem državljanom) je povzročal proces privatizacije gospodarstva, ki se je vsekakor izkazal kot osrednji in najzahtevnejši proces slovenske gospodarske tranzicije. To ni prav nobena slovenska posebnost, temveč se je podobno izkazalo tudi v ostalih postsocialističnih državah. Proces privatiziranja družbenega premoženja je imel močan vpliv na glavne ekonomske kategorije v narodnem gospodarstvu, saj je vplival na spremembe bruto domačega proizvoda, industrijske produkcije, investiranje, spremembe v konkurenčnosti, uvoz in izvoz, storitve, kapital in podobno. Zakonsko je privatizacija gospodarstva potekala v nekaj korakih. Jeseni 1991 sta bila sprejeta Stanovanjski zakon (SZ) in Zakon o denacionalizaciji (ZDen). Tretji v nizu privatizacijskih zakonov je bil novembra leta 1992 sprejeti Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Cilj zakonov o privatizaciji stanovanj in denacionalizaciji je bilo jasno definiranje lastništva in poprava krivic, a sta slednja, v obliki kot sta bila sprejeta, nemalokrat povzročala nove krivice. Glede načina izvedbe privatizacije stanovanj v družbeni lastnini se mnogi čutijo prikrajšane in depriviligirane še danes, podobno velja za denacionalizacijski proces, ki sodi med največje, najdražje, predvsem pa najdlje trajajoče projekte po osamosvojitvi Slovenije. Stanovanjski oziroma tako imenovani Jazbinškov zakon je imetnike stanovanjske pravice razdelil na dve skupini, in sicer na tiste, ki so družbena stanovanja lahko odkupili, in na tiste, ki pravice do odkupa niso imeli. Prva skupina je stanovanja odkupila po ugodnih cenah, to je bilo še zlasti očitno v urbanih središčih, saj je na primer cena za 114 kvadratnih metrov veliko stanovanje v središču Ljubljane znašala le okrog 16.000 tedanjih nemških mark. Druga skupina pravice do odkupa ni imela, ker je stanovanjski zakon prepovedoval odkup stanovanj, ki so v družbeno lastnino prešla s podržavljanjem. Po podatkih zadnjega popisa stanovanj je bilo 1. januarja 2018 v lasti fizičnih oseb približno 92 odstotkov vseh stanovanj, v več kot 80 odstotkov stanovanj živijo lastniki teh stanovanj, 7,7 odstotka je najemnih, preostalih 11,5 odstotka stanovanj pa statistika opredeljuje kot 'uporabniška', kar pomeni, da v njih ne živi lastnik, hkrati pa niso najemna. Soočamo se s kroničnim pomanjkanjem neprofitnih najemnih stanovanj, mladi težko pridejo do stanovanj. Denacionalizacijski zakon je uzakonil vrnitev premoženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno na podlagi zakonov o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah. Nekdanjim lastnikom ali njihovim dedičem je bilo odvzeto premoženje vrnjeno v naravi, če to ni bilo mogoče, pa z odškodnino. Vračanje lastnine v naravi je že ob sprejemanju zakona povzročalo največ vroče krvi, še več pa potem v praksi. ZDen je predvidel, da bodo vsi vloženi zahtevki in postopki na prvi stopnji končani v enem letu. Ob sprejetju ZDena leta 1991 je bilo prav tako predvideno, da bo vrnjenega za štiri milijarde nemških mark oziroma dve milijardi evrov premoženja, podatki iz leta 2007 pa so že kazali, da bodo stroški precej višji. Po podatkih Ministrstva za pravosodje RS je bilo do konca marca leta 2007 v naravi vrnjenih za milijardo 881 milijonov evrov zemljišč, gozdov, stavb in premičnin. Kjer vrnitev ni bila mogoča v naravi, so imeli upravičenci pravico do odškodnine v obliki obveznic in šestodstotnih obresti. Slovenska odškodninska družba je do spomladi 2007 izplačala več kot 400 milijonov evrov, do konca postopka pa naj bi izplačala še 1,3 milijarde evrov. Vsi postopki še danes niso končani, mnogi povezani z največjo denacionalizacijsko upravičenko, Rimskokatoliško cerkvijo (RKC), pri čemer gre spomniti na očitke Demosovi vladi, da se je odločila za favoriziranje vračanja premoženja v naravi predvsem zaradi svojih tesnih vezi z RKC. Do konca oktobra 2007 je bilo RKC ugodeno zahtevkom v skupni vrednosti 209 milijonov evrov, kar pomeni, da je bila dotlej 96,9-odstotno uspešna. Še danes med drugim zelo odmeva zahtevek Nadškofije Ljubljana za vrnitev slapa Savica, dela obale Bohinjskega jezera in območja Doline Triglavskih jezer.

