Proces, trajajoč desetletje ali več

1Proces prestrukturiranja gospodarstva oziroma podjetij je izjemno kompleksen in dolgotrajen že v dobro razvitih tržnih gospodarstvih, kaj šele v tistih, ki šele stopajo na pot tržnega gospodarstva. Študije pričajo o tem, da gre za proces, trajajoč desetletje ali več let.⁵²⁵ Prestrukturiranja nasploh ni mogoče ločiti od procesa privatizacije in še manj od procesa makroekonomske stabilizacije, ki sta posredno vplivali tako na strukturo gospodarstva kot tudi na spreminjanje povezav med ekonomskimi agregati. Nedvomno pa je bil velik del hitrih strukturnih sprememb bolj vsiljen kot nujen za dano stopnjo razvitosti in je v manj razvitih socialističnih gospodarstvih ustvarjal nepotrebne oziroma celo škodljive institucije ter ni prispeval k spreminjanju gospodarstev v sodobna tržna gospodarstva. Prestrukturiranje se je večkrat spremenilo v področja za eksperimentiranje s povsem nepotrebnimi finančnimi institucijami na eni in z usodami tisočih zaposlenih na drugi strani.⁵²⁶ Če upoštevamo prestrukturiranje podjetij, je v tem primeru šlo za vrsto ukrepov in sprememb, ki so bile potrebne, da so podjetja lahko še naprej uspešno poslovala. Podjetja so se prestrukturirala tako v lastninskem kot tudi v velikostnem, finančnem, organizacijskem, tehnološkem in kadrovskem smislu. Nekateri avtorji glede na konceptualni model prestrukturiranja podjetij ločijo »defenzivno« in »strateško« prestrukturiranje. Defenzivno prestrukturiranje je kot prva faza prestrukturiranja ponavadi zahtevalo manj finančnih sredstev kot strateško prestrukturiranje podjetij. Je pa bilo defenzivno prestrukturiranje bolj boleče za slovenske delavce, saj je med drugim prineslo tudi zniževanje zaposlenosti oziroma brezposelnost. Številna podjetja so namreč zniževala število zaposlenih, ker so bila z izgubo jugoslovanskega trga prisiljena v zniževanje stroškov. Strateško prestrukturiranje je zahtevalo velik finančni zalogaj, saj je pri tej vrsti prestrukturiranja šlo za vlaganje podjetij v nove trge, fizični kapital, nove proizvode, menedžment, investicije v človeški kapital (nagrajevanje, izobraževanje, usposabljanje) in vlaganje v raziskave in razvoj.⁵²⁷

2Prestrukturiranje gospodarstva v Sloveniji je bilo postopno, razpršeno in največkrat brez pomoči države. Posebno v prvem obdobju je bil velik del prestrukturiranja povezan z odpuščanjem in upokojevanjem, ki so ju spremljali občasni, praviloma neuspešni posegi države. Podobno prestrukturiranje, a v manjšem obsegu, se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je Slovenija že dosegla dno transformacijske krize.⁵²⁸ Uroš Korže, prvi direktor Sklada Republike Slovenije za razvoj, je junija 1996 v časopisu Agens predstavil, kot jih je poimenoval, zlata pravila za uspešno prestrukturiranje podjetij, ki so po njegovem mnenju bila:

• program prestrukturiranja naj bo centraliziran v eni instituciji,
• izogniti se je treba prevelikemu obsegu dela – hkratnemu prestrukturiranju prevelikega števila podjetij,
• pri delu naj podjetjem pomagajo zunanje strokovne institucije,
• vnaprejšnja priprava akcije komuniciranja z najširšo javnostjo,
• neprestano je treba imeti v mislih končni in osrednji cilj prestrukturiranja – privatizacijo,
• institucija in ljudje, ki vodijo proces prestrukturiranja, naj izpeljejo tudi privatizacijo,
• dati moč menedžerjem,
• brez denarja ni uspeha,
• pri pogajanjih z upniki je nujna kredibilnost,
• v podjetjih v procesu prestrukturiranja je nujen nadzor,
• v program prestrukturiranja je dobro vključiti aktivnosti v zvezi z nezaposlenimi.⁵²⁹

Spremembe v strukturi dodane vrednosti po dejavnostih, lastniški in velikostni sestavi podjetij

1V slovenskem gospodarstvu je bilo konec osemdesetih, predvsem pa v začetku devetdesetih let, opaziti pomembne strukturne premike, ki so kazali na to, da se je gospodarstvo postopno prilagajalo novim tržnim in sistemskim spremembam. Strukturno se je približevalo razvitim gospodarstvom, za katera je bila značilna gospodarska struktura z visokimi deleži storitvenih dejavnosti, enakomernejša razporeditev podjetij po velikosti in velika dinamika nastajanja in odmiranja podjetij.⁵³⁰ Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanjševanje deleža industrije in povečevanje pomena storitvenega sektorja. V okviru industrijskega sektorja (rudarstvo, predelovalna industrija, oskrba z električno energijo, plinom in vodo ter gradbeništvo), ki je bil v dodani vrednosti leta 1990 udeležen z 41 odstotki (leta 1987 še 50 odstotkov), so bili v najizrazitejšem upadanju gradbeništvo in predelovalna industrija ter rudarstvo. Storitveni sektor, ki je vključeval trgovino, turizem in gostinstvo, finančne in poslovne ter državne storitve, pa je imel že 54- odstotni delež (leta 1987 še 45 odstotkov).⁵³¹ Ob koncu 20. stoletja so storitvene dejavnosti nase vezale že polovico aktivnega prebivalstva in prispevale enak delež v bruto domačem proizvodu kot industrijske dejavnosti. Industrija je krenila po poti kmetijstva. Na to so vplivali predvsem trije dejavniki: povečevanje storitvenih dejavnosti, vedno bolj učinkovita proizvodnja in napredujoča tehnologija. To dogajanje v devetdesetih letih lahko imenujemo deindustrializacija.⁵³² Deindustrializacija je pomenila prehod zaposlenih iz sekundarnih v terciarne in kvartarne dejavnosti in je bila temeljna značilnost postindustrijskega obdobja. Njen potek je bil odvisen predvsem od stopnje družbenoekonomskega razvoja posamezne družbe. Proces deindustrializacije ni pomenil propadanja industrijskega sektorja ali gospodarstva sploh, kot se pogosto označuje, temveč prav deindustrializacija je naravna posledica gospodarskega razvoja v naprednih ekonomijah in je povezana z dvigom življenjskega standarda. Kljub temu je prinesla nekaj težav, ki so bile povezane predvsem z zaposlovanjem. Storitveni sektor ni zmogel v tako kratkem času zaposliti viška delavcev, ker splošna gospodarska rast ni bila dovolj visoka, pa tudi zaradi institucionalne okorelosti trga delovne sile, zakonodajnih ovir ali nizkih vlaganj v storitvene dejavnosti.⁵³³ Poleg tega je bila opazna sprememba v lastniški strukturi slovenskega gospodarstva, in to skoraj izključno na račun novonastalih podjetij, saj zakon o lastninjenju obstoječih družbenih podjetij še ni bil sprejet. Od aktivnih 13.309 podjetij konec leta 1991 je bilo 75 odstotkov zasebnih, 19 odstotkov družbenih in 5,6 odstotka mešanih. Število zasebnih podjetij se je v enem letu povečalo za 90 odstotkov, vendar je bila njihova teža v poslovnih rezultatih celotnega gospodarstva še relativno majhna. Ta podjetja so zaposlovala 2,7 odstotka celotnega števila delavcev, ustvarjala 7,3 odstotka celotnih prihodkov, njihova poslovna sredstva so pomenila 2,8 odstotka celotnih poslovnih sredstev slovenskega gospodarstva. Veliko bolj so na pomenu pridobila mešana podjetja, ki so leta 1991 povečala število zaposlenih v strukturi od 8,2 na 9,4 odstotka, delež prihodkov od 12,4 na 14,3 odstotka, delež poslovnih sredstev pa od 8,6 na 9,8 odstotka. V celotni izgubi gospodarstva so družbena podjetja udeležena z 90 odstotki, mešana s 7 odstotki in zasebna s 3-odstotnim deležem. Kljub tem premikom so bili skupni poslovni rezultati še vedno pretežno odvisni od družbenih podjetij, ki so ustvarjala 78 odstotkov celotnega prihodka v gospodarstvu in so zaposlovala 88 odstotkov delavcev. Z lastninskimi spremembami je bilo tesno povezano spreminjanje velikosti strukture podjetij. Vrzel malega gospodarstva, ki je bilo na nekaterih področjih konkurenčno, na drugih pa dopolnjujoče velikim podjetjem, se je v našem gospodarstvu v začetku devetdesetih let postopoma zapolnjevala. Leta 1991 se je podvojilo število aktivnih malih podjetij (ki so zaposlovala do 50 delavcev), tako da jih je bilo že 11.582 in so zaposlovala 36.569 delavcev ali 6,1 odstotka vseh zaposlenih. Mala podjetja so ustvarila 13,3 odstotka prihodka, 6,1 odstotka izgub ter kar 38 odstotkov akumulacije vsega gospodarstva. Določeni pozitivni premiki so se kazali tudi v sektorju srednjih podjetij, predvsem v povečanju deleža zaposlenih in izvoznih prihodkov.⁵³⁴ Vloga in pomen malih in srednje velikih podjetij sta je v naslednjih letih povečevala. Leta 1998 so mala in srednja podjetja predstavljala večino vseh podjetij v Sloveniji – 99,7 odstotka podjetij. Zaposlovala so 57,6 odstotka delovne sile in ustvarila 4.466 milijarde SIT prihodkov. Glavnina vseh slovenskih podjetij so bila podjetja z manj kot 50 zaposlenimi – leta 1998 jih je bilo 98,4 odstotka in so zaposlovala tretjino vseh zaposlenih ter ustvarila 35,7 odstotka vseh prihodkov.⁵³⁵ Leta 2003, leto pred formalnim zaključkom tranzicije, je število MSP predstavljalo prav tako 99,7-odstotni delež podjetij, le 0,3 odstotka oziroma 297 pa je bilo velikih podjetij. Glede deleža MSP glede na vsa podjetja je bilo stanje v Sloveniji podobno stanju v EU, kjer je leta 2003 delež malih in srednjih podjetij glede na vsa podjetja znašal 99,8 odstotka. Glede deleža zaposlenih v MSP pa se je stanje v Sloveniji razlikovalo od EU, medtem ko je bilo leta 2003 v mikro in malih podjetjih zaposleno 16,9 odstotka ljudi, v velikih podjetjih pa 36 odstotkov. V EU je bilo pa leta 2003 kar 56,7 odstotka ljudi zaposlenih v mikro in malih podjetjih, v velikih podjetjih pa 30,3 odstotka. Še bolj smo v Sloveniji odstopali glede na evropske MSP po dodani vrednosti na zaposlenega. V Sloveniji je namreč dodana vrednost na zaposlenega v MSP znašala 21.219, v EU pa 55.000 evrov.⁵³⁶

