Digitalni repozitorij Dramska dejavnost Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1773) je rezultat projekta Jezuitske gledališke igre kot dejavnik razvoja novoveške dramatike: slovenski in srednjeevropski kontekst (Z6-8260), ki ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Raziskovalna tema projekta sta bila jezuitska vsebinsko ter zvrstno zelo široka dramska dejavnost in jezuitsko gledališče kot ena najuspešnejših ter trdoživih gledaliških institucij evropskega zgodnjega novega veka (od ok. 1555 do 1773). Tudi v kulturnem razvoju na Slovenskem je jezuitska dramska dejavnost odigrala pomembno vlogo, zato je bil glavni cilj projekta z evidentiranjem ter podrobno analizo primarnih virov in s primerjalnim upoštevanjem širšega srednjeevropskega konteksta pokazati, da jezuitska dramatika in gledališče sodita med pomembnejše dejavnike razvoja gledališča na Slovenskem.
Tekom raziskave se je odkrilo veliko novega primarnega gradiva o gledališki dejavnosti ljubljanskih jezuitov v letih 1640–1727. To gradivo predstavlja jedro repozitorija in je v njem dostopno tudi v obliki digitalnih faksimilov. V primerih, ko smo uspeli pridobiti dovoljenje za spletno objavo, je gradivo predstavljeno v celoti, sicer pa je objavljena le naslovnica.
Jezuitsko gledališče se je v svojih začetkih oprlo na latinsko humanistično ter srednjeveško duhovno dramo in postalo pomemben pedagoško-didaktični ter religiozno-propagandni medij. Izhodišče jezuitske dramske dejavnosti je bila njihova izobraževalna dejavnost: poudarjanje jezikovne in retorične spretnosti ter ohranjanje živosti latinskega jezika; ljudski jeziki so se v šolskih predstavah (predvsem v nemškem govornem prostoru) uporabljali le izjemoma. V deklamacijah, dialogih, odigranih prizorih ter krajših in daljših dramskih predstavah so jezuiti videli idealno priložnost za uporabo med poukom pridobljenega retoričnega in jezikovnega znanja v praksi. Njihove predstave niso bile zaprtega tipa, ampak so težile k čim širši publiki in tako nazorno predstavljale uspešnost jezuitskega šolskega sistema in učencev. Predstave so v normalnih okoliščinah v kolegijih uprizarjali vsaj enkrat letno, pogosto pa večkrat; izjema so leta, ko so javno življenje ohromile epidemije, vojne in druge nesreče.
Jezuitsko dramatiko je mogoče v grobem razdeliti v dva prevladujoča tipa: šolske predstave, tj. dramske predstave ob koncu in začetku šolskega leta ter drugih priložnostih, in verske predstave, ki so bile del jezuitske dušnopastirske dejavnosti in povezane s praznovanji najpomembnejših praznikov cerkvenega (liturgičnega) leta. Večje predstave so navadno pripravljali učenci zadnjih dveh razredov gimnazije (poetike in retorike) skupaj s svojim profesorjem, sodelovali pa so tudi učenci nižjih razredov.
Od svoje obsežne dramske produkcije so jezuiti tiskali večinoma le periohe (tj. gledališke liste s kratkimi vsebinskimi povzetki dram po dejanjih ter prizorih in s seznami nastopajočih) in besedila vidnejših jezuitskih dramatikov, npr. Jakoba Bidermanna (1578–1639), Nicolausa Caussina (1583–1651), Jacoba Masna (1606–1681), Nicolausa Avancinija (1611–1686), Franza Langa (1654–1725) idr. Na področju nekdanje Avstrijske jezuitske province, kamor je spadal tudi ljubljanski kolegij, in tudi v širšem nemškem govornem prostoru, so bile natisnjene periohe latinske ali nemške in pogosto tudi dvojezične, latinske in nemške. Jezuiti perioh niso tiskali za vse svoje predstave, ampak le za večje in pomembnejše, zlasti tiste, ki so jih prirejali ob koncu šolskega leta in ki so jih povezali s podelitvijo nagrad najboljšim učencem posameznih razredov. Tisk perioh je bil v veliki meri odvisen tudi od obstoja tiskarn v neposredni bližini kolegijev: na obrobju jezuitskih provinc jih je bilo natisnjenih manj kot v pomembnejših središčih (npr. na Dunaju, v Gradcu, Linzu idr.). Za ljubljanski kolegij je npr. mogoče zaznati porast števila natisnjenih in s tem tudi ohranjenih perioh po letu 1678, ko je Ljubljana vnovič dobila svojo tiskarno, pred tem so jih tiskali v Gradcu ali Celovcu.