4Privatizacija je imela številne negativne posledice. Prva od zunaj najbolj vidna posledica sprememb so bili prav gotovo stečaji podjetij. Od julija 1991 do marca 1993 je 1522 podjetij s 125698 delavci izpolnilo pogoje za uvedbo stečajnega postopka. Med njimi je bilo 1002 zasebnih podjetij z 2306 delavci. Skupščina Republike Slovenije je ZLPP sprejela šele novembra 1992 po več kot dveletnem usklajevanju. Po številnih kompromisih in dopolnilih zakona je prevladal nekakšen vmesni model med predlogoma Jožeta Mencingerja in Jeffreyja Sachsa. Sachs, tako imenovani čudežni deček, ki je prvi slovenski vladi svetoval glede koncepta privatizacije, kar je med drugim vplivalo na odstop tedanjega podpredsednika vlade in ministra za gospodarstvo Mencingerja, je lani septembra v intervjuju za časnik Večer dejal, da Slovenijo uvršča med najbolj uspešne države na svetu glede na življenjski standard, pričakovano življenjsko dobo, nizko raven neenakosti in da pravzaprav nimamo nobenega dobrega razloga, da bi se pritoževali. Po njegovem imamo krasno državo, ki je mirna in stabilna, živimo pa v blaginji, sploh če se primerjamo z letom 1991. Slovenijo ima za veliko zgodbo o uspehu, pomemben del Evrope in tudi dober zgled, Slovenci pa nimamo dohodkov na ravni Švice, a Sloveniji niti ne priporoča, da posnema Švico, saj gre za bogato državo na račun svoje vloge kot davčne oaze.

5Temeljni model privatizacije po ZLPP je predvidel, da se 20 odstotkov prenese na paradržavna pokojninski in odškodninski sklad, 20 odstotkov na zasebno upravljalne privatizacijske investicijske sklade (PID-e), ki so sami zbrali lastniške certifikate od državljanov, 20 odstotkov se je pod ugodnimi pogoji zamenjalo za lastniške certifikate notranjih lastnikov (menedžerjev, zaposlenih in bivših zaposlenih), 40 odstotkov pa se je lahko alternativno namenilo za odkup notranjim lastnikom pod ugodnimi pogoji, za zamenjavo z lastniškimi certifikati državljanom prek javnih prodaj delnic, za zamenjavo z lastniškimi certifikati, zbranimi v PID-ih, ali za odkup strateškim partnerjem. Tako imenovani notranji odkup je bil najpogostejša metoda lastninskega preoblikovanja, saj je bilo kar 25 odstotkov družbenega kapitala razdeljenega po tej metodi. Sledila sta ji prenos na investicijske sklade in notranja razdelitev, s katerima je bilo razdeljeno 19 oziroma 18 odstotkov družbenega kapitala. Lastniški certifikati so bili razdeljeni po starostnem ključu v nominalni vrednosti od 100.000 do 400.000 tolarjev. Večina slovenskih državljanov je, misleč, da gre za ničvredne papirje in tudi zaradi finančne stiske, certifikate predčasno prodala. Ko so od leta 1993 nastajale borzno-posredniške družbe, je peščica bolje poučenih lahko certifikate kupovala po nizkih cenah (prednost so imeli PID-i) in jih pozneje zamenjala za delnice, vrednosti teh so večinoma naraščale, njihovi lastniki pa so postajali čedalje bogatejši. V procesu lastninjenja je bilo 58 odstotkov lastniških certifikatov vloženih v pooblaščene investicijske družbe, 32 jih je bilo plasiranih v podjetja, nekaj jih je ostalo neporabljenih. Po sprejetju zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe leta 1998, ki je določil uradni konec procesa lastninskega preoblikovanja podjetij, je bilo potrebno dokončanje drugega dela tranzicijskega procesa, in sicer privatizacija državnega premoženja. Pri zadnji gre omeniti, da je bilo precej kapitalskih deležev v obdobju 1995–2005 