2Dobršen del malega gospodarstva, ki ga gornji podatki ne zajemajo (ker se nanašajo le na pravne osebe), je predstavljala obrt, ki so jo opravljali obrtniki kot fizične osebe. V obrti je bilo več kot 35.000 gospodarskih enot, od katerih je bilo največ obrti v klasičnem pomenu besede (61,9 odstotka), sledil je promet z 19,3 odstotka, gostinstvo z 9,3 odstotka, trgovina s 6,7 odstotka in poslovno-tehnične storitve z 2,8 odstotka. Na tem področju je še delovalo približno 13.000 »popoldanskih obrtnikov«. Skupaj z zaposlenimi je predstavljala obrt okoli 70.000 delovnih mest oziroma približno 10 odstotkov celotnega števila vseh zaposlenih v Sloveniji. Baza slovenskega malega podjetništva je bila predvsem proizvodna obrtna dejavnost. Veliko je bilo »zasebnikov«, ki so zaradi nekaterih ugodnosti poslovali na oba načina: kot fizične in hkrati kot pravne osebe. Ti obrtniki so predstavljali največji del proizvodnih malih podjetij, ki so bila med zasebnimi podjetji sicer v manjšini. Strukturni premiki v obrtništvu so se kazali v prehajanju zasebne obrti v podjetništvo in »popoldanskih obrtnikov« v redno obrt in podjetništvo. Proizvodna obrt je bila v Sloveniji dokaj razvita in tudi tehnološko dobro opremljena. Tretjina obratov je imelo v povprečju enega ali dva zaposlena delavca, 7,5 odstotka obratov proizvodne obrti pa je zaposlovalo pet ali več delavcev, niso pa bile tudi redke male tovarne s 50 ali celo 100 zaposlenimi. Ti obrati so sodili v vrh slovenskega obrtništva in so bili praviloma izvozno usmerjeni, zato je bilo med njimi najbolj izrazito prestrukturiranje v malo podjetništvo. Gospodarska kriza in uvajanje elementov tržnega gospodarstva sta najbolj prizadela velika podjetja, ki so močno zmanjšala število zaposlenih, zmanjšal se je tudi delež njihovega prihodka in izvoza, ustvarila pa so skupaj manj akumulacije kot mala podjetja. Iz pregleda po dejavnostih je razvidno, da je bila polovica velikih podjetij v začetku devetdesetih let v industriji ter petina v trgovini. Med njimi so bila podjetja z visokimi izgubami, predvsem v elektrogospodarstvu, premogovništvu, črni metalurgiji in tudi v izvozno usmerjenih panogah – v elektroindustriji, strojni, papirni, kovinsko–predelovalni, lesni, tekstilni in proizvodnji prometnih sredstev, ki so imele skupno polovico celotne izgube.⁵³⁷

3Na pravi razmah podjetništva v začetku devetdesetih let nazorno kažejo podatki o številu gospodarskih subjektov v Sloveniji v tem času. Število gospodarskih subjektov se je namreč v obdobju 1990–1994 povečalo za dobrih 64 odstotkov, in sicer od 67.598 leta 1990 na kar 111.167 leta 1994. Vendar pa se takšna dinamika rasti števila gospodarskih subjektov v drugi polovici devetdesetih let ni nadaljevala. Vzroke za stagnacijo ustanavljanja novih podjetij v Sloveniji bi lahko iskali v naslednjih dejavnikih:

• prišlo je do izčrpanja začetnega podjetniškega kapitala,
• tržne niše na omejenem slovenskem trgu so se zapolnile,
• večja podjetja so s končano privatizacijo in prestrukturiranjem zopet postajala konkurenčna in so z razvojem diferenciranih proizvodov in storitev začela uspešno zadovoljevati povpraševanje na trgu,
• skromen dotok tujega kapitala v Slovenijo,
• velike trgovske družbe so s hitrim pokrivanjem območij Slovenije s trgovinskimi centri začelele odvzemati prostor malim trgovcem,
• na upočasnitev dinamike ustanavljanja novih podjetij je vplivala zakonska zahteva po zagotovitvi večjega ustanovnega kapitala za ustanavljanje kapitalskih družb,
• vse bolj očitne so postajale pomanjkljivosti v državni politiki razvoja malih in srednje velikih podjetij.⁵³⁸

