Transformacijska recesija (1990-1993)

1Gospodarska slika Slovenije v letu 1990 je bila zelo slaba. Največja težava je bila inflacija, ki je bila okrog 550 odstotna. Ta se je sicer v letu 1991 znižala, sicer pa se je makroekonomska slika še poslabšala in depresivno stanje se je nadaljevalo. Gospodarska dogajanja v letu 1991 je označeval dvojen prehod – v samostojno državo in v tržno gospodarstvo, ter vrsta pretresov, ki jih brez negativnih posledic ne bi preneslo še tako trdno gospodarstvo: neposredna in posredna gospodarska škoda zaradi desetdnevne agresije Jugoslovanske armade na Slovenijo, zapiranje trgov v državah nekdanje Jugoslavije, prekinjene prometne in druge infrastrukturne povezave z jugom, zaplembe premoženja slovenskih podjetij v Srbiji in nenazadnje neselektivni ukrepi Evropske skupnosti in ZDA proti Jugoslaviji, ki so veljali tudi za slovenski izvoz. Ob vsem tem je potekalo še odpravljanje plačilno-bilančnega ravnovesja, ki ga je zapustil protiinflacijski program zvezne vlade konec leta 1990.¹⁶⁰ Prodaje Slovenije v nekdanje jugoslovanske republike, ki so v prejšnjih letih pomenile okrog 25 odstotkov celotnih prodaj, so se v zadnjem četrtletju 1991 znižale na slabih 10 odstotkov, nabave pa z okrog 20 odstotkov na dobrih 10 odstotkov vseh nabav. V letu 1992 se je zapiranje trgov še nadaljevalo. Z vojnimi razmerami v Bosni in Hercegovini ter s sankcijami Organizacije združenih narodov proti Srbiji in Črni gori (na te tri bivše republike Jugoslavije je v zadnjem četrtletju 1991 odpadlo še vedno 3,5 odstotkov vseh prodaj slovenskega gospodarstva) je ostal dostopen le trg Hrvaške in Makedonije. Slovenija tako kratkoročno kot dolgoročno ni imela druge alternative kot pretežno usmeritev v pravo mednarodno menjavo. Hitro zmanjševanje gospodarske aktivnosti in visoka inflacija sta bili osnovni značilnosti gospodarskih gibanj tudi v letu 1991.¹⁶¹ Po štirih zaporednih letih zmanjševanja gospodarske aktivnosti je v letu 1991 slovensko gospodarstvo zašlo v pravo depresijo. Število prijavljenih brezposelnih delavcev je v enem letu do novembra 1991 poraslo za 67,3 odstotka oziroma 36.000.¹⁶² Družbeni proizvod se je po ocenah zmanjšal za 12 odstotkov (bruto domači proizvod za 15 odstotkov). Splošna gospodarska situacija je bila v letu 1992 še vedno depresivna, vendar so se v nekaterih gospodarskih dejavnostih kazala znamenja izboljšanja. Strukturne reforme in zakonske podlage za prehod v tržno gospodarstvo so v letu 1991 do srede leta 1992 prišle na pol poti. Izvedena je bila fiskalna reforma, postavljen bančni in devizni sistem, skoraj je bila končana privatizacija stanovanj, sprejeti zakoni za denacionalizacijo in privatizacijo zadrug, sprejeta je bila zakonodaja, ki je urejala delovanje družbenih dejavnosti in vanje uvajala pluralnost lastnine, upravljanja in financiranja. Na vrsto področij so bile odstranjene omejitve v delovanju tržnega mehanizma. Liberaliziral se je sistem ekonomskih odnosov s tujino, predvsem z ukinitvijo količinskih uvoznih omejitev in s postopnim zmanjševanjem carinske zaščite.¹⁶³ Potek gospodarskih dogajanj v Sloveniji so v letu 1992 pretežno krojile posledice nenehnega krčenja prodajnih trgov in sočasnega vzpostavljanja makroekonomske stabilnosti. Posledice prvega izraža 7,5 odstotni padec bruto domačega proizvoda in okrog 11 odstotna povprečna stopnja brezposelnosti, drugega pa znižanje inflacije iz 247 odstotkov decembra 1991 na nekaj čez 90 odstotkov decembra 1992 ter porast deviznih rezerv od 365 milijonov dolarjev konec leta 1991 na vsaj 1,3 milijarde dolarjev ob izteku leta 1992. Osrednji cilj ekonomske politike v letu 1992 je bila makroekonomska stabilizacija. V danih razmerah je bil edino smiseln (in kot se je izkazalo tudi relativno uspešen) pristop postopnega stabiliziranja z restriktivno naravnano monetarno politiko in s sistemom drsečega tečaja tolarja. Fiskalna politika je podpirala takšno usmeritev s skrbjo za globalno ravnovesje med javnimi prihodki in odhodki, zato ni bilo nevarnosti, da bi se primanjkljaji javnega sektorja pokrivali s tiskanjem denarja. Vlada je poleg tega vodila omejevalno cenovno politiko v monopolnih dejavnostih, postopno pa je tudi zmanjševala stroške uvoza z zmanjševanjem stopenj uvoznih dajatev. Mesečna stopnja inflacije se je od 21,5 odstotkov oktobra 1991 zmanjšala na 1,4 odstotka v avgustu 1992. Stabilizacijska politika je imela dve neizbežni posledici, ki se praviloma pojavita v toku izvajanja vsakega uspešnega stabilizacijskega programa – padec realnega tečaja tujih valut in dvig tržnih realnih obrestnih mer, ki so v krizni finančni situaciji poslovnih bank in podjetij dosegle izredno visoko raven, saj so vključevale tudi visoko premijo za rizik morebitnega neplačila. Konec junija 1992 sta zato Banka Slovenije in vlada začeli z usklajenimi tržno naravnanimi ukrepi vplivati na dogajanja na deviznem in denarnem trgu; rezultat po treh mesecih je bil, da je realni tečaj košare tujih valut porasel za 11 odstotkov, realna obrestna mera na medbančnem denarnem trgu pa je padla z okrog 30 odstotkov na 18 odstotkov. Kot ovira v izvajanju stabilizacijske in nič manj razvojne politike se je tekom leta 1992 pojavil močan dvig realnih plač v gospodarstvu in posledično v negospodarstvu. Vlada je sicer v drugi polovici leta uspela zadržati plače v javnem sektorju in v podjetjih, kjer je posredno ali neposredno sodelovala v prestrukturiranju.¹⁶⁴ Pričelo se je z izvajanjem veljavnih kolektivnih pogodb za gospodarstvo in posamezne gospodarske dejavnosti, za katere se je vedelo, da določajo minimalne pravice na ravni, ki so bile za pretežni del gospodarstva težko uresničljive. V negospodarstvu sta bili v veljavi dve kolektivni pogodbi s prav tako nerealno določenimi plačami glede na razpoložljiva sredstva v republiškem proračunu. Obenem je plače urejal še interventni zakon, ki naj bi plače urejal do konca marca 1992.¹⁶⁵ Drug resen problem je predstavljala splošna finančna kriza, ki se je kazala v visokih izgubah vseh institucionalnih sektorjev, neplačevanju finančnih obveznosti in finančni nedisciplini. Ti pojavi so bili med seboj povezani in delno tudi posledica odlašanja s privatizacijo družbenih podjetij in ne nazadnje moratorija na stečaje. Zato je bil del izgub gotovo napihnjen, kar pa ob veliki dimenzija problema ni zmanjševalo teže dejstva, da se je v tistem času pravzaprav živelo na račun prodaje premoženja. Vlada je sicer julija 1992 začela izvajati projekt prestrukturiranja slovenskega gospodarstva, sicer pa ni bilo sprejetega domala nobenega zakona na gospodarskem področju, ki bi zmanjšal že očiten zaostanek za lastnimi zastavljenimi cilji. Agencija za sanacijo bank pričela z začetno fazo postopka sanacije bank sredi leta 1992.¹⁶⁶ Nekateri pomembni gospodarski dosežki v zadnjem četrtletju leta 1992 so kazali prve znake izboljšanja. Ker pa je gospodarstvo šele vstopalo v ključno obdobje prehoda v moderno tržno gospodarstvo, to seveda ni mogel biti razlog za veselje. Posebej zato, ker so bistvene ekonomsko-politične vrzeli vse bolj zijale. V mislih imamo kolektivne pogodbe in ustrezen zakon, saj so bile med seboj povsem neusklajene in predvsem umerjene po znatno ugodnejših gospodarskih dosežkih od dejanskih ter so s tem onemogočale stabilizacijo na kratek rok ključnega narodno-gospodarskega stroška. Problem je bilo tudi ravnanje države, saj se je socialni del javnega sektor preveč »napihoval«, medtem ko je »brstenje« novih skladov pospešeno zmanjševalo nadzor ekonomske politike in parlamenta nad prihodki in trošenjem ustreznega dela javnega sektorja. Naloga ekonomskih nosilcev v tem času je bila predvsem znatna zaostritev denarne, fiskalne in dohodkovne politike ter finančni nadzor poslovanja javnega sektorja.¹⁶⁷ Ob koncu leta 1992 je dr. Jože Mencinger o delu Drnovškove vlade zapisal:« Vlada ima kaj malo opraviti pri znižanju inflacije, nič pri zaustavljanju proizvodnje in tudi ne pri presežku izvoza«. Menil je še, da »za večino tistega, kar se je v minulih osmih mesecih v gospodarstvu dogajalo, torej gospodarska politika Drnovškove vlade ni ne kriva ne zaslužna«. Mencinger se je dotaknil še privatizacijskega zakona, s katerim se po njegovem ni šlo ponašati ter menil, da ga je sprejel »povsem nepričakovano povsem nepredvidljiv parlament«.¹⁶⁸ Prvo obdobje samostojne države oziroma obdobje recesije je terjalo visoko gospodarsko ceno. Višjo, kot so pričakovali tisti, ki so si od uvajanja tržne ekonomije in osamosvojitve izpod Beograda vzneseno obetali čudežne učinke in morda nekaj skromnejšo, kot so se bali nekateri poznavalci gospodarstva. Jože Mencinger je o prvih letih tranzicije dejal, da se je prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo začel z iluzijami, da bo uvedba trga nekdanja socialistična gospodarstva takoj ali vsaj hitro spremenila v države blaginje. Te iluzije so si delile nove politične elite na eni strani ter mednarodne finančne institucije in zahodni eksperti na drugi strani. Tri leta po začetku transformacije so se iluzije pokazale resnično za iluzije, pretiran optimizem pa je prešel v pretiran pesimizem in brezup.¹⁶⁹

