Repozitorij je zasnovan kot »živo« digitalno ogrodje, ki se bo še dopolnjevalo in nadgrajevalo: deloma zaradi velike količine, obsega, zvrstne in vsebinske raznolikosti novoodkritega gradiva, deloma zaradi možnosti najdbe novih primerkov dram in perioh ljubljanskih jezuitov. Nekateri arhivi in knjižnice so namreč v svojih popisih gradiva obetali še kakšno dodatno zanimivo najdbo, a se je tekom raziskave izkazalo, da so se te drame in periohe založile, izgubile ali bile premeščene v kakšno drugo tovrstno ustanovo. Menjavam signatur in morebitnim selitvam je zelo težko slediti, ker se v večini primerov dokumentacija o prenosih gradiva ni ohranila. Kljub temu iskanje ni bilo opuščeno, saj gre v nekaterih primerih za enake naslove, kot jih poznamo iz že odkritih v celoti ohranjenih dramskih besedil. Najdba še enega primerka z enakim naslovom, a drugo letnico uprizoritve, bi nam pokazala, kakšna je bila jezuitska praksa pri uprizarjanja priljubljenih tematik: ali za potrebe učenja besedila in odrske uprizoritve le prepisali in uporabili staro, že uporabljeno predlogo, ali so jo morda priredili in jo prilagodili duhu časa ter novih potreb.

Digitalni repozitorij z objavo primarnega gradiva o gledališki dejavnosti jezuitov v Ljubljani omogoča neposreden vpogled v pomembno obdobje gledališča na Slovenskem. Ohranjena dramska besedila in periohe o jezuitskih predstavah v Ljubljani povedo veliko več, kot je mogoče izvedeti samo iz jezuitskih letopisov, dnevnikov ter letnih poročil. Digitalna zbirka repozitorija prinaša veliko novih odkritij ter dejstev, ki omogočajo nadaljnje podrobnejše raziskave tega zelo pestrega ter obsežnega področja in nudijo široko paleto možnosti tudi za parcialne študije. Jezuitsko gledališče je na Slovenskem delovalo sto šestinsedemdeset let, predstave so bile redne, privabljale so širše plasti prebivalstva. Tako se je postopoma oblikoval občutek za estetko dojemanje gledališča in dramatike, ustvarila pa se je tudi trdna podlaga za nadaljnji razvoj slovenske gledališke in splošne kulture. Ker je bilo jezuitsko gledališče v Ljubljani tesno povezano z dramsko dejavnostjo drugih kolegijev, je vzpostavilo tesen stik s sodobnim evropskim (baročnim) gledališčem.

Digitalni repozitorij o gledališki dejavnosti ljubljanskih jezuitov prinaša veliko novih odkritij in dejstev, ki na novo definirajo pomembno in relativno dolgo obdobje slovenske gledališke zgodovine. Na tej osnovi bo začetke slovenskega gledališča za obdobje od začetka 17. do konca 18. stoletja mogoče napisati v novi luči ali tako rekoč na novo. Objava primarnega gradiva in podatkov v prosto dostopnem repozitoriju pa odpira možnosti za neposredno primerjavo jezuitske dramske dejavnosti v Ljubljani s tovrstno dejavnostjo v drugih kolegijih nekdanje Avstrijske jezuitske redovne province, v širšem nemškem govornem prostoru in s fenomenom jezuitskega gledališča nasploh.