Jezuitska dramska besedila so bila v prvi vrsti ogrodje in orodje za odrsko uprizoritev. Njihovo bistvo je bila uprizoritev, jezuiti jih niso pisali zato, da bi bila natisnjena in da bi jih ljudje brali. Na ohranjena jezuitska dramska besedila torej ne moremo gledati kot na literaturo v sodobnem pomenu besede. Zapisi so v glavnem nastajali sproti, pisali so jih redovniki, ki so bili zadolženi za uprizoritev ob določeni priložnosti. Ker so, kot rečeno, v veliki večini primerov predstavljali le pripomoček za odrsko oživitev in gledališki »performans«, jih je večina ostala v rokopisu. Iz ohranjenih zapisov v jezuitskih dnevnikih, letnih poročilih za jezuitsko vodstvo in letopisih posameznih kolegijev je mogoče sklepati, da so ti rokopisi služili kot interni jezuitski gledališki arhiv kolegija in se zato tekom časa obrabili ter raztresli. K takšnemu sklepanju nas nagiba dejstvo, da so se (sodeč po ohranjenih pričevanjih) posamezne predstave v istem kolegiju igrale večkrat. Ker se naslovi nekaterih ponavljajočih se predstav v podrobnostih nekoliko razlikujejo, predvidevamo, da so posamezni jezuitski režiserji k že zapisanemu dramskemu besedilu oziroma scenariju, pristopali z željo, da besedilu dajo nov vsebinski ali odrski oziroma uprizoritveni poudarek. Podobne naslove predstav opažamo tudi na ravni celotne Avstrijske jezuitske province, pa tudi v širšem (zlasti nemško govorečem) evropskem prostoru, kar nakazuje zlasti na troje: 1) isto vsebinsko izhodišče, torej poseganje po istih zgodovinopisnih, svetopisemskih, teoloških, hagiografskih in drugih virih; 2) možnost »selitve« posameznih dramskih besedil skupaj s selitvami patrov iz kolegija v kolegij; in 3) tesno navezanost jezuitskih dramskih besedil na aktualno družbeno dogajanje ter zgodovinske procese.
Po razpustu jezuitskega reda so se dramski teksti in natisnjene (ter tudi rokopisne) periohe v najboljšem primeru raztresli po različnih ustanovah, ki so prevzele gradivo jezuitskih arhivov in knjižnic, v najslabšem pa so se izgubili ali uničili. Nekatera dramska besedila so se nam ohranila po spletu srečnih naključij ali zaradi skrbnosti posameznikov. Dobra popotnica za ohranitev besedil je na primer bilo posvetilo plemenitim dobrotnikom kolegija in cerkvenim dostojanstvenikom, saj so tako dramska besedila (tj. lepopisni prepisi uprizorjenih besedil) že v času svojega nastanka dobila mesto v zasebnih knjižnicah in s tem večjo možnost ohranitve tudi v času za jezuitski red turbulentnih zgodovinskih razmer.
Vsi ohranjeni rokopisi celotnih dramskih besedil ljubljanskih jezuitov so se nam ohranili prav zaradi dejstva, da so kot izraz hvaležnosti in naklonjenosti že v času svojega nastanka prestopili prag kolegija in postali last ljubljanskih veljakov. V enem primeru je to bil ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein (drama Lapis angularis), v vseh drugih primerih pa Auerspergi, zlasti Wolf Engelbert Auersperg (1610–1673), v čigar knjižnici so se ohranili rokopisi dram, ki pokrivajo obdobje dvaintridesetih let ljubljanske dramske ustvarjalnosti, in sicer leta 1640–1672. V njegovi knjižnici se niso ohranila le celotna dramska besedila, ampak tudi natisnjene in rokopisne periohe. Večina drugega dramskega gradiva jezuitov v Ljubljani, tj. perioh, se nam je ohranila zaradi skrbnosti in zbirateljske vneme Janeza Gregorja Dolničarja (1655–1719).