Transformacijsko okrevanje (1993-1995)

1Po začetni fazi prehoda v socialno-tržno ekonomijo, za katero je bilo v Sloveniji značilno upadanje gospodarske rasti in življenjskega standarda prebivalstva, hitro zniževanje investicij ter zaposlenosti in še precejšnja makroekonomska nestabilnost, je slovensko gospodarstvo nato prešlo v obdobje transformacijskega okrevanja. Za to obdobje, ki se je v Sloveniji začelo leta 1993, je bilo značilno intenzivno prestrukturiranje v proizvodnji in potrošnji (primarni in končni delitvi) ter dinamična gospodarska rast. Bruto domači proizvod je v letu 1993 porasel za 1,9 odstotka, v letu 1994 za 4,9 odstotka in v letu 1995 za nadaljnjih 3,5 odstotka. Gospodarska moč je dosegla pred osamosvojitveno raven. Tudi gospodarska gibanja v letu 1994 so potrjevala prehod v gospodarsko rast. Pozitivni trendi v industrijski proizvodni so se nadaljevali. Njena letna rast je znašala 6,5 odstotkov. Prav tako je v letu 1994 prišlo do oživljanja gradbeništva, ki je dolgo časa nazadovalo. Nadaljevala se je rast v tržnih storitvah. Prvič po dveh letih je prišlo do povečanja tudi v kmetijski proizvodnji. Bruto domači proizvod se je v tem letu povečal približno za 5 odstotkov.¹⁷⁰ Pri prehodu iz recesije v okrevanje je imela nedvomno določeno vlogo tudi siva ekonomija kot neregistrirana gospodarska pridobitnost, delujoča zunaj predpisov, ki se je izogibala davkom, nekaj pa je bilo tudi prikrite dejavnosti znotraj enot »uradnega sektorja«. Vse to je bila posledica predvsem šibko razvitih mehanizmov davčne kontrole, razmeroma nizkih denarnih kazni, neprimerne organizacije in nagrajevanja v podjetjih, ki nista pretirano omejevala sivih con in nezadovoljivega delovanja pravnega sistema. Delež sive ekonomije je po nekaterih ocenah predstavljal 15 do 20 odstotkov gospodarske aktivnosti v Sloveniji.¹⁷¹ Tako kot je bil glavni vzrok gospodarske depresije v letih 1991 – 1992 dramatičen padec celotnega povpraševanja, tako je bil tudi začetek gospodarskega oživljanja sredi leta 1993 povezan s krepitvijo celotnega povpraševanja. Omogočilo pa ga je dejstvo, da je Slovenija v ekonomskem smislu do tedaj dokončala eno od faz transformacije, in sicer iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo.¹⁷² Težišče ekonomske politike je bilo v letu 1993 na institucionalnem in realnem prestrukturiranju gospodarstva. Zmanjševanje proizvodnje se je nadaljevalo tudi v začetku leta 1993, v drugem polletju pa je bil zabeležen pomemben pozitiven preobrat v vrsti panog. Preobrat je bil dosežen ob nepopustljivi denarni politiki, ki je še naprej zniževala tekočo inflacijo, ob uravnoteženih državnih financah in brez neto zunanjega zadolževanja. Proizvodnja, predvsem industrijska, se je v večjem delu leta 1993 še prilagajala učinkom zmanjšanega povpraševanja s trgov držav na območju nekdanje Jugoslavije. Prodaja blaga in storitev na to območje so se od leta 1990 do leta 1993 zmanjšale od 31 odstotkov na okrog 5 odstotkov vseh prodaj slovenskega gospodarstva. V letu 1995 pa je za bivši jugoslovanski trg bila značilnost ta, da so gospodarstva in ex-trgi Jugoslavije dosegali v tem letu le 10 odstotkov do 65 odstotkov v preteklosti že doseženih maksimumom aktivnosti. Mirovni sporazumi in njihova stabilizacijska prizadevanja so obetali boljše čase.¹⁷³ Ob začetnem nezaupanju so v mlado slovensko gospodarstvo postopoma začele močneje pritekati tudi neposredne tuje naložbe. Skupno stanje vhodnih neposrednih naložb v Sloveniji se je med leti 1993 in 1995 skoraj podvojilo (porast z 954 na 1763 milijonov dolarjev).¹⁷⁴ Povprečna neto plača po odtegnjenih davščinah, vendar pred odbitkom akontacije dohodnine, je v letu 1993 znašala 46.826 tolarjev oziroma 414 ameriških dolarjev (USD).¹⁷⁵ Dogovor o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994¹⁷⁶ je določal, da se plače izplačujejo v skladu s kolektivnimi pogodbami in določili dogovora. Z dogovorom o politiki plač je bil ustanovljen Ekonomsko socialni svet, tripartitni organ, ki so ga sestavljali predstavniki delodajalcev, delojemalcev in vlade. Ekonomsko socialni svet je bilo mesto, kjer so predstavniki socialnih partnerjev razpravljali o najpomembnejših ekonomskih, socialnih in drugih vprašanjih, ki so zadevale njihove skupne ali posamezne interese. V okviru Ekonomsko socialnega sveta so potekala tudi pogajanja za sklenitev vsakoletnega socialnega sporazuma. Dejstvo, da je kljub sklenjenemu dogovoru o politiki plač bil za njegovo izvajanje potreben zakon, ni bilo ravno v prid pogajalcem, vendar se je ta praksa nadaljevala tudi v naslednjih letih. Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu¹⁷⁷ je povzel določila dogovora, dodatno pa je bilo omejeno izplačilo plač poslovodnih delavcev pri delodajalcih, ki so delavcem izplačevali plače pod ravnijo določeno v kolektivni pogodbi.¹⁷⁸ Prvič po več letih se je zaposlenost v letu 1993 zmanjševala hitreje kot proizvodnja, kar je pomenilo dvig produktivnosti. Kljub temu se je število registriranih brezposelnih v letu 1993 še povečalo.¹⁷⁹ V letu 1994 pa je število brezposelnih, ki je doseglo vrh v decembru 1993, vse leto upadalo. Rast števila prostih delovnih mest se je trendno umirjala, kar je bilo za pričakovati, saj je doseglo raven iz let, ko je bila delovna sila v slovenskem gospodarstvu tako rekoč polno zaposlena. V letu 1994 je prišlo tako na eno razpisano prosto delovno mesto 10 brezposelnih, v letu 1993 jih prišlo še več kot 14.¹⁸⁰ Pojav brezposelnosti je v Sloveniji, pa tudi ostalih postsocialističnih državah predstavljal enega najobsežnejših in najtežje rešljivih socialnih problemov. V Sloveniji se je stopnja brezposelnosti od 1,4 leta 1987 povzpela na 14,4 odstotka leta 1993. Socialno pomoč jih je prejemalo manj kot polovica registriranih. Kljub množični brezposelnosti so bili delodajalci razmeroma neuspešni, ko so iskali primerno delovno silo, zlasti, če so jo iskali za določen čas – še posebej v kmetijstvu. Za tovrstne primere je bilo potrebno iskati letno več tisoč tujih sezonskih delavcev. Domača brezposelna sila je zavračala sezonska dela zaradi težjih pogojev, nizkega vrednotenja kmetijskih opravil in slabših zaslužkov.¹⁸¹ Se je pa v letu 1994 končno zaustavilo tudi zmanjševanje skupne zaposlenosti, in sicer na račun novega zaposlovanja v drobnem zasebnem in državnem sektorju, medtem ko se je zaposlenost v skupini velikih in srednjih podjetij zmanjšala za nadaljnjih 5,1 odstotka. Število registriranih brezposelnih se je zmanjšalo za 1,6 odstotka; stopnja brezposelnosti pa je znašala v maju 1994 9 odstotkov. Produktivnost dela v industriji je porasla za 13,7 odstotka.¹⁸² Slovenija je torej z letom 1993 prebrodila najnižjo točko gospodarske krize. Osamosvojitvena in stabilizacijska faza slovenskega prehoda sta bili uspešno izpeljani in postopno so začeli prevladovati njuni pozitivni učinki nad kratkoročnimi stroški. Nadaljeval se je tudi trend umirjanja inflacije. Rast drobno prodajnih cen v 1994 je znašala okoli 19 odstotkov. Kljub zniževanju pa takšna raven inflacije še ni zagotavljala stabilnih pogojev za gospodarsko rast.¹⁸³ Vlada se je s proračunskim memorandumom za leto 1995 obvezala voditi uravnoteženo ekonomsko politiko z naslednjimi ključnimi cilji:

• bistveno znižanje inflacijske stopnje glede na leto 1994
• 4 do 5-odstotna rast bruto domačega proizvoda temelječa na izvozu in investicijah
• povečana produktivnost dela za 3 do 4 odstotke
• povečana zaposlenost za najmanj 1 odstotek
• rast bruto plač v okvirih produktivnosti dela
• zmanjšanje deleža javno-finančnih odhodkov v bruto domačem proizvodu za 0,7 odstotne točke ter javno-finančnih prihodkov za 0,4 odstotne točke.¹⁸⁴

Uravnoteženi razvoj (1995-1999)

1Drugo polovico devetdesetih lahko označimo kot obdobje uravnoteženega razvoja. Za obdobje 1996–1999 je bila značilna zmerna inflacija s trendom zmanjševanja uravnotežena gospodarska rast, ki se je gibala na okrog 4 odstotkih povprečno letno. Upočasnitev v letih 1995–1996 je bila posledica upočasnitve bruto domačega produkta v Evropski uniji, upočasnitev leta 1998 pa posledica ruske krize ter recesije na Hrvaškem. V letu 1999 je Slovenija zabeležila najvišjo gospodarsko rast med vsemi kandidatkami za vstop v Evropsko unijo.¹⁸⁵ Ob pripravi strategije gospodarskega razvoja Slovenije za obdobje 1996–2000 z naslovom »Približevanje Slovenije EU« so analitiki ugotavljali, da bi morali slovenski izvozniki zamenjati vsaj polovico svojih tedanjih, izvozu namenjenih izdelkov. Predelovalne dejavnosti, ki so vseskozi zagotavljale skoraj ves blagovni izvoz, so na evropskem trgu v globalni konkurenci dosegale podpovprečno izvozno učinkovitost. Na trgih pomembnih evropskih partnerjev smo bili s cenami slovenskih izvoženih izdelkov pod povprečjem tamkajšnjih uvoznih cen za enake ali sorodne uvožene izdelke. Struktura slovenskega izvoza se je premalo spreminjala in je bila preveč osredotočena v tistih blagovnih skupinah, kjer je bilo povpraševanje podpovprečno. Zato je slovensko gospodarstvo bilo občutljivo na konjunkturna nihanja na evropskih trgih. Tuje neposredne naložbe v slovensko gospodarstvo so v drugi polovici devetdesetih let iz leta v leto nihajoče naraščale. Stanje neposrednih tujih naložb se je povzpelo iz okrog 2 milijardi dolarjev v letu 1996 na blizu 2,8 milijarde dolarjev v letu 2000.¹⁸⁶

2Slovenija je v letih 1996–1999 beležila trend inflacijske padanja. Z letom 1998 je postalo uradno in mednarodno primerljivo splošno merilo inflacije indeks cen življenjskih potrebščin, ki je zamenjal sorodni indeks maloprodajnih cen. Proste cene so se v letu 1998 povečale le za 5,7 odstotka, nadzorovane cene pa za 10,1 odstotka.¹⁸⁷ Rast osebnih dohodkov med letom 1996 je bila še hitrejša kakor povprečni porast glede na leto 1995, kar je pomenilo, da je bila dohodkovna politika še naprej osrednji problem slovenske makroekonomske regulative. V Sloveniji je bila v preteklih letih izkazana tesna zveza med gibanjem plač in zaposlenosti. V industriji, kjer je bilo naraščanje plač nadpovprečno, je nominalna rast stroškov dela presegla velike prihranke iz povečane produktivnosti. Rast plač je v letu 1996 izvirala pretežno v državnem sektorju (v državni upravi so realne povprečne plače porasle za 5,6 odstotke, v izobraževanju za 5,5 odstotke in v zdravstvu za 6,3 odstotke) ter v gradbeništvu (6 odstotkov) in kmetijstvu (5,7 odstotka), to se pravi, največ v panogah, katerih obnašanje je bilo v šibkih zvezah z denarno politiko in ki jih niso zadevale omejitve, ki jih je narekovalo gibanje deviznega tečaja.¹⁸⁸ Socialni sporazum,¹⁸⁹ ki je bil končno sklenjen konec meseca maja 1996 je določal, da se plače izplačujejo v skladu s kolektivno pogodbo, da pa se v skladu z eskalacijsko lestvico povečujejo le izhodiščne plače po tarifnih in plačilnih razredih, osnovne plače pa le za razliko v ugotovljenih povečanjih izhodiščnih plač. Za tako rešitev, ki naj ne bi spodbujala avtomatskega povečanja plač, so se zavzemali zlasti delodajalci. Na dokončno odločitev minimalne plače v višini, ki je pomenila kompromis med zahtevami sindikatov in predlogi delodajalcev, je odločilno vplivala poteza vlade, s katero je za 4 odstotke znižala prispevke delodajalcev. Hkrati je še uvedla davek na izplačane plače, kar je pri delodajalcih sprožilo neodobravanje.¹⁹⁰ V letu 1998 se je nadaljevalo umirjeno gibanje plač iz leta 1997. K temu je veliko prispeval uzakonjeni dogovor o gibanju plač.¹⁹¹ Plače so kljub dogovoru socialnih partnerjev o politiki plač za obdobje 1999 – 2001 v letu 1999 naraščale precej hitreje kakor prejšnje leto in hkrati hitreje od načrtovane 2-odstotne realne rasti. Realna rast povprečnih bruto plač je znašala 3,2 odstotka in je skoraj dosegla rast produktivnosti dela. Plače v predelovalnih dejavnostih so realno porasle za 2,8 odstotka.¹⁹²