prodanih netransparentno. Privatizacijska metoda je imela sicer dober namen in je omogočala visoko vključenost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje, a se je med privatizacijskim procesom udeležba notranjih lastnikov (delavcev brez menedžmenta) in državnih skladov zmanjševala, povečevala pa se je udeležba investicijskih družb in menedžerjev. To se je jasno kazalo že konec devetdesetih let, pozneje pa še bolj izrazito. Sicer se je delež zasebnega sektorja v bruto domačem proizvodu s privatizacijo družbene lastnine s 30 odstotkov, kolikor je znašal leta 1992, povečal na 65 odstotkov leta 2000, vendar je še vedno zaostajal za drugimi tranzicijskimi državami. Procesa lastninjenja in privatizacije sta leta 2000 stekla tudi v finančnem sektorju, kjer je po dolgotrajni razpravi o nacionalnem interesu država tujcem prodala 39-odstotni delež Nove Ljubljanske banke.

6Po podatkih relevantnih institucij je bila od 1. 1. 1990 do 31. 7. 2004 družbena lastnina oškodovana za 104.352 milijonov slovenskih tolarjev (v revalorizirani vrednosti približno dobri dve milijardi evrov), pri čemer so, predvsem zaradi neustrezne zakonodaje, največja oškodovanja nastala med letoma 1990 in 1992. Leta 1991 je prišlo tudi do nekaterih sprememb pri zajemanju podatkov za gospodarsko in splošno kriminaliteto. Tako kazniva dejanja ponarejanja denarja, trgovanje z zlatim denarjem in zlatom, nedovoljene trgovine in kazniva dejanja po carinskem zakonu od tega leta niso sodila več v gospodarsko, temveč v splošno kriminaliteto. V gospodarski kriminaliteti pa še niso bile zajete poslovne goljufije in tista kazniva dejanja splošne kriminalitete (ponarejanje listin, zatajitve), ki so bila obravnavana v zvezi s poslovnimi goljufijami in so bila od leta 1991 uvrščena v gospodarsko kriminaliteto. Poslovne goljufije pa so uvrščene v gospodarsko kriminaliteto od leta 1994 dalje. Iz podatkov je razvidno, da je bilo gospodarskih kaznivih dejanj po številu bistveno manj od kaznivih dejanj splošne kriminalitete. Škoda, ki so pa jo tovrstna kazniva dejanja povzročila, pa je bila precej višja od škode, ki so jo povzročila ostala kazniva dejanja. Vsaj celotna devetdeseta leta prejšnjega stoletja je bila takšna praksa. Do sprememb je prišlo na prelomu tisočletja. Leta 2000 so negospodarska kazniva dejanja povzročila celo večjo škodo kot gospodarska. Sicer pa je glede na povzročeno škodo v prvih letih novega tisočletja prišlo do ravnovesja med gospodarskimi in negospodarskimi kaznivimi dejanji. Ob navedenih podatkih se postavlja vprašanje, ali ti dejansko ponazarjajo razširjenost gospodarskega kriminala v Sloveniji. Za gospodarski kriminal je namreč povsod po svetu značilno veliko sivo polje, zato statistika ne daje prave slike o njegovih resničnih razsežnostih. Kar zazna policija, je le vrh ledene gore. To še zlasti velja za zapletena in težko dokazljiva kazniva dejanja korupcije, pranja denarja in sodobnih oblik gospodarskega kriminala. Odkrivanje tovrstnega kriminala zahteva veliko volje in interesa politike, sposobne in neodvisne organe pregona ter ustrezno pravno zakonodajo. V Sloveniji so odmevale številne gospodarske afere, v spominu so gotovo ostale afere oziroma primeri HIT, Šuštar, Rdeči križ, SIB banka, Dadas, Zbiljski gaj, Orion in Čista lopata. Med drugim so bili zaradi različnih malverzacij obsojeni na zaporno kazen tudi direktorji podjetij SCT, Vegrad, Primorje, Pivovarne Laško in Istrabenza.

