Repozitorij je zgrajen po kronološkem ključu in prinaša pregled ter popis dramske dejavnosti ljubljanskih jezuitov: od statičnih prizorov, deklamacij (z dramskimi primesmi), dialogov in procesij do najrazličnejših krajših in daljših verskih ter šolskih predstav. Kadar se je v enem letu odvilo več dramskih uprizoritev, si znotraj tekočega leta prav tako sledijo po kronološkem redu. Če kronološkega zaporedja zaradi pomanjkanja podatkov ni bilo mogoče rekonstruirati, so najprej navedene uprizoritve višjih razredov in nato nižjih. Kadar tudi to ni bilo mogoče, navajanje v repozitoriju sledi vrstnemu redu navedbe v primarnem viru.
Repozitorij je zasnovan tako, da že sam naslov, ki uvaja predstavitev posamezne uprizoritve, pove kar največ podatkov njej. V njem je navedena priložnost (kadar je le možno, tudi točen datum) in naslov drame v slovenščini. Če naslov drame ni znan, je podan opisno.
Tiste predstave ali procesije, za katere se je ohranila perioha, dramsko besedilo ali vsebinski povzetek procesije, so predstavljene tudi z digitalnim faksimilom. V primerih, ko dovoljenja za objavo celotnega digitalnega faksimila ni bilo mogoče pridobiti, je v repozitoriju objavljena le naslovnica. Ob slikovnem gradivu je navedeno tudi nahajališče in signatura. Če je bilo gradivo na spletu dostopno že pred objavo v tem repozitoriju, je dodana povezava na mesto prvotne digitalne objave. V predstavitvi so upoštevani tudi dvojniki gradiva. Pri tistih, za katere dovoljenja za objavo digitalnega faksimila naslovnice ni bilo mogoče pridobiti, so navedeni brez naslovniice. Vse slikovno gradivo je za objavo v repozitoriju oblikoval Marko Zaplatil, ki je tudi avtor fotografij gradiva iz Semeniške knjižnice, za kar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem.
Pri tistih predstavah ljubljanskih jezuitov, ki so se ohranile kot dramska besedila ali kot periohe, je poleg naslova v slovenščini naveden tudi prvoten naslov. Pod naslovom je, v kolikor je znana, pripisana prvotna datacija uprizoritve. Ker se v primerih, ko imamo ohranjeno tako dramsko besedilo kot perioho, naslovi pogosto ne ujemajo povsem, in ker naslovi v rokopisih dram pogosto manjkajo, je kot merilo za navajanje v repozitoriju vzet naslov, ki ga prinaša tiskana perioha. Če sta ohranjeni tako latinska kot nemška perioha, sta upoštevana oba naslova. K tej odločitvi je botrovalo prepričanje, da bo tako v prihodnosti lažje iskati morebitne druge ohranjene primerke posameznih perioh in dram. V primerih, ko natisnjena perioha ni ohranjena, je naveden naslov rokopisne periohe ali dramskega besedila. Če manjkata tudi ta, je naslov naveden opisno ali pa na podlagi navedbe na zunanji strani platnice (npr. Ms 058).
Vsaka navedba dramske uprizoritve je pospremljena z navedbo ključev, po katerih jih je mogoče še dodatno medsebojno razvrščati: 1) glede na stopnjo ohranjenosti (omemba v viru, ohranjena perioha, ohranjeno dramsko besedilo, ohranjen vsebinski povzetek pasijonske procesije); 2) glede na zvrstni vidik predstave (statični prizor, krajša predstava, dramska uprizoritev, procesija, igrani prizor ali drama uprizorjena ob procesiji); in 3) glede na to, ali je bila predstava del jezuitskega šolskega programa ali njihovega katehetsko-pastoralnega oziroma dušnopastirskega delovanja (šolska ali verska predstava). V primerih, ko katere od omenjenih kategorij glede na informacije v virih ni bilo mogoče (z gotovostjo) opredeliti, v opis uprizoritve ni vključena ali pa je ob navedbi ključa z dodanim vprašajem nakazano, da nedvoumna sodba o uprizoritvi ni mogoča.
Tiste predstave, o katerih se je v primarnem (tj. ohranjenih dramskih besedilih in periohah) in v sekundarnem gradivu (jezuitska letna poročila, letopisi in dnevniki) ohranilo več informacij, so podrobneje predstavljene tudi v obliki preglednic. V njih je poleg osnovnih informacij (naslov, zvrstna opredelitev, čas in priložnost uprizoritve) natančneje osvetljena tematika predstave; zbrane so informacije o morebitnih posvetilih in finančnih nagradah, ki jih je kolegij prejel za predstavo; o občinstvu in prizorišču; prikazane so podrobnosti uprizoritve (o igralcih, možnem avtorstvu, o odrski opremi in kostumih, o vlogi glasbe in plesa v predstavah). Zadnja rubrika preglednice pa je namenjena dodatnim zanimivim podrobnostim, ki so se nam o posameznih uprizoritvah ohranile v virih in literaturi.
Dramske uprizoritve (tako procesije in statični prizori kot krajše in daljše predstave), ki jih poznamo le po naslovu in priložnosti uprizoritve, so v repozitoriju navedene le na kratko, v skladu z zgoraj predstavljenimi smernicami in z navedbo vira. Kadar naslov povzame vse bistvene informacije, ki jih je bilo mogoče izluščiti iz vira, navedek iz vira v slovenščino ni preveden. Slovenski prevod je dodan v primerih daljših navedkov iz virov. Za obdobje od leta 1597 do leta 1691 je za prevod navedkov iz Historia annua Societatis Iesu Labacensis v slovenščino uporabljena knjižna izdaja vira iz leta 2003. Prevod v slovenščino je delo Marije Kiauta. V primerih navedb obhodne igre Paradiž oziroma Rajski vrt je bil v pomoč obstoječi prevod Kozme Ahačiča (Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba, 2012). Vsi drugi prevodi iz latinščine in nemščine so delo avtorice in urednice repozitorija.