3V drugi polovici devetdesetih je do večjih institucionalnih sprememb na področju javnih financ. Aprila je bil sprejet Zakon o računovodstvu,¹⁹³ julija sta pričela veljati Zakon o davku na dodano vrednost¹⁹⁴ ter Zakon o trošarinah,¹⁹⁵ septembra je bil sprejet Zakon o javnih financah,¹⁹⁶ ob koncu leta pa še Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.¹⁹⁷ Uvedba davka na dodano vrednost je po pričakovanjih vplivala na rast cen in to zaradi spremenjenih relativnih cenovnih razmerij in višje efektivne davčne stopnje.¹⁹⁸ Javne finance so bile v drugi polovici devetdesetih let eno izmed najbolj problematičnih področij razvoja Slovenije. V tem času se je nadaljevalo postopno posodabljanje davčnega sistema, pri čemer so bile nekatere spremembe dokaj uspešno izvedene, kot ravno dolgo pripravljana uvedba davka na dodano vrednost, ki je nadomestil dotedanji davek na promet, kar je bilo pomembno zaradi prilagajanja javnim financam EU.¹⁹⁹ Konec devetdesetih so bile uvedene tudi administrativne spremembe v evidenci zaposlenih. Med zaposlene so se od januarja 1999 štele tudi osebe, vključene v javna dela, ki so bile do tedaj statistično upoštevane kot brezposelne. Število zaposlenih se je najbolj povečalo med zaposlenimi pri podjetnikih in v samostojnih poklicih (število le-teh se je sicer zmanjšalo), naraslo pa je tudi število zaposlenih v podjetjih in organizacijah.²⁰⁰

Na prelomu tisočletja (2000-2003)

1Na začetku novega tisočletja je Slovenija ostajala ena redkih tranzicijskih držav, ki so presegle predtranzicijsko raven gospodarske aktivnosti. Raven realnega bruto domačega proizvoda iz leta 1989 so v letu 2000 presegale samo Poljska, Madžarska, Slovaška, Albanija in Slovenija. Slovenija je vztrajno zmanjševala zaostanek za razvitimi evropskimi državami. V letu 1996 je dosegla 64 odstotkov bruto domačega proizvoda na prebivalca po kupni moči v Evropski uniji, v letu 2001 je pa dosegla že 70 odstotkov. Že v letu 1997 je Slovenija dosegla raven razvitosti v najmanj razviti članici Evropske unije – Grčiji in se približala Portugalski. Med kandidatkami za vstop v Evropsko unijo je bil od Slovenije bolj razvit le Ciper, ki je leta 2001 dosegel 74 odstotkov povprečnega bruto domačega proizvoda na prebivalca po kupni moči v Evropski uniji. Na prelomu tisočletja, v letu 2000, je prišlo do inflacijskega šoka. Inflacija je narasla na skoraj 9 odstotkov. Obdobje zmerne inflacije s počasnim trendom zmanjševanja bil prekinjen v letu 1999 ob uvedbi davka na dodano vrednost in ob naraščanju cen primarnih surovin na svetovnih trgih. Ob povečanem nihanju mesečnih stopenj rasti cen se je njihova raven povečevala vse do druge polovice leta 2001, nato pa se je inflacija pričela zmanjševati in je konec leta 2001 bila 7-odstotna. Gibanje inflacije v letu 2002 so močno označevale fiskalne spremembe (povišanje stopnje davka na dodano vrednost, trošarin in okoljskih taks), ki so skupaj z nadzorovanimi cenami in naftnimi derivati na začetku leta 2002 ustavili trend zniževanja inflacije. Trend zniževanja inflacije se je ponovno uveljavil sredi drugega četrtletja, kljub temu pa je inflacija ob koncu leta 2002 presegla inflacijo ob koncu leta 2001. Postopno naraščanje cen v letu 2000 in v prvi polovici leta 2001 je bilo v največji meri posledica nadaljevanja naraščanja cen nafte na svetovnem trgu, ki je delno prispevalo tudi k počasnemu umirjanju rasti cen v letu 2001. Med notranjimi dejavniki, ki so omogočili vztrajanje inflacije na relativno visoki ravni, pa je treba izpostaviti relativno hitrejše naraščanje reguliranih cen, pogoste spremembe na davčnem področju ter usmerjenost denarne politike na uravnavanje gibanja deviznega tečaja, ki je imelo ob povečanih finančnih prilivih za posledico povečano naraščanje denarnih agregatov. Direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj v tistem obdobju je glede inflacijskega problema dejal, »da ne razume, zakaj centralna banka ne bi vsaj pogojno opredelila inflacijskega cilja, in če ga ne bi dosegli, bi lahko natančno pojasnila, katere vladne poteze so prekrižale načrte«.²⁰¹ Po tem, ko je bila inflacija v Sloveniji leta 1996 z izjemo Češke najnižja med državami luksemburške skupine kandidatk za članstvo v Evropski uniji, je bila inflacija ob koncu leta 2002 v Sloveniji najvišja med omenjenimi državami, hkrati pa je bila približno trikrat višja od ravni, določene s konvergenčnim kriterijem Evropske unije glede stabilnosti cen. Ob visoki inflaciji je na drugi strani glede na leto 1999 upadla gospodarska rast v letu 2000. Ta je v naslednjem letu še upadla in je leta 2003 znašala le 2,3 odstotke. Z upočasnitvijo gospodarske rasti se je upočasnila tudi rast zaposlenosti. Predvsem v letu 2002 se je rast zaposlenosti močno upočasnila, zmanjševanje brezposelnosti pa se je skoraj ustavilo. Delež dolgotrajno brezposelnih se je v letu 2001 zaradi upokojitev in drugih črtanj nekoliko znižal in sicer s 63 odstotkov v letu 2000 na 59. Z bolj intenzivno usmerjenostjo politike zaposlovanja na probleme težje zaposlivih in z upokojevanjem tistih starejših oseb, ki so izpolnile pogoje za upokojitev, pa se je delež zniževal tudi v letu 2002. Trdovraten je ostajal problem zaposlovanja brezposelnih brez izobrazbe, saj je njihov delež vseskozi ostajal na ravni okoli 47 odstotkov.²⁰²

2V letu 2000 je bila zabeležena 11,2 odstotna realna rast izvoza blaga ter 3,6 odstotna realna rast uvoza blaga. Pogoji menjave so bistveno vplivali na primanjkljaj tekočega računa. Dosežena sta bila do tedaj najnižja deleža potrošnega blaga v izvozu in uvozu. Deleži menjave z državami Evropske unije so bili podobni tistim pred rusko in kosovsko krizo. Povečala se je menjava z državami nekdanje Jugoslavije, nekdanje Sovjetske zveze in državami CEFTE.²⁰³ Pogoji menjave so se po dveh letih zaporednega slabšanja v letu 2001 rahlo izboljšali. Povečal se je tržni delež slovenskih izvoznikov na trgih Evropske unije. Nastale so tudi spremembe regionalne strukture blagovne menjave tako pri izvozu kot uvozu. Nadpovprečno hitro se je krepila tudi blagovna menjava z državami nekdanje Jugoslavije.²⁰⁴ Za leto 2002 je bila značilna hitrejša rast izvoza od uvoza blaga. Prišlo je do zmanjševanja ameriškega dolarja na uvozni in izvozni strani. Tržni delež slovenskih izvoznikov na trgih najpomembnejših trgovinskih partneric se je v letu 2002 povečal. Regionalna sestava blagovne menjave se je na izvozni strani spreminjala v korist držav nekdanje Jugoslavije in držav CEFTE. V blagovni menjavi z državami nekdanje Jugoslavije je bil zabeležen velik presežek.²⁰⁵ V letu 2003 je bila rast uvoza dvakrat hitrejša od rasti izvoza. Tako izvoz kot uvoz sta bila pod vplivom medvalutnih razmerij. Tržni delež slovenskih izvoznikov je na trgih EU znašal 0,28 odstotka. Delež izvoza v države nekdanje Jugoslavije se je v letu 2003, glede na leto 2002, zmanjšal na 17,4 odstotka. Rast izvoza v države CEFTE pa je bila trikrat večja od rasti uvoza. Rast menjave storitev s tujino pa je bila počasnejša od rasti menjave blaga.²⁰⁶

