Delo pri projektu Jezuitske gledališke igre kot dejavnik razvoja novoveške dramatike: slovenski in srednjeevropski kontekst (Z6-8260) se je osredotočalo na raziskovanje jezuitske dramske dejavnosti v Ljubljanskem kolegiju Družbe Jezusove v času od ustanovitve kolegija (1596/1597) do razpustitve reda (1773). Ob tej raziskavi je bil pogled uprt tudi v ugotavljanje povezav z gledališko dejavnostjo drugih kolegijev tedanje Avstrijske jezuitske province, zlasti s sosednjimi kolegiji (Gradec, Celovec, Gorica in Trst) in seveda z njenim središčem na Dunaju. V praksi je to pomenilo, da je velik del raziskave potekal v slovenskih in tujih arhivih ter knjižnicah. Izsledki projekta temeljijo na novoodkritih in v dosedanjih raziskavah spregledanih jezuitskih ter nejezuitskih arhivskih virih. Na podlagi v virih najdenih informacij o ljubljanskih jezuitskih uprizoritvah in novoodkritih dramskih besedil ter perioh je postopoma nastajala (in še nastaja) baza podatkov. Vzporedno z njo je potekala digitalizacija primarnega gradiva ljubljanskih jezuitov, tj. rokopisnih dramskih besedil in rokopisnih ter tiskanih perioh, in pridobivanje dovoljenj za objavo. Iz te dragocene osnove je izšel pričujoči digitalni repozitorij Dramska dejavnost Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove, ki skuša zaobjeti vso pestro in zelo raznoliko dramsko dejavnost ljubljanskih jezuitov.
V repozitoriju je v celoti ali delno objavljeno digitalizirano primarno gradivo o dramski dejavnosti ljubljanskih jezuitov (rokopisna dramska besedila, rokopisne in tiskane periohe, vsebinski povzetki pasijonskih procesij) v letih 1640–1727, ki je last štirih institucij, dveh slovenskih in dveh avstrijskih:
Dramska dejavnost jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki je ni bilo mogoče podkrepiti z ohranjenimi dramskimi besedili ali periohami, je v repozitoriju predstavljena na podlagi pričevanj, ki jih je bilo mogoče najti v jezuitskih letopisih, letnih poročilih za jezuitsko vodstvo na Dunaju ter v Rimu, v jezuitskih dnevnikih in tudi v drugih sočasnih pričevanjih. Te vire hranijo naslednje ustanove:
Kot osnova za rekonstrukcijo prvega obdobja dramske dejavnosti jezuitov v Ljubljani sta služili latinska in slovenska izdaja letopisa ljubljanskega kolegija, ki zajema obdobje od ustanovitve kolegija (1596) do leta 1691: Historia annua Collegii Societatis Iesu Labacensis – Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove. Izdajo izvirnika v latinščini je leta 2002 pripravil France Baraga, prevod v slovenščino pa leta 2003 Marija Kiauta. Ker je del letopisa ljubljanskega kolegija, v katerem je bilo popisano zadnje desetletje 17. stoletja in prva petina 18. stoletja, izgubljen, je predstavitev dramske dejavnosti tega obdobja predstavljena na osnovi letnih poročil Avstrijske jezuitske province, ki so bila namenjena redovnemu vodstvu v Rimu. Tovrstna poročila se v jezuitskem redovnem žargonu imenujejo Litterae annuae, čeprav so v praksi lahko naslovljena tudi nekoliko drugače (npr. Annuæ Provinciæ, Annua Historia). Temeljni vir za zadnjih enainpetdeset let obstoja jezuitskega kolegija v Ljubljani je bilo nadaljevanje letopisa kolegija z naslovom Annua Collegii Labacensis (1722–1773).
V pomoč pri rekonstrukciji dramskih uprizoritev za tista leta, ki jih navedeni trije glavni viri niso zadostno predstavili (ali so bila poročila pomanjkljiva ali pa so manjkala), sta bila dva dnevnika ljubljanskih jezuitov, ki sta beležila vsakodnevno dogajanje v kolegiju in šoli, in sicer Dnevnik patra ministra (Diarium p. ministri) in Dnevnik šolske prefekture (Diarium praefecturae scholarum). Širša podoba jezuitskega kolegija in njegove dejavnosti se je preverjala ob slovenskem prevodu Analov mesta Ljubljane (Annales urbis Labacensis), ki jih je napisal Janez Gregor Dolničar, v slovenščino pa prevedel Viktor Steska (Dolničarjeva Ljubljanska kronika od l. 1660 do l. 1718). Pomembno pomagalo je bila natančna predstavitev jezuitskega kolegija v Ljubljani v obdobju od ustanovitve do leta 1704, ki jo je v svoji disertaciji leta 1976 podal France M. Dolinar (Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje: 1597–1704). V njej je pozornost namenil tudi njihovi dramski dejavnosti. Naslovi nekaterih pri jezuitih v Ljubljani uprizorjenih dram so se našli tudi v popisu latinskih del slovenskih avtorjev, ki ga je leta 1972 pripravil Primož Simoniti: Sloveniae scriptores latini recentioris aetatis.