Politika prestrukturiranja in vloga države po osamosvojitvi

1Proces prestrukturiranja slovenskega gospodarstva je sicer bil, kot rečeno, spodbujen že ob koncu osemdesetih let minulega stoletja, toda v resnici so nove gospodarske razmere nastale šele z osamosvojitvijo slovenske države na začetku devetdesetih let. Nove politične in gospodarske razmere v preostanku nekdanje Jugoslavije, razpad socialističnih državnih ureditev v državah Vzhodne Evrope in tudi splošna gospodarska kriza v svetu so povzročili izgubo velikega dela trgov, na katere so prodajala slovenska podjetja. Nujnost hitre preusmeritve na zahodne trge, nizka učinkovitost domačih podjetij in konkurenca iz držav Vzhodne Evrope, ki so bile prisiljene v podobne preusmeritvene procese, so povzročili zmanjšanje proizvodnje, izjemno nizko izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti in delovne sile, povečanje fiksnih stroškov na proizvod in ogromne izgube, ki so veliko število podjetij privedle v stečajne razmere. Da ne bi prišlo do plaza stečajev, je Vlada Republike Slovenije leta 1991 sprejela sklep o moratoriju na stečaje, ki je sicer preprečil verižno propadanje podjetij, toda hkrati je skoraj za dve leti ustavil korenite procese prestrukturiranja podjetij. Šele z odpravo tega moratorija so bila podjetja prisiljena iskati dolgoročnejše rešitve, primerne mednarodni konkurenci. Tudi gospodarska politika je s tem morala začeti iskati ustrezne rešitve. Tako je prva sistematična politika prestrukturiranja slovenskega gospodarstva nastala šele leta 1993, ko je vlada parlamentu predložila tako imenovani projekt sanacije slovenskega gospodarstva in ga tudi potrdil.⁵³⁹ Vlada je že prej skušala rešiti ta problem, saj so izgube podjetij predstavljale izjemno velik problem, ker so dosegale kar nekaj odstotkov bruto domačega proizvoda. Leta 1991 so izgube podjetij znašale 31 milijard slovenskih tolarjev oziroma skoraj 9 odstotkov bruto domačega proizvoda. Od tega je kar 24 milijard odpadlo na prvih sto podjetij.⁵⁴⁰ Odgovor na aktualne probleme je bil zasnovan sredi leta 1992, ko je prva vlada Janeza Drnovška sprejela dokument »Zasnova ekonomske politike«, v katerem je napovedala aktivnejši odnos do nastalih razmer. Dokument je predvidel tudi pripravo načrta posegov v podjetja, ki so iz različnih naslovov prejemala proračunski denar, pripravo načrta reprogramiranja in zmanjševanja dolgov podjetij, tudi tistih, ki so nastali v letih 1990–1991 z neplačevanjem prispevkov in davkov, in načrta prenašanja določenih obveznosti na državo oziroma državni dolg. Misija Svetovne banke, ki je bila takrat na obisku v Sloveniji, je predlagala razdelitev velikih izgubarjev v dve skupini, in sicer na podjetja, ki bi bila preoblikovana po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, in na podjetja, ki bi bila preoblikovana po zakonu o gospodarskih javnih službah. Za vsako skupino je predlagala tudi posebno strategijo. V prvo skupino bi bilo vključenih 79 podjetij, na katera je odpadlo skoraj 56 odstotkov izgub največjih sto izgubarjev za leto 1991, pri njihovem prestrukturiranju pa bi sodelovale tri ustanove: Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, ki bo odobrila programe podjetij za lastninsko preoblikovanje in za kratko–ročno prestrukturiranje, Sklad Republike Slovenije za razvoj kot lastnik po izpeljanem preoblikovanju in kot ustanova, ki bi skrbela za privatizacijo oziroma likvidacijo podjetij, ter Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic kot poglavitna upnica podjetij po prevzemu slabih naložb bančnega sistema. V drugo skupino so vključili 21 podjetij s 44,3 odstotka vseh izgub stotih največjih izgubarjev in jim namenili podržavljenje, država pa bi skupaj z Agencijo za sanacijo bank in hranilnic pripravila programe prestrukturiranja. Odgovornost za podjetja z izgubami bi delile država (za javna podjetja), banke (za majhna podjetja) in Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic (za velike izgubarje iz prve skupine podjetij). Osnovna zamisel je bila v poletnih mesecih leta 1992 dopolnjena z jasno določeno osrednjo vlogo Sklada Republike Slovenije za razvoj, ki je postal lastnik več kot 200 podjetij, ki so zaposlovala 45.000 delavcev. Država je prevzela dolgove teh podjetij od Elektrogospodarstva Slovenije do Železniškega gospodarstva Slovenije, reprogramirala njihove obveznosti iz neplačanih davkov in prispevkov do proračuna ter do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Do konca leta 1993 je sklad prodal 15 podjetij in predlagal stečaj za 12 podjetij, reprogramiral obveznosti 38 podjetij in ustanovil 7 podjetij za financiranje. Poleg podjetij, ki so bila vključena v prestrukturiranje prek sklada, so bili sprejeti tudi drugi ukrepi za posamezne skupine podjetij. Tako so bile reprogramirane obveznosti javnega podjetja Slovenske železnice Ljubljana iz naslova neplačanih davkov in prispevkov. V okviru sprejetega sanacijskega programa za Slovenske železarne je država dala jamstvo za kredite, dala pa je tudi jamstvo za tridesetletne obveznice, ki so jih izdale Slovenske železarne za poravnavo tolarskih in deviznih obveznosti bankam. Leta 1993 je državni proračun pokril unovčenje jamstev za kredite, ki so jih najela elektrogospodarska podjetja. Država je istega leta odobrila tudi nova jamstva za nabavo jedrskega goriva za Jedrsko elektrarno Krško, za dokončanje slovenskega dela Hidroelektrarne Golica, za revitalizacijo verige elektrarn na Dravi in za premogovništvo.

2Glede na državne ustanove, ki so bile vključene v preoblikovanje, lahko dejansko razlikujemo med štirimi skupinami podjetij. V prvi skupini so bila podjetja, ki postala državna last in jih je država prek ministrstev neposredno prestrukturirala. To so bila podjetja gospodarske infrastrukture, železarne in del naftnega gospodarstva. V drugi skupini so bila podjetja, največ jih je bilo iz industrije, ki so postala last Sklada Republike Slovenije za razvoj. V tretji skupini so bila podjetja, katerih dolgove bankam je prevzela Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic. Četrto skupino pa so sestavljala podjetja, ki so preoblikovanje praviloma izvajala samostojno, vendar ob državni podpori in ponekod tudi ob aktivni vlogi bank upnic. Na bančnem področju so bile tri banke, na katere je odpadlo skoraj 70 odstotkov vseh slabih naložb bank, vključene v individualne programe sanacije. To so bile Ljubljanska banka, d. d., Kreditna banka Maribor, d. d., in Kreditna banka Nova Gorica, d. d., ki so bile s tem podržavljene in sanirane z emisijo državnega dolga. Osnovna instrumenta prestrukturiranja podjetij in bank sta postala državni dolg in državna poroštva.⁵⁴¹ Do odločitve Drnovškove vlade leta 1992, da prestrukturiranje slabih podjetij naloži Skladu za razvoj, je bil zelo neprizanesljiv Jože Mencinger, ki je to odločitev komentiral takole: »Vlada je Skladu za razvoj potisnila v oskrbo 98 podjetij, si sama umila roke, Skladu pa pustila nemogočo nalogo; kako naj z nekaj začetniki, vsaj mislim, da je bila večina v Skladu takšnih, reši 98 velikih podjetij, ki so bila že dolgo v krizi.«⁵⁴² Vsi pa niso delili mnenja z njim. »Glede na stanje podjetij, ki so svoj kapital prenesla na Sklad za razvoj, menim, da je Sklad svojo družbeno in ekonomsko funkcijo opravil. Usmerjen je v reševanje težav podjetij. Teh ni saniral le finančno, temveč je v večini zamenjal stare menedžerske ekipe in postavil svoje. Sklad je zelo pozoren na učinkovitost,« je o vlogi Sklada Republike Slovenije za razvoj spomladi 1995 dejal takratni državni sekretar za industrijo na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti Vlado Dimovski.⁵⁴³ Izguba pomembnih trgov med prehodom v samostojno tržno gospodarstvo je močno vplivala na finančno stanje družbenega sektorja leta 1992. Tristo največjih izgubarjev s 27 odstotki vseh zaposlenih je pridelalo 88 odstotkov celotne izgube v gospodarstvu. Leta 1992 je vlada povabila izgubarska podjetja, da se prijavijo za pomoč pri prestrukturiranju pod naslednjimi pogoji:

• družbeni kapital se prenese na Sklad za razvoj,
• razpusti se delavski svet,
• podjetje se spremeni v družbo z omejeno odgovornostjo (d. o. o.).