3Po enajstih letih tranzicije so ostajali reformni zaostanki predvsem pri prestrukturiranju finančnega sektorja, prestrukturiranju podjetniškega sektorja in reformi javne uprave oziroma delovanja javnega sektorja. Čeprav je celotni dobiček podjetij presegal celotne izgube v gospodarstvu, je okoli tretjina podjetij še vedno poslovala z izgubo. Še vedno je bila država neposredno močno prisotna v gospodarstvu – delež zasebnega sektorja v bruto domačem proizvodu se je s privatizacijo družbene lastnine s 30 odstotkov, kolikor je znašal leta 1992, povečal na 65 odstotkov leta 2000, vendar je še vedno zaostajal za drugimi tranzicijskimi državami. Procesa olastninjenja in privatizacije sta v letu 2000 stekla tudi v finančnem sektorju, kjer je po dolgotrajni diskusiji o nacionalnem interesu država prodala 39-odstotni delež Nove ljubljanske banke tujcem. Reforma javne uprave je potekala počasi, stroški delovanja javnega sektorja pa so se povečevali predvsem zaradi hitre rasti plač in zaposlenosti v javnem sektorju.²⁰⁷ Julija 2001 je Vlada Republike Slovenije sprejela strategijo gospodarskega razvoja za srednjeročno obdobje do leta 2006 z naslovom »Slovenija v Evropski uniji«. Že sam naslov veliko pove. Izhajal je iz spoznanja, da je dotedanji razvojni koncept tranzicijskega prilagajanja v veliki meri bil izčrpan in da bo poslej potekal v bistveno spremenjenem okolju. Zanj so bili značilni predvsem globalizacija, informacijska družba in družba znanja kot razvojni izziv ter pričakovana vključitev Slovenije v EU.²⁰⁸

Uresničitev strateških ciljev in izboljšanje makroekonomske slike (2004)

1V letu 2004 je prišlo do izboljšanja makroekonomske slike. Gospodarska rast je bila najvišja, inflacija pa najnižja v novem tisočletju. Gospodarska aktivnost je bila v letu 2004 po nekaj letih precej nizkih stopenj rasti relativno visoka. Povprečna stopnja rasti bruto domačega proizvoda je znašala 4,4 odstotke. Krepilo se je tudi domače povpraševanje. Industrijska proizvodnja je zabeležila kar 4,8-odstotno rast. Značilna je bila umirjena rast plač predvsem zaradi nizke rasti plač v javnem sektorju. Gibanje zaposlenosti je bilo skladno z gospodarsko aktivnostjo, število brezposelnih pa je bilo za 5 odstotkov nižje kot v letu 2003. Rast števila zaposlenih v storitvenem sektorju je ponovno prehitevala rast zaposlenih v industriji. Nadaljeval se je trend dezinflacije. Povprečna letna stopnja inflacije je v letu 2004 znašala 3,6 odstotke. Banka Slovenije je sledila zastavljenemu cilju stabilnosti cen. Uvoz blaga je v letu 2004 rasel hitreje od izvoza. Realna rast izvoza blaga je bila podvojena, uvoza pa povečana za pol. Slovenija je 1. maja 2004 postala članica Evropske unije. Vstop Slovenije v EU ter oživljanje gospodarske aktivnosti v EU sta ugodno vplivala na gibanje blagovne menjave. Na izvozni strani se je najbolj povečal izvoz reprodukcijskega materiala, na uvozni strani pa se je najbolj povečal uvoz reprodukcijskega materiala ter blaga za široko potrošnjo. Primanjkljaj blagovne menjave se je povečal za 337 milijonov evrov. Prišlo je tudi do nadpovprečnega povečanja izvoza v države nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije. Delež izvoza v države nekdanje Jugoslavije se je leta 2004 povzpel na 17,9 odstotka, uvoza pa na 5,8 odstotka. Nemčija, Italija, Avstrija ter Francija pa so ostale najpomembnejše trgovinske partnerice. Prišlo je do povečanja oziroma pospeševanja izvoza v Grčijo, Belgijo, Dansko in v Španijo. Izvoz storitev nasploh se je v letu 2004 povečal za 13 odstotkov, uvoz pa za 10 odstotkov. Prav tako so prihodki od turizma rasli hitreje od dohodkov. Po letu 1996 so bile v letu 2004 storitve transporta najhitreje rastoča storitvena dejavnost. Povečali so se tudi finančni odtoki zasebnega sektorja. Delež naložb v tuje vrednostne papirje je bil v strukturi finančnih odtokov podvojen. Posledica vstopa Slovenije v EU so bile tudi višje neposredne investicije tujcev. Ena od slabih stvari pa je bil povečan obseg zadolževanja slovenskih bank in podjetij v tujini. Povečal se je tudi bruto zunanji dolg. Slovenija je z vstopom v EU postala članica ekonomske in monetarne unije (EMU) z degoracijo glede uvedbe evra. To pomeni, da takoj po pristopu k EU ni prevzela evra. To se je zgodilo s 1. januarjem leta 2007. Z vstopom Slovenije v EU je Banka Slovenije postala članica ESCB, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka (ECB) in nacionalne centralne banke držav članic EU. S tem so predstavniki Banke Slovenije pridobili status članov Razširjenega sveta ECB, odborov in delovnih skupin ESCB. Zaradi načrtnega prevzema evra je Banka Slovenije nadaljevala s prilagoditvijo instrumentov denarne politike. Prav tako sta vstop v EU in planirana uvedba evra zahtevala prilagoditve na področju plačilnih sistemov. Vsekakor je Banko Slovenije čakalo po vstopu Slovenije v EU še kar nekaj potrebnih ukrepov in prilagoditev, preden je prišlo do prevzema evra. Tu je Banka Slovenije odigrala izredno pomembno vlogo.²⁰⁹

Novim izzivom in krizi naproti (od 2004 do danes)

1Po letu 2004 je torej nastopilo obdobje tako imenovanih debelih krav – čas konjunkture. Leta 2006 je znašala slovenska gospodarska rast 5,2 odstotka, v drugem polletju celo 5,5 odstotka. Rast v tem obdobju je poganjal predvsem močan izvoz, ki je bil vezan na ugodno evropsko konjunkturo. V drugem polletju se je ta slika že nekoliko spremenila, saj je k visoki agregatni rasti prispevala že bolj domača poraba, predvsem investicije, ko se je že sicer intenzivni stanovanjski gradnji pridružil še močan nov val v infrastrukturi. V gradbeništvu se je povečala v zadnjem četrtletju realna dodana vrednost medletno za prek 20 odstotkov ter zaposlenost za skoraj 10 odstotkov. Na visoko gospodarsko rast so prav tako že precej vplivali značilni »konvergenčni« dejavniki, na primer kreditna ekspanzija na podlagi zunanjega zadolževanja itd. Kot je opozarjala Banka Slovenije v letnem poročlu za leto 2006, tako generirana rast vključuje tudi tveganja.²¹⁰ Gospodarska rast je bila v letu 2006 najvišja po letu 1999. K visoki gospodarski aktivnosti je bistveno prispevalo večje domače povpraševanje, ki se je pospešilo v zadnjem četrtletju 2005 in se med letom 2006 postopoma še povečevalo. V strukturi investicij so tako najbolj izstopale visoke investicije v stanovanjske in nestanovanjske zgradbe, po negativni rasti v letu 2005 pa so se močno povečale tudi investicije v transportno opremo. Trošenje gospodinjstev je v povprečju leta 2006 ostalo glede na predhodno leto skoraj nespremenjeno kljub izboljšanim razmeram na trgu dela, vse večjemu optimizmu potrošnikov ter ugodnejšim pogojem kreditiranja. Trošenje zasebnih neprofitnih institucij se je po dveh predhodnih letih negativne rasti v letu 2006 povečalo, glede na predhodno leto pa se je za 1 odstotno točko pospešilo tudi trošenje države na 3,2 odstotka. Medletna rast izvoza blaga in storitev se je v letu 2006 glede na predhodni leti nekoliko upočasnila, rast uvoza blaga in storitev pa se je nekoliko pospešila, kar je med drugim prispevalo k povečanju negativnega salda plačilne bilance v letu 2006. V skladu z visoko rastjo dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih v letu 2006 (7,1 odstotka) je bila visoka tudi rast industrijske proizvodnje (7,6 odstotka), ki se je nekoliko upočasnila šele ob koncu leta.²¹¹