V primerih, ko je za posamezna leta delovanja jezuitskega kolegija v Ljubljani o dramski dejavnosti le malo pričevanj ali pa jih sploh ni (na primer leta 1669, 1680, 1691, 1711, 1717 idr.), se je skušalo razlog za to najti v viru samem ali pa ga iskati v drugih sodobnih in ne nujno jezuitskih virih. Razlogi za umanjkanje so ob navedbi citata opremljeni z opisnim ali dobesednim prevodom ali krajšim slovenskim povzetkom.
Oblikovanje repozitorija v skladu s smernicami TEI je delo dr. Andreja Pančurja, vodje infrastrukturnega programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja na Inštitutu za novejšo zgodovino.
Digitalni repozitorij temelji na zelo raznovrstnih virih: na rokopisnem in tiskanem primarnem gradivu (latinska rokopisna besedila dram, latinske in nemške ter dvojezične natisnjene in rokopisne periohe, vsebinski povzetki procesij), rokopisnih sekundarnih virih (jezuitska letna poročila, letopisi in dnevniki v latinščini), izdaji vira v tisku ( Historia annua Collegii Societatis Iesu Labacensis – Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove) in literaturi (npr. Dolničarjeva Ljubljanska kronika od l. 1660 do l. 1718, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje, Sloveniae scriptores latini recentioris aetatis, Tomaž Chrön, pesnik, mecén umeteljnost in podpornik vednosti). Ker je bilo kljub raznovrstnosti virov za potrebe navajanja v repozitoriju nujno uvesti karseda enoten sistem, je bilo potrebno sprejeti nekaj kompromisnih rešitev.
Latinski navedki iz Letopisa Ljubljanskega kolegija, t. i. Historia annua (1597–1691), so vzeti iz knjižne izdaje vira, v kateri so vse kratice, brevigrafi, suspenzije, kontrakcije in ligature razvezani. Zaradi tega in zaradi lažje razumljivosti besedila so tudi navedki iz drugih virov v repozitoriju prepisani razvezano, ohranjene so le ligature ( æ, œ), naglasna znamenja (npr. é, è, ê) in splošno znane ter uveljavljene kratice (npr. D. – Dominus, S. –Sanctus, I. (J.) – Iesus (Jesus), S. C. M. – Sacra Caesarea Maiestas, S. R. I. –Sacrum Romanum Imperium) in okrajšave (npr. Soc. – Societas).
Postavitev ločil se ravna po uporabljeni predlogi: pri latinski in slovenski tiskani izdaji Letopisa Ljubljanskega kolegija sledi odločitvam urednika in prevajalke besedila, v navedkih iz drugih virov pa se ravna po prvotni stavi ločil. Tudi velika in mala začetnica sta uporabljeni v skladu z izvirnikom. Pri prepisu je upoštevano razlikovanje med u in v,i in j ter dolgim ſ in kratkim s.
Na nejasna mesta v virih je opozorjeno z vprašajem v oklepaju (?). Namenoma izpuščeni deli besedila vira so označeni z dvema poševnicama: /…/; v kolikor pa je besedilo tudi v izvirniku nepopolno, je to nakazano z oglatim oklepajem: […]. V oglatem oklepaju so navedene tudi tiste letnice dram, ki so rezultat uredniškega sklepanja, niso pa nedvoumno izpričane v virih. Oglati oklepaj je uporabljen tudi pri navajanju strani Letopisa Ljubljanskega kolegija do leta 1691: prva številka označuje številko strani v knjižni izdaji, številka v oglatem oklepaju pa prvotno stran letopisa v rokopisni različici, ki jo hrani Arhiv Republike Slovenije (ARS, SI AS 1073, 180r).
V želji, da bi bilo navajanje virov navedkov v repozitoriju čim krajše, se najpogostejša nahajališča virov in viri sami navajajo okrajšano, in sicer:
Ob koncu predstavitve notranje strukture repozitorija nekaj besed namenjam še digitalnim faksimilom. Oznaka Ms v imenu digitalnega faksimila označuje rokopisno dramsko besedilo, oznaka Per perioho, Proc pa vsebinski povzetek pasijonske procesije. Številka za navedbo vrste gradiva (Ms, Per, Proc) kaže zaporedno številko jezuitske drame ali procesije, za katero imamo ohranjeno tudi primarno gradivo. Če se je za isto predstavo ohranila tako perioha kot dramsko besedilo, se številka ob imenu ponovi, npr.: Ms 001 ANSJ označuje ohranjeno rokopisno dramsko besedilo, Per 001 ANSJ pa ohranjeno natisnjeno perioho. Poseben premislek so zahtevali ohranjeni primerki rokopisnih perioh, a sem se kljub temu, da gre za rokopise, odločila, da dam pri imenu prednost zvrstnemu vidiku gradiva in ohranim ločevanje med dramskimi besedili in periohami (npr. Per 021 DMCH in Per 048 PRTH). V primerih, ko sta se ohranila dva popolnoma enaka primerka periohe za isto predstavo in ko sta v repozitoriju objavljena oba, je k imenu drugega dodana črka b (npr. Per 027 APLY, Per 027 APLYb). Izjema so tisti primerki posamič tiskanih latinskih in nemških perioh za isto predstavo, ki so se ohranili ločeno in v različnih ustanovah. Te štejem za samostojne enote (npr.: Per 036 KTFL in Per 037 RFPI; Per 049 VGHJ in Per 050 CAFJ).