3Sklad za razvoj je torej postal državni holding z 98 podjetji, ki so zaposlovala 56.000 delavcev. Z delom je začel ob omejeni finančni pomoči in denarju od prej prodanih podjetij v vsoti približno 100 milijonov nemških mark. V večini podjetij je odpustil prejšnje uprave. Poleg tega se je o poplačilu pogajal dolgov z upniki in podpiral podjetja pri reševanju likvidnostnih problemov, tako da jim je omogočal dostop do potrebnih sredstev. Dolgovi do državne uprave in paradržavnih ustanov so bili poplačani s kompenzacijo. Od prvotnih 98 podjetij, ki so skoraj vsa ustrezala za likvidacijo, je bil konec leta 1996 Sklad za razvoj večinski lastnik le v 27 podjetjih s skupno 15.000 delavci. Leta 1996 je 11 podjetij izboljšalo finančno poslovanje, v 13 je ostal položaj nespremenjen, v 3 pa se je poslabšal. Skupna izguba v prvi polovici leta 1996 je bila 24 milijonov nemških mark, medtem ko je leta 1993 znašala 240 milijonov nemških mark. V začetku je prestrukturiranje teh podjetij vključevalo reorganizacijo družb v manjše enote in izločanje poslovno nepotrebnih sredstev in dejavnosti. Nato naj bi ta podjetja prodali zasebnim vlagateljem, ki bi izvedli dolgoročno prestrukturiranje. Večina prodaj je bila izvedena v letih 1993 in 1994. Od 65 prodanih podjetij je bilo 30 holdingov in 35 hčerinskih podjetij. V 24 podjetjih so uvedli stečaj. Po novem zakonu, ki je bil sprejet leta 1996, so lahko podjetja v lasti Sklada za razvoj prodali zaposlenim za certifikate in neizplačane dele plač (zadolžnice). Do konca leta 1996 je Sklad za razvoj vložil v razvoj teh podjetij 289 milijonov nemških mark.⁵⁴⁴

4Država v razvitem tržnem gospodarstvu posega v podjetja, ki so njena last, in v podjetja tako imenovanega javnega sektorja, ki so pod njenim neposrednim in posrednim nadzorom. Prisotna pa je tudi v podjetjih, ki bi sicer lahko delovala povsem po tržnih načelih, vendar se brez državne pomoči niso sposobna prestrukturirati. Država s svojo aktivno politiko tudi posredno pospešuje nastajanje novih, privatnih hitro rastočih podjetij. Na ta način s svojo aktivnostjo blaži ostrino poslovnih ciklov, kar je še posebej pomembno v obdobjih krize. V Sloveniji je bila država na primer leta 1994 dokaj pregledno prisotna v gospodarstvu, bila je lastnica več kot 140 javnih gospodarskih služb, 28 podjetij Slovenskih železarn, več kot 280 podjetij na Skladu za razvoj in več kot 25 podjetij na Agenciji za sanacijo bank in hranilnic. Po uspešno izvedenem lastninjenju podjetij in dela javnega sektorja ter sanaciji gospodarstva bi se morala vloga države bistveno zmanjšati. Ostala naj bi lastnica le še dela javnih gospodarskih služb in tistih gospodarskih družb, v katerih bi imela kapitalske deleže. Na poslovanje gospodarskih podjetij in družb je država vplivala z oblikovanjem dohodkovne in odhodkovne strani svoje blagajne. Z zniževanjem deleža javno finančnih prihodkov v bruto domačem proizvodu se je zmanjševala njena vloga v alokaciji resursov. Enak učinek je imela politika izravnanega javno–finančnega računa. Na odhodkovni strani državne blagajne se je delež posegov v gospodarstvo (subvencije, transferji, investicije in drugo) zniževal in je leta 1994 znašal 17,5 odstotka (leta 1992 22,1 odstotka). Hitreje od rasti odhodkov proračuna so rasli le posegi z značajem investicij, precej počasneje pa posegi z značajem subvencij in transferjev in tudi plačila garancij. Država je subvencije in transferje namenjala pretežno za subvencioniranje razlik v cenah, ohranjanje obstoječih in pospeševanje odpiranja novih delovnih mest ter subvencioniranje obrestnih mer za naložbe v osnovna sredstva. Tudi podatki za občinske proračune so kazali, da so leta 1994 subvencije nekoliko nazadovale. Veliko je bilo sicer namenjenega za ukrepe v malem gospodarstvu in kmetijstvu, absolutno največ pa je bilo posegov v komunalo, ki je bila v celoti v občinski pristojnosti. Država je svoj vpliv na gospodarstvo v tem obdobju povečevala posredno, prek številnih novoustanovljenih državnih skladov in družb. Leta 1994 so pomembno vlogo pri vodenju gospodarstva opravljali Sklad Republike Slovenije za razvoj, Agencija za sanacijo bank in hranilnic, Sklad Republike Slovenije za pospeševanje razvoja malega gospodarstva, Sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč, Slovenska izvozna družba, Družba za izgradnjo avtocest in Stanovanjski Sklad Republike Slovenije. Vloga države v gospodarstvu je bila povezana tudi z lastninjenjem in privatizacijo, ki je potekala relativno počasi. Do 7. novembra 1994 je Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo oddalo programe preoblikovanja 700 podjetij, to je bilo 52 odstotkov vseh zavezancev za preoblikovanje po zakonu. Osnovni kapital teh podjetij je predstavljal 57 odstotkov celotnega osnovnega kapitala zavezancev po zakonu. Nedokončano lastninjenje je pomenilo odlaganje pomembnih poslovnih in razvojnih odločitev v podjetjih in je povečevalo vlogo države v družbenih podjetjih nad želeno in potrebno raven.⁵⁴⁵ Državna oblast, ki je v prvih letih samostojnosti Slovenije razmeroma hitro in ustrezno zagotovila najnujnejše sistemske in institucionalne pogoje za prehod v tržno ekonomijo ter ob tem ubrala premišljeno postopnost, je v drugi polovici devetdesetih let reforme nadaljevala počasneje. Bila je bolj oklevajoča in manj učinkovita pri svojih odločitvah ter vodenju ekonomske politike. Prizadevno je vodila pogajanja le glede članstva Slovenije v EU. Trezno presojo države je pri sistemskih predpisih in ukrepanju ekonomskih politik neredko slabilo zavlačevanje in odlašanje zaradi nesposobnosti učinkovitega odločanja. Premalo enotno delujoče, ne dovolj prepričljive, ranljive in spreminjajoče se vladajoče koalicije niso bile sposobne voditi dovolj konsistentne ekonomske politike (predvsem fiskalne in dohodkovne) ter učinkovito zagotavljati uresničevanja pomembnih tranzicijskih sprememb. Zaradi stalnih strankarskih političnih sumničenj in obtoževanj o oškodovanju družbenega premoženja, ob aktivističnem delovanju raznih parlamentarnih preiskovalnih komisij in ob dolgoletnih revizijah lastninskih postopkov v firmah, je proces privatizacije marsikje ostal nedokončan. Ugotovljene so bile razne nepravilnosti pri lastninjenju, tudi take na osnovi meril, postavljenih s spremembo zakonodaje za nazaj. Večinoma so bile hitro sanirane z ustreznimi popravki in prilagoditvami. »Masovna razdelitvena privatizacija družbenih podjetij preko mehanizma pooblaščenih investicijskih družb in premoženjska luknja sta na eni strani oškodovali del prebivalstva v vlogi lastninskih upravičencev v pooblaščenih investicijskih družbah. Predvsem pa je bila ob njih in ob sodelovanju državnih skladov oblikovana taka lastninska struktura v gospodarskih družbah, ki ni mogla zagotoviti pričakovane pozitivne vloge v gospodarskem razvoju. Tako je bilo tudi prestrukturiranje podjetij ob neustreznih lastniških sestavah prepočasno. Neredko so podjetjem škodovali tudi zapleteni denacionalizacijski postopki. Ponekod je bila razsodno in koristno, drugod pa po nepotrebnem odlagana tudi privatizacija obsežnega državnega premoženja. Vse to je onemogočilo izrabo dela razvojnega potenciala slovenskega gospodarstva za bolj prodorno napredovanje,« je zapisal Tone Krašovec. Eno od težav je predstavljalo tudi dejstvo, da politične stranke niso zmogle slediti strokovno utemeljenim strateškim usmeritvam in niso bile usposobljene za doseganje soglasja vsaj v bistvenih strateških ciljih razvoja slovenskega gospodarstva. Politika ni nudila ustrezne opore strateškim usmeritvam gospodarskih družb in podjetij. »Premalo poudarka je bilo danega smotrni strukturni in razvojni politiki ter spodbujanju gospodarskih subjektov, da identificirajo in koristijo svoje specifične konkurenčne prednosti v globalnem okolju. Prav tako je manjkalo spodbud rasti človeškega kapital, dinamiki tehnološkega razvoja ter inovativnosti,« je menil Krašovec. Vstop Slovenije v EU je bil edini skupni strateški cilj, do katerega so se zmogle dokopati oblastne in opozicijske strukture. Vstop Slovenije je bila tudi težnja pretežnega dela slovenskega gospodarstva.⁵⁴⁶