2Slovenija je 1. januarja 2007 uvedla evro kot nacionalno valuto. Prehod in zamenjava denarja sta potekala gladko, je pa v nekaterih primerih prihajalo do »zaokroževanja« cen navzgor predvsem pri storitvah in v gostinstvu. Vpliv uvedbe evra na inflacijo je po večini ocen znašal okoli 0,3 odstotne točke. Pozitivni učinki vstopa Slovenije v Evropsko unijo so se nadaljevali tudi v letu 2007. Ugodna evropska in mednarodna konjunktura ter posledično visoka rast menjave s tujino so omogočili 6,1-odstotno agregatno realno gospodarsko rast, kar je bila najvišja rast v obdobju po osamosvojitvi. Posledica visoke gospodarske rasti je bilo visoko povečanje skupne zaposlenosti za 2,7 odstotka in znižanje stopnje brezposelnosti na 4,6 odstotka. K visoki rasti BDP in zaposlovanja je poleg izvoza prispevala tudi visoka rast domače porabe. Poganjala jo je zelo velika rast investicij, predvsem investicij v gradbena dela. Po vstopu v evropski tečajni režim ERM II julija 2004 je postopoma začela pojemati učinkovitost monetarnega nadzora Banke Slovenije zaradi konvergence domačih obrestnih mer na raven evropskih, kar je spodbudilo močno kreditno rast. Kot je zapisal marko Kranjec guverner v uvodniku Letnega poročila Banke Slovenije za leto 2007, so v centralni banki ocenjevali, da je bila gospodarska rast v drugi polovici 2006 in še bolj v letu 2007 nad proizvodnimi potencialnimi možnostmi, ki zagotavljajo makroekonomsko ravnotežje. Z vstopom v Evropsko unijo je prišlo do velikega povečanja uvoza, ki je ob povečanju domače porabe začel prehitevati izvoz, kar je povzročilo veliko povečanje zunanjega primanjkljaja. Uvoz iz držav nekdanje Jugoslavije od vstopa Slovenije v Evropsko unijo je rastel hitreje kot izvoz. Najhitreje se je leta 2007 povečevala menjava s Srbijo. Primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance je leta 2007 znašal 4,9 odstotka BDP, kar je že bil jasen in resen znak makroekonomskih neravnotežij. Pra tako se je rast plač večala vse leto 2007, inflacija, ki se je v prvih mesecih leta 2007 delno umirila,pa je sredi leta in še posebno proti koncu leta začela naraščati in je bila daleč nad povprečjem evroobmočja. Harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin (HICP) se je ob koncu leta povečal že za 5,7 odstotka, pri čemer so največji del povečanja povzročili zunanji ponudbeni šoki, predvsem povečanja cen hrane, surovin in energije. Ob javnofinančnem presežku je prišlo do neto razdolževanja. Dolg Republike Slovenije je ob koncu leta 2007 znašal 22 odstotkov BDP. Neto zunanji dolg je ob koncu leta 2007 znašal 6,4 milijarde evrov. Največji finančni pritoki so prihajali prek posojil bankam.²¹²

3Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2007 v ZDA, se je prek nacionalnih in mednarodnih bančnih odnosov razširila po vsem svetu. Prvi posledici krize sta bili izguba zaupanja med bankami in zaostrovanje pogojev pri dajanju posojil: skrčilo se je medbančno kreditiranje in banke so močno omejile potrošniške posojilne dejavnosti. Tako je prišlo do pojava, ki ga poznamo pod izrazom kreditni krč. V številnih državah so se posledice kreditnega krča najprej izrazile na nepremičninskem trgu, prišlo pa je tudi do resnih posledic v globalnih bančnih sistemih in svetovnih gospodarstvih v splošnem. Richard Sendi meni, da je finančna kriza povzročila propad velikih finančnih ustanov in prisilila vlade v sprejemanje zasilnih jamstvenih ukrepov za ustavljanje in preprečevanje poslabšanja gospodarske recesije.²¹³ Svetovna kriza je zajela Slovenijo ob koncu leta 2008. Po visoki gospodarski rasti v letih 2006 in 2007 je ta v prvem polletju 2008 še vedno znašala 5,6 odstotka. Gospodarska rast v letu 2008 je bila za 2,8 odstotne točke višja od rasti evroobmočja. Zaradi konjunkture v panogah, povezanih z domačo porabo, je bila visoka tudi rast zaposlovanja. Celo v letu 2008 je znašala v povprečju še vedno 2,2 odstotka, v gradbeništvu celo 12 odstotkov. Visoka rast zaposlovanja je že ob koncu leta 2006 privedla do povečane rasti plač. Večji del leta 2008 je bila letna stopnja rasti povprečnih bruto plač okrog 8,5 odstotka. Največ težav so imela podjetja zaradi zmanjševanja domačega in tujega povpraševanja. Umirjanje ekonomske aktivnosti v industriji se je ob koncu leta očitneje začelo prelivati tudi v storitvene dejavnosti in gradbeništvo. Veliko zmanjšanje investicijskega povpraševanja je nastalo predvsem zaradi usihanja gradbene dejavnosti. Leta 2008 je bila na primer dodana vrednost v gradbeništvu 9 odstotkov vse dodane vrednosti. Najbolj so bila prizadeta industrijska podjetja. V zadnjih dveh mesecih leta 2008 je bila medletna stopnja rasti izvoza blaga -14 odstotkov in proizvodnje predelovalnih dejavnosti -16 odstotkov.²¹⁴ Finančna kriza v letu 2008, predvsem njen odraz v nezaupanju in velikem zmanjšanju posojanja med bankami, je prizadela naše banke Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec meni, da vzrok ni v tem, »da bi imele pomemben del naložb v vrednostnih papirjih, katerih tržna vrednost se je izničila ali skoraj izničila, temveč v tem, ker je naše gospodarstvo skrajno bančno«.²¹⁵ »Podjetja se skoraj v celoti financirajo z bančnimi posojili, medtem ko gre domače varčevanje, na primer gospodinjstev, samo deloma v banke. Domačega varčevanja ne moremo spraviti v podjetja drugače, kakor da se banke zadolžujejo pri bankah in na finančnih trgih v tujini. Varčevanje, ki ne gre v banke, gre namreč prek nebančnih finančnih posrednikov v tujino in se potem vrača prek zadolževanja bank v tujini. Da bi domače varčevanje šlo neposredno in ne prek tujine v naša podjetja, se gospodarstvo ne bo spremenilo in postalo manj bančno. Tej značilnosti gospodarstva se mora prilagoditi bančno-finančni sistem«, je menil Kranjec.²¹⁶ Vendar se glede na obilje poceni denarja v svetu z zadolževanjem bank v tujini ni samo vračalo domače varčevanje. Večal se je tudi naš neto zunanji dolg. Skupni bruto zunanji dolg, ki je znašal konec leta 2004 15 milijard evrov, to je 56 odstotkov BDP, se je v štirih letih do jeseni leta 2008 povečal na 40 milijard ali 108 odstotkov BDP.²¹⁷ Zanimiv je pogled na zadolževanje gospodinjstev v tem obdobju. Leta 2008 so bila slovenska gospodinjstva, kljub razmeroma hitremu zadolževanju v zadnjih letih, še vedno med najmanj zadolženimi v EU. Med letoma 2001 in 2008 se je povprečna zadolženost (merjena v deležu obveznosti v BDP) članice EU zelo povečala (najbolj v vzhodnoevropskih državah, od katerih so gospodinjstva nekaterih, npr. Latvije in Slovaške, postala najbolj zadolžena v EU). Vzroke za razmeroma nižjo zadolženost Slovenije bi lahko iskali v nižjem deležu stanovanjskih posojil (slednji je bil med najnižjimi v EU - nižji je le še v Romuniji in Bolgariji; v Sloveniji je ob koncu leta 2008 znašal 45,9 odstotka, povprečni delež držav EU pa 66 odstotkov), ki so se odplačevala daljši čas v višjih vrednostih, po letu 2004 (od takrat so na voljo podatki) tudi nismo doživeli tako zelo močnega naraščanja posojil (tako imenovanega kreditnega buma), kot se je to zgodilo na primer v baltskih državah. Tam se je obseg posojil od leta 2004 do 2008 povečal za 5- do 8-krat, v Sloveniji pa za dobrih 2-krat). Te države so tudi po BDP na prebivalca po kupni moči veliko bolj zaostajala za povprečjem EU kakor Slovenija, zato je bilo njihovo trošenje povezano tudi s pridobivanjem dobrin, ki so si jih slovenska gospodinjstva lahko privoščila že prej.²¹⁸