Povod za iskanje morebitnih ohranjenih dramskih besedil v Družinskem arhivu Auerspergov na Dunaju je bila drama Haeresis fulminata, ki se je, čeprav je veljala za izgubljeno, leta 2013 tekom raziskave o Janezu Ludviku Schönlebnu našla v arhivu. Iskanje dram in perioh sta usmerjala uvod (»Einleitung«) in dodatek (»Anhang«) Radicseve izdaje nemške drame Der verirrte Soldat iz leta 1865. V pomoč je bila tudi njegova razprava Die Entwickelung des deutschen Bühnenwesens in Laibach (1912).
V okviru projektne raziskave in pripravljanja repozitorija so bile pregledane obstoječe zbirke, ki popisujejo jezuitska dramska besedila v nemškem govornem prostoru, a v njih sledi ljubljanske gledališke produkcije ni bilo mogoče najti (Johannes Müller: Das Jesuitendrama in den Ländern deutscher Zunge vom Anfang (1555) bis zum 1665, 2 zv., 1930; Elida Maria Szarota: Das Jesuitendrama in deutschen Sprachgebiet. Eine Periochen-Edition. Texte und Kommentare, 3 zv., 1979–1983; Jean-Marie Valentin: Le théâtre des Jésuites dans les pays de langue allemande: répertoire chronologique des pièces représentées et des documents conservés (1555–1773), 2 zv., 1983–1984).
Pri ugotavljanju možnih avtorjev ljubljanskih predstav – tako tistih, ki so se nam ohranile v celoti ali v obliki natisnjenih ali rokopisnih perioh, kot tistih, ki jih poznamo samo po naslovu – sem posegla po obsežnih jezuitskih zbirkah z zbranimi bibliografskimi podatki (npr. Bibliothèque des écrivains de la Compagnie de Jésus; Bibliothèque de la Compagnie de Jésus: Bibliographie, Histoire) kot tudi po zbirki jezuitskih piscev Avstrijske jezuitske province ( Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu). Pomagala sem si tudi s prepisi katalogov Avstrijske jezuitske province, v katerih so v kronološkem zaporedju zbrani podatki o personalnem sestavu kolegijev in redovnem poslanstvu posameznikov (Ladislaus Lukács: Catalogi personarum et officiorum provinciae Austriae S.I.). Ugotavljanje avtorstva se je kljub obstoju omenjenih zbirk izkazalo za zelo težavno, saj so zaradi predpisane redovne skromnosti in anonimnosti avtorji dram v jezuitskih virih izpričani le izjemoma, zato jih tudi v bibliografskih popisih le stežka najdemo.
Največ primarnega dramskega gradiva ljubljanskih jezuitov se je ohranilo v Družinskem arhivu Auerspergov. To gradivo do oktobra 2018 ni bilo poznano in ni bilo navedeno v obstoječih popisih gradiva omenjenega arhiva. Odkrito, popisano in prvič temeljito pregledano je bilo tekom raziskave pri pričujočem podoktorskem projektu. Zadnji, ki je to gradivo videl, je bil Peter Radics, ki ga je leta 1865 omenil v uvodu (»Einleitung«) in dodatku (»Anhang«) k izdaji drame Der verirrte Soldat. On je bil tudi tisti, ki je ob urejanju knjižnice in arhiva Auerspergov to gradivo izločil iz knjižnice in ga kot gradivo, ki je zaradi uvodnih posvetil dram Auerspergom pomembno za zgodovino rodbine, uvrstil v poseben vsebinski sklop, ki ga je naslovil »Auerspergiaca«. Ker je pozneje potres v Ljubljani poškodoval knežji dvorec Auerspergov in sta bila tako knjižnica kot arhiv preseljena v grad Losensteinleiten v Zgornji Avstriji (knjižnica pa pozneje še v Urugvaj in nato v London, kjer je bil velik del zbirke v letih 1982 in 1983 prodan na dražbah avkcijske hiše Sotheby's), se je za jezuitskimi dramami in periohami izgubila vsaka sled. V popisih Družinskega arhiva Auerspergov niso bile navedene, nepopisani del arhiva pa je za zunanje raziskovalce nedostopen.