5Po prelomu tisočletja in po več kot desetih letih tranzicije so ostajali reformni zaostanki predvsem pri prestrukturiranju finančnega sektorja, prestrukturiranju podjetniškega sektorja in reformi javne uprave oziroma delovanja javnega sektorja. Čeprav je celotni dobiček podjetij presegal celotne izgube v gospodarstvu, je okoli tretjina podjetij še vedno poslovala z izgubo. Še vedno je bila država neposredno močno prisotna v gospodarstvu – delež zasebnega sektorja v bruto domačem proizvodu se je s privatizacijo družbene lastnine s 30 odstotkov, kolikor je znašal leta 1992, povečal na 65 odstotkov leta 2000, vendar je še vedno zaostajal za drugimi tranzicijskimi državami. Procesa lastninjenja in privatizacije sta leta 2000 stekla tudi v finančnem sektorju, kjer je po dolgotrajni rapravi o nacionalnem interesu država prodala 39-odstotni delež Nove Ljubljanske banke tujcem. Reforma javne uprave je potekala počasi, stroški delovanja javnega sektorja pa so se povečevali predvsem zaradi hitre rasti plač in zaposlenosti v javnem sektorju.⁵⁴⁷

Gospodarska kriminaliteta v obdobju 1990–2004

1Gospodarska kriminaliteta s svojo dejavnostjo povzroča tako posameznikom kot podjetjem in državi ogromno finančno škodo. Tovrstna kazniva dejanja med drugim vplivajo na dvig zavarovalnih premij, davkov, predvsem pa povečajo nezaupanje v državo in gospodarstvo. Edwin Hardin Sutherland je gospodarski kriminal opredelil takole: »Gospodarski kriminal je kriminalno dejanje storjeno s strani osebe iz višjih družbenih razredov, ki uživa visok ugled v družbi, tekom opravljanja svojih dolžnosti na delovnem mestu.«⁵⁴⁸ Kazenski zakonik (KZ),⁵⁴⁹ sprejet leta 1994, je kot kazniva dejanja (KD) zoper gospodarstvo opredelil tudi naslednja dejanja: ustvarjanje monopolnega položaja, lažni stečaj, povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem, poslovna goljufija, poneverba, zloraba položaja, neupravičeno sprejemanje in dajanje daril, ponarejanje denarja, pranje denarja, davčna zatajitev in drugo. Rado Bohinc, notranji minister Slovenije v obdobju 2000–2004, je gospodarsko kriminaliteto označil kot »temno stran kulturnega in tehnološkega razvoja človeštva«. Po njegovem mnenju je gospodarska kriminaliteta tudi »odraz stabilnosti in nestabilnosti vsakokratnega političnega in ekonomskega ustroja družbe«. Oblike kaznivih ravnanj zoper gospodarstvo so se sorazmerno hitro razvijale in se družbenorazvojno prilagajale, od prevladujočih zlorab v obdobju tranzicije in prestrukturiranja družbene lastnine do naraščanja vseh vrst poslovnih goljufij po koncu lastninjenja. Tranzicija je sprožila številne procese (lastninjenje, privatizacijo, prestrukturiranje, začetek delovanja integralnega in globalnega trga) in prinesla v ospredje nova področja za razraščanje gospodarskega kriminala. Predvsem je šlo za poslovne goljufije, zlorabe položaja, preslepitve z vrednostnimi papirji, zlorabe notranjih informacij ter gospodarske prestopke zoper premoženje gospodarskih družb.⁵⁵⁰ V času tranzicije oziroma po prehodu iz socialističnega v kapitalistični sistem se je spremenil tudi značaj podjetništva. Priznani pravni strokovnjak Šime Ivanjko je mnenja, da je za »tranzicijsko podjetništvo značilno dejstvo, da praviloma podjetništvo temelji na lastniški koncepciji, to je želji podjetnikov, da skozi podjetniško igro poskušajo drugim igralcem »odvzeti« čim več premoženja na podlagi lastnine. Prisoten je tako imenovani lastniški koncept podjetništva, pri čemer pa način pridobivanja primarne lastnine, s katero se vstopa v podjetniško igro, ni jasno opredeljen in transparenten«.⁵⁵¹

2Leta 1991 je prišlo do nekaterih sprememb pri zajemanju podatkov za gospodarsko in splošno kriminaliteto. Tako KD ponarejanja denarja, trgovanje z zlatim denarjem in zlatom, nedovoljene trgovine in KD po carinskem zakonu od tega leta niso sodila več v gospodarsko, temveč v splošno kriminaliteto. V gospodarski kriminaliteti pa še niso bile zajete poslovne goljufije in tista KD splošne kriminalitete (ponarejanje listin, zatajitve), ki so bile obravnavane v zvezi s poslovnimi goljufijami in so od leta 1991 uvrščene v gospodarsko kriminaliteto. Poslovne goljufije od leta 1994 uvrščamo v gospodarsko kriminaliteto. Kazniva dejanja gospodarske narave so, kot je razvidno iz tabele, ves čas naraščala.