4Razmere na trgu dela so se v zadnjem četrtletju leta 2008 pod vplivom krize začele poslabševati. V obdobju 2000–2008 je število delovno aktivnih naraščalo, brezposelnost pa se je zmanjševala, kar je vplivalo tudi na upad števila prejemnikov denarnega nadomestila in denarne socialne pomoči za brezposelne. Kriza je ugodne trende prekinila. Število zaposlenih se je zmanjšalo, brezposelnih pa povečalo, kar je vplivalo na povečanje števila prejemnikov denarnega nadomestila in denarne socialne pomoči. Država se je na krizo odzvala z interventnima zakonoma za ohranjanje delovnih mest in povečanim številom vključenih brezposelnih v programe aktivne politike zaposlovanja in s tem preprečila še večje povečanje brezposelnosti.²¹⁹ Z letom 2004 se je pospešilo zmanjševanje števila brezposelnih, kar je bila posledica gospodarske rasti in povečanega zaposlovanja. Čeprav je število registriranih brezposelnih oktobra 2008 začelo naraščati, je bilo povprečno letno število registriranih brezposelnih v letu 2008 za 11,4 odstotka nižje kakor v letu 2007. Pod vplivom gospodarske krize je število registriranih brezposelnih začelo naraščati v zadnjem četrtletju leta 2008 in se do konca novembra 2009 povzpelo na 95.446, kar je bilo 50,6 odstotka več kot novembra 2008.²²⁰ Kot omenjeno, se je država na poslabšanje stanja na trgu dela odzvala z ukrepi politike trga dela. Januarja 2009 je bil sprejet Zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa, ki je predvidel subvencije ob morebitnem skrajšanju delovnega časa na 36 oziroma 32 ur na teden. Konec maja je bil še sprejet Zakon o delnem povračilu nadomestila plač, ki je ureja delno povračilo izplačanih nadomestil plač zaposlenim na »začasnem čakanju na delo«.²²¹

5Obstoječe in pričakovane demografske spremembe zahtevajo sistematične ukrepe v prebivalstveni in zaposlitveni politiki ter politiki javnih financ. Število vseh upokojencev v Sloveniji ves čas narašča hitreje od števila zavarovancev, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno, zato je prišlo v letu 2008 na enega upokojenca le še 1,71 zavarovanca. Leta 2008 je bilo 527.933 prejemnikov vseh vrst pokojnin iz obveznega zavarovanja (starostnih, invalidskih, družinskih in vdovskih), zavarovancev pa 904.667. V obdobju 2000–2008 so upokojenci naraščali s povprečno letno stopnjo rasti 1,5 odstotka, zavarovanci pa s povprečno letno stopnjo 1 odstotka.²²² Razvoj pokojninskega sistema v Sloveniji je potekal »evolutivno«, kar pomeni, da zakonodaja in reforme niso nikoli pomenile bistvenega zasuka v »filozofiji« samega sistema, ki je po svojih osnovnih značilnostih vendarle ohranjal lastnosti Bismarckovega sistema. Eden od temeljnih ciljev pokojninske reforme, ki stopila v veljavo leta 2000, je bil zaustaviti negativne trende, ki so se odslikavali na povečevanju upokojenkega »bremena« na zaposlene.²²³ O tem priča tudi podatek, da se je število starostnih upokojencev od leta 1991 do leta 2010 povečalo za 62 odstotkov ali povprečno vsako leto za 2,6 odstotka.²²⁴ Zavedajoč se nujnosti reforme, je vlada Boruta Pahorja pripravila predlog Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, a smo ga državljani 5. junija leta 2011 na referendumu z več kot 70 odstotki zavrnili.²²⁵ Družbena kohezija v Sloveniji je, če sklepamo na podlagi tako imenovanih Leakenskih kazalnikov, razmeroma visoka. Na podlagi teh smo se pred izbruhom krize ali na začetku nje uvrščali v sam vrh EU-držav. Tako smo imeli leta 2008 najnižjo dohodkovno neenakost, najnižji delež gospodinjstev z otroki, v katerih ni nihče delal in najnižji delež mladih, ki so opustili šolanje. K zmanjševanju dohodkovne neenakosti je precej prispeval razmeroma učinkovit sistem socialnih transferjev, saj bi bila revščina brez te pomoči socialne države skoraj dvakrat višja.²²⁶ Kot omenjeno, pa še vedno trajajoča kriza predstavljeno stanje poslabšuje iz leta v leto. Poleg krize na gospodarskem in finančnem področju smo priča tudi socialni, psihološki, moralni in politični krizi.

6BDP se je v 2009 zmanjšal za 7,8 odstotka. Po kratki okrepitvi v letih 2010 in 2011 je v letih 2012 in 2013 znova sledil padec, zatem pa smo beležili okrevanje z nekaj odstotnimi točkami na letni ravni, prav tako se je kazala velika povezanost našega gospodarstva s tujimi trgi. Visoka gospodarska rast se je nadaljevala v letu 2018, kar je vplivalo na konsolidacijo javnih financ, beležili smo rekordno zaposlenost, pozitivni trendi so se nadaljevali v gradbeništvu ipd. Tudi v letu 2019 je Slovenija beležila 3,2-odstotno realno rast BDP. A kot strela z jasnega se je zgodil Covid-19. Struktura gospodarstva se je od leta 1991 do danes močno spremenila. Delež dodane vrednosti iz kmetijskih dejavnosti v skupni dodani vrednosti BDP se je zmanjšal za več kot polovico: s 5,7 odstotka (1991) na 2,2 odstotka (2018). Močno se je zmanjšal tudi delež dodane vrednosti iz industrije in gradbeništva: s 44 odstotka (1991) na 33,2 odstotka (2018). Močno pa se je povečal delež dodane vrednosti iz storitev: s 50,3 odstotka (1991) na 64,6 odstotka (2018).²²⁷

7Slovenija je od leta 2016 ponovno zmanjševala zaostanek v gospodarski razvitosti za povprečjem EU, socialna vključenost prebivalstva je ostajala relativno visoka, učinkovitost rabe virov in energije se je nekoliko izboljšala. To so bile ključne ugotovitve Poročila o razvoju 2019, ki so ga pripravili na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj.²²⁸

8Urad je navedel tudi priporočila razvojnih politik in sicer:

• - pospešitev rasti produktivnosti za gospodarski napredek in dvig življenjskega standarda prebivalstva;
• -    prilagoditev demografskim spremembam za zagotovitev dostojnega življenja za vse;
• -    prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo za zmanjšanje obremenjevanje okolja in večjo konkurenčnosti gospodarstva;
• - krepitev razvojne vloge države in njenih institucij.²²⁹

9Napoved UMAR-ja, na kateri sloni tudi slovenska fiskalna politika, pravi, da se bo BDP v letu 2020 znižal za 6,7 odstotka. Glavni razlog za negativno gospodarsko rast, kot po vsem svetu, je seveda pandemija novega koronavirusa, zaradi katere bo po oceni Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v hudo stisko padlo najmanj 90 milijonov ljudi. Slovenija pri tem žal ne bo izjema, kar se v tem trenutku že kaže.