7Prestrukturiranje gospodarstva v Sloveniji je bilo postopno, razpršeno in največkrat brez pomoči. Posebno v prvem obdobju je velik del prestrukturiranja zajemal predvsem odpuščanje in upokojevanje z občasnimi, praviloma neuspešnimi posegi države. V prvem obdobju smo bili priča številnim stečajem in likvidacijam podjetij. Podobno prestrukturiranje, a v manjšem obsegu, se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je Slovenija že dosegla dno transformacijske krize. Proces prestrukturiranja slovenskega gospodarstva je bil spodbujen že ob koncu osemdesetih let, toda v resnici so nove gospodarske razmere nastale šele z osamosvojitvijo slovenske države na začetku devetdesetih let. Opazna je bila predvsem sprememba v lastniški in velikostni strukturi slovenskega gospodarstva, in to skoraj izključno na račun novo-nastalih podjetij. Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanjševanje deleža industrije in povečevanje pomena storitvenega sektorja. Obdobje po letu 1990 oziroma t. i. tranzicijsko obdobje še posebej pomenljivo oriše naslov dokumentarnega filma Zvezdana Martiča, Kam so vse tovarne šle. Seznam tovarn, ki so propadle konec osemdesetih let minulega stoletja in po letu 1990, je zelo dolg. Prevent, Rog, TAM, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mura, Tovarna sladkorja Ormož, Toper, Iskra Delta, Iskra, Tobačna Ljubljana in Industrija usnja Vrhnika (IUV) so le del seznama. Skratka, večina velikih podjetij, giganti jugoslovanske industrije in širše, je propadla. Kjer je bila koncentracija teh podjetij večja, kot je temu bilo na primer v Mariboru, je to pomenilo še toliko večji gospodarski, razvojni, socialni udarec itd. Naj spomnim le na primer Tovarne avtomobilov Maribor (TAM). Nekaj podjetij je kljub vsemu uspešno prešlo tranzicijo, mnoga izmed teh so po preživeti agoniji v devetdesetih, šla v stečaj kasneje, tudi tržiški Peko in kranjski Merkur. Zaradi napačnih odločitev politike, zaradi nerazumevanja vloge politike v podjetjih, so bila mnoga nekdaj uspešna podjetja slabo vodena ali so celo propadla, nekatera dobra podjetja so se prodala. Zaradi neodločnosti in nejasne strategije politike, sta tudi med prebivalstvom bila in sta prisotna nezaupanje in razdvojenost. Kar se jasno kaže, vloga države je pomembna tudi na področju gospodarske politike. Spisek naših blagovnih znamk, kjer lastništvo ni več slovensko, je izjemno dolg; Laško, Union, Mercator, Argeta, Perutnina Ptuj, Alpsko mleko, Fructal, Cockta, Čokolešnik, Barcaffe, Radenska … Lahko se tolažimo, da pa bodo kljub temu vedno zapisane v naši kolektivni zavesti.

8V obdobju tranzicije prav tako ni prišlo do zmanjšanja medregionalnih razlik. Regije so se s tranzicijo različno uspešno spopadale. Njihova uspešnost je bila odvisna predvsem od izhodiščnih pogojev in od gospodarske strukture. Regije, ki so težave prehodnega obdobja lažje reševale, so bile predvsem Osrednjeslovenska, Obalno-Kraška in Gorenjska. V nekoliko težjem položaju je bila Gorenjska regija, ki je bila obremenjena s staro industrijsko strukturo. Dolenjska regija je bila od vseh slovenskih regij vseskozi najbolj izvozno usmerjena, Goriška regija je izstopala po najnižjem deležu brezposelnih v delovno sposobnem prebivalstvu, med slabše razvite regije, vendar s perspektivno gospodarsko strukturo, pa sta spadali Pomurska in Notranjsko-Kraška regija. Podravska, Koroška in Spodnjeposavska regija so spadale v srednje razvite regije s problematično gospodarsko strukturo in pozitivno ocenjenimi razvojnimi potenciali. Na zadnje mesto, tako po razvitosti kot tudi perspektivnosti, se uvršča Zasavska regija. Svetovna finančna in gospodarska kriza, ki je močno zarezala tudi v slovensko gospodarstvo leta 2009, je še dodatno prizadela regije. Predvsem je bilo na udaru Pomurje, ki je bilo že tako eno najmanj razvitih območij. Tam ni prišlo do ustreznega prestrukturiranja gospodarstva, poleg tega je bila gospodarska dejavnost usmerjena v aktivnosti z nižjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Z željo po skladnejšem regionalnem razvoju je bilo sprejetih kar nekaj zakonov in ukrepov, a dejstvo je, da so še danes prisotne precejšnje regionalne razlike znotraj Slovenije. V letu 2016 je BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji znašal 27.644 evra, kar je bilo za več kot 40 odstotkov več od nacionalnega povprečja. Tako je osrednjeslovenska regija v 2016 ustvarila 2,6-krat višji BDP na prebivalca od najmanj uspešne, zasavske regije.