3Iz podatkov je razvidno, da je bilo gospodarskih kaznivih dejanj bistveno manj od kaznivih dejanj splošne kriminalitete. A škoda, ki so jo tovrstna kazniva dejanja povzročila, je bila precej višja od škode, ki so jo povzročila ostala kazniva dejanja. Vsaj celotna devetdeseta leta prejšnjega stoletja je bila takšna praksa. Do sprememb je prišlo na prelomu tisočletja. Leta 2000 so negospodarska kazniva dejanja namreč povzročila večjo škodo kot gospodarska, nato pa je glede na povzročeno škodo v prvih letih novega tisočletja prišlo do ravnovesja med gospodarskimi in negospodarskimi kaznivimi dejanji.⁵⁵² Med kazniva dejanja gospodarske kriminalitete so se štela naslednja dejanja: zloraba položaja ali pravic, zloraba pooblastil, sklenitev škodljivih pogodb, davčna zatajitev, poneverba, ponareditev ali uničenje poslovnih listin, nevestno gospodarjenje, neupravičena uporaba, zloraba uradnega položaja ali pravic, ponareditev ali uničenje uradne listine, dajanje oziroma jemanje podkupnine, poslovna goljufija, ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednosti, hudodelsko združevanje, pranje denarja in izdaja nekritega čeka. Med vsemi kaznivimi dejanji so vsa devetdeseta leta prejšnjega stoletja prednjačile poslovne goljufije. Veliko je bilo tudi ponarejanja in uporab ponarejenih vrednosti, zlorab položaja in poneverb.⁵⁵³

4Eno od kaznivih dejanj so lahko predstavljali stečaji podjetij, ki jih v začetku devetdesetih let ni bilo malo. Nekatere značilnosti stečajev podjetij so namreč kazale na upravičen sum, da so stečaji podjetij lahko bili oblike gospodarske kriminalitete, in sicer vsaj s treh vidikov: stečaj kot oblika gospodarske kriminalitete, stečaj (oziroma nelikvidnost podjetja) kot posledica gospodarske kriminalitete in stečaj kot oblika prikrivanja gospodarske kriminalitete.⁵⁵⁴ Med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki jih je vključeval KZ iz leta 1994, sta spadala tudi lažni stečaj (232. člen) in povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem (233. člen). Za lažni stečaj je šlo, ko je kdo z namenom, da obveznosti ne bi bile plačane, navidezno ali dejansko poslabšal svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika in je s tem povzročil stečaj tako, da je:

• premoženje ali njegov del, ki je sodil v stečajno maso, navidezno prodal, brezplačno odstopil, odtujil za izjemno nizko ceno ali celo uničil,
• sklenil lažno pogodbo o dolgu ali priznal neresnične terjatve,
• prikril, uničil, predrugačil ali tako vodil knjige ali listine, da se iz njih ni moglo ugotoviti dejansko premoženjsko stanje.

5Za tovrstna dejanja je bila zagrožena kazen od šestih mesecev do petih let zapora. Za povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem je bila zagrožena kazen do petih let zapora. Za povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem se je štelo dejanje, ko je kdo, ki je vedel, da sam ali kdo drug kot plačnik ni bil zmožen plačila, pa je nesmotrno trošil sredstva ali jih odtujeval za izjemno nizko ceno, se čez mero zadolževal, prevzemal nesorazmerne obveznosti, sklepal ali obnavljal pogodbe z osebami, za katere je vedel, da niso zmožne plačila, opuščal pravočasno uveljavitev terjatev, ali kako drugače očitno kršil svoje dolžnosti pri upravljanju s premoženjem oziroma pri vodenju gospodarske dejavnosti, zaradi česar je prišlo do stečaja in velike premoženjske škode za upnike.⁵⁵⁵ V začetku devetdesetih let je torej ogromno podjetij izpolnilo stečajne pogoje, pri čemer je odločilno vlogo igrala politična elita prek odškodninskega in kapitalskega sklada kot glavnih organiziranih dejavnikov na kapitalskem trgu. Nekatera podjetja, ki so zaradi svoje trdnosti nadaljevala svoj obstoj, so se pojavila kot kupec poceni delnic tistih podjetij, ki niso bila sposobna preživeti. Na ta način so se pojavili tudi špekulanti, ki so na veliko kupovali poceni delnice precej pod njihovo resnično vrednostjo. Vzporedno s tem dogajanjem je tekel še en načrten proces, ki smo se ga že dotaknili v poglavju o privatizaciji gospodarstva, namreč proces ustanavljanja tako imenovanih by-pass podjetij, katerega nosilci so bili predvsem direktorji podjetij, ki so bila sicer v težavah, a še vedno sposobna preživeti. Tovrstna podjetja so umetno spravili v nemogoč položaj z namenom, da bi njihova nominalna vrednost padla na čim nižjo raven, na kar je podjetje kupil prihodnji lastnik, večinoma dotedanji direktor, in se lotil sanacije. To je storil tako, »da je ustanovil svoje lastno vzporedno ali by-pass podjetje, na katero je prenesel aktivo in poslovne zveze starega podjetja, slednjemu pa je prepustil vso pasivo in ga s tem finančno potopil. Z reševanjem predvsem socialnih problemov potopljenega podjetja pa se je ukvarjala država«.⁵⁵⁶

6V Sloveniji so odmevale številne gospodarske afere, v spominu so gotovo ostale afere oziroma primeri HIT, Šuštar, Rdeči križ, SIB banka, Dadas, Zbiljski gaj, Orion in Čista lopata. Med drugim so bili zaradi različnih malverzacij obsojeni na zaporno kazen tudi direktorji podjetij SCT, Vegrad, Primorje, Pivovarne Laško in Istrabenza.

'Nacionalni interes' oziroma strah pred tujimi naložbami

1Iztok Simoniti, diplomat in profesor diplomacije, meni, da »nacionalni interes v naši državi definira ustava, ne pa politiki« in da sta »naš primarni nacionalni interes svobodna družba in država«. Poleg omenjenega mora nacionalni interes države biti še zagotavljanje človekovih pravic in demokracije, ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter državljanom in državljankam zagotoviti dostojno življenje, kar je v prvi vrsti odvisno od uspešne ekonomske slike. V prvi vrsti bi moral biti interes države imeti uspešno in zdravo gospodarstvo, na čelu podjetij pa lastnike, katerih glavni interes je uspešno podjetje in zadovoljstvo delavcev. Če bi bilo vse to udejanjeno, bi tudi vprašanje, ali domači ali tuji lastnik, izgubilo težo. Če se kakšno podjetje zaradi nacionalnega interesa za vsako ceno skuša obdržati v domačih rokah, še ne pomeni, da bo poslovanje podjetja uspešnejše, še posebej če se pod pretvezo nacionalnega interesa skrivajo interesi posameznikov, kar se je pogosto izkazalo v praksi.

2V dobrega četrt stoletja samostojnosti smo dobili veliko novih bogatašev, ki so do premoženja prišli različno. Nekateri na pošten in legitimen način, z izvirno podjetniško idejo in s trdim delom, nekateri pa tudi prek malverzacij in zlorab v procesu lastninjenja in privatizacije, k čemur je močno pripomogla tudi neustrezna in pomanjkljiva zakonodaja.