BDP na prebivalca v širši mednarodni perspektivi

1Po podatkih Evropskega statističnega urada za leto 2007 so bila v okviru EU velika odstopanja glede na BDP na prebivalca. V Luksemburgu je slednji bil tako 2,5-krat večji, v Bolgariji pa več kot 60 odstotkov manjši od povprečja. V Sloveniji je bil BDP na prebivalca enajst odstotkov pod povprečjem EU. Luksemburgu, ki je bil po BDP na prebivalca visoko nad povprečjem unije (167 odstotkov), sta sledila Irska in Nizozemska s 50 oziroma 30 odstotki nad povprečjem. Avstrija, Švedska, Danska, Velika Britanija, Belgija, Finska in Nemčija so povprečje unije presegle od 15 do 25 odstotkov, Francija, Španija in Italija pa do deset odstotkov. Grčija in Ciper sta bila do deset odstotkov nad povprečjem, Slovenija pa je bila skupaj s Češko, Malto in Portugalsko v skupini, ki je imela BDP na prebivalca od 10 do 25 odstotkov nižji od povprečja EU. Polovica novih članic – Estonija, Slovaška, Madžarska, Litva, Latvija in Poljska – je bila od 30 do 50 odstotkov pod povprečjem, najnižji BDP na prebivalca pa sta zabeležili Romunija s 59 in Bolgarija s 63 odstotki pod povprečjem zveze 27 držav.²³⁰ Po podatkih Eurostata za leto 2006 je bila najbogatejša evropska regija notranji del Londona, ki je dosegala kar 336 odstotkov evropskega povprečja, na drugo mesto se je uvrstil Luksemburg z 267 odstotki povprečja EU, tretja po BDP na prebivalca glede na kupno moč pa je bila evropska prestolnica Bruselj z 233 odstotki. Presenetljivo visoko, na dvanajsto mesto med najbogatejšimi regijami, je bila uvrščena Praga s 162 odstotki povprečja EU, Bratislava pa je bila 19. s 149 odstotki povprečja EU. Njun BDP na prebivalca glede na kupno moč je leta 2006 znašal 38.400 evrov (Praga) oziroma 35.100 evrov (Bratislava). Dodajmo še, da je BDP glede na kupno moč v Osrednjeslovenski regiji, kjer živi več kot četrtina slovenskega prebivalstva, leta 2005 dosegel 28.069 evrov, slovensko povprečje pa je bilo 19.462 evrov. Nadpovprečni BDP glede na skupni je leta 2005 imela še Obalno-Kraška regija z 20.141 evrov. Preostalih deset statističnih regij pa je bilo podpovprečnih. Najbolj siromašni sta Zasavska in Pomurska regija s 13.736 evrov oziroma 12.944 evrov BDP.²³¹ Časopis The Economist se je novembra 2009, dvajset let po padcu železne zavese, dotaknil tudi BDP-ja na prebivalca v državah bivše Jugoslavije. Hrvaška (13.220 dolarjev) se je po tem kriteriju med državami osrednje Evrope nahajala za Slovenijo, Češko, Slovaško in Estonijo in pred Srbijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino. V Sloveniji je BDP na prebivalca znašal 24.180 dolarjev na prebivalca, na Češkem in Slovaškem 16.000 dolarjev, v Estoniji pa 14.000 dolarjev. Črna gora je proizvedla 6510 dolarjev BDP na prebivalca, Srbija 5480 in Bosna in Hercegovina okoli 4080 dolarjev. V Bolgariji in Romuniji, ki sta v tem času že bili članici EU, pa je BDP na prebivalca znašal približno 5000 dolarjev. Komentator je poudaril, da je vzroke v slabšem razvoju na tem območju moč iskati v vojni, problem na Hrvaškem pa je videl v tem, da se vzrok za slabši razvoj pripisuje samo vojni, ne pa toliko sami politiki v državi, ki je imela tudi velik vpliv na gospodarstvo.²³²

2Kar zadeva ta kazalnik, velikih sprememb po podatkih Eurostata še tudi v letu 2019 ni bilo. BDP na prebivalca se je med državami članicami gibal od 53 odstotkov do 261 odstotkov povprečja v EU. Vrednost tega kazalnika je bila v letu 2019 med 37 evropskimi državami najvišja v Luksemburgu (161 odstotkov nad povprečjem v EU), sledile so Irska (+91 odstotkov), Švica (+53 odstotkov), Norveška (+44 odstotkov) in Islandija (+30 odstotkov). Najnižji BDP na prebivalca sta imeli Albanija (69 odstotkov pod povprečjem v EU) in BiH (-68 odstotkov). V Sloveniji se BDP na prebivalca povečuje. V letu 2019 je dosegel 88 odstotkov povprečja v EU, kar je eno odstotno točko več kot v letu 2018. Gre že za četrto letno zvišanje zapored. Naši državi sta bila po vrednosti tega kazalnika lani najbližje Ciper (89 odstotkov povprečja v EU) in Španija (91 odstotkov).²³³

Nekaj statistike in primerjav²³⁴

• Od osamosvojitve Slovenije do danes se je bruto domači proizvod (BDP) realno povečal za 91,4 odstotkov in je v letu 2020 znašal 46,3 milijarde evrov.

• Po podatkih Statističnega urada RS so cene naraščale počasneje od plač, stopnja inflacije pa je v obdobju od januarja 1991 do januarja 2020 znašala 2.437,2 odstotka.

• Država je ves čas po osamosvojitvi, izjemi sta bili leti 2018 in 2019, ustvarjala tekoči primanjkljaj, takoj po osamosvojitvi je začel naraščati tudi javni dolg, bruto dolg sektorja država je konec leta 2020 znašal že 80,8 % BDP.

• Leta 2018 je bilo v Sloveniji za kilogram kruha treba delati skoraj tretjino manj časa kot leta 1991, za kilogram sladkorja trikrat manj, za kilogram kave pa štirikrat manj, ugotavljajo državni statistiki.

• Struktura gospodarstva se je od leta 1991 močno spremenila, navaja SURS. Delež dodane vrednosti iz kmetijskih dejavnosti v skupni dodani vrednosti BDP-ja se je zmanjšal za več kot polovico, s 5,7 odstotka (1991) na 2,2 odstotka (2018).

• Močno se je zmanjšal tudi delež dodane vrednosti iz industrije in gradbeništva, s 44 odstotka (1991) na 33,2 odstotka (2018). Močno pa se je povečal delež dodane vrednosti iz storitev, s 50,3 odstotka (1991) na 64,6 odstotka (2018).

• Slovenija se je po višini BDP-ja na prebivalca v letu 2018 med evropsko osemindvajseterico uvrstila na 16. mesto. Najvišji BDP so imeli v Luksemburgu (96.700 evrov), najnižjega v Bolgariji (7.800 evrov).

• Najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije je bila vseskozi Nemčija.

• Pri trgovanju z drugimi članicami EU-ja se je najbolj povečalo trgovanje Slovenije z Avstrijo.

• V letih po osamosvojitvi se je nekoliko povečal izvoz Slovenije v Rusko federacijo, v letih po gospodarski in finančni krizi pa se je izvoz v to državo povečal najbolj. Zelo se je okrepilo trgovanje s Kitajsko. Izrazito se je povečal uvoz iz Kitajske. Uvoz iz te države je v letu 1992 znašal 0,3 odstotka, v letu 2018 pa 3,3 odstotka celotnega uvoza Slovenije.

• V letu 1991 je bilo v Sloveniji manj kot 400.000 upokojencev (med te štejemo tiste, ki so prejemali starostno, invalidsko, družinsko ali vdovsko pokojnino); v letu 2018 jih je bilo 617.000. V letu 1991 je bilo razmerje med številom upokojencev in zavarovancev 2,0, v 2018 pa 1,52.

• V letu 1991 smo v Sloveniji našteli 1,4 milijona prihodov turistov, prenočili pa so pri nas povprečno 3,4-krat. V letu 2018 je Slovenijo obiskalo skoraj 5,7 milijona turistov, prenočili pa so pri nas povprečno 2,6-krat.

• BDP na prebivalca

1Leto 1991: 5.000 evrov

2Leto 2019: 23.165 evrov

• Čas dela potreben, da kupimo 1l olja

3Leto 1991: 46 minut

4Leto 2019: 13 minut

• Število vozil v Sloveniji

5Leto 1992: 784.550

6Leto 2019: 1.607.854