9Slovenija danes sicer ni 'druga Švica', kljub temu pa je v skoraj treh desetletjih naredila velik preboj. Med drugim se je znatno spremenila struktura slovenskega gospodarstva, zvišala se je povprečna starost prebivalstva in povečala se je kupna moč. Pričakovanja glede prehoda v tržno gospodarstvo so bila velika, drznil bi si reči, da prevelika (podobno kot v drugih tranzicijskih državah). To se danes izrazito kaže kot nemoč in brezup ljudi, ter nerazumevanje obstoječega sistema. Pogosto je slišati, da smo v Sloveniji v ustavo zapisali, da uvajamo tržno gospodarstvo, a smo zašli v kapitalistično gospodarstvo. Zaradi romantičnih predstav je toliko težje sprejeti dejstvo, da se Slovenija ni odločila le za tržno gospodarstvo, temveč je prešla tudi v kapitalistični sistem in vse kar sodi k njemu. Kapitalizem po meri človeka, kot smo si ga v Sloveniji predstavljali, je žal samo iluzija. Imeti privatno lastnino brez lastnikov, enakomerno delitev dobička in kapitalizem brez družbenega razslojevanja, so le utopične predstave. Družbeno razslojevanje je posledica kapitalističnega sistema, pri čemer gre dodati, da je slednje v številnih nam primerljivih družbah, še bolj izrazito. Tudi svetovna finančna in gospodarska kriza leta, ki je izbruhnila leta 2008, je dokazala, da trg ne more biti edini regulator sistema in da je vloga države pomembna in zaželena, vendar pa je ključno, kako država oziroma beri vsakokratna vladajoča politika to vlogo razume, definira in uveljavlja. Med kapitalističnimi sistemi so precejšnje razlike, slovenski je bil precej socialno naravnan. Leto 1991 označuje pomembno prelomnico v naši zgodovini. Osamosvojitev Slovenije, mednarodno priznanje in vstopi v različne mednarodne integracije z vrhuncem ob vstopu v Evropsko unijo leta 2004 so veliki dosežki. Če potegnemo črto, si proces gospodarske tranzicije oziroma prehod v odprto socialno-tržno gospodarstvo v Sloveniji zasluži pozitivno zgodovinsko oceno z dodano črno piko, ki podobno kot v drugih tranzicijskih državah opozarja na določene napačne poteze in zamujene priložnosti. To pa je mogoče razumeti, ker tako kompleksnega procesa, kot je tranzicija, ni mogoče izpeljati v popolnosti načrtno in ciljno, saj stvari v praksi pogosto ne tečejo tako, kot piše v učbenikih in zakonih. Sicer se rado pozablja in tudi manj izpostavlja, sploh ker slabe zgodbe prevladajo, a v 30 letih samostojnosti se je razvilo tudi veliko globalno uveljavljenih podjetij, ki so uspeli predvsem z izvirno podjetniško idejo in s trdim delom. O napredku kaže tudi eden od osnovnih kazalnikov, BDP na prebivalca. Slednji je bil leta 1991 štirikrat nižji kot leta 2020, saj je znašal 5.131 oziroma 22.014 evrov. BDP na prebivalca v standardih kupne moči v Sloveniji je v letu 2020 znašal 89 % povprečja EU.