Preobrat v raziskavi je prineslo izredno dovoljenje za vpogled v zakulisje arhiva, ki ga je omogočila gospa mag. Maria Zdislava Röhsner, skrbnica gradiva družine Auersperg, za kar se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem. Vpogled v nepopisani del gradiva ne bi uspel brez pomoči gospoda Luke Ručigaja, ki sistematično pregleduje omenjeni arhiv in ki je v procesu iskanja izgubljenega ljubljanskega gledališkega gradiva odigral vlogo posrednika. Najlepše se zahvaljujem tudi princu Heinrichu Auerspergu, ki mi je že pred leti dovolil raziskovalno delo v arhivu, in princesi Dominici Auersperg-Breunner, ki je odobrila digitalizacijo celotnega ljubljanskega gledališkega gradiva. Zahvaljujem se tudi vodstvu Dunajskega hišnega, dvornega in državnega arhiva, da je dovolilo objavo le-tega v repozitoriju.
Najdba tega gradiva je za slovensko gledališko zgodovino neprecenljive vrednosti, saj prinaša štiriindvajset rokopisnih dramskih besedil in šest natisnjenih ter šest rokopisnih perioh dram, ki so nastale v Ljubljanskem kolegiju Družbe Jezusove v letih 1640–1672.
Po količini ohranjenega primarnega gledališkega gradiva ljubljanskih jezuitov sledi Semeniška knjižnica v Ljubljani, kjer se je ohranilo petindvajset perioh, enajst oziroma dvanajst povzetkov pasijonskih procesij (eden izmed njih je ohranjen v dveh izvodih) in eno rokopisno dramsko besedilo. Z njihovo pomočjo si lahko ustvarimo podrobnejšo sliko o jezuitskem ljubljanskem gledališču v letih 1647–1713. Večina omenjenega gradiva se je ohranila v Dolničarjevi zbirki Miscellanea, nekaj primerkov pa tudi na drugih mestih te knjižnice. Najpomembnejša je najdba rokopisa drame Lapis angularis seu Basis perfecta episcopatus et principatus Labacensis, ki so jo jezuiti leta 1684 pripravili v počastitev novoimenovanega ljubljanskega škofa Žige Krištofa Herbersteina.
Del bogatega jezuitskega gledališkega gradiva, ki ga hrani Semeniška knjižnica, je z digitalnimi faksimili predstavljen tudi v repozitoriju. V celoti so objavljene tri periohe in en povzetek pasijonske procesije, drugo gradivo pa osvetljujejo faksimili naslovnih strani. Za dovoljenje za digitalizacijo gradiva in objavo v repozitoriju se zahvaljujem rektorju Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, gospodu Petru Kokotcu, in vodji Semeniške knjižnice, gospe Mateji Demšar.
Pet natisnjenih perioh iz let 1674–1708 se je ohranilo v Avstrijski narodni knjižnici (Österreichische Nationalbibliothek). Od teh sta dve dvojezični latinsko-nemški, tri pa so latinske. Vse te periohe so že bile predhodno digitalizirane in so del digitalne zbirke Avstrijske narodne knjižnice (»Digitales Objekt ÖNB«). V repozitoriju so predstavljene v takšni obliki kot so objavljene v digitalni zbirki omenjene knjižnice. Ob njih sta navedeni prvotna signatura in povezava do spletne strani, na kateri je objavljena prvotna različica digitalizata. Za pomoč in za vsa navodila v zvezi z objavo v tem repozitoriju se zahvaljujem gospodu mag. Petru Prokopu.
Dve izmed ohranjenih perioh ljubljanskih jezuitskih dram sta se ohranili med gradivom Narodne in univerzitetne knjižnice. Ti dve dvojezični latinsko-nemški periohi iz let 1725 (Ovinius Gallicanus) in 1727 (Artaburius) zaokrožujeta skoraj devetdesetletno obdobje dramske dejavnosti ljubljanskih jezuitov (1640–1727), za katero imamo po dosedanjih izsledkih raziskave izpričano tudi primarno gradivo. Periohi sta pomembni zato, ker so se ob povzetku vsebine in seznamu nastopajočih ohranili tudi seznami najboljših učencev jezuitskega kolegija v Ljubljani v letih 1722–1726.
Za dovoljenje, da je slikovno gradivo iz Arhiva Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je bilo že predhodno objavljeno v Digitalni knjižnici Slovenije, uvrščeno tudi v predstavitev dramske dejavnosti ljubljanskih jezuitov, se zahvaljujem gospe Damjani Vovk in gospodu Janku Klasincu.