3Prehod v demokratični sistem je posebej pozitivno vplival na politiko tujih naložb. Slovenija je z osamosvojitvijo prevzela zvezno zakonodajo glede vlaganj tujega kapitala, ki je bila v začetku leta 1989 liberalizirana, vsebinsko in tehnološko prilagojena mednarodnim standardom. Do tedaj je Slovenija poznala le pogodbena vlaganja, ne pa tudi neposrednih vlaganj z ustanavljanjem mešanih podjetij in podjetij v stoodstotni lasti tujcev. Tujci so po tej zakonodaji imeli priznan t. i. nacionalni tretma, s čimer so bili v vseh pogledih izenačeni z domačimi pravnimi osebami. Že leta 1989 sta močno narasla število in vrednost tujih vlaganj, se leta 1990 več kot potrojila in leta 1991 glede na leto poprej še porasla za približno 40 odstotkov. Šlo je za manjša vlaganja (po registriranih pogodbah je več kot 1 milijon takratnih nemških mark dosegalo dobrih 10 odstotkov vlaganj). Motivacija tujih vlagateljev (razen tistih, ki so bili že dolga leta prisotni v Sloveniji) je bila biti angažiran na slovenskem trgu »za vsak primer«, s kar najmanjšim tveganjem vloženega kapitala. Od leta 1992 naprej se je privlačnost Slovenije za tuje vlagatelje povečevala predvsem zaradi mednarodnega priznanja, naraščajočih deviznih rezerv, pravočasnega odplačevanja mednarodnih dolgov in manjše stopnje inflacije kot pri sosedih nekdanje Jugoslavije. Ob začetnem nezaupanju so v mlado slovensko gospodarstvo postopoma začele močneje pritekati tudi neposredne tuje naložbe. Skupno stanje vhodnih neposrednih naložb v Sloveniji se je med letoma 1993 in 1995 skoraj podvojilo (porast z 954 na 1.763 milijonov dolarjev). V tej tranzicijski etapi bi se lahko Slovenija nekoliko bolj odprla tovrstnim kapitalskim razvojnim injekcijam, ki bi dale spodbudne razvojne učinke, vendar o tem ni bilo političnega soglasja. Zamujena je bila marsikatera priložnost za preobrat iz tranzicijske krize s pomočjo tujih naložb v nove gospodarske potenciale ter pri okrevanju hirajočih podjetij s tujimi kapitalskimi injekcijami. Na drugi strani niso bili jasno opredeljeni nekateri bistveni nacionalni gospodarski interesi. Zato je bilo opaziti ravnanje od primera do primera, »med skrajnim domoljubnim brambovstvom slovenstva in liberalno odprtostjo do tujega investitorja – pogosteje v službi politike posameznih političnih strank kot v korist gospodarskega razvoja«. Glavni tuji investitorji so bili Avstrijci in Nemci. Čeprav so bile neposredne tuje naložbe v Sloveniji po njihovem deležu v skupnih investicijah in v BDP razmeroma skromnejše kot v marsikateri drugi srednjeevropski tranzicijski državi, pa so bile dokaj visoke na glavo prebivalca, saj nas je po tem merilu prekašala le Madžarska. »Razen tega je del politike nekaj časa tako rekoč kriminaliziral razvojne naložbe slovenskih firm v tujini, češ da gre za poskuse divjega prilaščanja preko izvoza družbenega kapitala. Zato smo glede neposrednih tujih naložb nekaj časa preživljali obdobje enosmernega prometa,« je zapisal Tone Krašovec. Vsekakor je v odnosu do tujega kapitala prevladoval strah, o čemer pričajo tudi naslednje izjave. »Kolikšno bo zanimanje tujcev za slovenske vrednostne papirje, je predvsem odvisno od zakonodaje, ki jo vlada še pripravlja. Moram pa reči, da nekateri tuji vlagatelji že prihajajo na borzo in se zanimajo za naš trg. Član borze in s tem tudi udeleženec, je tuja pravna oseba lahko že danes, seveda pa le, če je to banka, ki ima sedež v Sloveniji. Medtem ko ima lahko tuja borznoposredniška hiša v svoji podružnici, ki jo odpre v Sloveniji, le 24-odstotni lastniški delež. Vendar bodo tujci poskušali priti do delnic slovenskih podjetij tudi posredno, če bodo omejitve v zakonodaji prestroge. Na primer prek slovenskega državljana, s katerim bo sklenil pogodbo (za določeno provizijo seveda). Slovenski državljan bo tako le navidezni lastnik, dejanski bo pa tujec,« je jeseni 1994 o zanimanju tujcev za slovenske vrednostne papirje dejal Draško Veselinovič, takratni direktor ljubljanske borze. »Nikakor ne bomo podpirali tujih vlaganj, preko katerih bi v času tranzicije prihajalo do razprodaje premoženja slovenskega kapitala in nenadzorovanega prevzemanja slovenskih podjetij s strani tujcev. Zaščita pred nezaželenimi tujimi vlaganji mora in bo potekala na osnovi zakonodaje, ki bo mednarodno primerljiva in bo zagotavljala ustrezno transparentnost in nadzor s strani slovenske države. V ta namen se pripravljata dva pomembna zakonska projekta, in sicer zakon o finančnem poslovanju s tujino ter zakon o prevzemanju podjetij,« je v začetku leta 1995 dejal takratni predsednik vlade Janez Drnovšek. Obstajali so tudi primeri, ko je zanimanje tujcev bilo, vendar zaradi počasnosti procesa lastninjenja niso vstopali v podjetja. »Vseskozi smo bili prepričani, da se mora državni delež čim prej olastniniti, kajti zanimanje tujih in domačih partnerjev je bilo že v začetku dovolj veliko, da bi lahko že v prvi fazi olastninili vse,« je konec leta 1994 o lastninjenju v Luki Koper menil njen direktor Bruno Korelič. Češki ekonomist Dušan Triska je konec leta 1993 o odnosu tujcev dejal: »Tujcev preprosto ni. Na neki način smo zaradi tega pravzaprav ponižani. Zato mislim, da je najbolje, če najprej podjetja privatiziramo in stabiliziramo s pomočjo domačih vlagateljev, šele nato lahko pričakujemo, da se bo tuji kapital začel zanimati za nas. Tujci so namreč zelo konservativni. Slovenija in Češka sta zato za njih prava džungla.« Vsekakor je bil v marsikaterem primeru strah pred tujim kapitalom odveč, vodstva podjetij in politika pa so se premalo zavedali njegovega pomena. To potrjuje primer dveh tekstilnih podjetij, v katera je vstopil tuji kapital. »Prepričan sem, da slovenska podjetja predvsem potrebujejo svež kapital, in podjetja bodo olastninjena, ko bodo ta denar dobila. To pa se lahko zgodi ali z novimi tujimi partnerji ali pa z večjim razvojem vašega kapitalskega trga. Samo prodaja oziroma razdelitev večinskih deležev delavcem in direktorjem še ne pomeni, da je podjetje našlo lastnika. Lastništvo pomeni kapital,« je leta 1995 dejal direktor podjetja Julona, Giullio Bonazzi. To severnoitalijansko podjetje iz Verone je po osamosvojitvi postalo večinski lastnik dveh slovenskih tekstilnih podjetij: kranjskega Tekstilindusa in ljubljanskega Julona, ki sta zaposlovala skoraj 1.000 delavcev.

4Tuje neposredne naložbe v slovensko gospodarstvo so v drugi polovici devetdesetih iz leta v leto nihajoče naraščale in bi lahko še več prispevale k razvoju, kot dejansko so. Stanje neposrednih tujih naložb se je povzpelo s približno 2 milijard dolarjev leta 1996 na skoraj 2,8 milijarde dolarjev leta 2000. Ob koncu devetdesetih let so se te naložbe zelo skromno povečale, znova pa so oživele leta 2001. V neposrednih naložbah v Sloveniji je imel ob prelomu tisočletja avstrijski kapital kar 45-odstotni delež, sledila pa sta mu nemški in francoski kapital z 12,5- oziroma 10,7-odstotnim deležem. Investitorji z območja EU so imeli več kot osem desetin neposrednih tujih naložb. Izhodne neposredne naložbe slovenskih podjetij v tujini, ki so bile zelo pomembne za uspešno internacionalizacijo našega gospodarstva, so v drugi polovici devetdesetih let naraščale in so leta 2000 po skupnem stanju dosegle že skoraj 800 milijonov dolarjev, usmerjene pa so bile predvsem v manj razvite države, vendar so predstavljale le dobro tretjino vhodnih tujih neposrednih naložb v Slovenijo. Pozitivno je bilo, da so se gospodarski stiki z Jugoslavijo in nekaterimi drugimi državami na območju nekdanje jugoslovanske federacije izboljševali. Prav tako so bili obeti za izhodne naložbe dobri tudi pri članicah držav Cefte.

5Ob osamosvojitvi je Slovenija imela nesporne prednosti ne le pred drugimi državami, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije, temveč tudi pred bivšimi državami vzhodnega bloka. Imela je razvito, v Evropo odprto in razmeroma prilagodljivo gospodarstvo in razvit bančni sistem, ki ga je po osamosvojitvi centralna banka uspešno posodobila in sanirala. Tako je kar nekaj časa obstajala precej samovšečna iluzija o slovenski zgodbi o uspehu, nismo pa opredelili vloge države v gospodarstvu. »Država mora, če je skrben gospodar, politiko ločiti od upravljanja premoženja. Upravljanje države in upravljanje podjetij nista eno in isto,« meni ekonomist Davorin Kračun. Ena od slovenskih posebnosti je bila, da je država v svojih rokah obdržala večino proizvodnih kapacitet. Slovenija je v začetku devetdesetih let izvedla sistem lastninjenja, ki je precejšen del lastništva podjetij prenesel na državna sklada, kapitalsko in odškodninsko družbo – Kad in Sod. Posredno je država prek kapitalskih deležev v največjih slovenskih podjetjih obdržala precejšen del lastništva in svojo lastniško vlogo tudi aktivno udejanjala. Poleg tega zakon o lastniškem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 ni zajel vrste podjetij, ki so se preoblikovala v podjetja z državno lastnino oziroma so prešla v lastništvo lokalnih skupnosti. Zato je bila Slovenija v skupini nekdanjih tranzicijskih držav tista z najvišjim deležem državnega lastništva. Še 20 let po uradnem začetku tranzicije, leta 2010, je bilo v neposredni ali posredni državni lasti 24,6 odstotka kapitala slovenskih podjetij. Polona Domadenik in Janez Prašnikar, strokovnjaka z Ekonomske fakultete v Ljubljani, sta leta 2012 zapisala: »V času recesije, ko v Sloveniji narašča število stečajev in prisilnih poravnav, se marsikdo sprašuje, kje lahko iščemo vzroke za slab položaj slovenskih podjetij. Najlaže jih je iskati zunaj sebe: v svetovni krizi in v težavah kapitalizma. Težko pa se je zazreti vase in v lastne napake. Evropska banka za obnovo in razvoj je v letnem poročilu Transition Report 2011 zapisala, da podjetniški sektor v Sloveniji trpi zaradi posrednega in neposrednega vmešavanja države.« Sodeč po raziskavah, ki sta jih opravila Domadenikova in Prašnikar, je v obdobju med letoma 2000 in 2010 v funkciji nadzornikov delovalo 3.668 oseb. Dobrih 25 odstotkov jih je bilo vsaj dvakrat imenovanih v nadzorne svete analiziranih podjetij. Kar 46 odstotkov teh oseb je bilo takšnih, pri katerih se je lahko na podlagi javno dostopnih podatkov o političnem udejstvovanju zagotovo sklepalo, da so povezani z delovanjem političnih strank. Omenjena strokovnjaka sta jih poimenovala politično »okuženi« nadzorniki. Če je bilo politično »okuženih« nadzornikov v letu 2000 dobra petina, jih je bilo v letu 2010 skoraj četrtina v povprečnem nadzornem svetu podjetij iz vzorca. »Najvišji delež ʹokuženihʹ nadzornikov je bil v letu 2007, ko je bilo 27 odstotkov vseh nadzornikov povezanih s političnimi strankami,« ugotavljata ekonomista. Raziskava Domadenikove in Prašnikarja pritrjuje stališču, da politično opredeljeni nadzorniki znižujejo produktivnost podjetja glede na povprečje v panogi. Zelo pomenljiva je tudi ugotovitev omenjenih strokovnjakov, da če primerjamo dve podjetji, ki sta v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja izkazovali podobno produktivnost in delovali v isti panogi, je podjetje z večjim deležem politično opredeljenih nadzornikov v prvem desetletju tega stoletja izkazovalo nižjo produktivnost v primerjavi s podobnim podjetjem z manj politično opredeljenih nadzornikov. Manjšo produktivnost bi lahko po njunem mnenju pojasnili s tem, da se politično opredeljeni nadzorniki ne kadrujejo po strokovnem načelu. Druga razlaga bi lahko bila, da ti nadzorniki bolj dovoljujejo črpanje ekonomskih rent. V javnosti se pojavlja vse več informacij, da bi utegnila biti ta dejavnost precej povezana s financiranjem spornih projektov družb, ki služijo vladajočim garnituram na lokalni in državni ravni.

6Zaradi neodločnosti in nejasne strategije tistih, ki imajo v rokah škarje in platno – v tem primeru politika –, tudi med prebivalstvom vejejo nezaupanje, nejasnost in razdvojenost. Na temo tako imenovanih tajkunov se zdi pomenljivo mnenje Petra Kraljiča, ki poudarja, da je vojno proti tajkunom izumil Janez Janša. »Trije ali štirje menedžerji so bili res krivi, ampak naj jih obsodijo! Vse pravne poti so odprte, čeprav ne delajo vedno dobro, poglejte samo primer Vegrada. Ampak večina naših menedžerjev je dobro delala, in če jih vse povprek obsojajo, tudi iz zavisti, se kot podjetnik potuhneš ali celo izseliš,« meni Kraljič. »S stališča tujih finančnih trgov je postala Slovenija zelo nezanesljiv partner. Pri nas nihče ne ve, kdo pije in kdo plača. Ko se vlade menjavajo, se naenkrat menjajo še nazorni sveti in vodstva v državnih podjetjih. Vse to je zelo nezadovoljivo. Še tisti vlagatelji, ki so prišli k nam, so doživeli zelo čudno obravnavo. Spomnite se samo NLB in KBC. Ropova vlada je KBC obljubila, da lahko lastništvo dvigne nad 50 odstotkov, Janša in Bajuk sta jo želela nagnati iz NLB. Potem je Pahor znova potreboval pomoč KBC, a ta je bila vmes že sama v težavah. Zdaj sta Janša in Šušteršič pred razvalinami, za katere sta soodgovorna. Tako se s partnerji ne dela,« je kritičen Kraljič. Slovenija ni privlačna za tuji kapital, za kar smo si po mnenju številnih strokovnjakov krivi sami. Ne samo, da nismo poskrbeli za ugodno okolje za vlaganje, tudi s svojim odnosom do potencialnih tujih partnerjev smo se nemalokrat vedli zelo neodgovorno. »Primerov je seveda več, začenši z Mercatorjem, ki bi ga enkrat prodali, drugič pa ne. Nekatere investitorje smo celo spodili iz države, denimo ameriški Harrahs, ki je želel v Novi Gorici zgraditi igralniški center s 3.000 novimi delovnimi mesti. Če se igramo s tujimi investitorji, je seveda jasno, da tujih investitorjev ne bo in da se gospodarstvo ne bo stabiliziralo. Sploh pa v Sloveniji manjka jasen koncept, ki bo trajen in se ne bo menjal z vsako vlado. Gospodarstvo potrebuje kontinuiteto in kompetence, tega pa dosedanje vlade niso zagotavljale, sploh pa ne v podjetjih v državni lasti. Enako so grešile vse dosedanje vlade, leve in desne. Končni rezultat pa je, da naša konkurenčnost in boniteta padata,« še o problematiki tujega kapitala meni Peter Kraljič.

7V letu 2015 so mediji na veliko poročali o tem, kako hrvaški kapital v zadnjih letih pospešeno prevzema slovenska podjetja. Slovenska živilska industrija, ki je bila v Jugoslaviji z znamkami Droga, Kolinska, Radenska, Fructal, Alpsko mleko in trgovsko verigo Mercator najbolj prepoznavna, ni več v slovenskih rokah. V javnosti je najbolj odmeval Agrokorjev prevzem Mercatorja. Leta 2010 se je zgodila prodaja Droge Kolinske skupini Atlantic. Vmes je Dukat, ki je sicer v lasti francoskega Lactalisa, kupil Ljubljanske mlekarne, Žito pa je spomladi 2015 kupila Podravka iz Koprivnice. Kaj bodo prevzemi dolgoročno prinesli, bo pokazal čas.⁵⁵⁷ Kot se je to zgodilo v primeru Adrie Airways, ki je bila največja slovenska letalska družba in članica združenja letalskih prevoznikov Star Alliance in je opravljala redne ter čarterske lete na 31 destinacij v 23 večinoma evropskih držav, na koncu pa je leta 2019 končala v stečaju, kar je bila posledica pred leti očitno ne modre odločitve glede njene prodaje nemškemu finančnemu skladu.